Content area
Full Text
»Vse poti torej uodijo k lastnini.«
C. B. Macpherson (1973:121)
Vecstoletno zgodovino kapitalizma je poleg nasilja nad delavstvom in uporov proletariata proti izkoriscanju, skoraj popolnega razpada starih antisistemskih gibanj, tehnoloskih revoluti j, hudih gospodarskih kriz in kreativnih destrukcij morda se najbolj zaznamovalo ropanje skupnega: skupnih posestev in skupne »lastnine«, vsemu clovestvu skupnih virov in dobrin, moznosti skupnega in relativno avtonomnega upravljanja teh sredstev in navsezadnje tudi dolocanja, kaj bomo avtonomno naredili ? nasimi zivljenji. Koncept skupnega ima vecplasten pomen, ki sem ga poizkusal razgraditi drugje; naj bo na tem mestu dovolj, da imam ? njim ν tem clanku ν mislih predvsem skupno »lastnino« oziroma skupno posest, ki ni neposredno podrejena kapitalisticnemu trgu, delujocemu po sebi lastni logiki. Ta zgodovinsko gledano prvoten pomen skupnega dopolnjujem ? biopoliticnimi vidiki, saj danes kapital neposredno izkorisca same cloveske odnose in razmerja, ki jih je prav tako treba dojemati kot eno izmed oblik skupnega.1 V clanku podajam nujno potrebno historicno kontekstualizacijo skupnega prek razjasnitve razmerja, ki ga drzi do privatne lastnine ν njeni teoretsko-legitimacijski zastavitvi ter zgodovinsko-prakticni pojavnosti, posledicno pa tudi do procesov primitivne akumulacije. Prav konsekvence za skupno - tako na »prakticni« (ekspropriacija, izginjanje), kot na »teoretski« ravni (nezmoznost razmisljanja o skupnem) - so ozadje, a obenem temeljno vodilo tega clanka.
Obstoj moderne privatne lastnine se je zgodovinsko gledano izkazal kot eden izmed temeljev ucinkovitega delovanja kapitalizma. Je namrec med predpogoji kapitalisticne akumulacije, pri cerner je kljucnega pomena predvsem lastnistvo nad produkcijskimi sredstvi in fakticna moznost neomejene privatne akumulacije. Ob proucevanju teh karakteristik postane jasno, da je mogoce nastajanje, razvoj, siritev in ohranjanje kapitalizma dojemati le kot inherentno politicen procès,2 ki ga ob inkorporaciji razlicnih podrocij ν krogotok kapitala prezemajo bolj ali manj manifestne oblike nasilja. Njihovo izvajanje poteka predvsem prek procesov primitivne akumulacije, ki so permanentni in obnavljajoci se akti (pogosto povsem fizicnega) locevanja producentov od produkcijskih sredstev. Ti procesi se namrec ne odvijajo na praznih listih papirja, ampak na podrocjih, kjer ze potekajo dolocene aktivnosti, odnosi ustvarjanja, delovanja in zivljenja; primarno gre torej za ekspropriacijo sfer, kjer je ze aktivno zivo delo, s cimer so ponujeni izjemno ugodni temelji sirjenju kapitala. Razloga za to sta vsaj dva: prvic, ker lahko kapital s tem posegom inkorporira ν svoje delovanje zivo delo, ki poprej ni bilo izkorisceno; in drugic,...