Slovensko slovstvo v Istri pred prvo svetovno vojno: opis slovenskega knjižnega fonda pri sv. Ani v Kopru

Abstract

Knjižni fond samostanske knjižnice sv. Ane je najbolj natančno popisan v inventarni knjigi Zbirnega centra knjižnic v Portorožu (1950-1953). Samostan, ki je pred 1. sv. vojno pripadal hrvaški provinci, je v svoji knjižnici hranil tudi slovenske tiske. Prispevek prinaša pregled in besedilnozvrstni opis slovenskih del v popisu, ki kažejo na to, da so koprski frančiškani liturgične in pastoralne dejavnosti opravljali tudi v slovenščini in tako gojili domačo besedo med slovenskimi verniki, obsežen nabor posvetnega strokovno-didaktičnega gradiva pa je bil namenjen jezikovni in splošni izobrazbi.

Alternate abstract:

The book collection of the monastery library of St. Ana's is listed most precisely in the inventory book of the Library Collection Centre in Portorož (1950-1953). The monastery, which belonged to the Croatian province before World War I, also kept Slovenian publications in its library. The article provides an overview and textual description of the Slovenian works in the collection, which indicate that the Franciscans of Koper carried out their liturgical and pastoral activities in Slovenian and thus cultivated the mother tongue among the Slovenian faithful, while an extensive range of secular, specialised didactic material was intended for language and general education.

Headnote

Knjižni fond samostanske knjižnice sv. Ane je najbolj natančno popisan v inventarni knjigi Zbirnega centra knjižnic v Portorožu (1950-1953). Samostan, ki je pred 1. sv. vojno pripadal hrvaški provinci, je v svoji knjižnici hranil tudi slovenske tiske. Prispevek prinaša pregled in besedilnozvrstni opis slovenskih del v popisu, ki kažejo na to, da so koprski frančiškani liturgične in pastoralne dejavnosti opravljali tudi v slovenščini in tako gojili domačo besedo med slovenskimi verniki, obsežen nabor posvetnega strokovno-didaktičnega gradiva pa je bil namenjen jezikovni in splošni izobrazbi.

Ključne besede: frančiškani, knjižnica sv. Ane, p. Hijacint Repič, slovenski tisk, slovenika

The book collection of the monastery library of St. Ana's is listed most precisely in the inventory book of the Library Collection Centre in Portorož (1950-1953). The monastery, which belonged to the Croatian province before World War I, also kept Slovenian publications in its library. The article provides an overview and textual description of the Slovenian works in the collection, which indicate that the Franciscans of Koper carried out their liturgical and pastoral activities in Slovenian and thus cultivated the mother tongue among the Slovenian faithful, while an extensive range of secular, specialised didactic material was intended for language and general education.

Keywords: Franciscans, Library of St. Ana, Fr. Hijacint Repič, Slovenian press, Slovenica

1 Uvod

Prispevek prinaša pregled in opis knjižnega gradiva samostana sv. Ane v Kopru. Ohranjeni fond je bil popisan v Zbirnem centru knjižnic v Portorožu (v nadaljevanju ZC) med letoma 1950 in 1953. Skrbništvo nad knjižnim inventarjem si danes delita samostan sv. Ane in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, kjer se manjši del vodi kot corpus separatum.

V prispevku bo predstavljen slovenski del fonda, ki se umešča v nacionalno bibliotekarsko zbirko slovenika in patriotika,1 s posebnim ozirom na njegov pomen za Slovence v jezikovno in narodnostno mešanem istrskem okolju, kjer je jezik predstavljal močno identifikacijsko sredstvo in hkrati pravico, ki je bila Slovencem na obrobju ozemlja monarhije pogosto kratena (Kramar 1991).

2 Metodologija

Prispevek temelji na študiji zgodovinskih in arhivskih virov. Dokumente o usodi samostanskih knjig in arhiva v 20. stoletju hrani Pokrajinski arhiv Koper (PAK), katalog ZC pa arhiv Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru (SIKKP). Popis fonda sv. Ane v (rokopisni) Inventarni knjigi je bil pregledan, »ročno« so bili izpisani slovenski naslovi, ki so bili nadalje preverjeni v sistemu COBISS/OPAC in besedilnozvrstno oz. žanrsko tipologizirani.

3 Frančiškanska knjižnica v Kopru

Samostan je bil od l. 1517 priključen hrvaški provinci sv. Hieronima. Frančiškani so vodili noviciat s študijem teologije in filozofije, ki je v 18. stoletju pridobil naziv generalnega učilišča (Navernik 2019: 38). Za primerno založenost knjižnice z versko- -izobraževalno funkcijo je poskrbel sedež province v Zadru, številne knjige pa so samostanu podarili meščani. V rokopisnem katalogu Repertorium Bibliothecae Conventus S. Anne Justinopoli (1886-) je popisanih 1796 knjig, ki jih je knjižnica prejela v dar (v daljši opombi p. Repiča z dne 5. 5. 1914 so poimensko zabeleženi nekateri darovalci in število donacij). Svoje knjige so natančno označili s signaturo in etiketo glede na vsebino (rumena: vsakdanja raba, praktična teologija; modra: študijske knjige, čista teologija) (Štoka 2017: 52). Za knjižnico in arhiv je v času od prihoda v samostan do smrti l. 1918 skrbel p. Hijacint Repič (roj. 1863).

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so v samostanu živeli patri različnih narodnosti, slovenske, hrvaške in italijanske. Pričakovano je večji del knjižnega fonda romanski, manjši del pa predstavljajo tiski v slovenskem in hrvaškem jeziku, za katere so skrbeli patri sami.2 Slednji so bili gotovo namenjeni rabi redovnikov in novincev, ki so v noviciat prihajali iz Istre in Dalmacije, morda tudi članom tretjega reda, ki so ga frančiškani vodili v mestu in okolici (Košir 2023b: 479), v širšem smislu pa vsem vernikom na Koprskem, ki so prisostvovali liturgiji in pastoralnim ter prosvetnim oblikam dejavnosti frančiškanov.

O izvirni postavitvi knjižnice in obsegu fonda izvemo iz Poročila (PAK, OLO 1948-1951), ki so ga junija 1949 pripravili strokovnjaki z Ministrstva za znanost in kulturo FNRJ za pregled zgodovinskih arhivov in bibliotek v jugoslovanski coni B na STO. Danes zahvaljujoč kasneje odkritemu seznamu vemo, da je samostan do povojnega časa imel v lasti 59 inkunabul (Štoka 2019: 131-54) in 83 redkih in dragocenih knjig. Knjižnično gradivo je poleg del cerkvenega značaja pokrivalo različna strokovna področja in znanstvene vede, zato so popisovalci videli možnost nadaljnje rabe posvetnih knjig v javnih, šolskih in univerzitetnih knjižnicah.

4 Inventarizacija v ZC Portorož

O do danes ohranjeni vsebini knjižnega fonda priča Inventarna knjiga ZC, kamor so l. 1949 prinesli knjige iz zapuščenega samostana. Delovna skupina bibliotekarjev iz NUK in Muzejske knjižnice v Ljubljani pod vodstvom upravitelja Romana Savnika se je lotila popisovanja gradiva (Marković 2001). Savnik je v poročilu z dne 29. julija 1950, naslovljenem na Ministrstvo za znanost in kulturo, med drugim zapisal, da knjižnica sv. Ane »hrani mnoge dragocenosti tudi v kolikor se tiče slovenskega tiska« (PAK, 165).

Gradivo samostana sv. Ane je v Inventarni knjigi popisano od št. 4600 do 12.118, kar predstavlja 7518 naslovov in nekaj več kot 12.000 enot. Po pregledu ugotavljam, da je fond vseboval dela vsaj v italijanskem, latinskem, grškem, nemškem, francoskem, angleškem, španskem, slovenskem, hrvaškem in ruskem jeziku.

5 Opis slovenike v fondu sv. Ane

V popisu je zabeleženih 191 slovenskih naslovov, kar predstavlja razmeroma majhen (2,5 %), a vendarle nezanemarljiv delež.3 Največ del je izšlo v Ljubljani (71), Celovcu (50), Trstu (18), Gorici (15) in na Dunaju (15), ostala pa še v Mariboru, Kopru, Kranju, Gradcu, Novem mestu, Pazinu in Turinu. Spodnja tabela prikazuje tipološko razdelitev fonda, ki je v nadaljevanju natančno predstavljen.4

5.1 Svetopisemska besedila in katekizmi

V prvo rubriko sodijo biblijski prevodi in lekcionarji, ki so bili v rabi pri bogoslužju, ter za otroke prirejena svetopisemska besedila in katekizmi, ki so služili poduku o verskih resnicah.

5.2 Molitveniki in asketična literatura

Pričakovano je rubrika molitvenikov in asketike izjemno številčna. Med molitveniki so tako splošni kot priložnostni: bolniška pastorala, šmarnice, molitve za družine, molitve za prejem sv. zakramentov in obredni bogoslužni molitveniki.

Asketika v teološkem smislu pomeni dela za duhovno rast kristjanov po Kristusovem zgledu, po Žejn imenovana tudi »literatura duhovne izgradnje« (Ogrin 2020: 116-7, 132).7 V asketično literaturo uvrščam tudi obsežno skupino hagiografskih legend, imenovanih svetniška žitja oz. vitae, ki poleg zglednega življenja svetnikov prinašajo izročilo o čudežih, nekatera tudi poročilo o postopkih beatifikacije in kanonizacije.8 V rubriko sem umestila tudi dela, ki so po vsebini hibridna (poleg žitij vsebujejo še hvalnice, molitve in pesmi), a so prvotno namenjena spominu na sveto življenje svetnikov in priprošnjikov ter njihovemu čaščenju. Prav tako sem sodijo duhovne vaje, ki jih je v krščansko pastoralno prakso vpeljal že škof Slomšek (Ditmajer 2018: 173).

5.3 Pridige in pastirski listi

Pridižna besedila nekaterih slovečih pridigarjev so bila že za časa njihovega življenja ali posthumno natisnjena in tako dostopna za širšo uporabo. Poleg del iz popisa, ki jih navajam v spodnji tabeli, so frančiškani v arhivu hranili rokopise pridig v različnih jezikih (največ jih je v italijanščini). V zapuščini koprskega samostana so se poleg rokopisnega zvezka s slovenskimi in hrvaško pridigo neznanega avtorstva (SIKKP) znašle tudi rokopisne pridige svoj čas priljubljenega duhovnika Jožefa Škrin(j)arja - frančiškani so leta 1910 prejeli v dar 127 vezanih snopičev, do danes se jih je ohranilo šest (PAK, 328). Pater Repič je nekaj Škrinjarjevih besedil objavil v reviji Cvetje z vertov sv. Frančiška.

5.4 Periodika

Priljubljena zvrst so bili koledarji in pratike, ki so izhajali enkrat letno v začetku koledarskega leta. Popis kaže na reden dotok Koledarja Družbe sv. Mohorja, katere člani so bili frančiškani vsaj od leta 1891 (Košir 2023b: 482). Periodični tisk se zaradi večje preglednosti nadalje deli na cerkveni in posvetni. Med posvetno periodiko spadajo dnevno časopisje, politični listi in glasila.

5.5 Šolski učbeniki in strokovni priročniki

To je najobsežnejša rubrika, ki se nadalje deli na didaktično gradivo za ljudske oz. za srednje šole ter na strokovne priročnike, spise in slikovno dokumentarno gradivo (album).

5.6 Leposlovje

V popisu najdemo pripovedna dela in poezijo. Nekateri naslovi oz. »knjižnice« označujejo serijske zbirke z več literarnimi deli. Ob tem velja opomniti, da je leposlovje v nadaljevanjih izhajalo tudi v obliki podlistka v periodičnem tisku (npr. Slovenska gospodinja, Slovan idr.) in v koledarjih. To pomeni, da je bilo v knjižnici bralcem na voljo v resnici več slovenskega leposlovja, kot je mogoče razbrati iz navedenih številk samostojnih knjižnih izdaj.

5.7 Uradovalna in praktičnouporabna besedila

V tej rubriki najdemo naslednja uradovalna besedila: pravilnike frančiškanskega reda (»vodila«) in drugih cerkvenih združenj oz. bratovščin ter pravila političnih in gospodarskih združb, cesarski zakonik in razna letna poročila. Med praktičnouporabna besedila sodijo tiskovine za vsakdanjo rabo, kot je vozni red.

6 Razprava

Pričakovano je v fondu veliko slovenskih molitvenikov in asketične literature (25 %), ob trinajstih enotah svetopisemskih besedil oz. katekizmov (7 %). Redovniki in novinci so sicer oba prevladujoča cerkvena jezika, latinščino in italijanščino, poznali; italijanščina je bila v vsakdanji rabi v Istri, ob tem da je bila lingua franca redovne province. Filozofsko-teološki študij v okviru noviciata so bodoči kleriki opravljali tudi s pomočjo katekizmov v njihovem maternem jeziku. Otroke slovenske šole so patri učili verouk in jih pripravljali na prejem svetih zakramentov. Slovenska liturgična besedila (katekizmi, svetopisemska besedila, pridige, molitveniki, križev pot, pobožnosti čaščenja svetnikov, katehetika) kažejo na to, da so del cerkvenega obredja, spovedovanje in ostale pobožnosti med verniki frančiškani opravljali v slovenščini. V 2. polovici 19. stoletja se je na Slovenskem že utrdil obred majniške pobožnosti, saj v fondu najdemo tudi molitvenike s šmarnicami, ter praksa z duhovnimi vajami. Nekatera dela so tudi lokalno oz. regionalno obarvana, in sicer glede na avtorja ali vsebino (čaščenje lokalnih istrskih in tržaških svetnikov, obisk božjih poti - priljubljena romarska središča istrskih vernikov so bila bližnja Sveta gora, Trsat in otoček Barbana blizu Gradeža).

Na prvi pogled nekoliko preseneča, da najobsežnejšo skupino slovenskega čtiva predstavljajo učbeniki in strokovni priročniki (30 %), kar se ujema s tudi sicer obsežno zastopanostjo strokovnega in znanstvenega posvetnega gradiva v italijanskem in latinskem jeziku. Pojasnilo za to lahko najdemo a) v odnosu reda sv. Frančiška do splošne izobrazbe: redovno vodilo namreč poleg duhovne poudarja pomen osebne intelektualne formacije, v duhu katere sta svetost in znanost neločljivo povezani, in b) v razumevanju vloge knjižnice, ki jo ponazarja napis nad knjižničnimi vrati ljubljanskega frančiškanskega samostana na Tromostovju, ki slednjo imenuje »najboljšo delavnico samostana« in »shrambo«, kjer se hrani »orožje proti napadom in zasmehu krivovercev« in »iz katere se morejo črpati koristni nauki za poučevanje ljudstva« (Papež 2017: 57-58). Šolsko in poučno strokovno gradivo, ki je pokrivalo domala vsa predmetna področja (jeziki, naravoslovni in družboslovni predmeti, kmetijske in gospodarske panoge, potopis, folklora, morala in etika, splošna didaktika in tedanja specialnopedagoška praksa, katehetika, obča in cerkvena zgodovina), učni načrt za ljudske šole in številni jezikoslovni priročniki (slovnice, slovarji; specializirana slovnica za učenje uradnega dopisovanja) kažejo na to, da so koprski frančiškani namenjali pozornost vsesplošni izobrazbi in v okviru slednje pismenosti. P. Repič je (nemara tudi pod vplivom sobrata jezikoslovca p. Škrabca, s katerim sta sodelovala) za novince sestavil uporabno slovensko slovnico (1897, v rokopisu), da bi se naučili jezika vernikov. Ob tem pa nekoliko preseneča, da je slovensko leposlovje v knjižnici šibko zastopano, med deli je proza in nekaj zbirk poezije.

Razmeroma velik delež (20 %) gradiva predstavlja periodični tisk (časopisi, glasila, koledarji, pratike), predvsem goriški in tržaški, pa tudi osrednjeslovenski, štajerski idr. Slovenska verska in posvetna periodika kaže na to, da so frančiškani spremljali aktualno dogajanje v širšem slovenskem kulturnem prostoru in se, kot rečeno, poleg versko-vzgojnih vidikov zanimali za znanstvene in strokovne teme. Lokalno so vezana tudi uradovalna in praktičnouporabna besedila, kot so vozni red, pravilniki in zakoniki, pravila društev, gimnazijska izvestja idr.

V primerjavi z mariborsko frančiškansko knjižnico je koprska imela manj slovenskega gradiva, popis pa kaže na podobno žanrsko sestavo fonda. Največje odstopanje je v rubriki leposlovje, ki je v mariborskem popisu na drugem mestu, takoj za asketiko (Ditmajer 2018: 182). V obeh knjižnicah je poleg osrednjeslovenske in celovške (Družba sv. Mohorja) dobro zastopana »domača«, regionalna produkcija, v mariborski je to vzhodnoštajerska in prekmurska, v koprski pa tržaška in goriška produkcija. V koprski knjižnici v manjšem obsegu najdemo tudi dela iz severnega in severovzhodnega dela slovenskega kulturnega prostora; nekoliko nepričakovana je denimo pesmarica v prleškem narečju, ki potrjuje prakso, da so redovniki s selitvami knjige odnesli s seboj oz. da je del knjižnega gradiva v knjižnico prispel v obliki darov »od vsepovsod«.

7 Sklep

Pregled inventarnega popisa fonda knjižnice sv. Ane je pokazal, da so uporabniki poleg del strogo teološke vsebine lahko dostopali tudi do raznolikega poučnega in razvedrilnega čtiva v slovenščini, tudi do leposlovja. Redne naročnine na periodični tisk in knjižne zbirke (med deli je več kot 40 mohorjank) kažejo na stalni dotok slovenskega čtiva. Popis knjižnega gradiva ponuja okno v svet koprskega samostana, ki je bil z noviciatom tudi vzgojna hiša - lahko si predstavljamo, po kakšni vrsti tiska so posegali mladi novinci, bodoči kleriki, iz slovenskih dežel, predvsem pa iz Istre in Dalmacije. Frančiškani so delovali med slovenskimi verniki v mestnem in podeželskem miljeju in so novince tako jezikovno kot intelektualno uvajali v večjezično okolje preko tiska. Poleg del religiozne vsebine prevladujejo tista dela, ki imajo v ospredju spoznavno in pragmatično funkcijo: za splošno izobrazbo in pridobivanje veščin za vsakdanje življenje (vrtnarjenje, sadjarstvo, poljedelstvo, vinarstvo, živinoreja, čebelarstvo, gospodarstvo), s tem da je bila posebej izpostavljena tudi jezikovna izobrazba - naravno je bilo, da so bili redovniki poligloti, torej da so poleg cerkvenih jezikov obvladali tudi jezike okolja, v Istri je to pomenilo slovenščino, hrvaščino, italijanščino in tudi nemščino kot uradovalni jezik. Ugotavljam, da je imel slovenski knjižni fond za istrske redovnike in vernike slovenskih korenin, ki so jih patri skozi bogoslužje in pastoralne dejavnosti nagovarjali v maternem jeziku, prav zaradi jezikovnega elementa tudi narodopovezovalno in (preko opismenjevanja in utrjevanja jezika) narodnograditeljsko vlogo.

Danes je na ogled dostopen del celotnega knjižnega fonda v knjižnici samostana sv. Ane in v koprski mestni knjižnici, sicer pa je knjižno gradivo v procesu urejanja, katalogizacije in digitalizacije redkih in dragocenih tiskov. Zvrstno in žanrsko raznolik slovenski knjižni fond sv. Ane predstavlja dragocen spomenik slovenstva v predvojnem času v pretežno romanskem mestnem okolju. Z ozirom na nacionalni zbirki sloveniko in patriotiko so zanimiva zlasti starejša in regionalno obarvana dela, v popisu pa sta tudi dva naslova, ki v nacionalno bibliotekarsko bazo še nista bila vpisana.

Sidebar

SUMMARY

The book collection of the monastery library of St. Ana's is most accurately listed in the inventory book of the Library Collection Centre in Portorož (1950-1953). The monastery, which belonged to the Croatian province before World War I, also kept Slovenian prints in its library. The article provides an overview and textual description of the Slovenian works in the collection. The analysis revealed that the largest part of Slovenian print material was textbooks and technical manuals, liturgical and ascetic texts, and periodicals. Slovenian works indicate that some of the church rituals and devotions among the faithful, such as sermons, confession, religious instruction, preparation to receive the holy sacraments etc., were conducted by the Franciscans in Slovenian. An extensive range of secular, specialised didactic material and literature was provided for linguistic and general education. I conclude from this that the Slovenian book fund for Istrian monks and believers with Slavic roots also had a unifying and (by strengthening the language) nation-building function due to the linguistic element. The well-preserved and genre-diverse library collection of St. Ana's is a valuable monument to prewar Slovenehood in a predominantly Romanesque urban environment. As far as the national collection of Slovenian and patriotic works is concerned, rare older and regionally coloured works are of particular interest.

Footnote

1 Izraz slovenika se v bibliotekarstvu uporablja od 30. let 20. stoletja; kadar se jo enači z zbirko patriotike, ta vključuje dela v slovenskem jeziku, dela slovenskih avtorjev, dela, vsebinsko vezana na Slovence in Slovenijo, oz. tista, ki so založena ali natisnjena na slovenskem ozemlju (Kodrič-Dačić 2002: 67-70). Bibliotekarski terminološki slovar (2011) pojem slovenika (ali slovenica) razlaga kot »dela slovenskih avtorjev in izdaje slovenskih založnikov, ne glede na jezik in kraj izdaje, ter dela o Sloveniji in Slovencih«.

2 P. Repič je bil član Družbe sv. Mohorja vsaj od leta 1891 (Koledar Družbe).

3 Primerljiv je obseg hrvaških naslovov (ok. 240). Za primerjavo sem pogledala popis knjižnice mariborskih frančiškanov (Ditmajer 2018). Avtorica ugotavlja manjši delež (5-15 %) slovenskih del po področjih, ki je značilen tudi za koprski fond (največji delež bi slovenski tiski verjetno predstavljali na področju periodike in učbenikov ter priročnikov).

4 V kategorijo »Drugo« sodijo uradovalna in praktičnouporabna besedila.

5 Ravnikar je znan kot sodelavec pri prevajanju Svetega pisma, hkrati pa je za takratno Primorje pomemben, ker si je prizadeval za pravice Slovencev in slovenščine v cerkvah na Tržaškem.

6 V članku bo za Družbo sv. Mohorja (kasneje Mohorjevo družbo) rabljena kratica MD.

7 Asketika kot literarna zvrst je v Evropi v času poznega srednjega veka predstavljala razvejano polje žanrov/podzvrsti: hagiografske legende, molitveniki, pesmarice, meditativno zasnovane pridige, pozneje tudi premišljevanja Kristusovega in Marijinega življenja in trpljenja, duhovne vaje idr. Na Slovenskem se je razmahnila od 17. stoletja in dosegla vrh v 18. in začetku 19. stoletja (za najbolj razširjeno delo velja Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana). Tovrstna besedila bi bila po svojem namenu in ob izpolnjevanju estetskega kriterija lahko označena tudi kot meditativna proza (ibid.).

8 Koprski frančiškan p. Repič je v reviji Cvetje z vertov sv. Frančiška, na katero so bili v samostanu naročeni, objavil številna hagiografska besedila, izvirna in prevedena (pregledno jih navaja Košir, 2023a). Najobsežnejša sta prevoda dveh življenjepisov sv. Frančiška Asiškega. Revija je bila tudi sicer izčrpen vir svetniških žitij različnih avtorjev oz. zapisovalcev.

9 Enota še ni vnesena v bazo COBISS. Lahko bi šlo za ponatis njegovega molitvenika Vodnik poboshniga Kristjana ali nar potrebnishi molitve v rasnih okolishinah shivljenja iz l. 1845.

10 V popisu je zapisana letnica 1899 - neznan ponatis ali napačna datacija.

11 Še ni vneseno v bazo COBISS.

12 Alfonz Ligvorski je bil znan kot nasprotnik janzenistične miselnosti, tudi po tem pa je bil blizu frančiškanom, ki so med vsemi redovi najočitneje zavračali rigorozno moralistično prakso (prim. Čebulj 1922).

References

VIRI IN LITERATURA

SIKKP - Arhiv Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper:

- Inventarna knjiga ZC knjižnic v Portorožu,

- Fond Hijacint Repič.

PAK - Pokrajinski arhiv Koper:

- PAK, 165, R. Savnik,

- PAK, 328, fond Repič Anton, oče Hijacint,

- PAK, OLO 1948-1951.

Metod Benedik, 2016: Krščanstvo na Slovenskem v luči virov. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

P. Regalat Čebulj, 1922: Janzenizem na Slovenskem in frančiškani: Inavguralna disertacija. Ljubljana: Frančiškanska provincija Slovenije.

Nina Ditmajer, 2018: Frančiškanska knjižnica in knjižnica šolskih sester v Mariboru. Časopis za zgodovino in narodopisje 89=54/3. 169-92. Tudi na spletu.

Matija Ogrin, 2020: Asketična ali meditativna proza slovenskega baroka. Jezik in slovstvo 65/3-4. 115-35. Tudi na spletu.

Ivan Kanič idr., 2011: Bibliotekarski terminološki slovar. Kamnik: Amebis, d. o. o. Javni (so)financer: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Na spletu.

Eva Kodrič-Dačić, 2002: Slovenika: strokovne novosti novega zakona o knjižničarstvu. Knjižnica 46/4. 65-85.

Koledar Družbe svetega Mohora: za navadno leto ... (1873-1991). Tudi na spletu.

Diana Košir, 2023a: Koprski frančiškan p. Hijacint Repič, zbiralec in pisec hagiografije. Hagiografija v luči sodobnih raziskav. Ur. Blanka Bošnjak. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. 319-36. Na spletu.

Diana Košir, 2023b: Kulturna in jezikovna dediščina Hijacinta Repiča, frančiškana pri sv. Ani v Kopru. Annales. Series Historia et Sociologia 33/3. 471-88. Tudi na spletu.

Janez Kramar, 1991: Narodna prebuja istrskih Slovencev. Koper: Založba Lipa.

Ivan Marković, 2001: Zbirni center knjižnic v Portorožu. Knjižnica 45/4. 105-15. Tudi na spletu.

Ignac Navernik, 2019: Skrb p. Hijacinta Repiča za cerkveno petje in glasbo. Pojoča lilija v vrtu svete Ane: Zapuščina patra Hijacinta Repiča OFM. Ur. Peter Štoka. Koper: Frančiškanski samostan sv. Ane. 32-82.

Viktor Papež, 2017: Regula beatissimi patris Francisci, a Sancta sede apostolica approbata, et confirmata, cum testamento eiusdem. Biseri Monaldove knjižnice. Ur. Peter Štoka. Koper: Frančiškanski samostan sv. Ane. 56-73.

Peter Štoka, 2017: Značilnosti samostanskih knjižnic manjših bratov v Kopru. Biseri Monaldove knjižnice. Ur. Peter Štoka. Koper: Frančiškanski samostan sv. Ane. 47-56.

Peter Štoka, 2019: Bibliografski opis inkunabul v frančiškanski knjižnici sv. Ane v Kopru. Pojoča lilija v vrtu svete Ane: zapuščina patra Hijacinta Repiča OFM. Ur. Peter Štoka. Koper: Frančiškanski samostan sv. Ane. 131-54.