Content area
Neoliberal capitalist states have drastically cut the already substantially shrunken or even miniscule budgets capitalist states usually set aside for public universities. The point of this budget-cutting, which represents an orchestrated attack on public universities, has been to create an artificial fiscal crisis for public universities. The aim of such policies is to force public universities to open their doors, seemingly of their own accord, to the interests and dictates of the private capital, while they themselves become transformed into commercial entities with hardly any responsibility towards the production of knowledge as common good. As public universities become hostage to the dictates of the private capital, this inevitably leads to the replacement of basic and long-term research with applied and commercially oriented, that is, fragmented and decontextualized short-term research. The inevitable result of this is that curricula themselves are eviscerated of meaningful content as the systematic pursuit of comprehensive understanding and holistic knowledge is scrapped. Public universities are forced to make up for the loss of their public budget through 1. the process of making their labour force flexible and casual and the concomitant increase of unpaid overtime workload, then through 2. the introduction of tuition fees, which leads to the creation of a new market niche for private banks while restricting the possibility of access to higher education for the majority of the population, and finally through 3. the introduction of so-called public-private partnerships, which put public universities in a subordinate position to private capital. Public-private partnerships work exclusively in favour of the interests of private capital. By transferring costly and more demanding research projects to the university facilities with an endless source of unpaid student researchers and underpaid teaching staff private companies reap very specific benefits for they no longer need to maintain and finance their own corporate research labs nor do they need to maintain and pay their own labour force. Most of these costs are transferred to the public universities for even though the corporations' donations might, at first sight, appear to involve large sums of money, these are in fact only token donations. Private companies' coverage of research and other costs is only partial at best, yet these very same private entities claim full and exclusive access to the results of such research, which is secured through the imposition of intellectual property and patent rights. This represents a classic form of usurpation and appropriation of mostly publicly funded common good, a process which is in other words described as accumulation of private capital by the population's systematic dispossession. At the same time the money that is cut back from public higher education budgets, leading to their impoverishment and structural weakening, is redirected into the creation of free-subsidies for profit-driven private faculties, which thus come to subsist on taxpayers' money. [PUBLICATION ABSTRACT]
Posvecam moji teti Leopoldi
Vloga in pomen javne univerze ter ostalih oblik javnega izobrazevanja sta danes podvrzena neoliberalni prestrukturalizacijii. Ta od univerze namesto ohranjanja znanja kot vsem dostopnega javnega dobrega in razvijanja znanosti za sploSno dobrobit cloveátva - pri vsem tern gre za obeo davkoplacevalsko sponzorirano dejavnost - zahtevaprehod k vsiljenim diktatom profitno naravnane trzne logike. To se med drugim kaze ? komercializaciji in posledicno ? vsebinsko vse bolj okleScenih izobrazevalnih dejavnostih kakor tudi ? komodifikaciji ter privatizaciji znanja in znanosti ? imenu ustvarjanja zasebnega dobicka korporacij in nekaterih posameznikov. Pri tern izstopajo prav na novo legalizirana in s strani neoliberalne drzave univerzam in drugim raziskovalnim institucijam sistematicno vsiljena javno-zasebna »partnerstva«, znotraj katerih so javne institucije postavljene ? podrejeni polozaj. Razumevanje teh procesov je sestavni del sïrSega razumevanja neoliberalizma, ki je drugo ime za novo fazo rekonstruirane in okrepljene kapitalisticne ekspanzije: tj. za povecevanje zasebne akumulacije kapitala peScice na racun kolektivnega razlastninjenja, poglobljenega izkoriácanja in masovnega osiromaknja svetovnega prebivalstva.
Neoliberalizem namrec zaznamujeta i) komodifikacija in pozasebljenje tako javnega dobrega kot najrazlicnejáih dejavnosti in storitev, potrebnih za funkcioniranje neke skupnosti. To se ? evro-atlantskem prostoru kaze ? vzpostavljanju zasebnega korporativnega lastnikva in viájih kartelnih cen nad poprej javno - drzavno ali mestno - upravljanimi dobrinami, kot so voda, elektrika in javne povráine; nad javnimi storitvami, kot so telekomunikacije, elektrika, zelezniáki in avtobusni prevozi, ter nad dejavnostmi, ki naj bi bile povezane ? ohranjanjem drzave blaginje, kot so zdravstvena oskrba, oskrba starostnikov, izobrazevanje, pokojninski in drugi javni skladi. Kaze se tudi z privatizaciji ustanov in sluzb, kot so denimo zapori in kontrole letenja (Kumar in Hill, 2009). Pri tern je pomembno zavedanje, da gre z vseh primerih privatizacije javnega dobrega z bistvu za vzpostavitev zasebnih pridobitniSkih dejavnosti, Id so subvencionirane iz javnega proracuna. To pomeni, da so zagonski stroSki in stroSki, povezani z vzdrzevanjem infrastrukture, in drugi obratovalni stroáki pokriti s strani davkoplacevalcev, medtem ko se dobicek steka z nekaj zasebnih rok in ne nazaj z skupnost; zaradi tega govorimo o socializaciji stroskov in privatizaciji profitai
Neoliberalizem hkrati zaznamujejo 2) agresivno krcenje in odvzemanje delavskih pravic ter nova oblika nadzora nad hierarhicno segmentirano in sistematicno podcenjeno delovno silo in menedzeriranja le-te. Vse to se kaze z deregulaciji oziroma fleksibilizaciji trga déla, kjer gre za naraácanje vrst zaposlitev za dolocen in polovicen delovni cas (tudi z na novo privatiziranem javnem sektorju), in z ponovnem odkrivanju oziroma izumljanju novih vrst podplacanih in razvrednotenih oblik delà s pomocjo outsourcinga in podizvajalstva, kar je denimo (industrijsko) délo na domu in delo ? sweatshopih. Iz tovrstnih fleksibilnih in vse bolj podjemnih oblik delà izhaja povecana eksploatacija in hkrati segregirana fragmentacija mezdnega delavstva. Fleksibilne oblike delà, kot je delo za polovicen cas, namrec niso obravnavane kot polne oblike delà in zato po zakonu ne prinaSajo osnovnih pravic, kot je denimo nadomestilo za dopust ali pa boleznino, prav tako pa podjemnih delavcev kot tudi tistih, zaposlenih za manj kot polni delovni cas, ne ácitijo vec kolektivne pogodbe in s tern sindikalna gibanja, ki jih je postfbrdisticna oblika produkcije in delitve delà prav z outsourcingom in podizvajalstvom kevilcno oslabila in pogajalsko povsem nevtralizirala.
Za nemoteno delovanje neoliberalnega kapitalisticnega sistema je, kot izpostavlja David Harvey, potrebna mocna neoliberalna drzava, naloga katere je, daproizvajavecajoce se ter financno pogoltne represivne aparate in z njihovo pomocjo ohranja institucionalno-legalni okvir, znotraj katerega ne skrbi le za prosto delovanje kapitalisticnega trga, temvec ? prvi vrsti za njegovo Sirjenje in konsolidacijo. To pa poteka prav na racun vzpostavljanja in legitimizacije ozko zastavljenega privatnega lastnikva in zasebnega profita tudi tarn, kjer to ? zadnjih nekaj desetletjih ni bilo mogoce ali pa preprosto ni obstajalo (Harvey, 2005: 2) - naZahodu denimo zaradi uvedbe sicer okle*»cenega modela drzave blaginje5 kot zasilnega in le zacasnega kompromisa med kapitalom in delavskim gibanjem; ? »dezelah ? razvoju« denimo zaradi domorodnega lastnikva nad gozdovi, vodnimi viri in drugimi naravnimi resursi, ? socializmu zaradi kolektivnega lastnikva in skupnega upravljanja. V vseh primerih privatizacije javnega dobrega, tj. pretvarjanja razlicnih kolektivnih lastniákih pravic ? obliko izkljucujocih privatnih pravic, omejenih le na peácico ljudi oziroma korporacij, gre za umetno ustvarjanje in Sirjenje novih trgov, komodificiranih odnosov in s tem novih moznosti pridobivanja in povecevanja kapitala ? prid utrjevanju »na novo obnovljene ali pa rekonstruirane« (med)nacionalne lastniáke elite (Harvey, 2005: 19).
Neoliberalizem je zato politicni projekt, ki sistem ustvarjanja in precrpavanja bogastva in s tem razmerja moci vraca na raven pred drugo svetovno vojno (Clarke, 2005: 58; Harvey, 2005). Njegov cilj je povrnitev absolutne moci in bogastva kapitalisticnim lastniSkim elitam, ki so zaradi stagnacije tradicionalnih nacinov proizvodnje in izcrpanih moznosti Sirjenja dobicka ? sedemdesetih letih 20. stoletja poiskale nove poti njegove popolne akumulacije (Hill idr., 2009: 114). To pa poteka prav na racun organiziranega ñapada na delavske pravice pod taktirko nove mantre o fleksibilnosti in konkurencnosti delà ter hkratne uzurpacije Se obstojecega ali pa pò drugi svetovni vojni na novo formiranega kolektivnega bogastva s pomocjo vzporedne prestrukturalizacije, razpustitve in odprave drzave blaginje. Namesto o polni socialni drzavi blaginje, ki jo je poznal socializem, in minimalni drzavi blaginje, ki jo je dopustil zahodni kapitalizem ? zacasni fazi sklepanja zasilnega in kontroliranega socialnega miru, govorimo danés o korporativni drzavi blaginje. Ta s svojimi zakonskimi in drugimi institucionalnimi intervencijami skrbi za visoko stopnjo javnoproracunsko sofinancirane dobrobiti in s tem za povecevanje zasebnega profita posameznih lastnikov kapitala in korporacij (npr. ? javnoproracunsko podprtimi projekti oziroma nepovratnimi subvencijami),4 seveda na racun nizanja mezd in odtegovanja ze tako piclih javnoproracunskih sredstev vecini ostalega prebivalstva. Za korporativno drzavo blaginje je torej znacilno, da s svojimi zakonskimi in drugimi institucionalnimi posegi skrbi za povecevanje zasebnega kapitala peScice na racun novega vaia sistematicnega razlaácanja vsega ostalega prebivalstva.
Redefinicija javnega visokega solstva in izobrazbe
V kontekst neoliberalne prestrukturalizacije se umeSca tudi privatizacija in komercializacija javnega Solstva, ki se zacenja na vrhu piramide, tj. ? visokoáolskim sistemom. Pozasebljenje univerze in komodifikacija znanja potekata na nacin, ki neoliberalno drzavo z njenimi poslovno-upravljalnimi elitami vpenja z globalno mrezo ekonomskih povezav in geopoliticno specificnih interesov, hkrati pa jo postavljata z vlogo prevodnice in izvajalke politik, zacrtanih na strukturno visjih ravneh. Politiko privatizacije javnega sektorja, vkljucno s poblagovljenjem javnega Solstva in univerze, na ravni globalno delujocih resolucij in vsiljenih programov dolocajo in vodijo drzave OECD-ja (npr. s svojimi mehanizmi dolocanja primerjalnih meril odlicnosti in ucinkovitosti posameznih univerz, postavljajoc jih z umetno vzpostavljen medsebojno tekmujoci odnos), Svetovna banka s svojo mrezo mednarodnih agencij in programi kreditiranja, ki zajemajo klavzule o preoblikovanju sistema javnega izobrazevanja z obliko liberaliziranega in trzno-profitno naravnanega sistema, in z njo prepletena Svetovna trgovinska organizacija (WTO), ki je z privatizacijo áolstva aktivno posegla leta 1998 s t. i. predlogom GATS (General Agreement on Trade in Services). Organizacija je z tern predlogu skladno z ostalimi neoimperialisticnimi centri moci preoblikovala pojem izobrazbe, s tern pa avtomaticno preosmislila tudi pomen in vlogo javnega izobrazevanja. Izobrazba namrec ni vec obravnavana kot univerzalna pravica, izobrazevanje pa del javno dostopnih dejavnosti z domeni skupnega javnega dobrega, saj je na novo definirano le kot ena od oblik storitev. Na osnovi te konceptualne pretvorbe je izobrazevanje prestavljeno ? kategorijo storitvenih dejavnosti znotraj na novo razáirjenega pridobitniSko naravnanega storitvenega sektorja, iz tega pa izhaja, da je tudi izobrazevanje pretvorjeno z Se eno od trznih storitvenih dejavnosti, namenjenih akumulaciji zasebnega dobicka, in s tern z celoti izpostavljeno zakonitostim trga in spremljajoci komercializaciji (Moutsios, 2010: 122).
Tej novi kategorizaciji se pridruzuje tudi Evropska komisija, kar je bilo naznanjeno ze z Memorandumom o visokem izobrazevanju iz leta 1991 in kasneje z Maastrichtskim sporazumom ter dokoncno zakoliceno z Lizbonsko strategijo, ki visoko Solstvo definirà kot obliko storitvene dejavnosti in s tern trzne dobrine, ki je pò eni strani podrejena ustvarjanju ekonomske rasti, po drugi pa nastopa z sluzbi evropske ekonomije oziroma t. i. »druzbe znanja«: njena naloga je proizvajati ustrezno profilirani cloveáki kapital za potrebe delovanja evropskega kapitalisticnega trga in le-temu obenem nuditi usluge na podrocju inovacij in razvoja intelektualne lastnine (Robertson, 2010: 27). Ob bok uradnim regijskim in globalnim institucijam se postavljajo tudi z ozadju delujoca privatna zdruzenja, ki neposredno promovirajo interese, povezane z lastniki zasebnega kapitala, kot je denimo t. i. Business-Higher Education Forum, ustanovljen leta 1978 z ZDA, ki je kasneje pomembno vplival na odlocitve Reaganove administr acije. Cilj tega zdruzenja, podobno kot njemu sorodnega Canadian Corporate-Higher Education Foruma, ustanovljenega leta 1983, in t. i. European Round Table of Industrialists z EU, je bilo najprej zdruziti in potem uskladiti delovanje univerz na podrocju razvoja tehnoloSkih in drugih znanstvenih odkritij z ozkimi potrebami in zahtevami zasebnega kapitala, z javnosti pa ustvariti konsenz o neobhodni potrebi po privatizaciji javnih visokoSolskih ustanov, vkljucno ? raziskovalnimi univerzami in inkituti (Torres in Schugurensky, 2002: 436).
Privatizacija univerze skriva z sebi popolno preoblikovanje nacina njenega financiranja, vsebine Studijskih programov in prioritet, s tern pa poslanstva visokega Solstva in nacina njegovega delovanja. Ob prisilni premestitvi na t. i. trg izobrazevalnih »storitev« in socasni izgubi vloge javnega dobrega visoko Solstvo namrec ni le izpostavljeno zakonitostim trzne logike, ampak tudi samo postane predmet trzenja z rokah korporacij in poslovnih skupin, specializiranih za novonastale trzne nik, kjer gre za t. i. »ponudbo izobrazevalnih storitev«.5 Dornet in vloga univerze sta tako z celoti preoblikovana in pokrcena na raven dopolnilnega gonila ekonomske rasti in s tem povezanega enosmernega pretakanja bogastva z sinergiji z industrijo in za njo na podrocju storitvenega in proizvodnega sektorja. Kot doloca ze Lizbonska strategija, je za novo vzpostavljeni sistem izobrazevanja pomembna le Se vzporedna produkcija t. i. cloveSkega kapitala, ne pa tudi dejanskega znanja (Robertson, 2010; Moutsios, 2010). Nova opredelitev pomena in vloge visokega áolstva kot le enega od ekonomskih segmentov na razSirjenem trgu storitvenih dejavnosti je razvidna iz vrste specifikacij o izobrazevalnih politikah in ciljih, katerim naj sledi politika neoliberalnih drzav. Najdemo jih ? vrsti dokumentov, kot so denimo sklepi áolskih ministrov na ravni EU iz leta 2009, in tistih, ki jih je mogoce razbrati iz t. i. Moskovske deklaracije, katere predlagatelj je bila skupina drzav G8, sopodpisnice pa tudi EU, OECD, SvetovnaBankain celo UNESCO (Moutsios, 2010: 138). Ta dolocila izrecno izpostavljajo, da je temeljna naloga na novo definiranega izobrazevalnega sistema, da kvecjemu prispeva k ekonomski rasti in produktivnosti. Pri tern izstopajo naslednji poudarki: povecevanje investicij na podrocju raziskav in inovacij ? javno-zasebnimi partnerstvi; zagotovljen nemoten dostop zasebnega sektorja do izobrazevalnega sistema; razvijanje »dialoga« in sodelovanja ? drugimi socialnimi partnerji, zlasti ? delodajalci in podjetji; vzpodbujanje podjetniStva in kreativnosti tudi na ravni kurikulumov; vzpostavljanje visokih standardov na podrocju Studija matematike, znanosti, tehnologije, tujih jezikov in ICT; spodbujanje razvoja spretnosti in kompetenc, ki naj bi bile kljucnega pomena za zaposljivost, in hkrati ohranjanje fleksibilnosti in prilagodljivosti ljudi na trgu delà, usposabljanje ljudi za ozko profilirane poklice (ne tendira se k znanju), pri cerner se mora visoko Solstvo prilagoditi potrebam in zahtevam trga delà; vzpodbujanje vsezivljenjskega ucenja, ki naj temelji na obnavljanju in nadgradnji kompetenc in tehnicnih znanj, kar pomeni, da mora biti povezano s poklicnim usposabljanjem za dolocena podjetja, tj. za potrebe in zahteve trga delà, ne pa na dejanskem poglabljanju kriticnegain sistemskega znanja prebivalstva (Moutsios, 2010: 137-138).
Vsa ta neoliberalna dolocila kazejo na sistematicno preoblikovanje in degradacijo univerze iz znanstvene institucije, namenjene splosnemu razvoju znanja in znanosti, ? novo-oblikovani komercialni in profitni center, katerega novopostavljeni koncni cilj je dvojne narave. Na eni strani se spodbuja zgolj razvoj aplikativne znanosti in priblizevanje tovrstnih raziskovalnih projektov potrebam industrije. Ta nastopa ? vlogi novega, delnega financerja, ki pa mu je dovoljeno, da si lahko ? celoti prisvaja rezultate - sicer ? velila meri se vedno javnofinancno sponzoriranih - raziskav javnih izobrazevalnih ustanov, denimo s patenti za prihodnje zasebno trzenje intelektualnih pravic. Na drugi strani pa gre zgolj in le L· za oblikovanje kompetenc in podajanje informacij - namesto dejanskega znanja - kot »koncnega produkta«, ki ga prenovljeni sistem izobrazevanja lahko ponudi Studentski populaciji ? novi vlogi »cloveSkega resursa«, tj. prihodnje fleksibilne delovne sile. S preoblikovanjem áolstva in univerze ? eno od storitvenih industrij in torej trznih dejavnosti pride tako tudi do kljucnega konceptualnega preobrata pri razumevanju izobrazbe, njene dostopnosti in vsebine. S tern ko je izobrazba postavljena za eno od storitev, ki naj bi jo bilo mogoce individualno pridobi- ti oziroma si jo domnevno samostojno in pò neoliberalni dogmi povsem ne- ovirano izpogajati na prosto delujocem trgu ne glede na dejanske financne zmoznosti in omejitve posameznikov, je na ta nacin namrec ponovno redefi- nirano in izbrisano pojmovanje izobrazbe kot osnovne cloveáke pravice, do- stop do katere naj bi bil sploáno zagotovljen (Leher, 2009: 129). Ta zasuk ? definiciji pomeni, da je drzava razrekna odgovornosti, ki jo ima do svojih dr- zavljank in drzavljanov pri zagotavljanju sploSno dostopne izobrazbe, cetudi prav davki na mezde in ne na dobicek Se vedno in ? izdatni meri polnijo dr- zavni proracun; hkrati pa ji je na ta nacin tudi omogocen castni umik od fi- nanciranja izobrazevalnega sistema ? korist financiranja zasebnih projektov in spin-offpodjetij, ki se lepijo na javno áolstvo.
Hkrati s premestitvijo na trg in podreditvijo zakonom pridobitniátva pa sta preoblikovana in zozena tako poslanstvo kot vsebina kudija, ki ga uni- verza Se lahko ponuja. Ker naj bi univerza pò novem nudila le izobrazeval- ne storitve, ne more vec nastopati kot ustanova, ki ponuja Siroko in sistema- ticno utrjeno znanje, pripravljajoc s tem átudentske populacije na odgovoren vstop ? druzbo. Namesto tega, kot zahtevajo denimo dokumenti Evropske komisije iz leta 1995 in OECD-ja iz 1994, sedaj postane zgolj podajalka in preprodajalka t. i. kompetenc. Te naj bi posameznik potreboval za »vsezi- vljenjsko ucenje«. Javna univerza tako nastopa le Se kot instantna valilni- ca certifikatov in cloveSkih resursov za potrebe fleksibilnega trga delà (Mil- ler, 2010: ìoo, xox). Kajti na novo predpisano usvajanje kompetenc izpodriva in nadomeSca izgradnjo poglobljenega in sistematiziranega znanja: pouda- rek na kompetencah in spretnostih, ki ga promovirata Evropska komisija in OECD, tako zajema le izgradnjo mecanice ozkih tehnicisticnih sposobnosti, kot je npr. sposobnost rokovanja ? racunalniSkimi in drugimi informacijski- mi programi, sposobnost obvladovanja vsaj enega tujega jezika oz. komuni- ciranja ? njem, abstrahirana sposobnost kognitivnega zaznavanja in rekva- nja mikro (ne pa holisticnih) problemov in celo socializacijske spretnosti, med katerimi prednjaci prilagodljivost (Hirtt, 2009: 215). Ali kot eksplici- tno narekuje porocilo OECD-ja iz leta 1998, in to brez kakráne koli ironi- je: izobrazevalni cilji naj ne bili vec usmerjeni k izgradnji sploSnega znanja in razgledanosti áolajocih se populacij, saj naj bi bilo tovrstno ucenje pò de- finiciji OECD-ja »prevec specificno« (Hirtt, 2009: 218). Namesto tega naj bi bilo treba ì>olajoce se cim prej prilagoditi zahtevam fleksibilnega trga delà ? razSirjenem storitvenem sektorju, kjer izstopa zahteva pò naboru osnovnih kompetenc, kot so »jezikovne spretnosti, kreativnost in sposobnost timske- ga delà s poudarkom na kognitivnem rekvanju problemov ter dobro obvla- dovanje novih tehnologij« (Hirtt, 2009: 218). Pri vsiljevanju poudarka na povr&nske spretnosti in ne vec na áiroko in temeljito poglobljeno znanje gre ? resnici za to, da zasebna industrija stroSke, ki bi jih sicer imela ? vsakokratnim sprotnim usposabljanjem lastne delovne sile na fleksibilnih in zato visoko pretocnih in tehnoloSko hitro spreminjajocih se delovnih mestih, preprosto podruzbi.
Spremenjena definicija vsebine in poslanstva javnega visokega i»olstva delodajalcem oziroma zasebnim lastnikom kapitala torej omogoca, da strosce, povezane ? usposabljanjem delovne sile, poslej prenaSajo neposredno na javne univerze, s tern pa na davkoplacevalski denar, to pa pomeni, da si tako lahko izplacajo tudi vecji delez dobicka. Od tod tudi vzporeden in nov poudarek na »vsezivljenjskem ucenju«, kjer ne gre vec za utrjevanje in poglabljanje holisticnega znanja, temvec zgolj za dodajanje in nadgrajevanje spektra kompetenc skozi zivljenje posameznika, a kot izpostavlja Hirtt, ce je posameznik oropan kakránega koli osnovnega in sistemskega znanja, ostaja novopridobljeno znanje tako kvecjemu zaklenjeno na elementarni in tehnicisticni ravni, saj gre vseskozi le za dograjevanje spretnosti, povezanih ? obvladovanjem racunalniSkih programov, novih tehnoloákih iznajdb, in sposobnosti prilagajanja novim delovnim okoljem (2009: 220). StroSki, ki so jih do sedaj imeli zasebni lastniki kapitala ? usposabljanjem delovne sile, se tako pod krinko osebne odgovornosti in iz nje izhajajoce potrebe po samoizobrazevanju, ki je usmerjena izkljucno ? pridobivanje in nadgrajevanje tehnicisticnih spretnosti, ? celoti prenesejo na posameznika, ki mora na na novo ustvarjenem trgu izobrazevalnih storitev iz skromne mezde financirati lastno preusposabljanje, kar deluje izkljucno ? korist razbremenjevanja stroákov delà in s tern povecevanja zasebnega dobicka lastnikov kapitala (Olssen, 2006: 225; Bansel, 2007: 289; Slaughter in Rhoades, 2004).
Postopki razgradnje in privatizacije javnega visokega solstva
Uvajanje in sirjenje privatnih univerz na racun javnih
Naloga neoliberalne drzave je, da ustvari in, ce je treba, tudi ? represivnimi mehanizmi zaáciti legalni in infrastrukturni okvir, ki je potreben za prenos lastniákih pravic in javnega do brega ? zasebne roke ter poblagovljenje javnega dobrega. To se znotraj procesov privatizacije javnega Solstva kaze na ravni njegovega financiranja in regulacije ter temu namenjenih podpornih servisov, denimo ? vse bolj decentraliziranih, tj. od nadzora ali vmeSavanja vlade locenih, samostojnih evalvacijskih zavodih ali svetovalnih sluzbah, ki skrbijo za vzpostavljanje javno-privatnih partnerstev. Zato se prav na teh mestih ? vlogi sooblikovalcev izobrazevalne politike nemoteno pojavljajo tudi predstavniki zasebnega sektorja, in sicer najveckrat kot ciani uprav javnih zavodov. Kot izpostavljajo kritiki neoliberalne drzave, je zanjo tako znacilen premik od intervencij, ki naj bi bile namenjene vzpostavljanju in varovanju javnega dobrega ? korist in za dobrobit vseh ljudi,6 k sistematicnim intervencijam ? prid ustvarjanju pogojev za delovanje in Sirjenje poslovnih interesov zasebnih akterjev (Davidson-Harden in Majhanovich, 2004: 269) ? izgovorom, da gre pri vsem tern le za ustvarjanje izbire in tekmovalnosti, s tern pa za domnevno vecjo stroákovno ucinkovitost javnega sektorja.
Ta zasuk je najbolj ociten prav na ravni drzavnega financiranja, zagotavljanja in delovanja dejavnosti javnega znacaja, saj neoliberalna drzava vedno bolj odstopa od financiranja javnega sektorja, da bi s tern ustvarila umetno krizo napodrocju njegovega financiranja. Kajti le tako lahko javni sektor vkljucno ? univerzami strukturalno prisili, da navidezno samoiniciativno slej ko prej na stezaj odprejo vrata zasebnemu kapitalu in se podredijo njegovim interesom in diktatom, univerze same pa se pretovorijo ? komercialne ustanove. Univerze in fakultete so namrec namerno odvzeta financna sredstva prisiljene nadomestiti s sklepanjem »partnerstev« ? zasebnim kapitalom in ? uvedbo áolnin. Slednje prav tako deluje ? prid zasebnemu bancnemu sektorju, saj mu je na ta nacin ustvarjen nov, poprej neobstojeci trg. Zato na tern mestu ne govorimo le o krcenju in razgradnji, temvec tudi o reorganizaciji, tj. tihi privatizaciji in korporativizaciji javnega sektorja, s tern pa tudi javnega Solstva in javne univerze.
Neoliberalna drzava na eni strani torej vedno bolj odstopa od financiranja javnega sektorja, da bi ustvarila umetne krize, s katerimi bi lahko javni sektor tiho sprivatizirala. Po drugi strani pa ustvarja pogoje za razmah zasebnih univerz. Pri tern ze tako okleácena javnoproracunska sredstva, namenjena javnim univerzam, Se bolj reze in krci, saj jih istocasno preusmerja ? ustanavljanje in sofinanciranje zasebnih univerz. Na ta nacin institucije javnega znacaja izpodriva ali pa jih postavlja ? konfrontacijo ? na novo oblikovanimi zasebnimi; ? obeh primerih pa predvsem neposredno skrbi za uvajanje pridobitniáko naravnanih dejavnosti in legitimizacijo zasebne akumulacije kapitala na racun odtegovanja javnofinancnih sredstev ustanovam, katerim le-ta legitimno pripadajo, in precrpavanja teh sredstev iz njih.
Privatizacija univerze tako poteka na dveh med seboj prepletenih, drzavno sponzoriranih in reguliranih nivojih; najprej se usmerjamo na ustanavljanje privatnih visokoáolskih ustanov. S pomocjo ukrepov, kot sta deregulacija in hkratna decentralizacija javnega sektorja, neoliberalna drzava ne ustvarja le zakonskih pogojev, ki so potrebni za vpeljavo zasebnih visokoSolskih ustanov, ampak je tudi financno soudelezena pri ustanavljanju in vzdrzevanju le-teh. Neoliberalna drzava krepi interese zasebnega kapitala in siromaai javno i»olstvo, tako da zasebnim in pridobitniSko naravnanim izobrazevalnim ustanovam ob njihovi ustanovitvi odmeri za to potrebno koncesijsko financno pomoc. Tovrstnim ustanovam pomaga tudi pri nakupu objektov in vzdrzevanju podporne infrastrukture, kar poteka na racun nadaljnjega precrpavanja denarja iz javnega proracuna ? novoustanovljeni zasebni sektor. Za namecek so privatne univerze kljub svojim izdatnim ali domnevnim virom zasebnega financiranja upravicene tudi do sodelovanja na javnih razpisih in tako izenacene ? javnimi univerzami pri upravicenosti do crpanja javnoproracunskih sredstev, namenjenih sofinanciranju raziskovalnih in drugih Stipendij, publikacijskih projektov, raziskovalnih programov in drugih projektov, vkljucno s kudentskimi dejavnostmi.7
Kot kaze tudi praksa v tujini, gre v vseh teh primerih za namenski prenos sredstev iz javnega v zasebni sektor, s tern pa za izcrpavanje in siromaknje javne univerze na racun izdatnega nepovratnega subvencioniranja in posledicno strukturalne krepitve privatnih in profitno naravnanih univerz/fakultet. Tovrstni posegi neoliberalne drzave, ki delujejo v korist vzpostavljanja in krepitve zasebnega sektorja, so ideologico podprti v racionalizacijo, da gre pri privatizaciji Solstva le za obliko ustvarjanja in sïrjenja moznosti izbire med Solajoco se populacijo. To je seveda slepilni manever, saj gre pri vsem tern v resnici za krcenje javnega sektorja v korist Sirjenja privatnega, s tern pa za razslojevanje in zmanjkvanje dostopnosti do izobrazbe za revnejk segmente populacije. Hkrati gre za svojevrstno akumulacijo zasebnega kapitala na racun nepovratnih subvencij iz javnega proracuna, posledica cesar sta L· vecja podhranjenost in kHcenje javnega sektorja. Ker zasebnim univerzam ni treba skrbeti za vzdrzevanje lastne infrastrukture in/ali za financiranje dragih átudijskih programov ter morebitnih raziskovalnih projektov, saj so ti izdatki preneseni na ramena davkoplacevalcev,9 jim od tako zaracunanih áolnin in drugih komercialnih virov dohodka ostaja vec cistega dobicka, Id ga seveda ne vracajo nazaj v skupno drzavno blagajno. Gre za ripieno akumulacijo kapitala, Id torej parazitira mpodruzbljenju stroskov in privatizaciji dobicka, pri cerner velja upoStevati, da privatne univerze niso nujno registrirane kot podjetja s pridobitno dejavnostjo in so zaradi tega lahko tudi opravicene placevanja (sicer minimalnih) davkov, kot je davek na dobicek.
Neoliberalna drzava, katere politika temelji na uveljavljanju interesov zasebnih lobijev, povezanih s pridobitniákimi dejavnostmi, spodbuja ustanavljanje zasebnih in profitno naravnanih visokoSolskih ustanov pod pretvezo, da naj bi bile le-te stroSkovno bolj ucinkovite pri zagotavljanju t. i. »izobrazevalnih storitev«. Vendar pa lahko nizke obratovalne stroSke in s tern visoke dobicke profitno naravnane zasebne institucije, kot opozarjajo raziskovalci, v resnici dosezejo le tako, da se javnoproracunskim subvencijam navkljub izogibajo temu, da bi izvajale átudijske programe, Id so tehnoloSko in razvojno zahtevni ter zato stroákovno intenzivni, kot sta denimo medicina in strojnikvo (Weiler, 2000: 337). Namesto tega so v celoti osredotocene na izvajanje stroSkovno najmanj obremenjenih programov, kot so Studij ekonomije, menedzmenta, prava ali pa informacijskih znanosti. Te je namrec mozno izvajati tudi na daljavo, ne da bi bilo treba fakuketi zagotoviti za to ustrezne (in opremljene) prostore. To pomeni, da drage kudijske programe prepuScajo javnim visokoáolskim ustanovam in jih prenaSajo nanje; same pa si - gledano v vidika stroákov na posameznega kudenta/Studentko - intenzivno prilaScajo primat nad najcenejáimi átudijskimi smermi in s tern nad Studenti, ki jih posledicno odtegnejo javnim univerzam. To pa ima drasticne posledice za financno stanje javnih univerz, dolgorocno pa tudi za samo stanje javnega sektorja. Javne univerze namrec svoje bilancno stanje ohranjajo na pozitivni nicli tako, da financno zahtevnejk Studijske smeri vedno dopolnjujejo v vzporednim razpisom stroSkovno manj zahtevnih programov, in sicer v namero, da bi v vtëkom denarja, ki jim ostane od izvajanja stroákovno manj zahtevnih programov, solidarnostno podprle in tako sploh omogocile izvajanje vseh ostalih zahtevnej&h programov. PrivatizacijavisokegaSolstva tudi v tern pogledu pomeni podruzbljenje stroskov in pozasebljenje dobicka. Kajti s tern, ko se profitno naravnane zasebne univerze polastijo le stroSkovno najcenej&h in marketinSko najbolj iskanih kudijskih programov, financno najbolj izcrpavajoce programe, kot sta medicina in tehnologija, pa prepustijo v izvajanje javnemu sektorju, dejansko na javni sektor prenesejo prav tisto vrsto stroáka, ki ga same niso pripravljene nositi, ker bi na ta nacin izhlapel njihov dobicek, ki se v dividendah pretaplja v zepe pe^cice deleznikov.10
Med zasebnimi univerzami, ki so financirane iz drzavnega proracuna, je treba lociti med tistimi, ki so zasebne in domnevno neprofitne (pri nas bodo to katoliSke), a se hranijo na drzavnih jaslih, pa ceprav so njihovi ustanovitelji eni od najvecjih lastnikov kapitala, in naraScajocim kevilom novoustanovljenih zasebnih in profitno naravnanih univerz, kjer gre, kot je izjavil Prunk v Mladini, za zaracunavanje in odvajanje ogromne kolicine javnoproracunskega denarja za nesolidno opravljeno delo (Pire, Mladina, 4. 12. 2008). Zasebne in profitno naravnane visokoáolske institucije lahko kujejo kapitalske dobicke le na racun znizevanja obratovalnih stroákov in t. i. stroSkov delà. In prav to je tisto, kar se skriva za evfemizmom »stroákovna ucinkovitost«, ki naj bi jo prinesel in zagotavljal zasebni sektor, cigar zgledu naj bi sledil tudi preostanek javnega sektorja.
T. i. »stroákovno ucinkovitost« profitno naravnane zasebne univerze in fakultete lahko dosezejo le tako, da sredstev, pridobljenih s áolninami ali/in v drzavnimi financnimi injekcijami (koncesijami), ne vlagajo v izgradnjo in opremo knjiznic in laboratorijev ter v nabavo drugih osnovnih ucnih pripomockov, pomagal in orodij; iz tega izhaja tudi porast kevila zasebnih univerz, ki nudijo (dodiplomski) Studij le na daljavo. Prav tako je za tovrstne visokoSolske ustanove znacilno, da si svojo stroákovno ucinkovitost in s tern dobickonosnost zagotavljajo na racun dejstva, da pridobljenih sredstev ne usmerjajo v raziskovalne dejavnosti, saj te zahtevajo ogromen financni vlozek. Namesto tega se osredotocajo zgolj na rutinsko poucevanje in preprosto sestavljanje ucnih paketov in kurikularnih programov, ki jih patentirajo, da bi jih dale v izposojo drugim univerzam in izobrazevalnim organizacijam v zameno za ustrezno podjemno piacilo. V vseh teh primerih je nudenje kvalitetne izobrazbe postavljeno na stranski tir, saj je osnovni cilj zasebnih profitnih institucij ustvarjanje dobicka. Studentke in Studenti so prikrajáani za kakovostno izobrazbo, ki jo na dolgi rok potrebuje ne le posameznik, ampak tudi -»irSa druzba. Te osnovne pomanjkljivosti se tovrstne ustanove dobro zavedajo, saj v svoje ustanovne akte vnaáajo celo zaScitne klavzule pred morebitnimi tozbami zaradi nudenja nizke ravni znanja (McCowan, 2009: 62). Prizadevanja tovrstnih visokoáolskih zavodov so namesto v zagotavljanje kakovostne izobrazbe usmerjena v ustvarjanje univerze kot blagovne znamke, za kar zasebne univerze poleg odliva dividend porabijo tudi najvec denarja. StroSke delà pa znizujejo v zaposlitvami za dolocen in polovicni cas, v zaposlovanjem ljudi v nizjo izobrazbo od zahtevane, kar vodi v njihovo dodatno podplacanost, in v visokimi nadobremenitvami zaposlenih. v liberalizacijo javnega sektorja in uvrstitvijo izobrazbe v kategorijo storitev zasebna izobrazevalna industrija svoje trge airi tudi v »dezele v razvoju«, kjer v izpodrivanjem javnih ustanov slabi avtonomijo tamkajanjih vlad pri krojenju lastne izobrazevalne politike, hkrati pa v ustanavljanjem t. i. off-shore izobrazevalnih podjetij ustvarja dodatne dobicke na racun zaposlovanja za dolocen cas lokalno najete intelektualne sile, ki si jo izposodi kar od javnih univerz »dezelv razvoju« (The Edu-factory Collective, 2009).
Tiha privatizacija in komercializacija javnih univerz
Neoliberalna drzava skrbi za dobrobit korporacij in za pospekno akumulacijo zasebnega kapitala tako, da lastniSke elite vse bolj razbremenjuje piacila osnovnih davkov, izvzemajoc jih iz polja minimalne druzbene odgovornosti. Za neoliberalno drzavo je tako znacilno, da za interese kapitala skrbi v ukinjanjem progresivne dohodninske lestvice, kar se kaze v teznji po uvedbi enotne davcne stopnje ne glede na dejanski dohodek posameznika ali pa v de facto zmanjkvanju átevila dohodninskih razredov. Iz tega izhaja, da so prejemniki najvisjih dohodkov avtomaticno prestavljeni v nizji davcni razred, vecina drugih pa se zaradi pokrcenja kevila vmesnih davcnih razredov kljub bornim dohodkom znajde v istem davcnem razredu kot tisti v najviSjimi dohodki. Neoliberalna drzava nadalje skrbi za nesorazmerno koncentracijo bogastva v rokah lastniáke elite na racun znizevanja in odprave davkov na dohodek iz kapitalskega dobicka in investicij (pri nas se je ta znizal v 2v na 17 % in je eden najnizjih v Evropi), ukinja ali pa zmanjáuje tudi davek na nepremicninsko lastnino, medtem ko ohranja le davek na place (Harvey, zoos). To pomeni, da se poslej javni proracun napaja predvsem iz ze tako minimalnih dohodkov podplacane mezdne populacije, to pa ne more zapolniti nastalih vrzeli v proracunski shemi. Slednje ima neposredni ucinek na javni sektor, saj gre za znizevanje priliva dohodkov in s tem financne samozadostnosti, ki je potrebna za njegovo nemoteno delovanje.11 Krcenje javnoproracunskih sredstev torej ni nujno zio, kot prikazuje neoliberalna politicna elita, temvec sistemsko izsiljeni manever, ki deluje v prid kapitalisticnim elitam: vzdrzevanje javnega sektorja zahteva svoj del financnih sredstev in s tem enakomerno ali pa vsaj doloceno distribucijo davcnih obveznosti, kar seveda zmanjáuje dodatno moznost akumulacije kapitala med lastniáko dito; obratno pa sistematicno znizevanje javnoproracunskih sredstev, namenjenih javnemu sektorju, pomeni kvecjemu manjáo davcno obdavcitev za kapital lastniSkih elit in s tem povecano moznost njegove akumulacije (Kumar in Hill, 2009: 1-2). Hkrati s preusmerjanjem ze tako okrnjenih javnofinancnih sredstev v ustanavljanje in delovanje zasebnih podjetniákih iniciativ, kot so zasebne univerze, neoliberalna drzava s tovrstnimi nepovratnimi subvencijami nadalje odteguje, krni in pozaseblja javnofinancna sredstva. Na te nacine ustvarja umetno krizo na podrocju financiranja javnega sektorja in visokoáolskega sistema (vkljucno s krcenjem sistema podeljevanja Stipendi)), ki ga s tem lazje odpira in podreja interesom zasebnega kapitala, tj. komercializaciji in privatizaciji.
Neoliberalna drzava javne visokoáolske ustanove sistematicno sili k iskanju zunanjih virov financiranja, s tem pa tudi v medsebojno tekmovanje. Univerze in fakultete so prisiljene odvzeta javnofinancna sredstva nadomestiti v uvajanjem áolnin, predvsem pa s sklepanjem »partnerstev« v zasebnim kapitalom, tj. s korporacijami in zasebnimi podjetji. Delovanje t. i. javno-zasebnih partnerstev se kaze v sprejemanju raziskovalnih Stipendij in donacij, denimo na podrocju naravoslovno-tehnicnih in medicinskih projektnih raziskav, ter ? sklepanju individualnih raziskovalnih in konzultacijskih pogodb ? industrijskimi in drugimi poslovnimi subjekti, predvsem na podrocju humanistike in druzboslovja (Lieberwitz, 2004). Pri tern neoliberalna drzava moznost koriácenjapreostanka javnofinancnih sredstev s strani univerz pogojuje ? ustanavljanjem univerzitetnih centrov odlicnosti, razvojnih inkubacijskih centrov, podizvajalskih in raziskovalnih spin-off podjetij in jih veze nanje. Ta pa so ? prvi vrsti namenjena usmerjanju univerzitetnih raziskav in krcenju produkcije znanja ? izkljucno komercialne namene, povezane ? oziami interesi zasebnih poslovnih donatorjev in sponzorjev (Gaffikin, 2009). Vse to neoliberalna drzava evfemisticno razlaga kot obliko »priblizevanja univerz potrebam zasebnega ekonomskega sektorja in ohranjanju njegove konkurencnosti«. Neoliberalna strategia priblizevanja in pokorjevanja javnih univerz ozkim potrebam zasebnih poslovnih subjektov od univerz zahteva, da opravijo cim vec osnovnih in aplikativnih raziskav, usmerjenih ? nova tehnoloáka odkritja (ne pa denimo poglobljenih in sistematicnih raziskav, usmerjenih ? razvoj razlicnih vrst znanja), da bi na ta nacin zasebna podjetja razbremenile osnovnih zagonskih in s tem najdrazjih znanstveno-razvojnih stroSkov, ki se tako prenesejo izkljucno na ramena davkoplacevalcev (Peekhaus, 2010).
Javno-zasebna partnerstva
Javno-zasebna partnerstva zato delujejo ? izrecno korist zasebnih podjetij in drugih poslovnih subjektov. To se denimo najbolj nazorno kaze prav na podrocju razlicnih tehnoloSkih raziskav, za katere je potrebna ustrezna, a draga podporna infrastruktura, kot so denimo razvojni laboratoriji. Poleg tega razvoj novega produkta dandanaánji temelji na integraciji razlicnih védenj in na kompleksnih tehnoloSkih postopkih, kar Se dodatno zaplete in podrazi raziskovalni procès (Callinicos, 2006: 13). Dejstvo je, da so ? drugi polovici 20. stoletja zasebna podjetja vkljucno ? velikimi korporacijami prav zaradi znizevanja stroákov in maksimizacije dobicka opustila temeljne raziskave, svoje laboratorije in inkubatorje pa razpustila, pri tem pa posamezne tehnoloSko-razvojne dejavnosti prenesla na manjk in ozko specializirane zasebne podizvajalske laboratorije (Lave idr., 2010). Ti pa nikakor ne morejo zapolniti na novo nastale praznine oziroma potrebe pò obseznejáih, dolgorocno in vecplastno zastavljenih ter seveda stroákovno izdatnejáih raziskovalnih projektih. Prav ob prisilni neoliberalni pretvorbi univerz ? komercialno-znanstvene centre pa lahko korporacije in druga zasebna podjetja te stroSke prenesejo na univerzitetna srediáca, saj ne gre pozabiti, da zasebnim donacijam in raziskovalnim átipendijam navkljub vecina denarja, potrebnega za delovanje univerz in s tem za raziskave, Se vedno priteka iz javnega proracuna.11 Hkrati s prenosom zahtevnejáih in drazjih raziskovalnih projektov na univerzitetna srediáca kot javno-zasebna partnerstva zasebnim poslovnim subjektom tako ni zagotovljen le prost dostop do za to potrebne infrastrukture, temvec tudi do neprestano samodejno obnavljajoce se in cenene ali pa sploh neplacane delovne sile, ki jo predstavljajo predvsem nove in nove generacije dodiplomskih in podiplomskih kudentov ter Studentk vkljucno ? vecinoma podplacanim uciteljskim osebjem in administratorji (Callinicos, 2006: 14; Peekhaus, 2010).
Kljucna korist, ki jo imajo zasebni poslovni subjekti od javno-zasebnih partnerstev, pa je ta, da slednja zasebnim podjetjem ne prinaSajo le prostega razpolaganja ? univerzitetno infrastrukturo in podcenjeno delovno silo, temvec tudi neomejeno in izrecno pravico do razpolaganja ? rezultati raziskav in iz tega izhajajocih patentov (Peekhaus, 2010). Podjetja tako pridobijo pravico do prostega koriScenja znanja, ki ga sama niso razvila in tudi ne ? celoti financirala, in zasebnega razpolaganja ? njim, in sicer najveckrat na podlagi posebej vnesenih dolocil ? donatorskih in drugih vrstah pogodb. To pa tudi pomeni, da rezultati raziskav, ki so zasebnim donacijam navkljub Se vedno izdatno podprte s strani davkoplacevalcev, ne prehajajo vec ? javno rabo, temvec so uporabljeni za potrebe zasebnega trzenja in pridobivanja zasebnega dobicka, iz katerega so davkoplacevalci na podlagi zakonov o varstvu privarne lastnine seveda avtomatsko izkljuceni. Tovrstno prisvajanje lastniskih in intelektualnih pravic po navadi potekav dveh fazah: od univerz/raziskovalnih inStitutov se najprej pricakuje, da bodo opravili temeljno raziskovalno délo, ki je zaposamezno zasebno podjetje predrago, rezultate tega delà, ki je L· vedno vecinoma podprto s strani drzave, pa patentirale in hkrati dale na voljo zasebnim podjetjem, saj naj bi bila ta na podlagi donatorskih in raziskovalnih pogodb edina upravicena do njihovega licencnega koriácenja in s tern trzenja (Lieberwitz, 2004). T. i. prenos tehnoloákega znanja, ki naj bi ga univerze zagotavljale zasebnim podjetjem in kjer gre za patentiranje ze samih raziskovalnih orodij in ne le koncnih produktov, je kljucnegapomenaza zagotavljanje ekskluzivnih licencnih in patentnih, torej dejanskih lastniákih pravic, s tern pa tudi monopolisticnega polozaja zasebnih podjetij na trgu materialnih in nematerialnih dobrin, kajti prav na ta nacin lahko tudi neovirano dolocajo njihove maksimalne cene (Lieberwitz, 2004: 782).
Tovrstna privatizacija davkoplacevalsko Se vedno izdatno podprtih univerzitetnih raziskav ? korist zasebnim podjetij je ? ostrem nasprotju ? nacinom delovanja univerz in dostopnostjo njihovih raziskovalnih rezultatov pred nastopom neoliberalne prestrukturalizacije. Znanje, ki so ga razvijale univerze, je bilo vedno na razpolago najáirái skupnosti, kar so univerze dosegle s takojánjimi objavami konkretnih inovacij in drugih raziskovalnih rezultatov ? takrat vecinoma Se neprivatiziranih in indeksiranih akademskih revijah. Znanstvenikov in znanstvenic namrec ni vodila potreba po produciranju patentov za zasebno komercialno rabo in s tern privatizaciji znanja; tovrsten pristop pravzaprav tudi ni bil potreben, saj so imele univerze ? svojem sistemu spodbujanja in nagrajevanja akademskega raziskovanja vgrajene povsem druge mehanizme, ki so temeljili predvsem na medsebojnem tekmovanju med znanstvenicami in znanstveniki, da cim hitreje razkrijejo nova dognanja áirái akademski skupnosti in jih plasirajo vanjo (Lieberwitz, 2004: 783). Prav to jim je zagotavljalo ne le ugled, temvec predvsem nove moznosti povezovanja in krozenja znanja; od tega je bil odvisen tudi nov zagon za njihovo nadaljnje raziskovalno delu, saj je kakovost le-tega odvisna od medsebojnega oplajanja in torej prostega pretoka idej. Privatizacija znanosti - ki se med drugim kaze ? vedno bolj invazivnem Sirjenju razlicnih vrst intelektualnih pravic in patentov" ne le na koncne produkte, temvec tudi na zive organizme in vse bolj tudi ze na procès produkcije samih znanstvenih idej ter ? njihovem zasebnem licencnem trzenju - ima negativen vpliv na moznost krozenja in Sirjenja znanstvenih dognanj. Kajti poblagovljenje in zasebno trzenje znanstvenih idej/rezultatov pomenita, da gre za vzpostavljanje medsebojno konkurencnih in zato ograjujocih in izkljucujocih se odnosov med posameznimi raziskovalnimi akterji, saj so ti sedaj ? sluzbi zasebnih korporativen interesov, ki temeljijo na varstvu njihove na novo vzpostavljene privarne lastnine, zaprisezeni k molku. Znanstvena dognanja so prekovana ? vrsto zasebne poslovne skrivnosti, kar preprecuje ali pa vsaj ovira njihovo nemoteno Sirjenje. Temu ne botruje le narava patentov ? korporativni lasti, ampak cela vrsta drugih vzporednih pogodb, ki jih morajo raziskovalke in raziskovalci podpisati ob nastopu svojega raziskovalnega déla. Pogodbe o materialnem prenosu pravic denimo vsebujejo klavzule o zaupnosti podatkov; vanje pa so vgrajeni tudi predpisi, ki omejujejo objavo znanstvenih dognanj ali pa zahtevajo casovni embargo nanje, da bi ta dognanja cim dije ostala na razpolago zasebnim sponzorjem. Vse to ? najboljkm primeru upocasni njihovo predstavitev ? javnosti, ? najslabkm pa pomeni ovijanje teh dognanj ? permanentno tancico skrivnosti kot vrsto zasebne lastnine (Lave idr., 2010). Podrejanje znanosti in rezultatov zasebnim donatorjem in na novo vzpostavljenim zasebnim lastniákim pravicam nad intelektualno lastnino ne omogoca sìrjenja znanja in zmanjSuje dostopnost znanstvenih rezultatov, ki pa je temeljnega pomena za razvoj znanosti.
Podrejanje znanstveno-raziskovalnih dejavnosti, ki jih izvajajo javne univerze in raziskovalni inátituti, ozkim komercialnim interesom zasebnih podjetij in korporacij pa ze ? samem izhodiScu pomeni, da se na ta nacin zozi raziskovalni fokus, s tern pa tudi postavi na stranski tir ali pa povsem blokira sistematicen razvoj obce znanosti in iz tega izhajajoce produkcije vecplastnega, razvejanega znanja, ki je pomembno za cloveka nasploh, tj. za njegovo zdravje in prezivetje, za razumevanje narave in ohranjanja biotske pestrosti in za razumevanje njegovega socio- ekonomskega okolja. Tako pokrcenje znanstvenega déla zgolj na tiste vrste bazicnih raziskav, katerih rezultate je mogoce instrumentalizirati za ozke komercialne potrebe zasebnih poslovnih subjektov, pomeni razvrednotenje in marginalizacijo vseh ostalih oblik raziskovalnih dejavnosti in nanje vezanih projektov, saj so ti zaradi narave razpisov, ki privilegirajo javno-zasebna poslovna partnerstva s poudarkom na razvijanju »uporabne vednosti« za potrebe industrije, avtomaticno izkljuceni iz nadaljnje obravnave in s tern financiranja.
Neoliberalno pokrcenje in strukturno vsiljeno preoblikovanje univerzitetnih raziskovalnih dejavnosti zgolj na komercialno vkcne projekte ne pomenita le razvrednotenja drugih raziskovalnih dejavnosti, temvec ? prvi vrsti tudi krepitev moci in vpliva zasebnih poslovnih subjektov. Ti namrec zavoljo donatorske vloge aktivno vstopajo ? krojenje vsebine in narave tovrstne raziskovalne politike znotraj skomercializiranega polja znanosti. Posledicno je ? moci zasebnih akterjev kot kljucnih sofinancerjev, da neposredno dolocajo in s tern vráijo nadzor ne le nad tern, kaj se bo na univerzah raziskovalo, temvec tudi, ? katero smer naj se razvija znanje in kakSna naj bo njegova vsebinska zastavljenost znotraj komercialno naravnanih projektov, ki jih financno podpirajo.14
Zasebni kapital torej ? javno-zasebnimi partnerstvi in znotraj samih komercialno naravnanih raziskovalnih projektov usmerja percepcijo in narekuje, kaj ? danem trenutku Steje za Se dopustno vrsto »znanja«, ki ga velja financno podpreti, razviti in reproducirán. To pa tudi pomeni, da zasebni akterji posredno ali neposredno ? koncni fazi tudi dolocajo, kateri znanstveni rezultati komercialno naravnanih raziskav so sprejemljivi in objavljivi ter kateri ne, Se zlasti, ? kolikor ne sovpadajo ? interesi kapitala oziroma delujejo ? njegovo ákodo, pa ceprav delujejo ? prid clovekvu. To pomeni, da gre najveckrat zaizvajanje pritiskov in cenzure nad tistimi znanstveniki in znanstvenicami, ki zelijo preizpraSati in razáiriti rezultate komercialnih raziskav, jih izpostaviti kriticni analizi in osvetliti ? SirSem kontekstu, kar med drugim velja tudi za biotehnologijo. Ko so ? preteklem desetletju znanstveniki in znanstvenice zeleli napodlagi pridobljenih rezultatov predstaviti Skodljive posledice, ki jih imajo genetsko spremenjene rastline za zdravje ljudi in zivali, saj so denimo pokazali, da uzivanje genetsko modificirane hrane vpliva na zmanjSanje teze vitalnih telesnih organov in imunske odpornosti zivalskega in cloveákega organizma (Peekhaus, 2010: 420), so bili izpostavljeni sistematicni diskreditaciji in mobingu s strani korporacij in lastnih raziskovalnih inkitutov, katerih delovanje je odvisno od dotoka korporacijskih financnih sredstev: odtegnjena jim je bila financna podpora, razpuSceni so bili njihovi laboratoriji in onemogocene nadaljnje raziskave in objave ? uglednih akademskih revijah, katerih sponzorji so prav te korporacije (Peekhaus, 2010: 418-420).
Komercializacija in privatizacija univerze, ki se nanaSa na podrocje znanstvenih raziskav, produkcije in diseminacije znanja, torej kazeta, da strukturno vsiljeno odpiranje in podrejanje univerze zasebnemu kapitalu poteka na osi cenzuriranja kriticne vednosti in krcenja znanja zgolj na raven uporabnih aplikativnih vednosti, pri cerner zasebni sektor dobi ? neposredno in javno subvencionirano rabo infrastrukturo, intelektualno delovno silo in koncne rezultate raziskav (Pusser idr., 2006: 748; Slaugher in Rhoades, 2004), ki jih poblagovlja na racun socializacije stroSkov in privatizacije profita. Pri tern so zasebna podjetja najveckrat delezna tudi nadaljnjih davcnih olajSav, ki jih neoliberalna drzava namenja investitorjem, kar predstavlja se dodaten vir akumulacije zasebnega kapitala na racun odtegovanja denarja javnemu proracunu. Donacije, namenjene raziskovalnim projektom, se namrec Stejejo za obliko investicije, ki podjetjem prinaSa nadaljnje ugodnosti pri prerazporejanju in akumulaciji dobickov ? svojo korist.
Korporativno upravljanje: fleksibilizacija delovne sile in komercializacija studijskih programov
Privatizacija in komercializacija javne univerze kot posledica namernega rezanja in stopnjevanega krcenja javnoproracunskih sredstev ter s tern ustvarjanja umetne krize na podrocju javnega Solstva ne potekata samo na ravni sistematicno vsiljenih javno-zasebnih partnerstev, kjer gre za neposreden vdor zasebnega kapitala ? javni sektor. Kazeta se tudi na ravni SirSe strukturne reorganizacije univerze in preoblikovanja tako vrste kot vsebine §tudljskih programov. Kajti neoliberalna drzava ? namernim odtegovanjem javnofinancnih sredstev univerzam samim vsiljuje in s pomocjo zunanjih evalvacijskih modelov nalaga korporativno-poslovni model delovanja. Ta od njih ob vzporednem in sistematicnem rezanju javnofinancne podpore zahteva, da krcijo »stroSke delà« in Studijskih programov ter da se medsebojno obravnavajo kot konkurentke, ki poslej tekmujejo za pick sredstva tako ? zasebnem kot javnem sektorju, to pa ima katastrofalne posledice za njeni osnovni dejavnosti: za kvaliteto poucevanja in neodvisno, poglobljeno raziskovalno delo.
? vpeljavo korporativno-poslovnega modela se spreminja humanisticno in vsezivljenjsko poslanstvo javne univerze, saj se briSe njeno druzbeno odgovornost in jo nadomeSca izkljucno ? ozko usmerjenimi monetarnimi cilji. Zaradi tega velja najvecja pozornost na novo prestrukturirane univerze vpeljevanju dobickonosnih dejavnosti, brezkompromisnemu ustvarjanju prihodkov in zagotavljanju osnovnega financnega prezivetja. (Ne gre pozabiti, da je to posledica sistematicnega in neupravicenega odtegovanja javnih sredstev, ki se pod pokroviteljstvom neoliberalne drzave kot nepovratne subvencije ali pa znizevanje davka na dobicek namesto ? javni sektor pretakajo ? roke zasebnih podjetij in zasebnih univerz.) Pri tern ne izstopa le iskanje zunanjih oblik financiranjapreko industrijsko-korporativnih navezav in iz tega izhajajoce podrejanje vsebine in rezultatov raziskav ozkim in spornim kratkorocnim komercialnim potrebam zasebnega kapitala, temvec tudi nova prisilna usmerjenost univerz k ustvarjanju lastnih, notranjih virov financiranja in dobicka. To poteka na racun prisilnega vpeljevanja in povikvanja áolnin, kjer átudentska populacija ni vec obravnavana kot drzavljani/ke-v-nastajanju, ki jih je treba temeljito izobraziti, temvec zgolj kot stranka oziroma potroánik s cim vecjo moznostjo pretoka skozi sistem, saj so od tega odvisni povecani financni prilivi univerze. Vse bolj se kaze tudi ? vpeljevanju in Sirjenju univerzitetnih patentnih in lastniSkih pravic nad ucnim materialom in programi, ki so namenjeni zlasti ucenju na daljavo. Pri tern je pomenljivo, da njihova izdelava L· vedno ? vecji meri temelji na javnofinancnih subvencijah, pri cerner si rezultate uciteljskega déla univerza lasti kot zasebni material, ki ga prodaja ostalim univerzam in drugim izobrazevalnim ustanovam, ceprav bi moral tu veljati princip skupne lastnine in odprtega dostopa (Slaughter in Rhoades, 2004). Prav tako univerze vse bolj delujejo kot trzni in oglakvalni prostori ter eksperimentalni laboratoriji, denimo za novo racunalniáko in drugo tehnoloSko opremo, ki jo korporativni sponzorji le na videz poklanjajo univerzam, saj ? resnici novo tehnologijo le preizkuSajo ? njim prikladnejSi realni in zato cenejái situaciji. Slednje namrec ne morejo natancno replici rati znotraj Se tako dragih laboratorijev, pri tern pa Studenti postanejo poskusni zajcki, ki nudijo zastonj povratne informacije, hkrati pa se ze privajajo na rabo taiste tehnologije in prepoznavanje dolocenih blagovnih znamk, po katerih bodo kot ze vnaprej profilirani in na doloceno znamko podzavestno priklenjeni potroSniki avtomaticno posegali ? kasnejáih zivljenjskih obdobjih (Lustig, 2005: 31; Slaughter in Rhoades, 2004).
Korporativno preoblikovanje univerz pomeni tudi krepitev administrativnega, zlasti menedzerskega in financnega profesionalnega kadra, ki ni vec podporno uciteljskemu osebju, marvec postaja organizacijska enota zase. Tej je uciteljsko osebje vse bolj podrejeno in marginalno (Arowitz ? Nealon, 2007; Hanley, 2005), tako ? smislu dolocanja raziskovalnih vsebin kot tudi smotrov uciteljskega delà. Kajti znotraj neoliberalne politicne ekonomije je univerzitetna administracija zaradi krcenja javnofinancnih sredstev, namenjenih univerzam, in prisilnega iskanja drugih razprknih virov dohodka vse bolj usmerjena ? oglakvanje in trzenje same institucije, s tern pa ? iskanje povezav ? industrijo in drugimi projektnimi deli, denimo EU, katerih vsebina in ideoloáka naravnanost sta diktirani od zunaj. Zavezana je iskanju in sklepanju poslov ? zunanjimi interesenti, ki zelijo vplivati na delovanje univerze ? svojo korist (Arowitz ? Neaton, 2007), kar pomeni, da napodrocju javnega izobrazevanja deluje vse bolj navzven ? dobrobit neoliberalnega centra (Olssen in Peters, 2005: 327), in sicer kot podaljSana roka neoliberalne drzave in prevodnik med njo, parastrukturami, kot je npr. MDS, in zasebnim kapitalom. Zato ? modelu korporativnegaupravljanjajavne univerze ali t. i. novega javnega menedzeriranjaizstopa zlasti upadanje Stevila redno zaposlenih med uciteljskim kadrom - navkljub masovnemu porastu kudentske populacije - in naraScanje zaposlenih med administrativno-menedzerskim kadrom, ki je pristojen za podjetniSke dejavnosti univerze. Gre predvsem za nastavljanje administrativnega osebja, ki je, kot izpostavljajo raziskovalci visokoSolskega polja, zadolzeno za »prenos tehnologije«, tj. licencnih in patentnih pravic iz javnega ? zasebni sektor, za razvojne univerzitetne sklade, kar pomeni, da gre za pridobivanje korporativnih sredstev in sponzorskega materiala, za promoviranje in vzpostavljanje cenejkga izobrazevanja na daljavo, za promoviranje podobe univerze in njene prepoznavnosti ? javnosti in s tern povezane marketinSke strategije, ki so namenjene novacenju novih Studentov in Studentk tako na domacih tleh kot ? tujini (Rhoades in Slaughter, 2006; Szekeres, 2006). V vseh primerih gre za marketináke in financno izdatne dejavnosti, ki nimajo opravka ? osrednjim poslanstvom univerze, a so odraz tega, kar bi lahko imenovali prisiina. podjetizacija univerze, ki ob sistematicnem ukinjanju javnih sredstev in prisilnem iskanju drugih virov dohodka zahteva svojo menedzersko strukturo, ta pa postaja jedro univerze.
V ozadju tako pod taktirko korporativizacije univerze poteka tudi reorganizacija procesov odlocanja, saj je ? upravnih svetih in drugih odlocujocih organih moc zaznati vedno vecjo prisotnost predstavnikov industrije in drugega zasebnega kapitala, medtem ko so predstavniáka telesa zaposlenega uciteljskega kadra, kot je denimo senat, zreducirana le na posvetovalna in potrjevalna, ne pavee osrednja in odlocujoca telesa (Lustig, 2005: 33, Olssen in Peters 327). Kot navajata Olssen in Peters, korporativizacija univerze pomeni odvzem moci njenim zaposlenim nad skupnim upravljanjem univerze in odlocanjem o temeljnih strateSkih potezah, saj ta moc prehaja ? roke ozkega in zaprtega vrhnjega sloja administrativnega kroga, ki deluje ? skladu s predpisi vladnih agencij in vladnih strateSkih programov. Govorimo o negativnemu prehodu od horizontalnega kolegialnega in uciteljskega upravljanja,kjer je bilo moc skupno dolocati tudi vsebine raziskovalnega in pedagoSkega delà, k hierarhicni menedzersko-administrativni strukturi, ki jo zaznamuje delegiranje nalog in vsebin tako pedagoákega kot raziskovalnega delà ? skladu ? interesi zunanjih dolocevalcev politik izobrazevanja in raziskovanja (Lustig, 2005).
Univerze postajajo vse bolj obravnavane in menedzerirane kot zasebna fleksibilna podjetja, kar pomeni, da sta tudi poucevanje in zasnova ucnih programov vodena kot podjetniáka in ne vec kot izobrazevalna dejavnost. Korporativizacija univerze je povezana ? novo dikcijo t. i. novega javnega menedzmenta, kjer lezi poudarek na »ciljih in smotrih, planih in vzpodbudah« (Olssen in Peters, 2005: 327), ki so povezani ? doseganjem vecje »produktivnosti« in »stroákovne ucinkovitosti« na univerzah. Osnovni merili pri izvajanju kudijskih programov zato nista vec njihova kvaliteta in dostopnost, temvec je to viáina vstopnih in izhodnih stroákov, ki jih prinaáa posamezni kudijski program. Neoliberalna drzava namrec ne nudi vec paketnih oblik financiranja, temvec posamezne Studijske programe financira glede na bevilo vpisanih ? letnik, na kevilo diplomiranih in na kevilo kreditnih tock pri posameznih programih. Merilo za ucinkovitost oddelkov tako postane bevilo podeljenih diplom in pretocnost Studentov na leto, kar neposredno vodi ? znizevanje prehodnih pogojev iz enega ? drugi letnik, s tern pa ? znizevanje ravni zahtevanega znanja in kvalitete koncne izobrazbe. To je rezultat korporativno-menedzerske logike, katere primarni cilj je ustvarjanje dobicka in ki se ji morajo oddelki podrediti, da bi si zagotovili osnovno financno prezivetje. NjenadaljnoseznejSaposledicaje razvrednotenje pomena diplom in samega uciteljskega delà. Praksa na drugih zahodnoevropskih univerzah - predvsem ameriákih in avstralskih, pri nas pa ob uvedbi bolonjske reforme - kaze tudi, da fakultete mnozijo Stevilo (kratkotrajnejáih) átudijskih programov in hkrati cepijo poprej enotne, vsebinsko zaokrozene predmete na vedno vec manjáih samostojnih enot, da bi tako povecale Stevilo kreditnih tock in Stevilo vpisanih, ne pa seveda kvalitete Studija in delovnih pogojev zaposlenih. Kajti s cepljenjem vsebinsko zaokrozenih in dodelanih predmetov na manjk enote ali pa s skrcitvijo ? dveh na le en semester ne trpi le njihova vsebina, ki je pokrcena na minimum, temvec je tako poenostavljena in okrnjena tudi njihova strokovna raven. Kot kazejo denimo raziskave na naravoslovno-tehnicnih univerzah ? ZDA, je tezavnost predmetov namerno in vse bolj omiljena, saj posamezne fakultete tekmujejo med seboj, da bi na ta nacin pritegnile cim vec novovpisanih átudentov, ki ob placevanju áolnine zagotovo ¿elijo diplomirati (Rhoades in Slaughter, 2004: 41-42). Najbolj drasticna posledica uveljavitve korporativno-menedzerskega pristopa na ravni izvajanja átudijskih programov, ki gradi na dikciji stroákovne ucinkovitosti, pa je prav ta, da taka metoda vodenja in delovanja univerz neobhodno vodi ? stigmatizacijo in celo zapiranje oddelkov na humanistiki in umetnosti, ki imajo ? osnovi nizko vpisano átevilo Studentov, in sicer pod pretvezo njihove nerentabilnosti. V resnici gre zzpreoblikovanje strukture univerze in hierarhizacijo njenih studijskih programov, kjer stopajo vse bolj ? ospredje tiste fakultete in oddelki, katerih dejavnosti je mogoce priblizati in podrediti zahtevam zasebnega farmacevtskega, biomedicinskega, racunalniSko-informativnega in drugega kapitala, redukciji so pa podvrzeni humanisticni programi, katerih kleScenje ali paizginjanje vodi k ukinjanju védenja, potrebnega za kriticno in sistematicno druzbenosistemsko razmisljanje (Lieberwitz, 2004; Seybold, 2008; Jones, 2008).
Korporativizacija univerze in njeni negativni ucinki prihajajo do izraza tudi na podrocju zaposlitvene politike, pogojev delà in moznosti strokovnega usposabljanja zaposlenega uciteljskega kadra.15 Korporativno-menedzersko upravljanje univerze, za katerega velja ponovno izpostaviti, da je posledica drasticnega zmanjáanja javnofinancnih sredstev, namenjenih zagotavljanju osnovnega delovanja javne univerze, namrec sloni na t. i. povecevanju stroskovne ucinkovitosti in produktivnosti zaposlenih. To je evfemisticni izraz za znizevanje stroSkov déla na racun krcenja temeljnih socialnih in delavskih pravic zaposlenih. Korporativizacija univerze prinaáa nove Strategie menedzeriranja delovne sile, predstavljajoc sistematicno organizirani ñapad na sindikalne kolektivne pogodbe in njihovo koncno iznicenje (Hatcher, 1994: 42). Prisilna korporativizacija univerze ima za posledico »znizevanje stroákov, povezanih ? zaposlitvami, povecanje ucnih obremenitev in povecanje Stevila Studentov na ucitelja ter kazualizacijo delovne sile« (Percy in Beaumont, 2008: 151). Povedano drugace, prisilna vpeljava korporativno-menedzerskega upravljanja univerze vodi tako ? preoblikovanje delovnih pogojev kot ? prestrukturalizacijo delovne sile, kjer je po vzoru korporacij in zasebnih podjetij le peScica zaposlenih ali t. i. osrednja delovna sila zaposlena za nedolocen cas s pripadajocimi osnovnimi pravicami, medtem ko so ostali konstituirani kot periferna in fleksibilna ter Se bolj izkoriácana delovna sila. Razumevanje teh procesov t. i. novega menedzeriranja delovne sile ? javnih ustanovah zahteva, da jih natancno precekmo.
Povecevanje t. i. produktivnosti uciteljskega kadra je drugo ime za stopnjevanje intenzivnosti delovnega procesa, ki poteka na racun dodatnega nalaganja in povecevanja obstojecih delovnih obveznosti (Hatcher, 1994: 46), medtem ko place zaposlenih ostajajo iste. To se znotraj visokega áolstva kaze predvsem ? vse bolj obveznem izvajanju nadur, ki tako postajajo del rednega delovnega procesa, pri cerner izstopa dejstvo, da se denimo tretja in cetrta nadura (na asistentskem delovnem mestu) ne izplacujeta vec po visji nadurni postavki in sta le delno izplacani kot naduri ali pa, it slabk, sploh nista izplacani niti kot delovni uri. Tu prihaja do izraza tendenca po prenaSanju nadur ? redni delovni cas in s tern po prikritem podaljkvanju obveznega delovnika, kjer nadure ne bodo vec izplacane po visji nadurni postavki, temvec ? najboljkm primeru, ce sploh, kot obicajne delovne ure. Druga in temu vzporedna oblika povecevanja neplacanih delovnih obremenitev izhaja iz najmanj podvojenega átevila kudentk in Studentov ? razredu, kjer denimo seminarske ure po novih bolonjskih dolocilih ne vkljucujejo vec maksimalno petnajst do dvajset, temvec od trideset do petdeset Studentov. Povecano bevilo átudentov ni prepoznano kot oblika povecane delovne obveznosti in kot taka seveda ostaja neizplacana, ceprav na ta nacin zaposleni ob vsaj dvakratno povecanem kevilu kudentov z resnici opravi délo Se za enega celega cloveka, ki ga delodajalcu ni treba zaposliti oziroma placati. Tiho povecani in neplacani obseg delà z takih primerih ne zajema le vecjega kevila kudentov na ucitelja, katerim se je treba z razredu sedaj enako intenzivno posvetiti in jih primerno pouciti. Odraza se namrec tudi z najmanj dvakratnem kevilu esejisticnih, izpitnih in drugih izdelkov, ki jih je treba popraviti, kar pomeni Se toliko vecji preliv neplacanega delà neposredno iz razreda z zasebni cas ucitelja. V obeh medsebojno dopolnjujocih se primerih gre, kot izpostavlja Hatcher, za uveljavljanje menedzeriranja delovne sile s pomocjo izvajanja t. i. politike stresa in »vitke proizvodnje« (1994: 46), ki so jo na zacetku osemdesetih let najprej ponovno vpeljali z avtomobilski industriji: tam je en clovek s simultanim delom na dveh strojih ali pa ob povecani proizvodnji na enem stroju opravil delo za dva, a je bil za svoje dvojno delo izplacan, kot da bi opravil eno samo (1994: 47). Povecevanje produktivnosti oziroma nalaganje neplacanega delà tako pomeni, da ucitelj opravi vecji kos dodatnega uciteljskega delà zastonj, s cimer menedzmentu oziroma korporativni univerzi prihrani osnovne izdatke, ki bi jih ta sicer imela z zaposlitvijo Se enega ucitelja. Konstantna in viSajoca se nadobremenjenost prinaáa visoko raven psihicnega stresa in fizicnega napora za ucitelja ter neprestano izcrpanost ter ? koncni fazi izgorelost, kar znizuje koncentracijo ucitelja in s tem kakovost pouka.
Povecevanje neplacanih delovnih obveznosti in izcrpavanje uciteljskega osebja pa ne slonita samo na povecevanju obsega ze obstojecega uciteljskega delà, temvec tudi na dodeljevanju novih delovnih nalog, ki niso neposredno povezane s poucevanjem oziroma znanstvenim raziskovanjem. To so seveda neplacane naloge, ki so jih poprej izvajali drugi kadri, predvsem srednji administrativni kadri kot del podpore uciteljskemu osebju, a jih je univerza zaradi nizanja stroákov delà oklestila ali pa razpustila. Govorimo o t. i. »horizontalnem podaljkvanju« seznama delovnih obveznosti (Hatcher, 1994: 47), kjer gre predvsem za prenaaanje administrativnih del, tipicnih za odhajajoci srednji menedzment, neposredno na uciteljski kader. Na primer: namesto tega, da bi se univerzitetno uciteljsko osebje posvecalo raziskovanju in poucevanju, vedno vecji del casa, ki je sicer opredeljen kot »raziskovanje«, namenja sestavljanju zapletenih administrativnih prijav na projektne razpise, kjer so moznosti uspeha minimalne ali pa je financni priliv zanemarljiv (Malcom in Zukas, 2009). Vse to Se dodatno povecuje stres in vodi z krnjenje casa, ki ga ucitelj potrebuje za priprave za svoje temeljno delo - poucevanje in raziskovanje. Temu se pridruzuje Se t. i. funkcionalna fleksibilnost, ki ? novem sistemu menedzeriranja delovne sile oziroma t. i. vecanja produktivnosti deluje kot tretja oblika vpeljevanja neplacane nadobremenjenosti in s tem izkoriácanja uciteljskega kadra. Od ucitelja se pricakuje, da bo poleg svojih predmetov, zakatere je strokovno usposobljen, pouceval Se druge (najveckrat z nadurah), pa ceprav za to nima ustreznega strokovnega znanja, in na ta nacin pokril izpad uciteljskih ur, za katere bi morali denimo ob odhodu izvajalca tega predmeta z pokoj zaposliti drugega cloveka. Vse to ima za posledico tako deprofesionalizacijo in razvrednotenje uciteljskega delà kot tudi neobhodno nizanje kvalitete pouka navkljub prizadevanjem uciteljskega kadra, kajti strokovnosti in ustreznega znanja na katerem koli podrocju ni mogoce izgraditi z letu ali dveh, ce sploh.
Korporativizacija univerze pa ni razvidna le na ravni preoblikovanja delovnih pogojev za zaposlene, kjer povecevanje produktivnosti delà temelji na vpeljevanju neplacane nadobremenjenosti. Odraza se tudi z uvajanju stroskovne ucinkovitosti univerze, ki poteka na nacin prestrukturalizacije obstojecih oblik zaposlitev in s tern razgradnje socialnega in pravnega statusa zaposlenih. Gre za ukinjanje varnih oblik delà oziroma rednih profesorskih delovnih mest za nedolocen cas, ki se jih sistematicno nadomeáca s prekarnimi/fleksibilnimi vrstami zaposlitve.1 Tako je z zadnjih dvajsetih letih ? evro-atlantskem prostoru mogoce opaziti skokovit porast zaposlenih za polovicni delovni cas, ki so lahko najeti kot zacasna ali stalna delovna sila, in tistih, ki so zaposleni pogodbeno za dolocen cas glede na trajanje raziskovalnega projekta ali organizacijo pouka pò semestrih. Te vrste zaposlitve ne Sciti kolektivna delovna pogodba, kar pomeni, da je za isto délo vkljucno z vsemi nadobremenitvami fleksibilna delovna sila placana L· manj kot redno zaposleni, iz tega pa izhaja tudi »stroákovna ucinkovitost« ali ekonomicnost univerze. Zaposlovanje univerzitetnih uciteljev za polovicni delovni cas'7 je sistemsko vsiljena praksa, ki je na Zahodu veljala predvsem za zenske zaradi namerno financno podhranjenega in nerazvitega sistema javnih vrtcev in drugih predáolskih vzgojno-varstvenih zavodov, saj je tu patriarhalni kapitalizem vse stroáke reprodukcije in s tem odgovornost za obnovo svoje delovne sile individualiziral in na ta nacin prenesel neposredno le na zenske. Ker smo ? postsocialisticnih drzavah prica podobni regresiji, s tern pa krcenju mreze in delni privatizaciji javnih vrtcev ter vzporedni uvedbi polovicnega delovnega casa za novopecene matere, je moc pricakovati, da se bo z prihodnje ob dokoncni prestrukturalizaciji oblik zaposlovanja na univerzi uveljavil princip zaposlovanja zensk za polovicni delovni cas. In kot kaze praksa z Avstriji in Nemciji, so univerze ob legalizaciji malega delà preostanek rednih delovnih mest ob upokojitvi profesorjev ukinile, tako da so jih razcepile na dvoje delovnih mest za polovicni delovni cas, na katera so poleg starejSih in mlajSih zensk zacele nastavljati ves mlajái uciteljskih kader. Delo za polovicni delovni cas kot tudi zacasno pogodbeno delo je sistemsko podplacano in podcenjeno delo, saj ne vkljucuje nadurnih izplacil, odpravnin in nadomestila za brezposelnost; prav tako ne vkljucuje upravicenosti do dodatkov, raziskovalnih sredstev in konferencnih povracil, ne krije piacila za administrativno delo in delo z komisijah, za ucne priprave, popravljanje izpitnih pol in govorilne ure, predvsem pa ne vkljucuje socialnih, pokojninskih in zdravstvenih prispevkov, ki jih morajo prekarno zaposleni (do)placati iz lastnega, ze tako poplitvenega zepa, ali pa jih krni (Jones, 2008; Entin, 2005; Walby Sylvia, 1997). Podobno velja tudi za pogodbeno delo, kot je denimo honorarno delo, kjer so izplacila prav tako nizja, vkljucujejo manj osnovnih dodatkov in manj zakonsko zaScitenih pravic (Paul, 2005), saj denimo honorarno zaposleni ucitelji za polni delovni cas z poletnih mesecih niso upraviceni do place kot tudi ne do kritja pokojninskih, zdravstvenih in socialnih prispevkov, pa ceprav ? teh mesecih Se vedno izvajajo govorilne ure, popravljajo izpite, raziskujejo in pikjo clanke ter se pripravljajo na novo akademsko leto. Ker so ucitelji pod L· vecjim pritiskom, da si zagotovijo minimalne financne vire in poskrbijo za osnovno prezivetje, ki jim ga eno samo prekarno delo ne zagotavlja, so prisiljeni opravljati vec vrst prekarnih del hkrati na isti ali razlicnih inátitucijah, s tern pa se L· bolj nesorazmerno povecuje delovna nadobremenitev. Te vrste zaposlitve, kot izpostavljajo raziskovalci, kljub naporom zaposlenih ne omogocajo poglabljanja strokovnega znanja in krnijo inovativnost pedagoákega delà kot tudi moznosti poglobljenega delà s Studenti tudi zaradi nadobremenjenosti (Entin, 2005: 73).
S prisilnim vnosom korporativnih praks z nacin vodenja univerze in organizacije delà, ki temelji na t. i. ekonomizaciji stroákov, prihaja do preoblikovanja zaposlitvenih moznosti in s tern do uvedbe poprej nepoznanega dvotirnega, z resnici pa celo tritirnega sistema segmentacije in hierarhizacije uciteljskega kadra z razlicno privilegirane, a horizontalno gledano enako eksploatirane skupine (Lerner, 2008; Lieberwitz, 204: 794). Korporativne prakse zaposlovanja uciteljski kader delijo na novo uvedeno tretjerazredno skupino zaposlenih, ki jo tvorijo prekarci in je obravnavana kot periferna in zlahka odpustljiva delovna sila brez osnovnih socialnih in drugih pravic; jedrna skupina zaposlenih za nedolocen in polni cas pa se deli na vedno bolj izginjajoco prvorazredno skupino zaposlenih na rednih profesorskih mestih za nedolocen cas in vecajoco se drugorazredno skupino, ki jo sestavljajo ucitelji, zaposleni sicer za polni, ale navidezno redni delovni cas, saj morajo svoje nazive obnavljati na tri ali pet let. Pri tern sta napredovanje z viaje nazive in s tern moznost zaposlitve na rednem profesorskem mestu sistematicno vedno bolj onemogocena zaradi zaostrovanja pogojev za napredovanje. Hkrati se zaradi ukinjanja rednih profesorskih mest krci moznost za napredovanje tudi tistih, ki imajo za to ustrezne pogoje. V imenu racionalizacije stroSkov se zato ljudi z visjimi nazivi namerno zadrzuje na nizjih delovnih mestih. To se zlasti velja za ucitelje z docentskim nazivom na asistentskih delovnih mestih, ki so med najbolj izkoriScanimi. Docent na delovnem mestu docenta namrec opravi 6 obveznih pedagoSkih ur, saj mora Se dodatno mentorirati tako dodiplomske kot podiplomske Studentke in Studente. V nasprotju s tern docent na delovnem mestu asistenta ohranja asistentsko, torej viaje bevilo pedagoSkih ur na teden, tj. minimalno deset. Zaradi povecevanja nadur, ki postajajo del rednih delovnih obveznosti, pa z resnici opravi 11-14 pedagoákih ur na teden, kar je skorajda 100 % vec kot docent na docentskem delovnem mestu, vendar je za svoje délo placan, kot da bi opravil le nizje ovrednoteno in po obsegu raziskovalnih obveznosti tudi manj zahtevno asistentsko délo. Tako mora docent na asistentskem delovnem mestu za nizjo asistentsko placo poleg povecanega dodiplomskega pedagoákega déla opraviti tudi Se vse pedagoSke obveznosti, ki izhajajo iz naziva docenta, tj. mentoriranje diplom in doktoratov. To je ob poviáanju delovnih obremenitev ze samo po sebi nemogoce, ob tihem dvakratnem povecanju átevila Studentov na vsako posamezno seminarsko skupino pa Se toliko bolj, saj je treba temu ustrezno popraviti tudi toliko vec esejev, seminarskih nalog in izpitov. Ob skorajda ioo-odstotni nadobremenitvi ze na dodiplomski ravni se od docenta na asistentskem delovnem mestu pricakuje, da se bo vzporedno ustrezno strokovno in znanstveno izpopolnjeval ter pisal clanke in knjige. Istocasno mora namrec docent na asistentskem delovnem mestu poskrbeti Se za zadostno átevilo objav in raziskav, ki so po obsegu in vsebini primerne za docentski in ne asistentski naziv, pa ceprav zaradi nekajkratnega povecanja pedagoákih obveznosti za to nima vec ustreznega casa. A prav od objavljenih del je odvisna njegova ponovna habilitacija, s tem pa obnovitev delovnega mesta. Za podplacano délo docenta na asistentskem delovnem mestu je torej znacilna dvojna nadobremenjenost, ki vodi z pregorelost zaposlenih. Nemogoce je hkrati izvajati vse asistentske in docentske delovne zadolzitve in L· zadostiti merilom za izvolitev z visji naziv, ce ne celo le za obnovitev obstojecega docentskega naziva.
Ta korporativna praksa redukcije stroSkov na racun izcrpavanja uciteljskega kadra pa ima negativne posledice tudi za poíno zaposlene na rednih profesorskih mestih, saj ob krcenju stalno zaposlenih vedno vec poprej enakomerno porazdeljenih birokratskih in drugih operativnih nalog prehaja na ramena peácice redno zaposlenih, ki zaradi tega postajajo prav tako nadobremenjeni (Knight in Tower z Beaumont, 2008: 151). Tovrstna delitev in hierarhizacija uciteljskega kadra na primarno, a vedno bolj pokrceno skupino zaposlenih na rednih profesorskih mestih in na Stevilcno naraScajoco sekundarno ali periferno skupino delovne sile z nikakránimi ali omejenimi moznostmi napredovanja in vedno manj pravicami vodi z razcepitev zaposlenih na navidezno dva med seboj nasprotujoca si pola. Ta manever po eni strani omogoca delodajalcu, da s fleksibilizacijo delovne sile vedno vec zaposlenih postavlja zunaj zaácite in dosega sindikata ter kolektivnih pogodb, saj te po zakonu ácitijo samo redno zaposlene za nedolocen cas. Hkrati ? razcepitvijo zaposlenih na dve razlicno pozicionirani skupini korporativna univerza vrái posebno obliko nadzora, saj kakrSna koli cepitev zaposlenih na dvoje razlicno privilegiranih skupin mednje avtomaticno vnaSa razdor, to pa onemogoca moznost njihovega enotnega nastopa za dosego skupnih pravic, odmikajoc pogled od potrebe po preizprakvanju celotnega sistema, ki tako delitev proizvaja (Jones, 2008; Nealon, 2007). Predvsem pa s postopnim ukinjanjem in slabljenjem rednih profesorskih mest ter z vzporedno povecano fleksibilizacijo delovne sile korporativna univerza postopoma krci avtonomnost celotnega uciteljskega kadra. S postopnim ukinjanjem rednih profesorskih mest se namrec ukinja akademska svoboda, kajti redna delovna mesta za nedolocen cas ne prinaáajo le ekonomske samozadostnosti, temvec tudi potencialno raziskovalno samostojnost in intelektualno svobodo. Kot izpostavljajo raziskovalci z Riso Lieberwitz na celu, so redno zaposleni za nedolocen cas, zlasti na profesorskih mestih, okvirno uzivali svobodo govorav javnosti in so imeli vecjo moznost podajanja druzbene kritike z zvezi s perecimi politicnimi in socialnimi vpraSanji tako znotraj kot zunaj univerze, ne da bi jih pri tem obremenjevala misel na morebitno odpustitev; prav tako so se lahko lotili dolgorocnih eksperimentalnih raziskav in si sami dolocili tematiko ter odpirali nove kontroverzne ali pa nujne socioloáke teme z sklopu svojih predavanj in javnih ozaveScanj, ki jih patriarhalna, kapitalisticna, nacionalisticna, imperialisticna in rasisticna druzba ni zelela sliáati. Brez ekonomske in okvirne svobode govora, ki jo nudi redna zaposlitev za nedolocen cas, se uciteljsko osebje vse bolj podreja samocenzuri tako pri raziskovalnem kot pedagoSkem delu, Se zlasti, ce ti dve aktivnosti vsebinsko in ideoloSko nista povkci novim industrijsko-kapitalisticnim in drugim sponzorjem (Lieberwitz, 2004: 794, 798). Zlasti pa se s krcenjem in postopnim ukinjanjem rednih delovnih mest ter z nemocjo ostalih prekarno zaposlenih, ki nimajo pravice do sodelovanja ? senatih in drugih komisijah, moc odlocanja vedno bolj prenaáa ? roke menedzersko-administrativnega kadra, kar slabi vpliv uciteljskega osebja pri dolocanju raziskovalnih in pedagoákih smernic njihovega delà (Rhoades in Slaughter, 2004).
Korporativem izhodiScem t. i. novega javnega menedzeriranja in upravljanja ? zaposlenimi kot zgolj komodificiranimi in podcenjenimi clove*»kirni resursi se pridruzuje tudi nova praksa umetne cepitve uciteljskega delà na med sabo domnevno nepovezana in raznolika podrocja, in sicer na poucevanje, raziskovanje in administrativna opravila. Neoliberalna drzava je univerze in same zaposlene prisilila ? tovrsten nacin (samo)obravnave izobrazevalnega déla na racun uvedbe locenih sistemov financiranja raziskovalnega in izobrazevalnega delà ter ? vzpostavitvijo locenih meril uspeSnosti in kakovosti, ki se nanaáajo na uciteljsko1 in raziskovalno delo. Pri tem se seveda sklicuje na zagotavljanje vecje transparentnosti in merljive ucinkovitosti univerz pri ustvarjanju izobrazevalnih in raziskovalnih »produktov« (Malcom in Zukas, 2009). V resnici gre za Se eno ? vrsti prestrukturalizacij in povecanega obsega delà ob hkratni redukciji uciteljskega piacila in preoblikovanju vloge ucitelja. Ta premik znotraj posodobljenega modela javnega menedzeriranja ? visokoSolskem sistemu, ki poteka ? imenu domnevno vecje preverljivosti delovnih rezultatov in merjenja uciteljske odgovornosti (ter performativnosti), ponazarja prav novi model porazdelitve in ovrednotenja delovnih obveznosti na posameznega ucitelja. Kot izpostavljajo raziskovalci delovnih procesov znotraj neoliberalne univerze, ta model uvaja fragmentacijo delovnega procesa na zgoraj omenjene tri segmente; pri tern pa izstopa preracunavanje in dodeljevanje maksimalnega átevila okvirnih delovnih ur, ki naj bi jih ucitelj vlozil ? vsako posamezno aktivnost, kot da bi bila vsaka od teh samozadostnain drugi nepodporna, uciteljevo delo pavedno enakomerno razporejeno med tri navidezno locene dejavnosti.
Praksa, ki je neoliberalni model ? teznji po atomizaciji uciteljskega delà in domnevni merljivosti tega, kar je zaradi svoje kompleksnosti ? bistvu nemerljivo, ne zeli videti, kaze, da uciteljskega déla ni mogoce cepiti na loceno raziskovalno in pedagoSko delo, saj je kakovost slednjega odvisna prav od neprestano potekajocega raziskovalnega delà, ki ga ni mogoce odriniti ? ozadje, kaj Sele odmisliti. Studijsko raziskovalno in pedagoáko delo sta med seboj zlita vidika enega in istega procesa, saj gre ? obeh primerih predvsem za delo znotraj ene ali vec znanstvenih disciplin in torej za utrjevanje ter Sirjenje iz tega izhajajocega strokovnega znanja. Zato vecina uciteljev svoje pedagpSko delo dojema kot eno od oblik izgrajevanja in vgrajevanja disciplinarnega znanja, kar med drugim predpostavlja, da je tudi pri pouku vsakokrat znova treba sistematicno »mobilizirati in rekonstruirati« ideje in koncepte, in sicer prav na enak nacin, kot to predvideva tudi samo raziskovalno delo (Malcom in Zukas, 2009: 499). Poleg tega gre pri pedagoSkem delu posameznika za neprestano vracanje k temeljnim konceptom neke discipline, njihovemu nadgrajevanju in poglabljanju, zaradi cesar se ? letih spreminja in dozoreva tudi uciteljevo dojemanje ter razumevanje temeljnih konceptov, kar ne bi bilo mozno brez neprestano potekajocega raziskovalno-pedagoákega delà (Malcom in Zukas, 2009: 500). Zato gre pri umetni cepitvi uciteljskega delà na tri med seboj domnevno nepovezane segmente poucevanja, raziskovanja in administriranja, kot izpostavlja Ball, za obliko proizvajanja in reorganizacijo pogleda na vlogo in funkcijo ucitelja, ki ? vsakdanjem zivljenju dejansko ne obstaja (v Malcom in Zukas, 2009: 500). Ce bi se namrec uciteljski kader drzal menedzerskega razreza in dolocitve maksimalnih okvirnih delovnih ur, ki kompleksno delo ucitelja namerno krci, priznavajoc le minimalni vlozek ucitelja ? njegovo delo - na tern razrezu pa pomenljivo tudi temelji njegovo piacilo -, univerza ne bi mogia ustrezno funkcionirati, saj bi vecina uciteljskega, raziskovalnega in administrativnega delà ostala neopravljenega (Malcom in Zukas, 2009: 496)! 19
Pri tej novi menedzerski delitvi uciteljskega déla na tri domnevno nepovezane segmente, ki so poustvarjeni ne le kot locene, temvec prav na podlagi uvedbe okvirnih delovnih ur tudi kot umetno merljive enote, gre torej le za ustvarjanje »vtisa objektivnosti« (Malcom in Zukas, 2009: 496). V resnici gre pri tovrstnih vsiljenih razrezih za prikrivanje vedno vecje nadobremenjenosti uciteljskega kadra in hkratno nemoteno povecevanje le-te. To se pò eni strani kaze ? nepriznavanju vzporednega in naraácajocega efektivnega delà, ki ga takvantitativni in pokrceni razrez ne zajema, aje kljucnegapomena za izvedbo kakránega koli pedagoákega delà, saj se nanaSa na mentoriranje, na vodenje seminarskih in drugih oblik delà, ki poleg strokovne podkovanosti zahtevajo tudi custveno senzibilnost in odzivnost ter psiholoSko vzdrzljivost in razpolozljivost ucitelja (Wilson et al., 2010: 539-540). Po drugi strani pa gre predvsem za prikrivanje neenakomerne prerazdelitve in hkratnega povecevanja pedagoSkih in raziskovalnih obveznosti, kar vse omogoca prav umetna cepitev uciteljskega déla na pedagoSko in raziskovalno délo. Z locitvijo raziskovalnega in uciteljskega déla je slednje znotraj sistema javnega menedzeriranja, kjer so ucitelji sami razumljeni zgolj kot cloveSki resurs, razvrednoteno in preoblikovano ? vrsto delà, ki domnevno ne potrebuje raziskovalnega vlozka. Iz tega izhaja nemoteno povecevanje pedagoSkih nadobremenitev ter iz tega izhajajoce preoblikovanje vloge ucitelja iz tistega, ki sistemsko izgrajuje znanje in razumevanje, ? zgolj posredovalca nepovezanih in osiromaknih informacij, saj ucitelju vse bolj primanjkuje casa za vzporedno raziskovanje disciplinarnega védenja in ustrezno prenovo ter pripravo poglobljenih priprav. Hkrati ? razcepom uciteljskega déla na pedagogo in raziskovalno se spremenita tudi pojem in vloga raziskovalnega delà, saj slednje ni vec usmerjeno ? refleksijo in delo ? predavalnici. Preusmerjeno je ? prisilno prevzemanje novih, dodatnih, a kratkotrajnih raziskovalnih projektov, delegiranih od zunaj, in ? proizvajanje hitro objavljivih prispevkov ? natanko dolocenih mednarodnih akademskih bazah revij, kar je vse povezano s produkcijo ozkovodenega znanja za kratkorocne potrebe in akumulacijo zasebnega kapitala. Kot izpostavljata Malcom in Zukas, novi menedzerizem, ki se poleg t. i. ocenjevanja uspesnosti in produktivnosti ucitelja (perfomance assessment) med drugim najbolj nazorno kaze ? novi prerazdelitvi in ovrednotenju delovnih obveznosti ucitelja, slednjega navaja k privzemanju pozicije, da je akademsko delo zgolj in le Se oblika »servisnega delà« oziroma storitvene dejavnosti (2009: 502). Ta konceptualni zasuk znotraj neoliberalne sheme, kjer stopa ? ospredje prisilna komodifikacija znanja, je namenjen prestrukturiranju vloge ucitelja in predrugacenju smotrov uciteljskega delà. To preoblikovanje pa postane izvedljivo kle in prav ? razcepitvijo sicer enotnega uciteljskega delà na tri med seboj domnevno povsem locene enote, saj je cilj tega manevra, da bi se zameglilo in izbrisalo resnicno naravo uciteljskega delà, ki temelji na uciteljevi predanosti zasledovanju in posredovanju znanja kot sestavnega delà holisticnega dojemanja in razvoja znanstvenih disciplin. Z odstranitvijo takega gledanja in razumevanja na delo akademskega ucitelja je mozna tudi njegova pretvorba ? zgolj izvajalca storitvenih del oziroma atomiziranih produktov na podrocju vse bolj komercializiranega visokega áolstva, kjer je znanje preosmisljeno kot komoditeta in reducirano na njo, Studenti pa na posamezne produkte in ne vec razmisljujoce posameznike.
Korporativno-menedzerska merila kakovosti akademskega delà
Posledice korporativno-menedzerskega upravljanja visokoSolskega sektorja pa se ne kazejo le ? vpeljavi najrazlicnejáih regulacij, na osnovi katerih potekajo fleksibilizacija delovne sile in diferenciacija piacila za isto délo, povecevanje nadur in obce slabSanje delovnih pogojev zaposlenih. Kaze se tudi ? socasni uvedbi predpisov in meril, ki visokoSolskim institucijam in uciteljskemu kadru kljub sistematicnemu rezanju sredstev, povecevanju bevila Studentov ob hkratnem zmanjkvanju Stevila zaposlenih, vecanju urnih nadobremenjenosti in kazualizaciji delovne sile paradoksalno nalagajo, da morajo izkazovati visoko stopnjo »kvalitete« oziroma »odlicnosti« in akademske produktivnosti. To pa naj bi dosegli le s podrejanjem zunanjim evalvacijskim merilom, ki jih postavljajo novoustanovljene in stroSkovno potratne vladne agencije: te birokratske ustanove naj bi dolocale standarde in s tern bdele nad odlicnostjo in transparentnostjo raziskovalnega delà ter strokovnega znanja akademskega kadra, za katerega se tako predpostavlja, da ga je treba voditi oziroma menedzerirati in nadzorovati pri njegovih raziskovalnih prioritetah, zlasti ? povezavi ? interesi industrije (Peters, 2005: 130; Brennan, 2009: 354). Neoliberalni diskurz znanstvenikom odvzema njihovo avtonomijo in jim odreka zmoznost lastnega ekspertnega presojanja, da bi tako lahko na novo zasnoval njihovo vlogo in redefinirai njihovo identiteto znotraj ekonomsko-politicnega prostora, kjer univerza, kot izpostavlja vse vec kritikov, ni vec koncipirana kot center poglobljenega proizvajanja in posredovanja tehtnega ter trajnega znanja (Slaughter in Rhoades, 2004), temvec kot poslovna organizacija s produkcijskimi cilji, katere ñamen je povecevati dohodek, znanje pa krciti in rezati na posamezne dekontekstualizirane informacijske enote, ki jih je mogo ce neskoncno trziti. Tudi kvaliteta akademskega raziskovanja je tako znotraj neoliberalnega diskurza preosmisljena, saj je po novem zastavljena le glede na Stevilo produktov oziroma objavljenih enot, ki jih je mogoce preSteti. Osnovno merilo kvalitete, kot jo doloca neoliberalni menedzerski diskurz, namrec ni vsebina kot tudi ne obca koristnost in razpolozljivost akademskega teoreticnega znanja, temvec kvantiteta: naloga ucitelja kot raziskovalca je zato stremeti k cim vecji produkciji in objavljivosti ? natancno dolocenih revijah, kar naj bi po neoliberalni logiki, kjer za kakovost áteje samo tisto, kar je mogoce kvantitativno izmeriti, ze avtomaticno pricalo o visoki kakovosti posameznikovega raziskovalnega delà oziroma njegovi akademski odlicnosti - ta pa vse bolj postaja tudi merilo za pridobivanje subvencij. Smisel zunanjih evalvacijskih agencij in standardov odlicnosti torej ni, da bi zagotovili resnicno kvaliteto, tj. vsebinskost znanstvenega delà, ki terja dolgoletno refleksijo, dolgotrajne raziskave in neprestano potekajoci kriticni dialog (Roberts, 2007: 358), saj so s korporativizacijo inkitutov in univerz te moznosti ? bistvu iznicene, ? uvedbo kvantitativnih metod merjenja odlicnosti pa dokoncno odpravljene. V resnici gre za obliko kontrole, tj. za ustvarjanje pokorljivih in ukrocenih akademskih subjektov (Davies in Bansel, 2010: 12), katerih naloga je repliciranje ze znanega, demagógico preverljivega in zato zagotovo sprejemljivega ter objavljivega akademskega diskurza, ne pa ustvarjanje kriticnega diskurza in inovativnih premikov ? sistemu misljenja, kajti prav to zahteva drugacna znanstvena media in pogoje delà.
? neoliberalno logiko, po kateri je kvaliteta nekega znanstvenega delà dokazljiva ze in le zgolj s Stevilom objavljenih enot, Id so po merilih vladnih agencij razlicno in arbitrarno ovrednotene ne glede na dejanski vsebinski in casovni vlozek raziskovalca, se spreminja druzbena vloga akademskega znanstvenika kot tudi ozi dornet raziskav in ponastavlja ter siromaái pojem akademskega znanstvenega delà. Kako se torej na osnovi novo postavljenih meril in standardov kakovosti raziskovalnega delà (kjer je odlicnost akademskega raziskovalnega delà zreducirana na kvantiteto in izenacena s serijskim objavljanjem posameznih, domnevno merljivih enot) kaze proizvajanje ukrocenega akademskega subjekta ? praksi? Ker se kakovost akademskega znanstvenega delà po novem ocenjuje na podlagi objavljenega bevila posameznih enot znotraj relativno kratkega casovnega obdobja, od cesar je med drugim odvisna tudi ponovna habilitacija univerzitetnega ucitelja, se na ta nacin znanstvenike sili k temu, da vse bolj opuScajo poglobljene in sistemske raziskave, ki so zaradi dolgotrajnega zbiranja podatkov, teoreticnih analiz in refleksij seveda zastavljene na dolgi rok. Namesto tega so se prisiljeni osredotociti na tiste vrste raziskav oziroma dekontekstualiziranih vidikov dolocenih tematik, katerih analize niso casovno potratne kot tudi ne vsebinsko zahtevne in ki ne zahtevajo izdatnega delovnega napora, prinaáajo pa takojánje, po moznosti objavljive rezultate, kar pomeni, da so ta delà vse bolj sovpadna s preverjeno ali ortodoksno politiko. Vse to se odraza ? porastu objav, ki ne prinaáajo novih poglobljenih sistemskih analiz in teoreticnih prebojev, temvec se denimo ? humanistiki vse bolj osredinjajo predvsem na hitre shematicne preglede ali recenzijske obnove osnovnih teoretskih izhodiSc ali pa zgodovinske preglede posameznih disciplinarnih praks (Bensimon in Ordorika, 266-267). i0
Ta pristop in njegove posledice, kjer naj bi bila pokazatelj akademske odlicnosti kvantitetnaprodukcija, neposredno narekuje in spodbuja tockovni sistem, ki so ga vzpostavile s strani neoliberalnih vlad nastavljene agencije (pri nas ARRS). Kajti znotraj tega sistema niso vec najvisje ovrednotene knjizne publikacije, temvec posamezni clanki." Zato, kot ugotavljajo kritiki, ta vsiljeni kvantitativno naravnani tockovni sistem postaja vedno mocnejáa oblika nadzora oziroma odmerjanja in regulacije raziskovalnih interesov ter prioritet akademikov, ki svoje raziskovalne dejavnosti ne le vedno bolj preusmerjajo ? doseganje kratkorocnih ciljev, temvec morajo zaradi golega akademskega prezivetja pri tern izkazovati vedno vecjo mero preracunljivosti ? smislu, kaj se jim L· splaca raziskovati in ? kakSni obliki objaviti, da bi lahko dosegli maksimalno Stevilo tock in tako zadostili novim standardom kvantitete, ki naj bi delovali kot pokazatelj njihove domnevne odlicnosti (Bensimon in Orborika 265). Tockovno naravnani sistem, ki najviáje vrednoti clankovne objave, a ? razlicno ovrednotenih akademskih revijah - ki tudi morajo biti indeksirane ? dolocenih bazah, sicer ne Stejejo -, akademske raziskovalce - ucitelje pretvarja ? vse bolj hiperindividualisticne, tj. samozazrte in izolirane tekoce trakove oziroma maquilladoras in ? raziskovalce - podjetnike (Bensimon in Ordorika, 2006: 251), ki s pospekno produkcijo posameznih in tematsko ozko naravnanih clankovnih objav izgubljajo stik s sistematicnim in celostnim razumevanjem svojih disciplin kot tudi s holisticnim dojemanjem svoje ozje in SirSe druzbe (Roberts, 2007: 360).
Problematicnost tockovnega sistema, ki vzpodbuja golo kvantiteto, odpravlja pa kvaliteto, se kaze tudi ? dejstvu, da tudi same clankovne objave niso enakovredno ovrednotene, saj so umetno hierarhicno razvrScene glede na to, ali so clanki objavljeni ? akademskih revijah, ki so uvrScene ? posebne baze, nad katerimi bdijo korporativne institucije. Po teh merilih je pokazatelj akademske odlicnosti ? kapitalisticno perifernih drzavah, med katere se umeSca tudi naáa, tisti clanek, ki je objavljen ? enem od svetovnih jezikov in se pojavlja ? reviji, ki je indeksirana ? eni od tocno predpisanih mednarodni baz." Clanek s taisto vsebino, objavljen ? maternem jeziku govorca, pa ceprav v tujini, ne Steje in tudi ne prinaSa enakega nabora tock, Se manj pa clanek s taisto vsebino, objavljen v domacem jeziku govorca v kateri od domacih revij, ki niso indeksirane v kateri od mednarodnih baz. Tovrstni vsiljeni standardi kakovosti na svojstven nacin neposredno podpirajo beg mozganov in izbris lokalne kriticne inteligence, saj gre po eni strani za obliko neokolonizacije, ki zahteva, da se periferna akademska srenja podredi tistim vrstam raziskav in tematskih obravnav, ki so ideoloSko pisane na kozo globalnim centrom moci in kapitala, in jih sprejme za svoje, zato da bi sploh lahko bila pripuScena v ozji krog objavljivih avtorjev (Bensimon in Odorika, 2006: 265). To neposredno zadeva produkcijo vednosti in spremljajocega ideoloákega zagovora, s katerim se v neoimperialisticnem centru zavoljo uveljavljanja geopoliticno-ekonomskih interesov med drugim znova ponastavlja delitev na t. i. zahodno civilizacijo in vse ostale, s tern pa obnavlja in prenavlja diskurz drugosti in odklonskost v odnosu do navidezno nevtralnega in samooklicanega zahodnoevropskega jedra. Hkrati gre po drugi strani v ozadju tovrstnih standardov odlicnosti za preprost prenos in uzurpacijo lokalnega znanja, ki bi moralo biti javno dobro in torej na razpolago tisti srenji, ki je razvoj tega znanja podprla v lastnimi javnofinancnimi sredstvi, v zasebne roke zahodnoevropskih multinacionalk. Ti korporativni monopoli namrec bdijo nad upravljanjem mednarodnih baz revij oziroma trzenjem avtorskih pravic, kar pomeni, da npr. dostopanje do clankov, ki so jih napisali lokalni akademiki ob podpori lokalnih javnofinancnih sredstev, ne le zgolj posredujejo, marvec preprodajajo nazaj univerzam, knjiznicam in drugim izobrazevalnim ustanovam, to pa pomeni, da morajo lokalne knjiznice odkupiti nazaj to, kar so ustvarili domaci raziskovalci v javnoproracunskim denarjem (Bensimon in Ordorika, 2006: 265). To je seveda L· ena od oblik globalne akumulacije kapitala posameznikov na racun kolektivnega razlastninjenja mnozic. In tretjic: tockovna merila kakovosti, ki za najvisjo obliko akademske odlicnosti dolocajo clanke, objavljene v enem od svetovnih tujih jezikov in v tujih bazah revij, univerzitetno inteligenco v perifernih drzavah s tern ne le neposredno silijo, da objavlja izkljucno ali cim vec v mednarodnih revijah in s tern dalec proc od potreb vse bolj podhranjene lokalne srenje. Na ta nacin jo pò eni strani tudi razdira, individualizira in medsebojno strokovno oddaljuje: ne vzpodbuja vec lokalnih navezav in medsebojnega dialoga, saj ga akademski ucitelji zaradi potrebe po mednarodnih objavah prenaáajo vse bolj cez meje svojih drzav in svojih akademskih skupnosti; strokovne stike tako vse bolj vzpostavljajo le s posameznimi specializiranimi akademiki v tujini, s pomocjo katerih si je mogoce zagotoviti potencialno objavo v eni od tujih revij, indeksirani v mednarodni bazi akademskih revij (Lynch, 2006: 7). Vse to pa jih postavlja v vse vecjo individualno odvisnost od zunanjih centrov moci in jih zapira v novo oblikovani, hermeticno sklenjeni akademski krog, ki postaja strukturalno odmaknjen od perece vsakdanjosti in potreb SirSe ter lokalne skupnosti.
Kajti pod pritiski novih standardov akademske kakovosti, ki na prvo mesto postavljajo cim vecje átevilo clankov, objavljenih v tujem jeziku in mednarodnih bazah revij, se spreminja tudi narava univerzitetnega ucitelja: njegova intelektualna odgovornost ni vec usmerjena v izgradnjo znanja zavoljo prenosa le-tega na lokalno skupnost, temvec je povsem individualizirana in sprivatizirana, saj je pod pritiski novih meril usmerjena kvecjemu v izgradnjo lastnega statusa kot akademika - podjetnika (Bensimon in Ordorika, 2006: 268, Roberts, 2007: 359), ki preracunljivo deluje zgolj v svojo korist. Novi standardi akademske kakovosti, ki od univerzitetnih uciteljev zahtevajo, da svojo akademsko odlicnost izkazujejo s cim vecjim Stevilom clankov, napisanih v tujem jeziku in objavljenih v mednarodnih bazah, akademike oddaljujejo od lastne skupnosti in njenih potreb po znanju, ki denimo na podrocju humanistike zahteva razumevanje lokalnih pojavov v spregi v razumevanjem njihovih svetovnih makrookvirov (Lynch, 2006: 9). Nova merila kakovosti, ki od akademikov zahtevajo predvsem objave v tujem jeziku in mednarodnih bazah, prav na racun teh pogojev krcijo in zavirajo tako prenos kot razvoj znanja v lokalni srenji, ki tako ostaja vse bolj intelektualno osiromakna in neozaveácena njenim izdatnim javnoproracunskim injekcijam navkljub. Neizogibnaposledicakvantitativnih meril kakovosti papostaja tudi dejstvo, da je dostopnost ze tako okleScenega in tudi med akademiki vse manj pretocnega znanja vse bolj omejena na ozek mednarodni akademski krog, ki izkljucuje periferne pa tudi tiste centralno pozicionirane akademike, ki se niso pripravljeni podrejati zahodnoevropskim centrom kapitalisticne moci.
Za merila kakovosti je znacilno tudi to, da tudi na sploáno ne omogocajo vec prenosa razvoja in Sirjenja znanja med áiráo lokalno skupnost. Postavljajo namrec dvojne tockovne standarde tudi za tista delà, ki so napisana v maternem jeziku govorca in objavljena pri eni od domacih zalozb ali revij. Clanek, ki je denimo napisan za potrebe Sirjenja temeljnega znanja med domaco uciteljsko publiko in je objavljen v zborniku, ne Steje vec kot relevanten clanek; v najboljkm primeru prinaSa le minimalno kevilo tock v primerjavi s clankom s taisto vsebino, ki je objavljen v eni od domacih akademskih revij, indeksirani v eni od mednarodnih baz.M Merila kakovosti, ki jih predpisuje vladna agencija, tako vzpodbujajo le objave v akademskih revijah in zapirajo produkcijo znanja v ozek in torej samemu sebi namenjen akademski krog, s cimer univerzitetne ucitelje in diseminacijo znanja ponovno oddaljujejo od SirSe srenje in njene dobrobiti. Merila kvantitativne kakovosti tako neposredno odpravljajo vzpodbude za sïrk intelektualno délo univerzitetnega ucitelja, ki bi moralo biti med drugim usmerjeno v javna predavanja in delavnice za najrazlicnejk segmente druzbe, vkljucno v nevladnimi organizacijami in drugimi civilnimi iniciativami (Lynch, 2006: 7). To bi moralo biti delo, ki preizpraSuje in kritizira in je vidno angazirano v javni sferi. Teorija, iz katere izhaja praksa, tako postaja vse bolj izdvojena iz Sirae druzbe, praksa sama pa je vse bolj podvrzena le priloznostnim delavnicam, ki nimajo vec teoretske osnove in veljave. Ker tovrstno akademsko delo ostaja nepriznano in sistemsko namerno spregledano, med akademiki ob pomanjkanju casa tudi usina. v zvajanjem akademskega déla zgolj na serijsko produkcijo clankov, kot to terjajo merila kvantitativne kakovosti, znanje postaja buticno akademsko (ne)znanje, saj krozi v vse bolj hermeticno zaprtih krogih in postaja vse bolj namenjeno le samo sebi. Kot izpostavlja Kathleen Lynch, gre za svojevrstno privatizacijo oziroma odtujitev in s tern osiromaknje znanja, ki ne omogoca, da bi se hipoteze in teze preverile tudi v realnem zivljenju, in sicer v najsìrSem dialogu v razlicnimi akterji in proizvajalci znanja, tako teoreticnega kot izkustvenega. Merila kakovosti, ki oblikujejo »dobrega akademika«, od slednjega tako zahtevajo, da je »utiáani akademik« na periferiji globalnega reda in v javni sferi lastne dezele (2006: 9). Njegova naloga ni vec informirati sïrSo skupnost in prispevati k njeni dobrobiti, temvec kalkulirati in preracunavati, katera od objav znotraj ozko zaprtega akademskega kroga prinaáa najvecje kevilo tock. S tern postaja njegovo délo vse bolj namenjeno le samo sebi oziroma zadovoljevanju t. i. kriterijev kakovosti in odlicnosti. O tem ne nazadnje prica tudi dejstvo, da je skokovitemu porastu novih publikacij navkljub frekvenca njihove dejanske berljivosti vedno manjáa. Znanje, ki je po svoji vsebini ze prestrukturirano, se tako privatizira,yw#£«/¿ akademika kot javnega intelektualca se pod sistemsko uvedenimi pritiski, kijih predstavljajo kvantitativna merila kakovosti, ukinja. Zato menedzersko-korporativni sistem upravljanja ? akademsko delovno silo in spremljajoca kvantitativna definicija akademske odlicnosti predstavlja svojevrstno obliko utiáanja akademske srenje in kontrole nad njo.
Ta ob uvedbi kvantitativnih meril kakovosti akademskega déla ni le vse bolj depolitizirana, kar vodi ? nevtralizacijo univerze kot druzbeno-politicno angazirane institucije; postaja namrec tudi vedno bolj usmerjena ? ozko zazrti individualizem, medsebojno brezpredmetno tekmovalnost in hiperegoisticnost, ki jo narekuje tockovni sistem vrednotenja akademskega déla. OpuSca se poprejSnja kolegialnost, pretok informacij in izmenjava hipotez, in sicer, kot izpostavljata Bensimon in Ordorika, iz dveh razlogov: ? sistemu, ki akademike sili h kratkorocno nastavljenemu zbiranju objav oziroma tock, je kolegialnost obravnavana kot vedno bolj casovno potratna in neucinkovita dejavnost, saj zavoljo nje primanjkuje casa za individualno hiperprodukcijo objav, ki jo zahtevajo kvantitativne merila akademske odlicnosti; po drugi strani pa medsebojno druzenje in iz tega izhajajoca prosta izmenjava in pretok idej vse bolj presihata prav iz strahu, da bi si teze, prebliske in mnenja, Se preden so ta objavljena in torej avtorsko zaácitena, ? stiski izposodil in objavil kdo drug, da bi lahko nadomestil svoj tockovni primanjkljaj in si tako zagotovil osnovno eksistenco, kot jo dolocajo novi standardi akademskega déla (2006: 266).
Kratkorocno nastavljenain domnevno merljivaproduktivnost - posledica katere je sprememba narave in vsebine raziskovalnega déla, saj odpravlja dolgorocne in vsebinsko naravnane raziskave in jih nadomeáca s tistimi, ki niso le ozko fokusirane in dekontekstualizrane, ampak so njihovi rezultati tudi demagoáko bolj sprejemljivi - vodi ? dokoncno preoblikovanje subjektivitete akademskega ucitelja. Gre namrec za premik ? razumevanju vloge akademskega ucitelja od javno odgovornega in angaziranega intelektualca, cigar proizvodnja teorije in znanja je usmerjena ? javno dobro, k ozko zazrtemu akademiku - podjetniku, cigar merljiva produkcija znanstvenih enot je usmerjena k zadovoljevanju ozkih komercialnih interesov zasebnih interesnih skupin in izgrajevanju lastnega statusa kot trzno uspeSnega subjekta (Davies in Bansel, 2010; Lynch, 2006: 2). Korporativno-menedzerski strukturalnimi posegi imajo negativen ucinek na akademsko solidarnost, na vrsto znanja, ki se bo proizvajalo, in na oblike njegove diseminacije (Bensimon in Ordorika, 2006: 270). To vodi tudi ? preoblikovanje vloge in zavesti akademskega ucitelja, ki se ? neoliberalni shemi premakne od intelektualca ? javno odgovornostjo k akademskemu profesionalcu, ki postaja odgovoren korporativno-menedzerski strukturi. Tockovni sistem merjenja preverljivosti in kakovosti akademskega delà predstavlja obliko prisilne identifikacije, saj je osnovno prezivetje slehernega akademskega ucitelja poslej odvisno od pokorljivosti novovpeljanemu sistemu, ki zato predstavlja obliko tihe in vseprisotne kontrole (Davies in Bansel, 2007). Akademsko délo je znotraj neoliberalne paradigme, ki tezi k poblagovljenju in privatizaciji javnega dobrega ter njeni segmentaciji na merljive enote, pretvorjeno ? obliko storilne dejavnosti in ne vec javne odgovornosti. To pa pomeni, da so akademiki ? vlogi akademikov - podjetnikov in s tern ukrocenih neoliberalnih subjektov vprezeni zgolj ? produkcijo razosebljenega blaga in storitev. To pa ne obsega le komodifikacije znanja, ucnih programov in akademskih raziskav, temvec tudi Studente same, saj so tudi ti obravnavani le kot Se eden ? vrsti produktov, ki jih lahko ponudi neoliberalna korporativna univerza (Malcom in Zukas, 2009: 501). Od tod tudi poudarek na usvajanju spretnosti in (ne-)znanju, s cimer se sklene krogotok privatizacije in komercializacije univerze.
1 Prvatrctjinapricujoccgaprispcvkajc bilavprcdclaniinskrccnioblikiuporabljcnapriscstavi manifesta Akadcmskc solidarnosti iz Zagrcba in Visokosolskcga sindikata FF proti privatizaciji in komercializaciji javne univerze.
2 Na neokolonialni periferiji zahodnoevropskega prostora, ki vkljucuje nckdanjc social istiénc d rzavc in drzave »trctjcga svcta«, nova faza razlastninjcnja potcka na nacin privatizacije zcmljiskih povrsin in/ali sprcmljajoccga cksodusa kmcckega prcbivalstva ? mestne slumc, vzpostavljanja zasebnega evro-amcriskega korporativnega lastnistva ali pa upravljanja ? naravnimi viri s simboliénimi konccsijami na podrocju gozdarjenja, ribolova, kmctijstva, rudarstva in pridobivanja encrgctskih virov, kot so zcmcljski plin in nafta, in privatizacije drzavnih podjetij, kot so banke, zeleznice ali telekomunikacije, ki jih nato uporabijo evro-ameriske korporacije kot odskocno desko za pridobivanje lastnistva nad celotno branzo ? regiji in nadzora nad njimi ob predhodno zrezirani prisilni odprodaji teh podjetij pod njihovo realno ceno (Duménil in Levy, 2005: 18). Podobno kot na zahodnoevropskem politicno-ekonomskem podrocju se privatizacija javnega dobrega prav tako kaze tudi vrazdiranju, kreenjuin celo ukinjanju ter vzporedni privatizaciji javnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja, pokojninskih zavodov ter izobrazevalnega sistema ? okviru direktiv EU ali pa pod taktirko strukturalnih programov, vsiljenih s strani Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada.
3 Pri t. i. zahodnoevropski verziji socialne blaginje je pomcmbno zavcdanjc, da gre za oklesceno drzavo blaginje, ki je po obsegu socialno-ekonomskih pravic in dejanski stopnji socialni varnosti ni mogoce enaiiti s socialistiino. Kapitalisticna drzava blaginje je vecini prebivalstva namenila le minimalne socialne koncesije, ki jih je za namecek tudi hierarhieno razslojila. Pri tern je najvecji delez od sicer ze tako skromnega in po posameznih kategorijah se nadalje razlicno pokreenega nabora dopuscenih benefitov pripadel srednjemu razredu kot oblika podkupnine in njegove kooptacije. Na primer: kapital isticne drzave po drugi svetovni vojni patriarhalnega hraniteljskega modela niso odpravile, ampak so ga le preoblikovale, da bi biolosko in socialno reproduktivno delo z veliki meri se naprej ostalo neplaéano, kar je pomenilo tudi nizjo davano obremenitev za lastnike kapitala. Slednjim tako ni bilo treba pravicno in izdatno vlagati z reprodukeijo lastne delovne sile (skandinavski model iz tega ni izvzet, saj je spodbujal zaposlitev mater za skrajsani delovni ¿as, denimo na Finskem, ali pa le za polovicni delovni cas, na primer na Svedskem). Pri tern so (in se vedno) kapital isticne drzave, na celu z Nemcijo, Avstrijo, Avstralijo in Veliko Britanijo, hraniteljski model sistematicno spodbujale z davenimi olajsavami na druzinski dohodek, torej na dohodek moskega, cigar partnerica je ostala doma, da bi skrbela za gospodinjstvo in varstvo otrok. Ta »ugodnost«, ki je zenske postavila za ekonomsko in socialno povsem odvisne od njihovih partnerjev, paje po pravilu pripadla le srednjemu sloju, saj so bile druge zenske sprico nizkih druzinskih dohodkov in predvsem oklescenega javnega varstva, tj. izrazito pokreenega oziroma komajda obstojecega sistema javnega varstva in le delno placanega ali pa sploh neplacanega starsevskega dopusta, primorane poiskati zaposlitve le za polovicni delovni cas ali pa kot industrijske delavke na domu. Ker se to vrsto davene olajsave testira le na podlagi dokazane nezaposlenosti in torej dohodkovnega statusa partnerice, so do teh davenih olajsav upravicene pravzaprav bogatejse druzine, ki si edine lahko »privoseijo«, da eden od starsev ostane doma (to paje vzahodnem kapital istienem patriarhatu vedno mati, saj je njen dohodek Strukturiran kot zgolj podpora in dodatek dohodku moskega in je zato avtomatsko nizji ne glede na opravljeno delo). To med drugim dokazujejo tudi podatki za Avstralijo, kjer je bilo denimo leta 2002/2003 do te olajsave upravicenih vec kot 30.000 parov, katerih letni dohodek je bil celo visji od 100.000 avstralskih dolarjev; podobno velja za Avstrijo, Nemcijo itd. (Broomhill in Sharp, 2007: 102).
Nasplosnopajedavcnisistemvkapitalisticnih»demokracijah«nastavljentako,daomogoca pretakanje bogastva od najbolj deprivilegiranih k najbogatejsim, iz cesar izhaja se manjsi nabor socialnih pravic za vecino populaeije. Davcni sistem je torej naravnan tako, da revni subvencionirajo bógate, kar se z t. i. zahodnih demokracijah kaze z nizanju ze tako nizke prispevne davene stopnje na osebni dohodek in kapitalski dobicek najbogatejsih. V ZDA, denimo, se je davek na kapitalski dobicek znizal od ¿e tako borih 14,7 % z obdobju 1975-1980 na 9,8 % z obdobju 1986-1992 (Whitfield, 2001: 12), medtem ko se je z vseh teh letih davek na dohodek za najbogatejse znizal kar za polovico od tistega z dvajsetih letih prejsnjega stoletja (Hill et al.., 2009: 113). V istem obdobju se je povisal davek za najnizje kategorije na dohodninskilestvici,kinivecprogresivno,marvecregresivnozastavljena,cemursmobiliprica tudi pri nas s spremembo dohodninske lestvice leta 2006. Tako na primer z Veliki Britaniji najbogatejsi placujejo nizji delez davka na dohodek kot z letu 1949 in poznih sedemdesetih letih prejsnjega stoletja, medtem ko najslabse placani, ki predstavljajo eno tretjino populaeije, njihovc place pa se gibljcjo pod minimalnim pragom prezivetja, vplacujejo sc vec: njihova obdavcitev sc je z primcrjavi s risto, ki je veljala z zgodnjih sedemdesetih letih prejsnjega stoletja, podvojila (Hill et al.., 2009: 114). Kljub temu so davéni prihodki z kapital istiénih demokraeijah stabil ni, ostajajo torej na isti ravni ali pa se se povecujejo, kar pomeni, da so vsi poviski prelozeni na ramena najnizje plaénih, tudi s povisevanjem rrosarin in DDV-ja na osnovne zivljenjske porrebscine. Gre za prelaganje davcnihobremenirevod lasrnikovkapirala in bogarejsih na najrevnejse in ¿e rako mezdno podplaéane; njihovdenarpa se nadalje vvecji meri namenja za subvencioniranje dejavnosri, kor so oborozevanje in financiranje zasebnega milirarisricno-indusrrijskega kompleksa, le z manjsi meri pa za vzdrzevanju socialne drzave in zagotavljanje njihove lastne dobrobiti. Ko prelaganje davenih obremenitev na ramena ze tako podplaéanih mezdnih delavcev, pa naj si bodo to solniki ali pa delavci z tovarni, postane ekonomsko inpolitiéno nevzdrzno, sledi krcenje in rezanje mreze socialne varnosti, saj je prav to neposrcdno povezano z zagotavljanjem nizkih davenih obremenitev za lastnike kapitala oziroma kapitalskega dobicka kot tudi dohodkov najbogatejsih (Whitfield, 2001: 12).
4 Nazoren primer je denimo nepovratnasubvencijavvisini 45,5 milijonovevrovproracunskega denarja, ki jo je Pahorjeva viada 9. 11. 2011 dodelila novomeskemu Revozu, za »projekt proizvodnjc novega twinga in stirisedcznega smarta« (Modic, Poslovni dnevnik, 10. 11. 2011). Novomeski Rcvoz, ki jc siccr ? zascbni francoski lasti, jc prvo nepovratno davkoplaccvalsko subvencijo vvisini »slabih 1 1 milijonov cvrov« pridobil lcta 2005, nato paje do konca mandata Janscvc vladc prcjcl sc okoli 26,5 milijona cvrov, ? prvi polovici mandata Pahorjeve vladc pa sc nadaljnjih 13 milijonov cvrov, in siccr za »pomoé« pri »proizvodnji novega vozila ? dclovnim imenom X33« (Modic, Poslovni dnevnik, 10. 11. 201 1). Gre za prenos produkcijskih stroskov ncposredno na davkoplaccvalski denar in s tem za vecanje zasebnega dobicka privatnih lastnikov na racun se dodatne razlastitvc vecinc mezd nega prebivalstva, ki proracun ? najvec ji meri tudi polni. Pri tem ne gre spregledati, kot izpostavlja denimo Whitfield (2001: 13), da je kapüalistiína drzava vse odsvojega nastanka dalje temeljila na podeljevanju koncesij, subvencij in drugih ugodnostizasebnemu kapitalu, kije zato vedno zivelna tuj raiun. A ? neoliberalizmu ta premisa podruzbljanja proizvodnih stroskov in grmadenja zasebnega kapitala, ki temelji na vefplastnem in masovnem razlasianju veiine, postaja boljvidna, in steer prav zaradi njenih strukturnih poglabljanj s t. i. »zasebno-javnimipartnerstvi« in novimifinanínimi modelt ter s tem povezanimi mahinaeijami.
5 Privatizacija javnega solstva naj bi tako prispevala k ustanov itvi novega umetnega trga, kjer naj bi slo za akumulaeijo zasebnega kapitala ? visini kar dveh milijard dolarjev (Hirtt, 2009: 217). Evropska komisija podpira privatizaeijo visokega solstva zavoljo ustvarjanja t. i. gospodarske rasti - iz tega pa je jasno razvidno dejstvo, da kazalei gospodarske rasti ? kapital istienem sistemu niso pokazatelj splosne blaginje prebivalstva, temvec blaginje zgornjega sloja, tj. 1 % prebivalstva.
6 Pri tcm ponovno ne gre pozabiti, da jc bilo to nácelo na Zahodu ? nasprotju s socialistiénimi sistemi veéinoma uveljavljeno le ? minimalni meri; uporabljeno pa je bilo predvsem za nevtralizacijo in depolitizacijo tako sindikalnih kot ostalih gibanj, ki so si prizadevala za odpravo izkoriscevalnih druzbeno-ekonomskih odnosov. Racunovodsko porocilo Fakultctc za uporabnc studije ? Novi Gorici za lcto 2009 tako kaze, da je ta zascbna druzboslovna fakultcta od M VZT-ja prcjcla 416.831,67 cvta srcdstcv za izo- brazevalno in 23.563,46 cvta za taziskovalno dcjavnost, od dmgih ministtstcv in lokalnc sku- pnosti pa sc nadaljnjih 170.241,82 cvta. Da bi si lahko ptidobila ustrezno stevilo studentov, jc tcj in dtugim zasebnim univctzam izdatno pomagala viada. Kot navaja Mladina (Pire, 4. 12. 2008), je ministrstvo javnim druzboslovnim fakultetam »omejilo vpis«, da bi s tern umetno ustvarjeni »visek studentov napotilo k zasebnikom«. Njen lastnik je med drugim tudi Bo- rut Roncevic, sicer trenutni vodja Direktorata za visoko solstvo in znanost na Ministrstvu za znanost, izobrazevanje, kulturo in sport in ? cigar mandatu je prav ta zasebna fakulteta na ne- davnem razpisu za vkljucevanje zunanjih strokovnjakov ? bolonjski sistem od razpolozljivih 1,4 milijona prejelakar 450.000 evrov (Mekina, Mladina, 15. 6. 2012). FUDS ima po porocanju Mladine (Mekina, 15. 6. 201 2) skupno 12 zaposlenih, na letni ravni pa prejme 866.000 evrov.
Kot kazejo podatki ? Uradnem 1 istu za leto 201 1, je zasebna Evropska pravna fakulteta ? Novi Gorici - ima 10 zaposlenih, njeni lastniki pa so Peter Jambrek, Miha Pogacnik in Rok Ceferin (Mekina, Mladina, 15. 6. 2012) - iz drzavnega proracuna prejela 1,228.024 evrov, Fakulteta za drzavne in evropske studije s 6 zaposlenimi (druga zasebna fakulteta ? sklopu Jambrekove univerze) 963.206 evrov, Mednarodna fakulteta za druzbene in poslovne studije ? 22 zaposle- nimi 1,125.118 evrov, Gea College - Fakulteta za podjetnistvo s 14 zaposlenimi 457.627 evrov, Visoka sola za dizajn ? Ljubljani 832.962 evrov, Visoka sola za upravljanje in poslovanje Novo mesto 722.560 evrov, Fakulteta za informacijske studije ? Novem mestu 546.924 evrov, Vi- soka sola za upravljanje in poslovanje Novo mesto 722.560 evrov, Visoka sola za tehnologijo polimetrov ? 9 zaposlenimi, katere lastniki so podjetja s Koroske, 355.600 evrov, Visoka sola za varstvo okolja ? 8 zaposlenimi 518.000 evrov, Visoka sola za zdravstveno nego Jesenice 717.234 evrov in Visoka sola za zdravstvov Novem mestu7i5.48i evrov.
Podatki naSupervizorju pa kazejo, da je Fakulteta za drzavne studije do sedaj prejela 3,690.361 evra proracunskih placil (od tega je Ministrstvo za visoko solstvo, znanost in tehnologijo prispevalo 3,112.581 evra, Mestna obcina Slovenj Gradee 18.668 evrovjavna agencija republike Slovenije za energijo 11.252 evrov, Institut informacijskih znanosti 10.850 evrov, Obcina Le- nart 9.669 evrov, Ustavno sodisce Republike Slovenije 8.601 evro in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije 7.774 evrov). Fakulteta za uporabne druzboslovne studije je po podat- kih Supervizorja od Ministrstva za visoko solstvo prejela 2,138.450 evrov, od Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS 387.036 evrov, od Mestne obcine Nova Gorica 312.970 evrov, Ministrstva za kulturo 40.868 evrov, Ministrstva za solstvo in sport 35.124 evrov, Ministrstva za notranje zadeve 27.678 evrov. Centra RS za mobilnost in evropske programe izobrazevanja in usposabljanja 27.011 evrov, Ministrstva za gospodarstvo 22.700 evrov, Agencije za posto in clcktronskc komunikacijc RS 21.680 cvrov, Sluzbe Vladc Rcpublikc Slovcnijc za lokalno samoupravo in regional no politiko 22.150 cvrov in Ministrstva za notranjc zadeve 13.200 cvrov. Ce sc ozremo nckoliko Sirie pò celomi vertikal i izobrazeval nega sistema, je pomenljivo.dapri nas drzava zasebnim osnovnim in srednjim solam, ki so bile ustanovljene pred letom 1996, v celoti placuje obratovalne stroske: gre za stoodstotno pokritje osnovnih materialnih stroskov in plac uciteljev, »ne pa tudi stroskov investicij« (Pire, Mladina, 4. 12. 2008). Solam, ki so bile ustanovljene pò letu 1996, pa drzava »krije 85 % obratovalnih stroskov« (ibid.). Vse to koristi predvsem RKC, ustanoviteljici in lastnici najvecjega stevila zasebnih sol - njenim solam je tako letno namenjenih skorajda 9 milijonov evrov javnega proracuna, pa ceprav je RKC ena izmed najvecjih upraviteljic in lastnic zasebnega kapitala vSloveniji. Podatki, pridobljeni s strani financne sluzbe Ministrstva za solstvo dne 18. 5. 2012, kazejo, da je drzava zasebnim cerkvenim solam samo v letu 201 1 namenila 8.564,644 evrov; od tega je denimo Skofijska gimnazija Vipava prejela 1,262.594 evrov (970.00 za dejavnosti srednjega solstva, 209.854 za dejavnosti dijaskih domov in 82.056 za regresirano prehrano dijakov), Zavod sv. Franciska Svetiskega - Gimnazija Zelimlje 1,394.561 evrov, Zavod sv. Stanislava - Skofijska klasicna gimnazija 2.7 11,286 evrov, Zavod sv. Stanislava - osnovna sola in glasbena sola 966.135 evrov, Zavod Antona Martina Slomska - Skofijska gimnazija in glasbena sola 2,000.593 evrov, Zavod Salesianum 337.514 evrov, Zasebna glasbena sola v samostanusv. Petra in Pavia 231.260 evrovin Zavod sv. Cirila in Metoda 270.504 evrov.
8 V tujini, denimo v Veliki Britaniji in Latinski Ameriki, so v zadnjih 20 letih neoliberalne drzave poskrbele za izdatno javnoproracunsko financiranje zasebnih (dobickonosno naravnanih) univerz, iz cesar izhaja tud i veeje izplacilo dividend deleznikom, in sicer v uvedbo t.i.voucerjevin drzavno sponzoriranihsolnin. Kot navaja McCowan (2007: 595), je samo leta 2004 prav iz tega naslova brazilska viada omogocila prenos 829 milijonov sredstev na racun zasebnih univerz. Prav tako je drzava tem institucijam namenila poceni posojila in razlicne druge financne injekcije, ki jih zasebne univerze seveda drzavi ne vracajo, javne institueije pa jihniso delezne. Predvsem paje vladazasebne univerze oprostilaplaciladavkov.karpomeni, da so se te na ta nacin samo venem letu izognile placilu 800 milijonovdavkov. Izracuni kazejo, da bi bilo ¿e s to vsoto denarja mogoce odpreti vsaj 520.000 novih vpisnih mest na podhranjenih javnih univerzah, kjer je vpis omejen zaradi domnevnega pomanjkanja javnofinancnih sredstev. In ce brazilska viada podeljuje najrazlicnejse ugodnosti in nepovratne subveneije zasebnim univerzam na racun siromasenja javnega proracuna, je zanjo tako kot za druge neoliberalne vlade znacilno nizanje proracunskih sredstev za javni sektor: med letoma 1995 in 2002 je denimo letna proracunska sredstva, namenjena delovanju javnih univerz, znizala za 24 %, medtem ko je sredstva, namenjena gradnji in vzdrzevanju obstojece infrastrukture v javnem visokem solstvu, znizala kar za 70 %. Kot izpostavlja McCowan, denarja za javni sektor naceloma ne primanjkuje, vendar gre za politiéne odloéitve, ki ta denar namerno preusmerjajo v subvencioniranje zasebnih univerz na racun nacrtnega in sistematicnega siromasenja javnih.
Enako situaeijo je mogoce zaslediti na domnevno bogatejsem severnem delu ameriskega kontinenta, v Kanadi. Podatki za Britansko Kolumbijo kazejo, da ta provinca, kot vse ostale, namenja vse vec proracunskega denarja zasebnemu solstvu na racun zmanjsevanja sredstev za javno. Tako je viada v obdobju med letoma 2006/2007 in 2012/2013 povecala financiranje zasebnega solstva za kar 29 %, financiranje javnega pa le za 9,1 %: samo v akademskem letu 2012/2013 bo provincionalna viada iz javnega proracuna v zasebno solstvo preusmerila 1,8 milijona dolarjev (Witt, 5. 3. 2012). Soéasno pa zaradi drasticnega zmanjsevanja javnoproracunskih srcdstcv javncmu solstvu vsiljujc visjc normative in vecje obrcmcnitvc za ucitclja: povecuje stcvilo uccnccv ? razredu in krei stcvilo zaposlcnih, predvsem med ucitelji, spccializiranimi za izvajanjc pouka med ucenci s posebnimi potrcbami. Najvcc jc bilo odpusccnih pravosnovnosolskih in srcdnjcsolskih psihologov in svctovalccv, logopedov in ucitcljcv dopolnilncga pouka, medtem ko sc jc prcostalim zaposlcnim povecalo stcvilo obveznih pedagoskih ur. Da bi lahko dostopali do logopedov itd., so starsi primorani za to poiskati zascbnc izvajalec, kar jc zunaj financnega doscga vecinc: to nadalje pomeni, da vecina otrok s posebnimi potrebami ostaja nepreskrbljenih (Witt, 5. 3. 2012). Pri tern ne gre spregledati podatka, da zasebne sole same izbirajo svoje licence in ucenke, kar pomeni, da se po pravilu diskriminatorno izogncjo tistim, ki imajo uénc ali druge tezave, saj bi slednji zavoljo dodatnihpotreb in s tern potrebe po dodatnem zaposlovanju ustrezno usposobljenih uciteljskih in strokovnih kadrov prevec posegli vdobickonosno naravnani proracun zasebne sole (Paquette, 2005: 580).
9 Za vecino le-tchkorisccnje te infrastrukture ostaja zunaj njihovega dometa, saj zaradi visokih solnin, ki jih zaracunavajo zasebne univerze, navadni smrtniki ostajajo na drugi strani njenih vrat.
10 Tcmu proccsu smo bili prvic prica v casu prvc vladc Jancza Jansc: poudarck naj bi bil na zmanjsevanju tczc druzboslovnih fakultct in poveccvanju vlogc naravoslovno-tchnicnih. Tcmu jc siedilo predpisano zmanjsevanje vpisnih mest na druzboslovju na javnih univcrzah. V bistvu pa jc slo za logiscicni trik: profitno naravnane, novoustanovljcnc zasebne fakultete so bile v veéji meri prav druzboslovne. Ustanovitelji so se torej polastili stroskovno cenejsih studijskih programov, a ker svoje studijske populacije niso mogli pridobiti cez noè, je bilo treba v dekretom zmanjsati stevilo vpisnih mest na javnih druzboslovnih fakultetah. Le tako je bilo mogoce ustvariti visek studentske populacije in jo navidezno legitimno preusmeriti v javnih fakultet na zasebne.
11 Eno v nizu prav takih davcnih reform oziroma davcnih razbrcmcnitcv za najbogatcjsc jc pri nas nazadnjc uvcdla Janscva viada lcta 2006. Proracun sc je zaradi tega na letni ravni zmanjsal za kar 700 milijonovevrov, kar je pò ugotovitvah novinarke Urse Marn skorajda natanko ista visinaproracunskegaprimanjkljaja.kijotrenutnavladazelinadomestitisprestrukturalizacijo in krcenjem pravic zaposlenih vjavnem sektorju (Marn, Mladina, 2,1. 9. 2012).
12 Neoliberal na drzava dolocapodeljevanje javnoproracunsko podprtih raziskovalnih stipendij in drugih vrst financiranja, namenjenega raziskovalni dejavnosti univerz in institutov, tako, da jih veze na izvajanje le tistih projektov, kjer lezi poudarek na ozko usmerjenih aplikativnih raziskavah in proizvajanju rezultatov/odkritij, ki jih je moc takoj komercializirati, s tern pa dognanja in konkretne rezultate tudi prepustiti ? izkljucno uporabo in neovirano koriscenje zasebnim podjetjem.
13 Patenti postajajo del pottfolije ? zasebnih vlagateljev in so obtavnavani kot strateske nalozbe, saj ne govorimo vec o patentih ? javni, temvec vzasebni kotpotacijski lasti, kat je posledica sptejetja vtste zakonov, ki intelektualno lastnino ptestavljajo iz javnega ? zasebni sektot, hktati pa sirijo moznosti nabota zasebnih intelektualnih ptavic. (Te se ne nanasajo vec samo na koncne tehnoloske ptodukte ali pa njihove dele, temvec zajemajo denimo tudi dotacene vtste podatkov, poslovnih ptaks, domotodne nacine kmetijske proizvodnje, cele otganizme in seveda genetske zapise.) Patent tako ne pomeni vec zascite neke intelektualne lastnine ? prid njenemu javnemu konscenju in splosnemu dobtemu, ampak ptedvsem daje njegovim zasebnim lastnikom moc, da dt ugim tekmecem odvzamejo ptavico do kot iscenja kometcialnih licenenih ptavic do nekega patenta, da navijajo ceno pri kotiscenju teh pravic, da licenenih pravic ne dajejo drugim udelezencem ? procesu, ki jim ? zameno niso pripravljeni odstopiti lastniskega deleza pri koriscenju katere od njihovih 1 icenenih pravic, itd. (Lieberwitz, 1004: 782, Drahos in Braithwaite, 2002).
14 Kaj to pomeni ? praksi, jc nazorno razvidno denimo iz prizadevanj kanadske pivovarske industrije, ki je pri eni od financno podhranjenih univerz narocila in financno izdatno podprla izdelavo izobrazevalnega sveznja na temo alkohola, da bi pod pretvezo skrbi za zdravje ? resnici povecala pitje alkohola med mladimi in tako povecala dobicke iz prodaje, hkrati pa za to pridobila prepotrebno strokovno odobritev s strani visokosolskih ustanov. Pivovarska industrija je od sestavljavcev izobrazevalnega programa, ki je bil kasneje tudi uvrscen med ucne rcsursc na solah, zahtcvala (s tcm pa dolocila podcl itcv donacijc), da ncgativnc posledice, ki jih prinasa uzivanje alkohola, povezejo izkljuéno s porastom prometnih nesrec in neodgovorno voznjo, pri tern pa iz razprave zavestno izkljucila vse druge negativne ucinke, kot so denimo alkoholizem, retardiran razvoj zarodka in stranski ucinki pitja alkohola ? kombinaciji ? drugimi drogami (Eyre, 2002: 63). Podjetje je od univerzitetnih profesorjevzahtevalo, da skrb za zdravje povezejo s promocijo odgovornega pitja alkohola med mladimi, kar naj bi ze samo po sebi delovalo kot oblika informiranosti in zadostovalo pri sooéanju s tezavami ? alkoholom in njihovem premagovanju. Zavajajoce medvrsticno sporocilo, ki ga prinasa ta vrsta zozenega fokusa o alkoholu, je torej ta, da pasti in problemi, povezani ? uzivanjem alkohola, domnevno avtomaticno izginejo, brzko se posameznik priuci spretnosti odgovornega pitja alkohola, tj. ohranjanja zgornje dovoljene meje alkohola ? krvi pod zakonsko doloceno mejo, ne da bi pri tern kazal znake opijanjenosti (Eyre, 2002: (?). Na ta nacin je pivovarska industrija ? bistvu normalizirala pitje alkohola in ga prekovala ? vrsto neskodljive dnevne aktivnosti, pri cerner je s pomocjo taktike korenéka in palice (financna donaeija) najprej poskrbela za odstranitev razclenjene analize, ki se nanasa na pasti in posledice uzivanja alkohola, ki so seveda prisotne pri vseh, ki konzumirajo alkohol, ne glede na to, ali ohranjajo raven alkohola ? krvi pod ali nad zakonsko doloceno zgornjo mejo. To sporocilo je pivovarska industrijakot izobrazevalni svezenj, ki dejansko nastopa kot vrsta prikritega oglasa, tudi lansirala ? solski sistem, in sicer ? drzavno subvencioniranim internetnim programom za izobrazevanje vsolah.
15 Tcmuscpridruzujcjoscoddajnc (outsourcing) inpodjcmncpogodbczahisnikcvarnostnikc, cistilkc, mcnzc, univcrzitctnc knjigarnc in drugc dcjavnosti, ki so potrcbnc za vzdrzcvanjc univerze, niso pa neposredno povezane ? uciteljskim in raziskovalnim delom.
16 V tern se kaze tudi pomcn na novo uvcdcncga prisilncga upokojcvanja profesoric in profcsorjcv, starejsih od 65 let. Kot zavajajocc oznanjajo tvotci ncolibctalnc politikc tudi pri nas, naj bi slo zgolj za ciscenje javnega scktotja domnevno ? prid odstopanju delovnih mest, ki jih zascdajo profesotji, zrcli za upokojitcv, mlajsim genctacijam. Namctno zamolcani del zgodbc in premisljenega PR-ovskcga zavajanja pa jc, da bodo ta mesta, ki prinasajo moc senatotskega odlocanja in kjet gre se za edino poíno in stalno vtsto zaposlitve, ? tesnici zamtznjcna in ? konéni fazi ugasnjena. Nadomcstilo sc jih bo (ce sploh, ? kolikot iz njih izhajajocc pedagoske in taziskovalnc obvcznosti nc bodo prcptosto ? ecloti ptcncscnc na zc obstojeei in nadobtemenjeni mlajsi uéitcljski kadet) s prckatnimi oblikami zaposlitve, kot denimo ? Neméiji in Avstt iji. Le-tam so ptofesot ska delovna mesta ob upokojitvi ptofesot jev tazcepili na dvoje ptekat nih oblik zaposlitve, najveckt at na dve mesti s polovienim delovnim casom, ali pa jih nadomestili s honotat nimi vtstami zaposlitve. Te oblike zaposlitve seveda ? obehpnmenhnepnnasajoplacilazadopustinbolniskotetvplaciliznaslovazdtavstvenegain socialnega vatstva tet pokojninskega zavatovanja.
17 Podatki za ? DA kazejo, da je stevilo zaposlenih za polovicni delovni cas na u nivet zah nat aslo s 33 % leta 1987 na 43 % leta 1998 in na 46 % leta 2001 (Lieberwitz, 2004: 796).
Pri tcm izstopajo zlasti vsakolctnc studentske ankctc, ki jih morajo izvajati fakultctc, da bi, kot prcdpisujc neoliberalna paradigma, ocenile kakovost in ucinkovitost uciteljskega delà, pri cerner studentske ankete veljajo za objektivno merilo. To je absurdno, saj je uciteljevo delo, zlasti ? humanistiki, delo na dolgi rok: njegovi ucinki se namrec pokazejo sele cez leta, ko se tudi izoblikuje osebnost studentk in studentov in ko dozori ter se ? interakciji ? drugimi dejavniki poveze in poglobi njihovo znanje.
Kot izpostavljajo kritiki, studentske ankete ? resnici niso namenjene dejanskemu preverjanju kakovosti in izboljsavi uciteljskega delà, saj bi to pravzaprav pomenilo, da bi jih bilo treba izvesti ze med tekoeim akademskim letom. Kajti le tako bi bilo mogoce ? interakciji med studenti in uciteljem tudi resnieno reflektirati naravo uciteljevega delà in udejaniti posamezne spremembe pri nacinu vodenja in izvedbe pouka. Hkrati bi morala biti narava vprasanj opisna in prilagojena snovi, obravnavani ? razredu (Wilson et al.., 2010: 541). Namesto tega se ankete izvajajo za nazaj, ko generacija ze zdavnaj zapusti uciteljev razred, hkrati pa so anketna vprasanja pokreena na nekaj standard nih vzorcev, ki ? bistvu ne zajemajo bistva uciteljskega delà: zastavljena so namrec na nacin, ki od studentov zahteva, da po principu subjektivne numeriene ocene ovrednotijo obravnavano snov in delo ucitelja glede na to, ali jim je bil izbor snovi in nacin njenega podajanja vsec, ne pa glede na pomen in vlogo, ki jo ima obravnavana snov pri sistematieni izgradnji in poglobitvi njihovega znanja.
Zato so te ankete.kot izpostavljajo Wilson et al., najbolj nepostene pravdo uciteljevin uciteljic napodrocjuhumanistike(uciteljskikadernanaravoslovno-tehniskihuniverzahniizpostavljen toliksnemu pritisku kot tisti na humanistienih smereh), ki skusajo doseci spremembo ? mentaliteti druzbe (2010: 542), saj gre tu najveékrat za odpiranje pogledov na delovanje med seboj prepletenih diskurzov etnocentrizma, rasizma, seksizma in nacionalizma. Konéni cilj tega je studente in studentke opozoriti na lastno ideolosko vpletenost in soudelezbo pri perpetuaciji ideoloskih mehanizmov, ki so namenjeni vzpostavljanju kategorij drugosti, pri cerner samorefleksija in konfrontacija studentk in studentov samih s seboj neizbezno vodi ? preizprasevanje navidezne nevtralnosti njihove lastne samopodobe. To pa lahko vodi ? negativno oceno uciteljevega delà ne glede na njegovo strokovno podkovanost ali manko lete.
Studentske ankete, kot nadalje izpostavljajo Wilson et al. (2010: 541), niso namenjene dejanskemu preverjanju uciteljskega delà, ampak nastopajo zgolj kot se eno ? vrsti navidezno objektivnih korporativno-menedzerskih orodij pri procesu podeljevanja ali pa zavrnitve habilitacij; studentje s svojimi subjektivnimi ocenami pa kot potrosniki, ki na pedagoski procès ne gledajo vec kot na izobrazevalni program, temvec kot na subjektivno ustrezno ali neustrezno blago, ki jih spreminja ? zadovoljne ali pa razoearane stranke oziroma potrosnike. Ker pri pouku teze nima vec vsebina, s tem pa tehtnost in strokovnost podanega, temvec le se subjcktivna vseénost, se s studentskimi anketami na vecino oscbja vrsi neutemeljeni pritisk, posledica cesar je, da ucitelji svoje delo »vedno bolj zastavljajo kot obliko »infotainmenta« na racun kreenja poglobljenih in sistematicno zastavljenih vsebin, saj te zahtevajo svojo mero delavnosti in discipline tudi s strani studentov, da »zmanjsujejo minimalni prag znanja in na splosno znizujejo standarde zahtevnosti ? strahu pred pritozbami« in da namenoma prilagajajo izpitna merila in »prikrajajo izpitne rezultate«, da bi se s tern izognili prevelikemu stevilu padlih, pa ceprav gre za izrazito sibke generacije (Wilson et al.., 2010: 541). Studentske ankete oziroma m nenja so znotraj korporativno-menedzerske paradigme merjenja kakovosti uéiteljevega delà pridobile status strokovno verodostojne institucije, kar pomeni, da so postavljene zaenega od odloéilnih kazalnikovstrokovne usposobljenosti ucitelja in se stejejo za enakovreden element pri njegovi habil itaciji skupaj ? njegovo bibl iografijo. To je ? nasprotju ? zdravo pametjo, saj m nenja, ki so izenacena s statusom strokovne ocene, podajajo studentke in studenti, ki strokovne sirine in ustrezne teoreticno poglobljene podkovanosti pravzaprav ne premorejo, da bi lahko ustrezno ocenili strokovno in pedagosko primernost ucitelja za njegovo delo. So namrec sele ? procesu izobrazevanja in torej sele vzacetni fazi izgrajevanja strokovnega znanja, brez ustrezne pedagoske in strokovne kilometrine. Zato studentske ankete kot oblika menedzerskega orodja ? resnici predstavljajo se eno ? nizu strategij, ki so namenjene kratenju avtonomnosti ucitelja in razvrednotenju njegove strokovnosti, saj studentske ankete sele izobrazujocega se studenta po tezi njegovega m nenja, pa ceprav mora dotiéni se diplom irati, umetno postavljajo na enako strokovno raven kot doktoriranega profesorja.
19 Pri rem pa izstopa se nadaljnja abstraktna dclitcv ucireljskih ur na t. i. dejanske oziroma kontaktnc urc, ki naj bi jih ucitclj izvedel vrazredu in na govorilnih urah - in ki so polcgstcvila studentov znotraj ncolibcralnc paradigme, kjcr stcjc kvantiteta, ne pa kval itera, osnova za financiranje oddelkov in univerz rer remelj piacila samega ucirelja -, rer na okvirne ure, ki zajemajo cas za raziskoval no delo, priprave na delo ? razredu in s rem povezana adm inisrrarivna delà. Pri rem je preracunavanje in ¿e samo dolocanje rega, kar sreje za realno uro znorraj uéireljskega procesa, prepusceno specificnosri neke znansrvene discipline, predvsem pa fleksibilnim inrerpreracijskim posegom. Zaradi rega je definieija dejanske ucireljske ure kvecjemu rezulrar pogajalske sprernosri ali moéi, ne pa dejanski odraz sranja samega. Malcom in Zukas namrec nazorno pokazera, da je recimo ena dejanska ura, opravljena vokviru anglescine, prervorjena ? veéje srevilo okvirnih ur kor pa dejanska ura na kemiji, kajri pregledovanje in popravljanje eseja zahreva vec casa kor laborarorijska poroëila. Vprasanje pa je, ce bo ro sranje rudi prepoznano in priznano kor rako (2009: 499).
20 Kvantitativna media »kakovosti« in »odlicnosti« akademskegaraziskovalnegadelaslednjega ? rcsnici lc siromasijo. Ker pri habilitacijah in subvcncijah nc stejeta vec teoreticna prcbojnost nckcgadcla in rclcvantnost njcgovc vscbinc, temvec le se stevilo napisanih in objavljenih enot ter izkazovanje citiranosti na kratki rok, so akademski ucitelji prisiljeni hiperproducirati. To pomeni, da ne gre le za preusmerjanje od dolgorocnih raziskav na kratke aplikativne analize za potrebe zasebnega kapitala oziroma za dekontekstualizirane drobce sirsih tematik, s cimer odpade poudarek na »teoreticnih prebojih, sintezi znanja in kritiki statusa quo« (Armstrong, 2010: 60). Gre tudi za spremembe na ravni samega nacina pisanja in tvorjenja clankov. Da bi zadostilikvantitativnim merilom, univerzitetni akademiki to, kar bi bil poprej vsebinsko razdelan in teoretsko zaokrozen clanek, vse bolj delijo na posamezne tematske podenote in s tem locene clanke, ki prinasajo le nekaj osnovnih uvidov, a so razdelani in zapolnjenizrazlicnimisplosnimireferencamitako.dasezadoscajominimalnimstandardom objavljivosti (Armstrong, 2010: 60). Ta pristop, ki ga vsiljujejo kvantitativna merila, vodi na eni strani ? pokrcenje in razvodenitev vsebine kot tudi ? balastno podvajanje taistih osnovnih podatkov in tcmcljnih izhodisc ? razlicnih objavah. Po drugi strani pa vodi ? ncjasnost in ncotipljivost cclostncga argumenta, saj se ta ? razcepitvijo na vec clankov, ki so za nameeek lahko objavljcni se ? razlicnih revijah, povsem porazgubi (Trimble et al.., 2010: 281). Sistemsko vsiljena hiperprodukcija ne le siromasi raziskovalno delo in razveljavlja angazirano, k javnosti usmerjeno delo intelektualca, temvec ga tudi preusmerja k sirjenju dobicka lastnikov zasebnih revialnih/podatkovnih baz. Na racun vsiljene hiperprodukcije zasebni upravljalci namrec pridobijo veliko kvoto clankov, ki jih umescajo ? neprestano narascajoce stevilo novoustanovljenih akademskih revij: te pa povezejovpaketeskupajzosrednjimi in vodilnimi akademskimi revijami na dolocenem podrocju. Da bi si zagotovile dostop do osrednjih revij, so knjiznice pod pogoji, ki jih diktirajo zasebni upravljalci revialnih baz, primorane odkupiti celotni paket pò astronomsko visoki ceni: balastne revije, ki so vecinoma vsebinsko sibke, njihovaberljivostincitiranostpajevresniciminimalna.soperverznopredstavljenekotoblika dodatne vrednosti, ki naj bi ustrezno in domnevno upraviceno podrazila visino narocnine celotnegapaketa. V resnici pa gre za clanke in revije, ki jih nihee ne bere.
21 Tako denimo znanstveni clanek, objavljen ? reviji, ki jo indeksirata SCI Expanded in SSCI, s faktorjem vpliva vprvicetrtini revij prinasanad 100 tock, znanstveni clanek, objavljen ? reviji, ki jo indeksira A&HC1, 70 tock, medtem ko znanstvena monografija s stevilom strani nad 50 prinasa le 160 tock. Gre za sistem merjenjakakovosti in produktivnosti akademskega delà, ki ne le, da ne odraza dejanskega stanja, temvec situacijo postavlja na glavo. V primerjavi s clankom je priprava knjizne publikacije namrec rezultat vecletnega delà, ki zahteva znatno vecji obseg raziskovalnega napora in finanénega vlozka in poglobljeno poznavanje ter povsem dodelano, veéplastno sistemsko analizo obravnavane tematike. Kljub temu en sam clanek, objavljen ? stratesko izbrani bazi in ? ustreznem tujem jeziku, lahko prinese vec kot polovico tock, ki jih po teh merilih prinasa knjizna publikacija, pa ceprav je, za ponazorilo, ta clanek lahko le skrajsana in vsebinsko poenostavljena verzija enega od poglavij ? taisti knjizni monografiji.
22 Za te mednarodne bazc jc znacilno, da jih upravlja in trzi pescica ametiskih in cvropskih korporacij, kar jc poslcdica poblagovljcnja tako produkcijc kot discminacijc akademskega znanja. Izmenjava in sitjenje akademskih taziskav najpogostcjc potckata ? objavami ? znanstvenih tevijah, lastnistvo inuptavljanjc nadkaterimije bilodo ncdavncgavcclotivtokah univctzitctnih zalozb ali pa znanstvcnih otganizacij, ki so to dclo izvajalc ob minimalnih financnih stroskih. Ko so sc ob ptctvotbi javnega dobrcga ? ttzno blago ? ta procès vrinile kotpotacijc ? namenom, da bi zgolj s postcdovanjem (nc pa ? dejanskim soustvatjanjem) rczultatov javnofinancno podpttih taziskav ustvatilc in povecale zascbni dobicek, jc zavoljo tovtstnega umctnega olastninjenja in uzutpacijc znanja skokovito natasla tudi cena akademskih tevij. Ta nikakot ni ptemosotazmetna ? njihovo kvaliteto ali stroskom njihove produkcije, saj ti ostajajo na isti t avni kot tisti, ki jih imajo se obstojece univetzitetne zalozbe in znanstvene otganizacije, ki svojega utedniskega in matketinskega delà niso ptenesle na postedniske kot pot acije (Bet gstrom, 2001: 183). Revijc, ki jih objavljajo neodvisne znanstvene otganizacije in univetzitetne zalozbe, po svoji kakovosti ne odstopajo in so lahko se boljse od tistih, zavedenih vkotpotativnih bazah, kvaliteta katetih ptav tako niha. Enako pomembno, te tevije so nekajktat cenejse od tistih, ki jih ima ? svojih bazah vseh dvanajst zasebnih monopolnih kotpotacij, kot so Elseviet, Sptinget, Wiley, Sage, Jstot, Ebscohost in Proquest (Atmstrong, 2010: 59; Betgstrom, 2001; Mottison, 2009; Mettett, 2006). Kljub temu dtzavno sptejete politike ? novih metilih od univetzitetnih uciteljev in dmgih akademskih taziskovalcevzahtevajo.dasvojo »odlicnost« dokazujejole napodlagi akademskih clankov, objavljenih ? zasebnih kotpotativnih bazah s faktotjem vpliva. To pa pomeni, da s tovtstnimi intetvencijami ne le umetno povisujejo tezo, ki naj bi jo imele tevije, zavedene zgolj ? komercialnih bazah, temvec ? ptvi vtsti ktcijo dostopnost akademskih taziskav in odpttost akademskega prostota, saj nepostedno podpitajo in uttjujejo natascajajoco monopolno ptevlado zasebne postedniske industtije (Mottison, 2009; poglavje 4, odptt dostop, ni navedenih stt ani). Ta seveda ni pottebna, saj gte za umetno ustvat jeno ttzno niso, ki pat azitit a na javnoprotacunskem denatju in si pri tern za nudenje zgolj postedniskih uslug teze vsaj 30-40 % ciste profitne matze (Mottison, 2009, odptt dostop, ni navedenih stt ani).
Cene natocnin na tevije, ki jih za svoje postedniske usluge prosto zat aéunavajo kotpot acije, so samo ? encm desedetju (med letoma 1990 in 2000) na podrocju tehnoloskih znanosti poskocile za 123 %, na medicinskem za in % in napodrocju dt uzbenih ved za 127 % (Pitie, 2009: 37). Kot se navaja Pitie, so se med letoma 2001 in 2006 povecale se za 74 % (dt uzbene vede), 33 % (medicina), 63 % (tehnologija), 68 % (humanistika). Te odstotke je seveda tteba umestiti ? sirsi kontekst.saj iz tega izhajajo tudi nesotazmetja veeni narocnin med neprofitnimi javnimi ustanovami/otganizacijami in zasebnimi kotpotacijami: ce je Icta 2001 veljalo, kot navaja Betgstrom, da je bila povptecna letna naroënina na tevijo s podroeja ekonom ije, ki jo je izdala neprofitna javna ustanova, 180 dolatjev, so zasebne kotpotacije za tevije podobne vsebine in kvalitete zatacunavale 1.660 dolatjev na leto (2001: 183). Danes je to nesotazmetje se veéje. saj jc cena akademskega clanka ? prosto dostopnem javnem sistcmu Open Journal Systems, kot pokaze Morison, le 188 dolarjev, medtem kot Elsevier Cell Press (zasebna baza) zaracuna 5.000 dolarjev na clanek (Morrison 2009, odprt dostop, ni navedenih strani). Bergstrom je se izracunal, da je cena, ki jo zasebne korporacije zaracunavajo na eno samo stran clanka, kar sestkrat visja od cene, ki jo postavijo neprofitne javne ustanove. In ce bi se knjiznice denimo narocile na vse revije ? ekonomskega podrocja, bi ? io-odstotnim delezem njihovega proracuna zlahka pokrile naroénine na vse neprofitne akademske revije, ki zajemajo kar 60 % vseh élankov, napisanih ? tekocem letu, medtem ko bi za naroénino na revije, ki jih ponujajo zasebne baze in obsegajo le tretjino vsega napisanega, odatele 80-odstotni delez svojega proracuna (Bergstrom 2001: 185-186).
Z ustrezno razvitim sistemom - ki ga obstojece lastnisko-oblastniske strukture ne dopuscajo, saj je njihova naloga zagotoviti pogoje za sirjenje akumulacije zasebnega kapitala na racun predhodnega razlastninjenja vecine - bi lahko obstojece javne ustanove vkljucno ? univerzitetnimi in specializiranimi knjiznicami vzpostavile lasten javnodostopni sistem baz, namenjenih ustvarjanju, arhivskemu hranjenju in posredovanju akademskih revij. To bi namrec predstavljalo le delcek izdatkov(insicer, kot je pokazala HeatherMorrison, je to za^é % manjsi delez od sedaj porabljenega proracuna ? letnim prihrankom 5,5 milijard dolarjev), ki jih javne raziskovalne ustanove sedaj po preplacanih narocninah na revije namenjajo odkupu tega, kar so ? bistvu same ustvarile in podarile zasebnim posredniskim bazam.
Zasebne baze namrec javnim institucijam, kot so univerze in raziskovalne knjiznice, za nekajkratnik realne vrednosti, ki jo imajo revije, preprodajajo to, cesar niso same ustvarile in kar so javnim institucijam, kot so univerze in raziskovalni instituti, ? resnici odtujile. To so storile s spretnim manevrom, ki temelji na vsiljenem prenosu materialnih avtorskih in s tern lastniskihpraviczavtorjainnjegoveinstitucijenazasebneinvrinjeneposrednikepodatkovnih zbirk. To pomeni, da javno financirane ustanove, kot so instituti in univerze, se naprej ostajajo producentke raziskovalnega delà, nikakor pa ne vec lastnice rezultatov, kar ne omogoca vec prostega pretoka javno financiranega znanja. Profit zasebnih baz in ne nazadnje njihovo delovanje sta odvisna od prilastninjenja javno sponzoriranega delà akademskih in drugih raziskovalcev brez reciprocnega poplaiila in odsoiasne restriktivne preprodaje le-tega nazaj taistim izvornim producentom oziroma njihovim matiinim ustanovam (Pirie, 2009; Merett, 2006; Armstrong, 2010; Morrison, 2009). Pri tern je, in to je kljucnega pomena, vlozek zasebnih baz ? temeljno, raziskovalno delo, ki si ga lastijo s élanki in preprodajajo nazaj javnim ustanovam, niceln. Zanje ga brez kakrsnegakoli poplacila ? celoti opravijo javno sponzorirane institucije, ki so nato taiste rezultate svojega delà prisiljene odkupovati nazaj, in sicer za nekajkrat visjo vrednost od izvorne. Zasebne baze tako dobijo vlastnistvo ¿lanke in revije, ki so najveckrat ze popolnoma zakljucen in do potankosti izdelan strokovni izdelek, ? celoti in izdatno podprt s strani davkoplacevalskega denarja (Sutherland, 1999). Kajti raziskovalnega delà, ki je dolgotrajen in kompleksen ter zato finanéno drag procès, javne ustanove ne podpirajo le s placami, ki jih ? letih prejemajo univerzitetni in drugih raziskovalci, temvec ? davkoplacevalskim denarjem to pocno tudi ? izdatnim financiranjem knjiznic inopremljanjem ter vzdrzevanjem laboratorijev, kar je predpogoj za kvalitetno raziskovalno delo (Merrett, 2006: 96). Prav tako je pri pretapljanju rezultatov in teoreticnih spoznanj ? élanke pomembna tudi druga podporna infrastruktura, ki jo nudijo javno sponzorirane univerze, kot so npr. racunalniki, programska oprema, ustrezen in redno vzdrzevan delovni prostor, dostop do interneta, telefoni in telefaksi, ki so nujni za izvajanje ne le raziskovalnega, temvec tudi uredniskega in recenzentskega delà (Merrett, 1997; Morrison, 2009). To je prav tako opravljeno vecinoma prostovoljno, saj se predpostavlja, da so recenzenti in uredniki dolzni izvesti tovrstna dodatna delà kot del svojega prispevka k akademski kulturi in da so za to ze ustrezno finanéno nagrajeni s placami, ki jih prejemajo na institueijah, kjer so zaposleni. Avtorji prispevkov od zasebnih lastnikov baz ne prejmejo honorarjev, ampak so za objavo clanka, kot kaze praksa prestiznih rcvij, vsc bolj primorani celo placati iz lastnega zepa, kar zmanjsuje moznosti objav in dostopnost akademskih raziskav. Kcr jc glavnina stroskov, ki jo prcdstavlja raziskovalno in ustvarjalno dclo, vccloti pokritaze s strani davkoplacevalskega denarja, lastniki zascbnih baz izgotovljcnc prispevkc brcz vecjih stroskov (sc zlasti ? primcrjavi ? raziskovalnimi) lc sc »zapakirajo«, kar vclja tudi ? primcru, da nasc dclno prevzamejo urcdniska in druga dcla, kot so korckturc in prclomi (Sutherland, 1999; Piric, 2009: 32). »Komercialna baza Elsevier na primer navaja, da zaposlujejo 7000 urednikov, ? domeni katerih je priblizno 2000 revij. Vendar pa pri tern prikladno izpuscajo podatek, da ? njimi sodeluje kar 970.000 neplacanih clanov uredniskih odborov, recenzentov in avtorjev prispevkov, ki tej korporaciji prispevajo svoje znanje, ¿as in druge resurse, izdatno podprte s strani davkoplacevalskega denarja.« (Bjoern Brembs, http://bjoern.brembs.net/comment-n820.html.) V vecini primcrov, kot navaja Bergstrom, urcdniki prestiznih rcvij, indeksiranih vkomercialnih bazah, svojc delo ? rcsnici opravljajo zastonj zavoljo prcstiza; univerze, na katerih so zaposlcni, pa ? teh primcrih zasebnc baze celo neposredno subvencionirajo, saj so takemu clanu oddelka pripravljene odstopiti za to potrebno infrastrukturo, administrativno podporo in ustrezno zmanjsati njegove pedagoske obremenitve (2001: 194).
Zasebne baze, ki ? resnici razpolagajo le ? naslovi revij in s seznamom narocnikov (Merrett, 2006: 101), si sadove javnofinancno sponzoriranega raziskovalnega delà, ki ga same niso razvile, olastninijo, tako da avtorju in s tern institucijam, pod okriljem katerih so bile te raziskave izvedene, odvzamejo material ne avtorske pravice. Ker morajo ob objavi clanka avtorji svoje materialne pravice prencsti nazaloznika, to slednjemu omogoca, da na podlagi tega prelastninjcnja prosto in pò svoji volji doloéa cene revij; institucijam pa za izposojo tega, kar so same razvile, a jim je bilo na osnovi prcnosa material nih pravic odtujeno, zaracunava rento ? nekajkrat visjimi narocninami, kot bi jim jih sicer neprofitne ustanove (Bcrgstrom, 2001: 191). Poleg astronomskega dvigovanja ccn posameznih rcvij so zasebne korporacijc razvile tudi drugc monopolne trzne instrumente, s katerimi sc dodatno obremenjujejo in izcrpavajo javnc proracunc raziskovalnih in univcrzitetnih ustanov, da bi povecale svoje profite in hkrati s trga izrinile drugc kvalitctne in znatno ccnejsc neprofitnc zalozniskc hise. Med temi manipulativnimi mctodami najbolj izstopajo t. i. paketne ponudbe, ki so sc pojavile ? digital izacijo medijev. To pomeni, da zasebne digitalne baze nakup osrednjih vodilnih rcvij oziroma cne vrstc produkta in dostopa do njih pogojujejo s socasnim nakupom cele vrste drugih rcvij ali drugc vrstc produkta, ki jih knjiznicc za delo njihovih raziskovalccv siccr ne potrcbujejo ali pa bi jih lahko po nizjih ccnah in ? posamicnih izvodih pridobile od drugih manjsih, tudi neprofitnih ponudnikov (Edlin in Rubinfcld, 2004: 156). Ker jc znotraj zascbnih digitalnih baz visina narocninc na posamczne vodilnc revijc namerno nastavljcna tako, da predstavlja nckajkratni in torej vrtoglavi veckratnik njihovc dejanskc vrednosti, so knjiznicc prisiljcne pristati na t. i. pakctni nakup, saj jim je ? nasprotnem primeru onemogocen dostop do osrednjih rcvij (Piric 2009: 37). Pri tem gre za prcracunljivo prisilo, ki jo korporacijc spremo ponujajo kot ugodnost, ccprav to ne odscva dejanskc slikc: kombinirana cena vseh nckaj sto ali pa tisoc rcvij, ki naj bi bile dodatno vkljuccne ? razsirjeni osnovni paket, jc siccr res nizja od njihove individualno dotacene vrednosti (in hkrati razlicno doloccna gledc na BD ? drzav, katerim korporacijc ponujajo svojc posredniske poslc), vendar ne gre pozabiti, da gre ? vecini primcrovza vsiljeni balast, ki ne gledc na domncvno diskontno ceno prav zaradi svoje kvantitete avtomaticno in drasticno podrazi osnovni paket (samo CTK. Univerze ? Ljubljani je iz drzavncga proracuna za lcto 2011 prejcla 458.932 evrovza nabavo Elscvierjcve baze ScicnccDirect, 474.253 za SpringcrLink, 32.970 za Wiley IntcrScicncc, NUK pa 71.427 za EBSCOhost Research Databases, 73.515 za Emerald Management extra 140 in 22.108 za Sage Journals online). Poslcdica tega je, kot opozarjajo kritiki, da vsiljcne paketne ponudbe prcmosorazmerno obrcmenijo in vvccji meri pocrpajo osnovni proracun knjiznic.ki so se zato ? vse veeji meri prisiljcne odpovedovati drugim rcvijam manjsih zaloznikov in samostojnih znanstvenih dt ustev. Ti na ta racun izgubljajo svoj narocniski delez, kar na daljsi rok ogroza obstoj in ptezivetje njihovih cnako ali se bolj kvalitctnih rcvij, ki jih ustvarjajo za znatno nizjo ceno, medtem ko se koncentrira in krepi monopolni polozaj profitno naravnanih korporacij (Piric, 2009: 37; Edlin in Rubinfeld, 2004: 130). Na ta nacin se znanstvenikom tudi omejuje dostop do pottebnega t aziskoval nega matet iala in ne nazadnje usttezno nadgt ajenega znanja. Ker se prot acuni knjiznic iz leta v leto vedno bolj stekajo v kritjc neptestano vecajocih se paketnih naroenin za elektronske in tiskane akademske tevije, kot jih diktitajo zasebne baze, se knjiznice v prvi vtsti vse bolj odtekajo tudi narocilu monogtafij in dtugih knjiznih publikacij. Tako je nabava knjig med taziskovalnimi knjiznicami v ZDA ze med letoma 198e in 2000 pädia kat za 17 %, narocilo tevij pa le za 7 % (Edlin in Rubinefeld, 2004: 133). Celo najboljse amenske taziskovalne knjiznice porocajo, da je obseg njihovih zbitk padel 30 % pod minimalni ptag, ki bi se zadostoval za osnovne tazsikovalne pottebe (Mettett, 2009: 102). Paketnim ponudbam navkljub in pt avzat adi njih zalozenost knjiznic in s tem dostop do znanja pada, kljub temu da se njihovi izdatki neptestano vecajo.
Medtem se ptav zatadi izetpavanja znatno povecujejo profiti zasebnih kotpotacij: leta 1997 je Elseviet ustvat il 812 milijonov funtov opetativnega profita oziroma 27,2 % cistega dobicka, leta 2003 pa ze vec kot milijatdo funtov opetativnega profita, Taylot&Ftancis je leta 2000 »ustvat il« 20 milijonov funtov opetativnega profita, kat je ptedstavljalo 17,5 % profitne marze, medtem ko je leta 2003 »ustvatil« ze 30 milijonov funtov opetativnega profita, oziroma 17,2 % cistega dobicka. Wiley je leta 1993 dosegel 13 milijonov dolatjev opetativnega dobicka oziroma 4,7-odstotno profitno matzo, leta 2003 pa ze 123 milijonov dolatjev opetativnega profita oziroma 14,4 % cistega dobicka (Mettett, 2009: ^). Leta 2006 je Reed Elseviet s »svojimi« tevijami s podroeja medicine, znanosti in tehnologije dosegel 30,6 % opetativnega profita, Wiley v tevijami taistega podroénega tipa 45,5 % opetativnega profita, njegova podenota Blackwell za podtoeje dmzbenih ved 28,1 %, medtem ko je Thompson poroéal o 24-odstotnem profitu (Pitie, 2009: 38). Te profitne stopnje, ki so seveda posledica izetpavanja javnega protaeuna in se enktatnega zataeunavanja knjiznicam za délo, ki so ga optavili akademiki zastonj, so astronomske v pt imet javi s profitnimi matzami dt ugih industt ij, kajti v tem casu je bila denimo povptecna profitna stopnja proizvodne industt ije v ZDA 7,1 % (ibid.). Zasebni lastniki podatkovnih baz so v pakete, ki jih vsiljujejo knjiznicam, da bi tako ptect pali eim vec davkoplacevalskega denatja v svoje ¿epe, vgtadili in vzpostavili se dtuge oblike manipulativnega nadzota nad ptisvojenim delom javnih institucij in s tem testtikeij nad ptetokom znanja, iz cesat izhaja dodatno povecevanje njihovih dobickov. Splosno znano je, da kotpotaeije tudi znottaj paketov, ki jih ponujajo, ne omogocajo prostega dostopa do znanstvenih taziskav, saj so teeimo vokvitu enega paketa na tazpolago le nekateti deli posameznih akademskih tevij, medtem ko so dtugi zatemnjeni, kat se denimo odtaza v enoletnem embatgu na clanke, objavljene v tekocem letu. S tem knjiznice pnsilijo, da poleg visoke naroenine na digital ne paketne ponudbe sproti narocajo in tako placujejo se vzpotedno naroenino na tekoce tiskane vetzije tevij, ki jih nujno pottebujejo njihovi znanstveniki, in to je dtuga plat paketne sttategije. Kot opisujeta Edlin in Rubinfeld: ce Elseviet v svojem paketu ponuja dostop do baze ScienceDitect za 315.000 dolatjev ob ptedpostavki, da mot ajo knjiznice narociti te tevije v tiskani obliki za domnevno diskontno ceno 30.000 dolatjev, potem gte za vsiljeni in obvezni produkt, ki podt azi celotno naroenino. Ce bi knjiznice imele moznost, bi se seveda v tem pt imet u odlocile le za narocilo tiskanih tevij, pt ivateevani denat pa vlozile v nakup monogtafij in tevij pri dmgem zalozniku (2004: 157).
Ptedvsem pat. i.paketninakupi digitalizitanih t evij v tesnici ne ptedstavljajo pt avega nakupa, saj bi ta motal knjiznicam podeliti ptavico do athivitanja in s tem nadaljnjega sitjenja in prostega tazpolaganja s kupljeno litetatuto. Namesto tega gte pri t. i. paketnih nakupih le za obliko licenenega ali tentnega zakupa fiksnega stevila tevij za doloceno fiksno obdobje, ki se giblje od dveh do petih let in ga mot ajo knjiznice obnoviti, po pt avilu, za vsakokt at visje protiplacilo. To tudi pomeni, da v tcm obdobju knjiznice ne morejo odpovedati narocnin na posamezne revije v paketu, v kolikor bi se zelele narociti na cenejso revijo enake kakovosti, ki jo ponujajo neptofitne otganizacije. Vsiljeni paketi oziroma tentni zakupi gt adiva, poanta katenh je, da knjiznicam ne omogocajo prostega tazpolaganja v njim, imajo za knjiznice in javne ustanove, katenh del so, katastrotàlne posledice. Kot izpostavlja Mettett, ti vsiljeni paketi knjiznice postavljajo v popolno odvisnost od velikih kotpotacij in njihovih cenovnih politik: za knjiznice pomenijo izgubo nadzota nad vsebino njihovih zbitk, ki jo ptinasajo kvantitativno stevilcne, vendat pa tematsko tazpt sene, po ttznem in ne vsebinskem pt incipu sestavljene paketne ponudbe; izgubo lastnistva nad zakupljenim matetialom, kat je ne nazadnje t azvidno tudi iz dejstva, da ob zamudi tentnega piacila knjiznice ne motejo kot istiti dostopa niti do tistih delov paketne ponudbe, ki so jo ze placale; tet vedno vecjo poktcenost in homogenost gtadiva, ki zatadi monopolne koncenttacije ttznega deleza kotpotacij in sptemljajocega iztinjanja neprofitnih akademskih zaloznikov doloca isto ponudbo tazlicnih knjiznic, a vecktat placljivo s sttani posameznih knjiznic (2006: 101). To pa pomeni, da gte zgolj za podvajanje matetiala istega ali pa tazlicnih kotpotativnih ponudnikov, za katetega mota vsaka ustanova placati posebej.
23 Dclovanjc univcrzitctnih uciteljev kot javnih intclcktualccv ni le popolnoma razvcljavljcno, temvee kaznovano v manjsim ali pa sploh neobstojecim naborom tock. Ptav na tcm temelji tudi vzpotedna tedefinicija in dcgtadacija tovtstncga dcla - ki siccr zahteva sistematiéno poznavanje disciplin in dodclano tcorctiéno znanje - v obliko ncintclcktualncga in ncakadcmskcga dcla. Tako so, kot izpostavlja Jan At mstrong, na pt imet cscjisticnc tazpt ave, knjizne rcccnzijc, komentatji in kolumne, objavljcni v sirsih obeilih, urcdniski prcdgovoti, sptemne besede in konfetcneni ptispcvki vsi po vtsti obtavnavani kot dcla sckundatncga pomena v minimalnim naborom tock (ki je vsaj nckajdcsctktat manjsi od minimalncga ptaga tock, ki ga pt inese clanek, objavljen v akademski reviji) ali pa sploh ne, pa cept av gte za kljucne oblike sitjenja znanja tako znottaj samih ozko specializitanih disciplin kot tudi med disciplinami samimi, ptedvsem pa zunaj akademskega slonokoscenega stolpa (2010: 56-57).
Literatura
Armstrong, J. (2010). Political Economy of Academic Writing Practices. Journal of Thought, 45, 12, 55-70.
Bansel, P. (2007). Subjects of choice and lifelong learning. International Journal of Qualitativ e Studies in Education, 20, 3, 283-300.
Bensimon, ?. E., in Imanol, O. (2006). Mexico's Estímulos: Faculty Compensation Based Piecework. V: R. A. Rhoads in C. A. Torres (ur.). The University, State, and Market: The Political Economy of Globalization in Americas. Stanford: California Stanford University Press, 250-274.
Bergstrom, C. ? (20019. Ffee Labor for Costly journals. Journal of Economic Perspectives, 15, 3, 183-198.
Brembs, B. A fistful of dollars: why corporate publishers have no place in scholarly communication. Http://bjoern.brembs.net/comment-n820. html (20. 8. 2011).
Brennan, M. (2009). Steering teachers: Working to control the feminized profession oieducztion. Journal of Sociology, 45,4, 399-359.
Broomhill, R., in Sharp, R. (2007). The problem of social reproduction under neoliberalism. Reconfiguring the male-breadwinner model in Australia. V: C. M. Griffin inj. Brodie (ur.). Remapping Gender in the New Global Order. New York, London: Routledge, 85-108.
Callinicos, A. (2006). Universities in a Neoliberal World. London: Bookmarks Publications.
Clarke, S. (2005). The Neoliberal Theory of Society. V: A. Saad-Fiho in D. Johnston (ur.). Neoliberalism: A Critical Reader. London, Ann Arbor: Pluto Press, 50-59.
Davidson-Harden, ?., in Majhanovich, S. (2004). Privatisation of Education in Canada: A Survey of Trends. International Review of Education, 50, 263-287.
Davies, B., in Bansel, P. (2010). »Governmentality and Academic Work: Shaping the Hearts and Minds of Academic Workers. Journal of Curriculum Theorizing, 26, 3, 5-20.
Davies, B., in Bansel, P. (2007). Neoliberalism and education. International Journal of Qualitative Studies in Education, 20, 3, 247-259.
Drahos, P., in Braithwaite, J. (2002). Information Feudalism. London, Sterling: Earthscan.
Duménil, G., in Levy, D. (2005). The Neoliberal (Counter-)Revolution. V: A. Saad-Fiho in D.Johnston (ur.). Neoliberalism: A Critical Reader. London, Ann Arbor: Pluto Press, 9-19.
Edlin, A. S., in Rubinfeld D. L. (2004). Exclusion or Efficient Pricing? The ,Big Deal' Bundling of Academic Journals. ABA: Antitrust LJ, 72, 1, 128-159.
Entin, J. (2005). Contingent Teaching, Corporate Universities, and the Academic Labor Movement. Radical Teacher, 73, 26-32.
Eyre, L. (2002)."No Strings Attached"?: Corporate Involvement in Curriculum. Canadian Journal of Education, 27, 1, 61-80.
Fitz, J., in Beers, B. (2002). Education Management Organisations and the Privatisation of Public Education: a cross-national comparison of the USA and Britain. Comparative Education Volume, 38, 2, 137-154.
Gaffikin, F., in Perry, D. C. (2009). Discourses and Strategic Visions: The U. S. Research University as an Institutional Manifestation of Neoliberalism in a Global Era. American Educational Research Journal, 46, 115144
Hanley, L. (2005). Academic Capitalism in the New University. Radical Teacher, 73.3-7
Harvey, D. (2005). A Brief History of Neoliberalism. Oxford in New York: Oxford University Press.
Hatcher, R. (1994). Market Relationships and the Management of Teachers. British Journal of Sociology of Education, 15, 1, 41-61.
Hill, D., Greaves, M. N., in Maisura, A. (2009). Education, Inequality, and Neoliberal Capitalism: A Classical Marxist Analysis. V: D. Hill in R. Kumar (ur.). Global Neoliberalism and Education and its Consequences. New York, London: Routledge, 102-126.
Hirtt, N. (2009). Markets and Education in the Era of Globalized Capitalism. V: D. Hill in R. Kumar (ur.), Global Neoliberalism and Education and its Consequences. New York, London: Routledge, 208-226.
Jones, A.J. (2008). Foundations of Corporatization: Lessons from the Community College. The History Teacher, 4, 2, 213-217.
Kumar, R., in Hill, D. (2009). Introduction: Neoliberal Capitalism and Education. V: D. Hill in R. Kumar (ur.). Global Neoliberalism and Education and its Consequences. New York, London: Routledge, 1-11.
Lave, R., Mirovski, P., in Randalls, S. (2010). Introduction: STS and Neoliberal Science. Social Studies of Science, 40, 5, 659-675.
Leher, R. (2009). Brazilian Education, Dependent Capitalism: A Classical Marxist Analysis. V: D. Hill in R. Kumar (ur.). Global Neoliberalism and Education and its Consequences. New York, London: Routledge, 127-150.
Lieberwitz, L. R. (2004). The Marketing of Higher Education: The Price of the University's Soul. Cornell Law Review, 89, 763-800.
Lustig, J. (2005). The University Revisioned: An Alternative to Corporate Mis-education. The Review of Education, Pedagogy, and Cultural Studies, 27, 17-52.
Lynch, K. (2006). Neo-liberalism and Marketisation: the implications for higher education. European Educational Research Journal, 5, ?, 1-17.
Malcom, J., in Zukas, M. (2009). Making a mess of academic work: experience, purpose and identity. Teaching in Higher Education, 14, 5, 495-506.
Marn, U. (21. 9. 2012). Boletovo porocilo. Mladina, 38, 30-32.
McCowan, T. (2007). Expansion without equity: An analysis of current policy on access to higher education in Brazil. Higher Education, 53, 579598.
McCowan, T. (2009). Higher Education and the Profit Incentive. V: D. Hill in R. Kumar (ur.). Global Neoliberalism and Education and its Consequences. New York, London: Routledge, 54-72.
Merrett, C. (2006). The expropriation of intellectual capital and the political economy of international academic publishing. Criticalarts, 20, 1, 96m.
Miller, B. (2010). Skills for sale: what is being commodified in higher education? Journal of Eurher and Higher Educaton, 34, 2, 199-206.
Modic, T. (10. 11. 2012). Revoz si obeta 45,5 milijona evrov drzavne pomoci. Poslovni dnevnik.
Morrison, H. (2009). Scholarly Communication for Libraries. Oxford: Chandos. Http://pages.cmns.sfu.ca/heather-morrison/chapter-4-economics-of-scholarly-communication-in-transition/ (23. 7. 2012).
Moutsios, S. (2010). Power, politics and transnational policy-making in education. Globalisation, Societies and Education, 8, i, 1x1-141.
Nealon, J. T. (2007). The Associate Provost in the Gray Flannel Suit: Administrative Labor and the Corporate University. Rethinking Marxism, 19, 1, 92-109.
Olssen, M. (2006). Understanding the mechanisms of neoliberal control: lifelong learning, flexibility and knowledge capitalism. International Journal of Lifelong Education, 25, 3, 213-230.
Olssen, M., in Peters, M. A. (2005). Neoliberalism, higher education and the knowledge economy: from the free market to knowledge capitalism./öurnal of Education Policy, 20, 3, 313-345.
PaquetteJ. (2005). Public Funding for »Private' Education: The Equity Challenge of Enhanced Choice. American Journal of Education, in, 4, 568596.
Paul, L. J. (2005). Canadian Women Contact Academics in the Public and Corporate University. The Delta Kappa Gamma Bulletin, 22-27.
Peekhaus, W. (2010). The Neoliberal University and Agricultural Biotechnology: reports from the Field. Bulletin of Science, Technology and Society, 32, 2, 415-.
Percy, ?., in Beaumont, R. (2008). The casualisation of teaching and the subject at risk. Studies in Continuing Education, 30, 2, 145-157.
Peters, M. A. (2005). The newprudentalism in education: actuarial ratiionality and the entrepreneurial self. Educational Theory, 55, 2, 123-137.
Pire, V. (4. 12. 2008). »Rdeca lue za financiranje zasebnikov« Mladina, 49
Pirie, I. (2009). The Political Economy of Academic Publishing. Historical Materialism, 17, 31-60.
Pusser, B., Slaughter, S., in Thomas, S. L. (2006). Playing the Board Game: An Empirical Analysis of University Trustee and Corporate Board Interlocks. The Journal of Higher Education, 77, 5, 747-775.
Rhoades, G., in Slaughter, S. (2006). Academic Capitalism and the New Economy: Privatization as Shifting the Target of Public Subsidy in Higher Education. V: R. A. Rhoads in C. A. Torres (ur.). The University, State, and Market: The Political Economy of Globalization in Americas. Stanford: Stanford University Press, 103-140.
Roberts, P. (2007). Neoliberalism, Performativity and Research. Review of Education, 53, 349-365.
Robertson, S. L. (2010). The EU, 'regulatory state regionalism' and new modes of higher education governance. Globalisation, Societies and Education, 8,1, 23-37.
Seybold, P. (2008). The Struggle Against Corporate Takeover of the University. Socialism and Democracy, 22, ?, 115-125.
Slaughter, S., in Rhoades, G. (2004). Academic Capitalism and the New Economy: Markets, State, and Higher Education. Baltimore: John Hopkins University.
Sutherland, J. (7. 1. 1999). Who Owns John Sutherland? London Review of Books y zi, ?, 3-6.
SzekeresJ. (2006). General StaffExperiences in the Corporate University./öurnal of Higher Education Policy and Management, 28, 2, 133-145.
Torres, C. ., in Schugurensky, D. (2002). The Political economy of higher education in the era of neoliberal globalisation: Latin America in comparative perspective. Higher Education, 43, 429-455.
Trimble, S. W, Grody, W. W, McKelvey, B., in Gad-el-Hak, M. (2010). The Glut of Academic Publishing: A Call for a New Culture. Academic Quest, 23,276-286.
The Edu-factory Collective. (2009). Towards a Global Autonomous University. Cognitive Labor, the Production of Knowledge, and Exodus from the Education Factory. New York, Automedia.
Walby, S. (1997). Gender Transformations. London, New York: Routledge.
Weiler, N. H. (2000). States, Markets and University Funding: new paradigms for the reform of higher education in Europe. Compare, 30, 3, 333339.
Whitfield, D. (2001). Public Services or Corporate Welfare. Rethinking the Nation State in the Global Economy. London, Sterling: Pluto Press.
Wilson, J. Z., Marksa, G., Noonea, L., in Hamilton-Mackenzie, J. (2010). Retaining a foothold on the slippery paths of academia: university women, indirect discrimination, and the academic marketplace. Gender and Education, 22, 5, 535-545.
Witt, A. Christy Clark's Pursuit of Inequality: The Attack on Public Education. Http:// www.themainlander.com/2012/03/05/christy-clarks-pursuit-of-inequality-the-attack-on -public-education (5. 3. 2012).
Viri
ARRS, Prednostna lista za sofinanciranje nakupa tuje znanstvene literature in baz podatkov ? letu 2010. Https://wwwarrs.gov.si/sl/infra/tujlit/ rezultati/io/rezult-razp-tujlit-io.asp (23. 8. 2012).
ARRS, prednostna lista za sofinanciranje znanstvene literature ? letu 2011. Https://www.arrs.gov.si/sl/infra/tujlit/rezultati/n/rezult-razp-tujlitn.asp (23. 8. 2012).
FUDS. Racunovodsko porocilo za leto 2009. Http://wwwfuds.si/media/pdf/pravniviri/lp/20 o 9 -Racunovodsko -porocilo-koncesije .pdf (24 . 7. 2012).
MIZKS. Financna sluzba, Oddelek za plan in analize. »Izplacila zasebnim Solam v letu 2011«. Osebna korespondenca, 18. 5. 2012.
Lilijana Burear je zaposlena na Filozofski fakulteti ? Ljubljani. Ukvarja se s feministcno teorijo in i»tudijami spola, postkolonialnimi in neokolonialnimi átudiji, sodobno angleáko in ameriáko literaturo ter druzbeno pravicnostjo. Je avtorica knjige Novi valnedolznosti: Kaj nam sporocata Harry Potter in Lyra Srebrousta?.
Lilijana Burear holds a PhD in literature and feminist studies, and teaches at the University of Ljubljana. Her research focuses on feminist theory and gender studies, postcolonial and neo- colonial studies, social justice, and contemporary British and American literature. Her most recent publications include "(Global) Capitalism and Immigrant Workers in Gary Paulsen's Lawn Boy: Naturalization of Exploitation" (Jeunesse: Young People, Texts, Cultures, 4.1, 2012), "Post feminism in the service of neoliberal 'humanism'" (published in Slovene in Profemina, 2011), and "After socialism 'only darkness of democracy prevails: imposition of capitalism and repatriation of society" (forthcoming REDActa).
Copyright Slovensko Drustvo Raziskovalcev Solskega Polja 2012