It appears you don't have support to open PDFs in this web browser. To view this file, Open with your PDF reader
Abstract
Izhodišča: Miastenija gravis (MG) je najpogostejša avtoimunska bolezen živčno-mišičnega stika. S sodobnimi zdravili in s podporo novejših metod invazivnega zdravljenja se je MG iz potencialno smrtne bolezni prelevila v eno najbolj terapevtsko vodljivih nevroloških bolezni. Novejše epidemiološke študije kažejo, da incidenca in prevalenca MG naraščata. To si razlagamo z večjim zavedanjem o obstoju bolezni, izboljšanimi možnostmi diagnosticiranja in zdravljenja ter s staranjem prebivalstva. Tako se je povečalo tudi število obravnav bolnikov na sekundarni ravni. O obravnavi MG na ravni Slovenije zaenkrat ni sistematično zbranih podatkov. Namen prispevka je predstaviti klinične značilnosti in retrospektivno analizo obravnave novodiagnosticiranih bolnikov z MG v Splošni bolnišnici Izola med 1. 1. 2003 in 31. 12. 2013.
Metode: Pregledali smo medicinsko dokumentacijo vseh novoodkritih bolnikov z MG, diagnosticiranih v izbranem obdobju v Splošni bolnišnici Izola, in zbrali podatke o demografskih značilnostih, pridruženih boleznih, obliki, kliničnemu poteku, zdravljenju in izidu zdravljenja MG.
Rezultati: Prepoznali smo 29 bolnikov (14 žensk in 15 moških). Povprečna starost bolnic je bila 59,4 ± 21,2 let, bolnikov pa 56,3 ± 19,8 let. V opazovani populaciji je 58,6 % bolnikov v krvi imelo izražena protitelesa za acetilholinske receptorje. Od pridruženih bolezni sta bili najpogosteje prisotne avtoimunske bolezni ščitnice in druge kronične bolezni. Večina bolnikov (68,9 %) je zbolela s prizadetostjo zunanjih očesnih mišic. Ta se je v 65 % primerov s časom razširila na skeletne mišice. Hudo poslabšanje MG v obliki miastenske krize je doživelo 10,3 % bolnikov. Bolniki so bili v 68,9 % zdravljeni izključno simptomatsko. Timektomiranih je bilo 13,7 % bolnikov. Ob zdravljenju je 13,7 % bolnikov doseglo popolnoma stabilno remisijo bolezni. Pri 55,1 % bolnikov se je stanje pomembno izboljšalo, pri 20,68 % bolnikov se je stanje le delno izboljšalo in pri 6,8 % bolnikov je stanje kljub zdravljenju ostalo nespremenjeno. Petletna smrtnost bolnikov, izračunana po metodi Kaplan Meier, je znašala 13,5 %.
Zaključki: Klinične značilnosti in izid zdravljenja novodiagnosticiranih bolnikov z MG v Splošni bolnišnici Izola so bile, razen glede smrtnosti, primerljive s podatki iz literature. Višja smrtnost bolnikov (domnevno zaradi neprepoznane miastenske krize) si razlagamo verjetno kot posledico premajhnega zavedanja, da je miastenska kriza s pravilnimi pristopi zdravljenja ne glede na starost bolnika terapevtsko dobro odzivno in potencialno ozdravljivo stanje.