BEREM, BERES, BEREMO: ZGODOVINA BRANJA NA SLOVENSKEM

Headnote

Oddano: 5. 9. 2011 - Sprejeto: 7. 12. 2011

Pregledni znanstveni clanek

UDK 028(091)"15/18"

Izvlecek

Namen: V clanku so predstavljene bralne navade na Slovenskem v preteklih stoletjih in ugotovitve, ali so bile podobne kot v drugih avstrijskih dezelah in evropskih drzavah. Metodologija/pristop: Pregledali smo tematsko razlicne tekste - ucbenike, katekizme, molitvenike in prirocnike, predvsem uvodna besedila, kjer se avtorji obracajo na bralce, jim svetujejo, kako naj berejo, pojasnjujejo, komu so dela namenjena in poudarjajo pomen premisljevanja o prebranem.

Rezultati: V zgodnejsih tekstih priporocajo glasno branje, kar lahko razumemo tudi za nadaljevanje tradicije ljudskega slovstva. Bistvena razlika pa je v tem, da v 16. stoletju kot bralke nastopajo zenske, medtem ko so pripovedovalci ljudskega blaga predvsem moski. Vecja pismenost, vecja knjizna produkcija in tudi bolj dostopno knjizno gradivo v 18. stoletju povzrocijo, da knjige niso vec le privilegij pescice. Tako je vse vec literature namenjene tudi tihemu, individualnemu branju. Zanimivo je, da opozarjajo na pomembnost premisljevanja o prebranem. Med priporocili najdemo veliko namigov, kdaj naj ljudje vzamejo knjigo v roke. Vecinoma so za to primerne ure pocitka, nedelje in prazniki. Knjige pa so za ljudi lahko pomenile tudi odmik iz realnega zivljenja, ob njih so pozabili na vsakdanjik. Tako so ze v 17. stoletju opozarjali, da je literature prevec, da zavaja ljudi in njihove misli na napacna pota. Tako s stalisca cerkvenih moralnih naukov kot tudi iz vsakdanjih potreb knjige lahko postanejo neprimerna razvada. Najvec kritik je dozivelo leposlovje, romani, potopisi, ki so jih rade jemale v roke predvsem zenske. Omejitve raziskave: Ceprav je bilo v preteklih stoletjih med bralci na Slovenskem precej literature v drugih jezikih, predvsem nemscini, smo se omejili na slovenska besedila, ker so bila dostopna najsirsemu sloju populacije.

Izvirnost/uporabnost raziskave: Studija zapolnjuje vrzel v poznavanju zgodovine branja na Slovenskem.

Kljucne besede: branje, zgodovina, slovenscina, 16-19. stoletje

Abstract

Purpose: The aim of the article is to research reading habits in Slovenia in the period between 16th and 19th century and to find similarities with Austria and other European countries of that time.

Methodology/approach: For the purpose of the analysis different resources were used - study books, catechisms, prayer books and manuals. We were focused on introductions in which readers are advised how to read, explaining to whom the work is intended and emphasizing the importance of meditation on the texts.

Results: Historically the laud reading was prefered, as to continue the folk tradition. However, the 16th century texts were transmitted by women while the folk tradition was narrated by males. In the 18th century the higher level of literacy and greater book production and availability caused that the books were not a privilege of a few. At that time more texts were intended for silent, individual reading. Interestingly, the authors emphasized the importance of meditation on the texts, too. It was also advised when to read - it wasrecommedend to read in leisure time on Sundays, and on holidays. The role of books was also to breakaway with the reality and to forget everyday problems. Due to the overproduction of books in the 17th centrury it was concerned that books are misleading the crowds. The church considered the reading of books as inappropriate, and criticized fiction, novels and adventure stories mostly read by women.

Research limitation: The study is based on Slovenian texts only, although the foreign literature, especially in German, was generally available, too.

Originality/practical implications: The study is fullfiling the gap in the history of reading in Slovenia.

Keywords: reading, history, Slovenian language, 16th-19th century

1 Uvod

Zgodovina knjige, knjiznic, tiska in tudi knjigotrstva je v drugi polovici 20. stoletja postala pomembna smer raziskovanj. Zanimiva je predvsem, ker se s to tematiko ukvarjajo strokovnjaki razlicnih ved, kadar preucujejo njihove zacetke - npr. naravoslovci, teologi, jezikoslovci, bibliotekarji in v manjsi meri tudi literarni zgodovinarji. Pri teh raziskavah izhajamo kajpak iz osnovnega predmeta preucevanja - knjige ali pa sklopa le teh - knjiznice, knjigarne. Povsem drugace je, ko zacnemo preucevati nek proces, ki za seboj ni pustil materialnih dokazov - branje. A tudi na tem podrocju smo dobili v zadnjih desetletjih nekaj temeljnih del. Zgodovino branja Alberta Manguela (2007) in razpravo Rogerja Chartierja Pisanje in brisanje: pisna kultura in literatura (od 11. do 18. stoletja) (2008) lahko beremo celo v slovenscini. Naj tema dvema dodam se monografijo Margaret Willes Reading matters: five centuries of discovering books (2008). Takoj na zacetku pa moramo opozoriti, da se je raziskave branja na Slovenskem pred desetletji lotil Jaro Dolar (1979) in na to opozoril v kratkem clanku »O branju - od Trubarja do Krefta«.

O zgodovini odnosa do branja imamo podatke iz Stare Grcije, kjer je bilo »branje« manj cenjeno kot recitiranje in so napisane tekste razumeli le kot pripomocek za pomnenje. Tako so nekatera pomembna grska dela zapisana sele v klasicnem grskem obdobju (npr. Homerjevi epi, arheologi so se precej ukvarjali z opisi bojevanja in njegovo interpretacijo - razlike v oborozitvi kazejo namrec precej mlajse elemente kot zgodovinsko datirana trojanska vojna). O branju oz. poslusanju tekstov govori Sveto pismo, kjer narocajo: »Zato pojdi ti in na postni dan beri iz zvitka, ki si ga napisal po mojem nareku, Gospodove besede, na usesa ljudstva v Gospodovi hisi. Beri, da bodo slisali tudi vsi Judovci, ki so prisli iz svojih mest.« V Dalmatinovem (1584) prevodu se odlomek glasi: »Satu pojdi ti noter, inu beri te Buqve, v'katere si ti Gospodine bessede is moih ust sapissal, pred tem folkom v Gospodni Hishi, ob Postnim dnevi, inu je imash tudi brati pred ushessi vsiga Iuda, kateri is svoih Mest lessem noter perhajajo«. Prizor je v slovenski Bibliji iz leta 1584 tudi upodobljen (Slika 1) (Jeremija 36). V 1. pismu Timoteju pa beremo: »Nihce naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti. Bodi pa vernim zgled v besedi, vedênju, ljubezni, veri in cistosti. Dokler ne pridem, skrbi za branje.«

Stevilni dokazi o pisanju in branju na nasem ozemlju so iz casa, ko je bilo leto v antiki del velike rimske drzave. Poleg epigrafskih spomenikov nas na to opozarjajo tudi upodobitve. Na eni od grobnic iz Sempetra v Savinjski dolini, ki jo je v zacetku 2. stoletja postavil sebi in svoji petdesetletni zeni Juliji Ingenui Gaj Vindonij Sukkess, je upodobljen pisar. V iztegnjeni levici drzi tablico, na katero pise s tankim crtalom, ob desni nogi ima na tleh visok valj za spise. Podoben prizor je tudi na poskodovani reliefni plosci, ki je bila kot spolija vzidana v zgodnjekrscansko cerkev na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. Pisar drzi v levici zvitek, z desnico kaze nanj, ob nogah pa ima ovalen predmet, ki najbrz predstavlja tulec za akte (Klemenc, Kolsek in Petru, 1972, str. 49; Petru in Ulbert, 1975, str. 154, tab. 32 f.). Pisana beseda na zvitkih ali tablicah je bila torej v antiki prisotna tudi pri nas, zal pa o obstoju bibliotek in ali celo o branju nimamo materialnih dokazov oziroma pisnih virov. Zanje bi lahko posredno govorila le pismenost romaniziranega prebivalstva, na osnovi katere bi smeli predpostavljati, da so obstajale biblioteke in da so brali. Sempetrski nagrobnik decka Statutija Sekunda iz 3. stoletja, ki je umrl komaj stirileten, starsa pa sta ga dala upodobiti s tablico in crtalom (Klemenc, Kolsek in Petru, 1972), je eden izmed posrednih dokazov.

V srednjeveskem obdobju bi sicer lahko nasli oporo za preucevanje branja v cerkvenih in posvetnih bibliotekah, a imeti knjigo se ne pomeni, da si jo tudi prebral, nikakor pa ne vemo, kdo jo je bral in kako jo je bral. In nadalje, ce zelimo govorti o branju na Slovenskem, se ne moremo omejiti le na ozek sloj imetnikov bibliotek. Tako bomo pritegnili v obravnavo predvsem literaturo, namenjeno najsirsemu sloju prebivalstva, in sicer tiskane knjige in ne roko- pisnega gradiva. Zelela sem predvsem zbrati in predstaviti podatke o branju in navodilih zanj, ki so zapisani v starejsi slovenski literaturi. S tem ne posegam v zgodovino knjiznic, kajti dvorane gradov so lahko krasile lepo enotno zvezane knjige, ki pa jih morda nekdanji lastniki niso niti odprli. Knjigovezi so s svojim delom zabrisali sledi, namrec obrezali so knjige in obdelali tudi robove, tako je danes malo evidenc o knjigah, ki so jih lastniki le kupili, a nikoli brali. Pa vendar se najdejo tudi taki primeri, a kot ironija prej v kaksnih bibliotekah, ki so jih lastniki zbirali po preudarkih - morda jih je prehitel cas in jih zato niso vzeli v roke -, kot pa v dragoceno opremljenih grajskih knjiznicah. Taksen primer je iz knjiznice Anastazija Grüna. Imel je kar tri prirocnike za arabscino vendar jih ni nikoli uporabljal, saj so se danes listi nerazrezani (Dular, 2009a, str. 20).

Nekatere bogate knjiznice pa so bile vir za kasnejsa avtorska dela, torej so jih lastniki in njihovi sodelavci brali in prebirali. Naj navedem le nekaj primerov. Janez Vajkard Valvasor je ideje za svoja dela crpal v svoji bogati biblioteki in zbirki graficnih listov - Iconotheci, ki ju je imel na Bogensperku (Dular, 2002b). Dobro poznamo fond knjiznice knezoskofa Karla Janeza Herbersteina iz konca 18. stoletja. Po njegovem prihodu v Ljubljano smo dobili drugi prevod Svetega pisma v slovenscino. Prevajalec Jurij Japelj v uvodu navaja, katere nemske izdaje so mu bile v oporo in da si ni prevec pomagal z Dalmatinovo protestantsko inacico. Prav vsa citirana dela so bila v skofovi knjiznici (Dular, 2009b, str. 271). Tako lahko sklepamo, da jih je Jurij Japelj bral in uporabljal, za lastnika biblioteke pa tega ne vemo. Podoben primer poznamo iz 16. stoletja, ko je bil v Ljubljani rektor protestantske stanovske sole filolog Nikodem Frischlin. Odlocil se je namrec, da svoje bogate biblioteke ne bo pripeljal iz Tübingena na Kranjsko, saj je v Khislovi knjiznici na Fuzinskem gradu nasel vsa dela, ki jih je potreboval za sestavljanje solskih ucbenikov (Radics, 1862a, str. str. 10).

2 Navodila za branje

Ce je branje v nasi zavesti predvsem tista aktivnost, ki nam omogoce, da se umaknemo v svet knjige in tudi tihega premisljevanja, je bilo v preteklosti vse kaj drugega. V prvih stoletjih po izumu tiska, ko so postale knjige dostopne sirsi populaciji, vendar kljub vsemu se vedno luksuzno blago, so brali predvsem na glas. Vzroke za to lahko iscemo tudi v majhnem delezu prebivalstva, ki je bil pismen. Kaksna je bila pismenost v 16. stoletju pri nas, zal ne vemo. Pac pa so znani podatki za Tirolsko, kjer je bilo na zacetku stoletja pismenih od 3 do 4 % prebivalstva, ob koncu pa dvakrat vec. Ugotovili so, da knjig niso uporabljali le njihovi lastniki, ampak so pogosto krozile, brali pa so jih tudi na glas v okviru druzine ali na javnem mestu (Flood, 1990). Ceprav se zavedamo, da je bil razvoj v posameznih avstrijskih dezelah v 16. stoletju razlicen in neposredno vzporejanje ni mogoce, pa morda nekatere ugotovitve o pismenosti in razsirjenosti knjig na Tirolskem lahko drzijo tudi za Kranjsko. Ne gre namrec prezreti, da so tirolski prostor obvladovali knjigotrzci iz Augsburga, ki so imeli dobre stike tudi z nasimi kraji. V sledecih stoletjih se je odstotek pismenih sicer pocasi poveceval, a se v zgodnjem 18. stoletju naj bi bili priblizno dve tretjini prebivalstva na podrocju Avstrije nepismeni (Bachleitner, Eybl in Fischer, 2000, str. 147).

Skusali bomo »preveriti« splosno veljavno mnenje, da je bilo najprej v navadi glasno branje in nato sele od konca 18. stoletja naprej tudi tiho branje. Sicer pa velja morda opozoriti na dejstvo, da lahko vidimo v glasnem branju oz. »poslusanju knjig« tudi nadaljevanje tradicije ljudskega pripovednistva, ki je od nekdaj spremljalo kmecka opravila, predvsem lickanje koruze in prejo v dolgih zimskih vecerih, torej manualna dela, kjer se je navadno zbralo vec ljudi. Ob poslusanju jim je cas hitreje mineval, in manj so obcutili monotonost opravil. Iz novejsega casa navaja Alberto Manguel podatke o bralcih - lektorjih v tovarnah v drugi polovici 19. stoletja. Kubanci so na primer ob poslusanju zgodovinskih del, romanov in pesniskih zbirk hitreje zvijali priljubljene cigare, najpomembnejsi izvozni artikel (Manguel, 2007, str. 134).

Ce se torej osredotocimo na starejso slovensko literaturo, lahko v knjigah najdemo kar nekaj navodil za branje. Trubar se je zavzemal za sirjenje pismenosti v Cerkovni ordningi (Tübingen 1564), saj pravi, naj se uce brati mladi hlapci, deklice, kmetiski in mestni otroci, in sicer v solah, ki naj bodo ob vsaki fari. Tudi iz podnaslovov prvih slovenskih tiskanih knjig, lahko razberemo njegov namen, da naj bi se vsi Slovenci naucili brati in pisati - Abecedarium vnd der klein Catechismus in der Windischen Sprach = Ane Buquice, is tih se ty mladi inu preprosti Slouenci mogo lahku vkratkim zhasu brati nauuzhiti. Vtih so tudi ty vegshy stuki te kerszhanske vere im ane molytue, te so prepisane od aniga Peryatila vseh Slouenzou (1550) in Abecedarium: ene buquice, is katerih se ti mladi inu preprosti Slouenci, mogo lahku tar hitru brati inu pissati nauzhiti (1555) in podobno Abecedarium oli tablica iz katere se vsaki more lahku inu v kratkim brati inu pissati navuciti (1566).

Konkretne podatke o branju knjig na Slovenskem imamo se v drugih tekstih nasih protestantov. Ceprav je bilo vodilo nove vere, da naj vsakdo bere svete knjige sam, pa so bile te vendar dostopne le premoznejsim. Tako razumemo Trubarjevo svarilo knjigotrzcem, da slovenske knjige predrago prodajajo, zato jih ubogi ne morejo kupovati. Enako je zahteval od knjigovezov, ces naj si vzamejo le spodoben zasluzek, sicer jih bo Bog kaznoval za njihovo pocetje. V Posvetilu knjige Svetiga Pavla Lystuvi (Tübingen 1567) pa imamo ze tudi podatke o nacinu branja. Trubar se obraca na kranjske plemkinje in jih hvali:

Visokorodne in blagorodne, plemenite, krepostne in bogabojece zene, vdove in dekleta, iz posebnega nagiba in milosti svetega duha kazejo veliko vnemo za bozjo besedo, ljubezen in nagnenje do nje.To sem zaznal in spoznal prvic po tem, da imate po vseh svojih gradovih, dvorih in hisah svetopisemske in druge nabozne knjige v nemskem in slovenskem jeziku ter jih ne puscate, kakor delajo nekateri, da se neprebrane prase po klopeh, temvec ste iz njih beroc in pojoc, pripravile svoje ljube otroke, druzino in mnoge podloznike k stari zvelicavni veri in k pravemu razumevanju vsega katekizma; tudi so se nekatere izmed vas, rojene na Avstrijskem, zgornjem Stajerskem in Tirolskem, iz njih naucile slovenscine in le-to navadile brati tudi druge.1

Pomen branja, predvsem v okviru druzine je v predgovoru k Jezusu Sirahu poudaril tudi Jurij Dalmatin: »Aku so one pak lih mashine, inu shleht viditi, taku imamo vsai veiditi, de so sa volo tih leipih nauukou, kateri so tukai vkratke, inu tudi tim preiprostim sastopne pripuuisti inu besseide ssapopadene, vseim katerie ie bero, ali poslushaio vissoku nuzne tak potreibne.« In dalje v uvodu naroca, kako brati: »Satu imamo vshe Slouenzi sred vseimi drugimi Bogaboiezhimi kerszheniki lete Buquize tudi vzhasti dershati inu, vsaki vsuoijm stanu si ie knuzi perprauiti inu suseb hishni Ozheti inu Matere, nikar le sami sase, temuzh tudi sa suoie otroke inu drushino, ob prasnikih, inu kadar kuli zhas imaio, s flissom brati, inu se tudi po tih potrebnih nauukih dershati, inu Bogu kzhasti, ter suoimu blishnimu k dobrimu en Bogaboiezh ter poshten leben pelati«.

17. stoletje je sicer predstavljajo zastoj v produkciji slovenskih knjig, a vendar imamo tudi v tem casu nekaj podatkov o branju. Leta 1615 je v Augsburgu izsel Catechismus: skusi malane figure naprej postavlen. Delo Petra Kanizija je prevedel Janez Candek. Na vec mestih beremo o pomenu slik za tiste, ki ne znajo brati:

Karv tu Pismu tem, kateri tuistu brati snajo, tu tem, kateri tiga nesnajo ty Malani Pildi, kadar jih vidio, sturee: v'teh namrizh tudi tiga Pisma nevuzheni vidio, zhessar se dershati imajo: v'leteh bero, kateri Pismu nesnajo. Letimu, inu drugim Svetim od Boga resvetlenim Ozhakom, katere je Christus svoji Cerkui Vuzhenike odlozhil, nej bilu nevejdezhe, de se ty skusi takove S. malane Pilde, kateri brati nesnajo, dobru inu lahku moreo v Karszhanski Veri inu v'tih te Vere Rezheh podvuzhiti, tuliku namrizh, kuliku je en vsaki Karszhenik snati dolshan inu savesan, ako on sicer hozhe timu vshe sturjenimu Boshjimu Obsojejnu v'jiti.

O nacinu branja pa nam najvec pove podoba ob ilustraciji desetih bozjih zapovedi: »Ta tretja Sapuvid: Ti imash Prasnik posvezhovati.« Za ilustracijo je slika delavnice (Slika 2) - orodje visi na steni, spredaj sede clani druzine moz, zena in otrok. Gospodar bere, zena zavzeto poslusa, otrok malo manj - torej ni idealizirana situacija, a vendar je branje tisto delo, ki zapolnjuje dneve pocitka - praznika!

Nadalje lahko iz konca 17. stoletja citiramo obsezno delo - zbirko pridig Janeza Svetokriskega. V samih pridigah se seveda ne dotika nacina branja in ne daje takih nasvetov, kajti kako naj bi ljudje - Slovenci, v tem casu nasli literaturo v svojem, njim razumljivem jeziku. Pac pa v uvodu zapise, kako so ga nagovarjali, da naj objavi svoje pridige in kje vidi potrebo oziroma prednost: »Inu gvishnu bi veliku nuzalu, inu pomoglu, kadar bi vezh pridig v' slovenskim jesiku drukanih bilu, slasti taistim Mashnikom, kateri nijmaio zhassa dolgu shtuderat, ali pak imaio malu buqvi, de bi si mogli pomagat, sakaj sledne buqve nej so pernaredne sa nash folk«. Iz citata je jasno, da so knjige Svetokriskega namenjene ozkemu krogu ljudi za branje na glas in sirokemu krogu poslusalstva.

V sredini 17. stoletja je Ceh Jan Komensky objavil prvo otrosko ilustrirano enciklopedijo Orbis sensualium pictus. Hoc est: Omnium fundamentalium in mundo rerum, & in vitâ actionum, pictura & nomenclatura = Die sichtbare Welt. Das ist: Aller vornehmsten Welt-Dinge, und Lebens-Verrichtungen, Vorbildung und Benamung (1658). V uvodu - dialogu med uciteljem in ucencem, beremo, da bo otroku razjasnil s pomocjo knjizice ves materialni in duhovni svet, ki ga obdaja. Gesla so dvojezicna, v prvi izdaji latinska in nemska. Zelo hitro je bilo delo prevedeno v stevilne druge jezike, namrec latinscini so bili dodani na primer anglescina, francoscina in celo arabscina. Zanimivo je, da se je prevajanja lotil tudi kapucin Janez Adam Geiger, bolj zanan kot Hipolit Novomeski. Delo je zal ostalo v rokopisu, je pa izvirnima jezikoma - latinscini in nemscini, dodal se slovenscino. Tako smo dobili trojezicno enciklopedijo. Zal je v njej malo o branju, vec pa o knjigah, knjigarnah, knjigovezih. Tudi v geslu o soli bi pricakovali kaj o ucenju branja, pa dobimo le nekaj o uporabi sibe za kaznovanje porednih ucencev. Pac pa ilustracija kaze, kako berejo.2

V sredini 18. stoletja je Mihael Paglovec v predgovoru h knjigi Thomasa Kempensaria bukve v' katerih je sapopadenu to podvuzhenie, koku en sledni, bodi kakershniga stanu ozhe, ima, inu samore po Christusovim navuku, inu shiuleniu svoje shiulenie pelati, vishat, inu rounati, sa Christusam v' pravi brumnosti hoditi / v' to Cransko okuli Lublane navadno spraho skerbnu, inu suestu prestaulene skusi dua mashnika petrinarja, inu faimashtra is gorenske Crainske strani k' duhounimu nuzu tim Slouenzam v' druk dane (1745) o branju zapisal: »Vsaki dan k timu braniu si en guishen zait odloshi, inu stanovitnu taisti zait dershi. Aku te bode enu potrebnu delu, ali opravilu sadershalu, inu od tiga brania odvernilu, ahtei se, inu skerbi v eni drugi uri leto spolniti. - Beri pozhassu, inu nikar prehitru, raish mein, koker veliku, v zhassu, enu malu prejeniei, ali prenehei, ter v serzi to, kar si bral, spremisli, dai Boshymu noterdajaniu prostar, preudari sam per sebi, koku enu, inu drugu bi v dianiu mogel spolniti.« Verjetno so bila ta navodila bolj namenjena izobrazenim in ne preprostim ljudem, tu je ze poudarjeno individualno tiho branje. Pa vendar lahko iz citata iz knjige razberemo, da naj bi v nji nasli duhovno hrano tudi preprosti ljudje, tudi tisti, ki so jim bile knjige dostopne le kot poslusalcem: »De bi tedei tudi ti lubi Slovenzi, inu Crainzi tiga velikiga nuza inu fruhta, kateri se skus branie, ali poslushanie teh Bukviz se sadoby.«

Vprasanje je, ali lahko razumemo tudi spremembo v naslovu nove izdaje priljubljenega prirocnika Branja, inu evangeliumi: na nedele, inu prasneke zhes zelu lejtu, is Latinskiga na Kraynski jesik svestu, inu skerbnu prestavlene, ki je izsel leta 1777 (prejsnje izdaje imajo naslov Evangelija inu listuvi), kot namig na idividualno branje. Za ucenje branja so izdali v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja vec prirocnikov - Nov popravleni plateltaf ali Bukve teh zherk, inu besedi, sa usse kateri sé ozhjo Krajnsku brâti is fundamenta vuzhíti (1784 in 1794).

Omeniti pa moramo se dve Pohlinovi deli in sicer Buqve sa brati, inu moliti Slavenskem shovnirjam na Shtajerskemu, Koroshkemu, inu Kraynskemu ommislene (1799). V uvodu jih nagovarja: »Al na marsh pride vonder vezhdejl en spozhytne dan. Ti snash v' leteh urah tega spozhytka besedo tega shivlenja brati, inu enmalu zhes tu branu pomisleti.« (Pohlin, 1799, str. 11) In nadalje »'Od delovnoste' - Kedur nedela, nima sesti, pishe S. Apostel ... beri kake dobre buqve; meshtraj se v' pisanju, rajtengi, risanju ali v' enem rokodelstvu.« (Pohlin, 1799, str. 38) V Pohlinovi priredbi priljubljenega nemskega dela, Rudolpha Zachariasa Beckerje Noth- und Hülfsbüchlein für Bauersleute oder lehrreiche Freuden- und Trauergeschichte des Dorfs Mildheim: für Junge und Alte beschrieben, slovenska izdaja ima naslov Kmetam sa potrebo inu pomozh ali Uka polne vesele, inu shalostne pergodbe te vasy Mildhajm: sa mlade, inu stare ludy beremo, da je grascak dolocil »25 rajnsh (gulden - goldinar) se ima med 5. fantizhov, katiri v sholo hodejo, resdejliti, katiri narbel brati, pisati, rajtati, inu s teh bukuv kmetam sa potrebo, inu pomozh, katire jest sa sholo nasaj pustim, odgovor dajati snali bodo. 25 rajnsh (gulden - goldinar) med 5 punzhek, katire tu, inu kar se she szer v'njeh sholi uzhyi, narbel snale bodo.« Torej zopet dokaz o spodbujanju k branju. Pravi slavospev knjigam pa predstavlja 14. poglavje oz. Shtirnajsta Postava: Kaku so Mildhajmzhani te buqve sa potrebo, inu pomozh brali, inu po njeh uku se sadershali (Becker, 1789, str. 57, 387). Vendar tudi tu ze najdemo nekoliko skepse, vsega po bukvah se ne sme prenasati v zivljenje, saj velja tudi nacelo vec glav, vec ve! V Mildhajmu pa se je dogajalo tudi to, da so gospodarji ob nedeljah po masi brali pa se je birt razburjal, ker je imel prazno gostilno. Torej zopet citat, ki sporoca, da so knjige ze nekdaj zapolnjevale ure oziroma dneve pocitka.

Naj koncamo skromni seznam del iz 18. stoletja, ki so spodbujala Slovence k branju z Valentinom Vodnikom. V Veliki pratiki za leto 1796 najdemo uganko, ki namiguje na branje - Bres vust govorim. Nesastopnim molzhim - Bukve (Vodnik, 1795). V Kuharskih Bukvah pove se vec. V predgovoru se obraca na bralke. Ceprav je to prirocnik, predlaga, da ga uvodoma kar v celoti preberejo: »Kuharze naj berejo te zele bukve sapored, de eno sploh sastopnost dobojo. Pamet jeh bo uzhila k'sledni jedi vezh al manj perprave vseti, kakor imajo sa vezh al main ludi kuhati. Semterkje se snajo ene stvari premeniti, opustiti, druge perdjatri: skuhsna je velik uzheni.« (Vodnik, 1799)

V prvih desetletjih 19. stoletja so seveda ponatiskovali prirocnike za ucenje branja Nov popravleni plateltaf ali Bukve zherk, inu besedi sa vse kateri sè ozhjo Kransko brâti is sazhetka vuzhiti (1802), z nekoliko spremenjenimi naslovi je izsel vsaj se leta 1808, 1814 in 1815. V tem obdobju je Janez Nepomuk Primic v Gradcu objavil Abezedo sa Slovénze: katéri se hózhejo Slovénsko brati nauzhiti (1812) in zbirko besedil Némshko-slovénske branja: v' katérih se snajdejo rasne právlize, basnje ali fábule v' svésanim ino prostim govóru, pogóvori, pripovísti véstniga sadershánja, pésmi, vgánke, kratek obras histórije starih Slovánov, prigóvori, mnogitère korístne vade v' govorjènju, ino sgodbe svéte na kratkim (1813). Sicer v njej ni na vodil za branje, pac pa napotki, o sestavljanju pisem, kar je seveda povezano s porastom pismenosti. Branje postane nekaj vsakdanjega, na kar kazejo tiski kot Kolmanov zegen - Duhouna branua: prad duhounah - inu shuotnah nauarnostah sakobart per sabe nossiti: u' katirei so mozhni shegni inu shebranje, katiri so od sama Boga osnanuani, od te Zirkle, inu s. s. ozhetou storjeni, inu od papasha Urbana VIII. unkadani, skus s. Kolmana poterdnjeni bli: k' troshtenji usah teh, kiri na vodi, inu semli raishajo (1810), ki ga je potrebno nositi pri sebi, da se ti kaj ne zgodi.

Poseben polozaj nastane v casu Ilirskih provinc. Ne bomo nastevali vseh ucbenikov, ki so jih natisnili v tem stiriletnem obdobju, a vendar bi rada opozorila na delo Nicolasa-Augusta Tournala Recueil de regles de droit et de preceptes de morale: a l'usage de la jeunesse des Provinces llyriennes (1812). V njem je zbral tudi nekaj misli o branju. Po anticnem filozofu Seneki povzema, kako potrebno je branje, pa vendar ni kvantiteta tista, ki mora biti vodilo. Izbirati je potrebno dobre in kvalitetne knjige. Quintilien je poudarjal, da se mladina ob branju nauci izrazati svoje misli, torej morajo brati le najboljse avtorje. Misel dopolnjuje z Montesquieujevo pripombo o koristnosti branja za mlade in stare ljudi (Tournal, 1812, str. 150-151). Morda lahko na podlagi tega sklepamo, da branje v nasi dezeli tedaj vendarle ni bilo nekaj obicajnega.

Situacija se je zacela spreminjati tudi zaradi novo ustanovljenih izposojevalnic knjig, ki so delovale ob knjigarnah ze v zadnjem desetletju 18. stoletja, nastala so prva bralna drustva, citalnice in knjiznice, ceprav so bile nekatere namenjene le omejeni skupini bralcev. Ne nazadnje o priljubljenosti branja kazejo tudi stevilne druge ali celo tretje izdaje dolocenega naslova. Adam Friderik Reichard je kar trikrat ponatisnil Evangelija inu Branie (1741, 1754 in 1758) po dvakrat pa delo Suesti tovarsh (1742 in 1745) in molitvenik Jakoba Skerla Pomuzh shivim, umirejozim inu mertvim (1733 in 1740). Od 18. stoletja naprej smo torej vecinoma nastevali dela, ki so bila namenjena individualnemu branju. Vendar glasno branje ni zamrlo, posebej ne v okviru druzin. Se vec, Peter Pavel pl. Radics v delu Die Frauen in der Sage und Geschichte (1862) priporoca damam, naj berejo in otrokom prebirajo tudi Koseskega in Preserna (Radics, 1862b, str. 35).

Naj zakljucimo ta kratek pregled s priporocilom Andreja Pajka, kako se nauciti branja, ne nazadnje pa omenja tudi koristi, ki jih to prinasa. Seveda se njegovo besedilo ne nanasa le na domaco govorico, ampak posreduje izkusnje, kako se nauciti tuje jezike. Nabiral jih je sirom po Evropi, kamor ga je zanesla vihra Napoleonovega casa.

Pol hitreje se bos govoriti naucil, ce bodes samo brati ucil se; ce se pa use naenkrat, brat jen pisat, uci, je pretezko, ni Cesa, se mu utraga, lust zgubi jen caita ni se tulko uciti. Derzi, kar ti jest sveitvam. Na to vizo sim se jest zdei, kir sim 74 leit star, u 1/2 leita brati naucil, sei veis, de tvoi Spomin je 100 [krat] friskeji koker moi. Sturi, koker sim jest, uzemi male Bukuce Trichter, uci se ta perva dva platelna nar mein usaki teiden 1/4 ure; potem, k naprei prides, use repetirai jen, kulkerkrat bos naprei sou, repetirai. Za perviga ti bode doug [cas] jen prazno delo naprei perslo, pa se ti bode na enkrat bol resvetilo, kader bodes bral. Pocasi beri, de bodes lozei na regelce zmislou, jen kir bode kei tezkiga, pa preskoci pa se endrugi krat beri. Jest sim ta tezko, koker deklinatione jen Conjugatione, preskociu, sim se pa pozneje ucil. Skuz Braine se govoriti nauci. Brez znati pisati se dalec pride, de le govoriti zna; pisaine je potim hmal u glavi. Premisli, de en tak, katir te Sprahe nezna, je le na pol Clouk; kadar u imenitna Drusna pride, more le moucati, ce je Advokat ali se vec. more samu usesa pasti. Sveit je spremenliu! Kolko nih je 9. ali 10. leita u nasi dezali modrih zavol Sprahe brez Sluzbe bilo. De je pa le kaksnih 1000 besedi znal, je ze Sluzbo dobiu. (Pajk, 1948, str. 294-295)

3 Negativen odnos do branja

Tiskovine so sicer v teh stoletjih preden so prisle med bralce skrbno pregledale posvetne in cerkvene oblasti. Kljub vsemu pa so se zavedali, da je to nacin sirjenja idej, ki so lahko tudi v nasprotju z nravstvenimi zakoni. Tako je Matija Kastelec ze konec 17. stoletja opozarjal na »nepotrebnost branja«, saj kaj nam koristi veliko stevilo knjig, ki jih ne moremo prebrati, pa tudi teme nekaterih so popolnoma neuporabne. V Nebeskem cilju (1684) je zapisal:

Nikdar Bukou nei konza. Polne hishe nakladajo vsih shlaht Bukou, vezh k videshu, kakor k nuzu. Ti bi ne mogel samih pervih platelzou isbrati, de bi si dosti leit shivil. V mei letemi dosti yh je shkodlivih, inu strupa polnih: dosti katere neso brania vredne; dosti nevnuzhnih inu nevuzhenih; katere aku daile beresh, manie snash... in dalje: O nevnuzne misli teh ludy! V Buquah nuzh inu dan tezhimo, vissokiga snania yszhemo, kakor de bi jmeli vekoma shiveti; per tem na tu vezhnu shivenie posabimo, kateru se sadoby, nikar s dosti Buqui, ali s vissokim snaniem: ampak s zhednostm inu lepim Bogabojezhim shiveniem. Kaj nuza brati inu popissovati teh velikih krailu inu dosti folkou voiskovanie? (Kastelec, 1684, str. 161-163)

Negativen odnos do branja se je v nadaljnih stoletjih se stopnjeval. Predvsem je bila ocrnjena literatura, namenjena zenskam. Tako imenovano (nem.) Frauenzimmerliteratur, vanjo sodijo predvsem zgodovinski in potopisni romani in deloma poezija. Pri nas jo je prodajala zaloznisko tiskarska hisa Mayr ze v 17. stoletju, pravi razcvet pa je, sodec po ohranjenih knjigotrskih katalogih, dozivela v 18. stoletju (Dular, 2002a, str. 120). Pa vendar se ob koncu 19. stoletja lahko v Alesovcevih Ljubljanskih slikah (1879, str. 172) beremo o negativnih vplivih branja in tudi sirse izobrazbe na neznejsi spol. Predvsem naj bi zenske s pomocjo romanov pridobile negativno sliko o zivljenju in svojem poslanstvu. Velika gospa je opisana kot tista, ki »zna nekoliko francoski ali laski, morda celo nekoliko zgodovine in zemljepisja, kolikor se more tega nauciti iz romanov, ker solski pouk je kmalo pozabljen, - na glasoviru, citrah ali na goslih, navadno brez sluha in pravega okusa ter razuma«. Prav tako je vprasljivo pocetje blagorodne gospe in njene druzine: »Trgovec N. je toliko premozen, da njegov sin lahko izbira med gospicami mesta. Izbere si gospico, ki nima nic dote, a slovi po mestu zavoljo lepote in dobre odgoje. Seveda je zenin po volji - ne toliko gospici, ki je brala veliko romanov in si zeli za moza kacega viteza, profesorja ali lajtnanta, ne pa 'kramarja' - pac pa materi.« (str. 187) Gospodicna naj bi po eni strani le prelagala molitvenenik v rokah, a brala zgodovinske romane:

Molitvena knjga ji je namrec ravno tako »toilettna« priteklina, kakor parazol ali pihalnik, - nekaj mora biti v roki (str. 212) ... Morda je bila pri tem se bogata, toraj vsekako opravicena, izbirati si zenina. Prislo jih je veliko, morda celo prevec; a nobeden ni bil tak, kakor oni »Kruno«, »Robert«, »Siegfried« itd., ktere si je po branji nemskih Romanov naslikala v svoji domisljiji. Brala je veliko, brala je o nemskih vitezih, ki so za svojo izvoljeno pol sveta obletali, dvema tretjinama se zamerili in zadnjo tretjino v dvoboji pobili. (str. 219)

Ceprav je v Alesevcevem casu znala brati ze skoraj vsaka mlada zenska, se mu zdi tudi to negativno, saj berejo tudi casnike, ne le knjig, namenjenih preprostim ljudem: »Ako zna brati - in to zna zdaj ze skoro vsaka kolickaj boljse vrste in sluzbe - bere tudi slovenske casnike in knjige, vzlasti za priprosto ljudstvo pisane, in razpravlja vaznejse dogodbe na politicnem polji na trgu ravno tako obsirno in nadrobno, kakor druzbinske.« (str. 247) Najslabse pa ocenjuje tiste, ki so se mesale v politiko: (moz misli.) »- in bolje bi se mu zdelo, ce bi mesto s politicnimi pogovori in z branjem politicnih casnikov pecala se z otroki, z gospodinjstvom, sivanjko in kuhavnico.« (str. 256) Prizanesljiv ni niti do guvernant, ki jim pripisuje negativni odnos do slovenskega okolja: »Prvic je 'Izobrazena Nemka', za to je dosti, da je brala nekoliko nemskih romanov in klasikarjev; drugic je napihnjena, ker misli, da pride med cisto divji narod, cigar otroke mora kultivirati.« (str. 258)

4 O jeziku

Kdo so bili ti, ki so brali - slovensko? Jih lahko imenujemo Slovence, kot je to storil ze Trubar v prvi tiskani knjigi in stevilni za njim, ali pa naj bi se kljub temu izogibali tega termina vse do sredine 19. stoletja, kakor danes nekateri zgodovinarji in humanisti (Stih, 2011; Makarovic, 2008). Ze iz samih podnaslovov in uvodnih strani publikacij v slovenscini je namrec od 16. stoletja naprej moc razumeti, da tu ni bil prisoten le pojem dezelne, ampak slovenske pripadnosti v razlicnih dezelah. Nasteli jih bomo le nekaj, a vendar upam dovolj, da utemeljimo zgornjo tezo. Sebastian Krelj v Otrocji Bibliji govori o slovneskih deshelah in vzporeja nase poimenovanje Bog koker Nemci Gott. Hieronim Megiser v stirijezicnem slovarju (Dictionarium quatuor linguarum: videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appellatur, 1592) pojasnjuje, da je ilirscina slovenscina. Pojasnilo lahko vzporejamo z Megiserjevo pripombo Italicae, sive Hetruscae. V strokovni literaturi ne najdemo dvoma, da je eden izmed jezikov italijanscina, torej lahko zapisemo enako tudi za slovenscino, ceprav v novejsem casu zelijo nekateri znanstveniki to zanikati.

Ali je sporno poimenovanje jezika, ce lahko navedemo iz 17. stoletja dva tako razlicna vira. V italijansko-slovenskem slovarju, ki ga je leta 1607 objavil Gregorio Alasia da Sommaripa, je jasno zapisano schiauone - slouen. Enak termin je uporabila baronica Ester Maksimilijana Coraduzzi v pismu hceri, ko pise, da bodo nasli koga, ki bo znau slovensko (slouensga) brat (Marenzi, 1980, str. 34).3 Termin slovenski jezik uporablja v priredbi dela Evangelia inu lystuvi: na vse nedéle, inu jmenite prasnike, céliga léjta (1612) Janez Candek - is Bukovskiga na Slovénski jesik svestu prelosheni. V uvodu h Katekizmu pa je zapisal: »lih kakor poprej sa Nemze, taku tudi dsedaj sa Krajnze inu vseshlaht Slovenze.« (Canisius, 1991, str. 2)

Svetokriski (1691) v uvodu jadikuje, da je tezko slovensko pisati, v razlicnih dezelah razlicno tolmacijo razlicno, oz. izgovarjajo drugace, nekatere besede se bodo prijele, druge ne, a vendar ves cas poudarja »kakor so slovenzi pisali«.

V 18. stoletju sicer v naslovih veckrat zasledimo kranjski jezik. Ker je bila nova izdaja dela Branja, inu evangeliumi: na nedele, inu prasneke zhes zelu lejtu, is Latinskiga na Kraynski jesik svestu, inu skerbnu prestavlene, popravlene, inu pogmirane (1777) namenjena za uporabo v Kranjski dezeli, je to popolnoma razumljivo. Enaka oznaka za jezik se uporablja na primer tudi pri jezikovnem ucbeniku Nov popravleni plateltaf ali Bukve teh zherk, inu besedi, sa usse kateri sé ozhjo Krajnsku brâti is fundamenta vuzhíti (izsli sta vsaj dve izdaji 1784 in 1794). V kranjski jezik je bil leta 1775 preveden prirocnik za babistvo (Steidle, 1788) in Pohlinov prevod Schoenbergovega dela Oppravk tega zhloveka / katirega je is Nemshkega na Kraynsku prestavel Novus Lublanske teh delovneh Modrine tovarsh (1781).

Vendar tudi jezikovna oznaka slovenski jezik ni redka. Tako jo najdemo ze v publikacijah prve polovice 18. stoletja. Na primer ob prevodu Bellarminovega dela Kratki sapopadek christianskiga navuka - is Latinskiga, nu Lashkiga, na Slovinski, ali Krainski iesik svestu prestavlen (1728) ali ob izdajah knjige Hipolita Novomeskega Evangelia inu lystuvi: na v'se nedele inu imenítne prásnike, céilga léita, ki je namenjena usem catholishkim slovenskim cerkvam, stupráu v' Kráinski deshéli, k' dóbrimu is Latinskiga na Slovénski jesik svejstu preloshéni (1715 in 1730). V slovenski jezik so bile prestavljeni se nekateri ucbeniki oz. prirocniki - na primer Kershanski navuk sa te maihne (1777); Ta velki catekismus s' prashanjami, inu odgovormi (1779); Ta veliki katechismus sprashanjam, inu s odgovoram sa zessarske kralove deshele inu sholle (1783); Pridege na nedele zhes zelu lejtu (1785) Janeza Nepomuka Tschupicka in Zerkvene pesmi, litanie inu molitve per boshji slushbi (1788). Marko Pohlin je na Dunaju objavil Buqve sa brati, inu moliti Slavenskem shovnirjam na Shtajerskemu, Koroshkemu, inu Kraynskemu ommislene (1799). Knjiga Tomaza Kempcana pa je bila ze leta 1745 duhovna hrana za Slovence - »k' duhounimu nuzu tim Slouenzam v' druk dane.« V njej nadalje beremo »De bi tedej tudi ti lubi Slovenzi, inu Kraynzi tega velikega nuza, katire se skusi branje, ali poslushanje teh bukviz sadobi.«

Ob sestavljanju Kuharskih bukev se je s problemi poimenovanj srecal tudi Vodnik (1799). V uvodu je zapisal nekaj misli o slovenskem jeziku in njegovih pokrajinskih posebnostih, se pa seveda obraca na Slovence in to poimenovanje uporablja:

Jes sim gledal na narbol snane med slovenzi najdene besede, de bi vsim sastopen biti mogel. Kaderkoli ene kranjske bukve na dan prideo, ima sledni kaj zhes jesik godernati; enimu je prevezh po hravatski, drugimu prevezh po nemski, inu tako naprej; jes pravim: mi moremo kranjske slovenske besede poiskati semtertje po desheli rastresene, inu na to visho skup nabrati zhisto slovenshino. Skushna me uzhi, de ni lahko stvari najditi, katira bi se v'enim al saj drugim koti prav po slovenski ne imenvala; zhe je pa kaj novizh snajdeneh inu starim slovenzam nesnaneh rezhi, se snajo te po unajnih jesikih imenvati, ako bi jo mi nemogli is ene slovenske korenine karstiti. Moje besede v' teh buhvah so skoro vse kranjskiga slovenskiga roda s' tim samim raslozhkam, de se povsot v'nashi desheli negovore. Al ima pa savolo tiga meni kdo kaj ozhitati? bom li drugam hodil imena berazhit, kader jih doma najdem? nebomo li nikol nash govor popravili? Ako bi ta rezh tako naprej shla, bomo doshiveli, de se nebodo gorenz, dolenz, inu notranji eden drugiga sastopli; eden se bo ponemshval, drugi bo sam na sebi ostal, tretji bo napol Lah. Kdo bi potle kranjzam bukve pisal? /.../ Sposnam, de nismo she per sadni popolnimosti zhistiga kuhinskiga jesika. Narlaglaj bi meni v'ti rezhi pomagale gospodine po desheli, kir so narblishej per isvirki neskasheniga slovenstva. Satorej perporozhim inu prosim, de bodo pervimu sazhetku dobrovolno persanesli, moje persadevanje popravili, ter slovensko kuhino v' en stanovitni red inu versto djali.

Koncno pa so zanimive tudi tiskovine, namenjene Prekmurju oz. ogrskim dezelam. Ze v naslovu ucbenika, ki je izsel leta 1786 v Bratislavi, je termin »slovenski« - Szlovenszki abecedár za drouvno deczo vö stámpani. Miklos Küzmic je sestavil Knjigo molitveno za bolnike za Katoliske Slovence na Vogerskem, slovenskemu narodu so namenjene Mrtvecsne peszmi, stere szo szti sztári píszm vküp pobráne, pobougsane, ino, na haszek szlovenszkoga národa zdaj oprvics na szvetloszt dáne (1796). Peter Danjko je v zacetku 19. stoletja objavil prirocnik za samouke - Sazhetek vüzhenja 'slaven'skega po nedelah, knishiza soseb narozhena dorashenim ino vsem, keri predalezh so od shole farne, ino se v' kratkem brati, ino dosta potrebnega navüzhiti hzhejo (Radgona 1816). Iz bukev pa so se nekateri Slovenci ucili tudi nemscine. Tako je v Ljubljani pri Blazniku izsel Mali besednjak slovinskiga in nemshkiga jesika Sosebno sa Slovenze, kteri se hozhejo nemshkiga jesika uzhiti (1834).

5 Sklep

Ob preucevanju navodil za branje v starejsi slovenski literaturi (pregledali smo po tematiki razlicne tekste - ucbenike, katekizme, molitvenike in prirocnike) lahko za obdobje od 16. do 18. stoletja podamo nekaj splosnih ugotovitev. Knjiga je bila na zacetku se luksuzno blago, dostopno le nekaterim. Tako je razumljivo, da se avtorji predgovorov obracajo na bralce, da naj berejo ne le zase, ampak v okviru druzine, kamor ni sodilo le sorodstvo, temvec tudi zaposleni na posestvih, v obrtniskih delavnicah. V zgodnejsih tekstih priporocajo glasno branje, kar lahko razumemo tudi za nadaljevanje tradicije ljudskega slovstva. Bistvena razlika pa je v tem, da v 16. stoletju kot bralke nastopajo zenske, medtem ko so bili pripovedovalci ljudskega blaga predvsem moski.

Vecja pismenost, vecja knjizna produkcija in tudi bolj dostopno knjizno gradivo v 18. stoletju povzrocijo, da knjige niso vec le domena pescice. Tako je vse vec literature namenjene tudi tihemu, individualnemu branju. Zanimivo je, da opozarjajo na pomembnost premisljevanja o prebranem. Podobni citati so tudi v socasni evropski literaturi (Willes, 2008, str. 65). Med priporocili najdemo veliko namigov, kdaj naj ljudje vzamejo knjigo v roke. Vecinoma so za to primerne ure pocitka, nedelje in prazniki. Enak polozaj je bila tudi v drugih predelih nekdanje Avstrije, najvec se je bralo v zimskem casu, ob praznikih, predvsem v adventu (Bachleitner, Eybl in Fischer, 2000, str. 147). Knjige pa so za ljudi lahko pomenile tudi odmik iz realnega zivljenja, ob njih so pozabili na vsakdanjik. Tako so ze v 17. stoletju opozarjali, da je literature prevec, da zavaja ljudi in njihove misli utirja na napacna pota. Tako lahko s stalisca cerkvenih moralnih naukov kot tudi iz vsakdanjih potreb knjige postanejo neprimerna razvada. Najvec kritik je dozivelo leposlovje, romani, potopisi, ki so jih rade jemale v roke predvsem zenske. Na podobne socasne kritike so naleteli pri raziskovanju branja tudi drugod (Willes, 2008, str. 136).

Ob vzporejanju bralnih navad na Slovenskem v preteklih stoletjih, lahko torej zakljucimo, da so se s casom sicer spreminjale, a glede na to, da so podoben zgodovinski razvoj zasledili v drugih avstrijskih dezelah in evropskih drzavah, je bil to splosen trend razvoja odnosov med knjigo in bralcem oziroma poslusalcem.

Footnote

1 Navedbe iz Trubarjevih del, povzete po Slovenski protestantski pisci, 2. dop. izd. (Ljubljana 1966).

2 NUK, rokopis MS 182, dostopno tudi na dLib.si http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC- -UZIRC8O2.

3 Predlagana drugacna transkripcija po fotografski prilogi MIM st. 3

References

Navedeni viri

1. Alesovec, J. (1879). Ljubljanske slike: podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom. Ljubljana: Samozalozba.

2. Bachleitner, N., Eybl, F. M. in Fischer, E. (2000). Geschichte des Buchhandels in Österreich. Wiesbaden: Harrassowitz.

3. Becker, R. Z. (1789). Kmetam sa potrebo inu pomozh ali Uka polne vesele, inu shalostne pergodbe te vasy Mildhajm: sa mlade, inu stare ludy. Dunaj: Christian Grosser.

4. Canisius, P. (1991). Catechismus: skusi malane figure naprej postavlen: 1615. Faksimile. Celje: Mohorjeva druzba.

5. Chartier, R. (2008). Pisanje in brisanje: pisna kultura in literatura (od 11. do 18. stoletja). Ljubljana: Studia humanitatis.

6. Dalmatin, J. (1584). Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta. Wittenberg: Hans Kraffts Erben.

7. Dolar, J. (1979). O branju - od Trubarja do Krefta. Knjiznica, 23 (1-4), 7-10.

8. Dular, A. (2002a). Ziveti od knjig. Ljubljana: Zveza zgodovinskih drustev Slovenije.

9. Dular, A. (2002b). Valvasorjeva knjiznica = Valvasor`s library. V M. Lozar Stamcar in M. Zvanut (Ur.), Theatrum vitae et mortis humanae = Prizorisce cloveskega zivljenja in smrti = The theatre of human life and death : podobe iz 17. stoletja na Slovenskem = images from the seventeenth century in Slovenia (str. 269-294). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

10. Dular, A. (2009a). Knjige Anastasiusa Grüna - Antona Auersperga v Narodnem muzeju Slovenije. V M. Miladinovic Zalaznik in S. Granda (Ur.), Anton Aleksander grof Auersperg - Anastazij Grün (str. 13-30). Ljubljana: Nova revija.

11. Dular, A. (2009b). Knjiznica knezoskofa Karla Janeza Herbersteina. V M. Lozar Stamcar (Ur.), Predmet kot reprezentanca: okus, ugled, moc = Objects as manifestations of taste, prestige and power (str. 259-299). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije.

12. Flood, J. L. (1990). Subversion in the Alps: books and readers in the Austrian counter-reformation. The library, 12 (3), 185-211.

13. Janez Svetokriski. (1691). Sacrum promptuarium singulis per totum annum dominicis, et festis solemnioribus Christi Domini, et B. V. Mariae. Venetiis: officina Zachariae Conzatti.

14. Kastelec, M. (1684). Nebeshki zyl, tú je teh svetih ozhakov sveistu premishlovanie: v'katerim se sapopade visha te zhednosti lubiti, inu pred hudim djaniam béshati: na tú vézhnu spumniti, inu Bogá prou lubiti. v'Lublani: Ioseph Tadei Mayer.

15. Klemenc, J., Kolsek, V. in Petru, P. (1972). Anticne grobnice v Sempetru. Ljubljana: Narodni muzej.

16. Makarovic, G. (2008). Ko se nismo bili Slovenci in Slovenke. Ljubljana: Slovenska matica.

17. Manguel, A. (2007). Zgodovina branja. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

18. Marenzi, M. I. (1980). Slovenska plemiska pisma druzin Marenzi - Coraduzzi s konca 17. stoletja. Trst: Zaloznistvo trzaskega tiska.

19. Pajk, A. (1948). Zivljenjepis. V M. Rupel (Ur.), Josip Jurcic: Zbrano delo. Knj. 2 (str. 251-300). Ljubljana: DZS.

20. Petru, P. in Ulbert, T. (1975). Vranje pri Sevnici. Ljubljana: Narodni muzej.

21. Pohlin, M. (1799). Buqve sa brati, inu moliti Slavenskem shovnirjam na Shtajerskemu, Koroshkemu, inu Kraynskemu ommislene. Dunaj: Christian Grosser.

22. Radics, P. v. (1862a). Herbard VIII: Freiherr zu Auersperg. Wien: W. Braumüller.

23. Radics, P. v. (1862b). Die Frauen in der Sage und Geschichte Krain's: kulturhistorische Studie. Laibach: I. v. Kleinmayr & J. Bamberg.

24. Slovenski protestantski pisci. (1966). (2. izd.). Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

25. Steidele, R. J. (1788). Lehrbuch über die Geburtshilfe für Hebammen auf dem Lande = Vshegarske bukve sa babize na desheli. Laibach: H. W. Korn.

26. Stih, P. (2011). Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko?: o jeziku slovanskih prebivalcev prostora med Donavo in Jadranom v srednjem veku (pogled zgodovinarja). Zgodovinski casopis, 65 (1-2), 8-51.

27. Thomas a Kempis (1745). Thomasa Kempensaria bukve. Labaci: Adam Frid. Reichhardt.

28. Tournal, N. A. (1812). Recueil de regles de droit et de preceptes de morale: a l'usage de la jeunesse des Provinces Illyriennes. Laibach: Joseph Sassenberg.

29. Vodnik, V. (1795). Velika Pratika ali Kalender. V' Lublani: Jan. Fridr. Eger.

30. Vodnik, V. (1799). Kuharske bukve. Lublana: Kleinmayr.

31. Willes, M. (2008). Reading matters: five centuries of discovering books. New Haven; London: Yale University Press.