Headnote
Prispevek v prvem delu orise Murkovo razumevanje pomena narodopisja, v nadaljevanju pa se osredotoci predvsem na njegove raziskave slovenske ljudske pesmi in v njej prisotme tuje motivike, s posebnim poudarkom na genezi slovenskega ljudskega izrocila о Indiji na osnovi analize razlicic pesmi о sv. Тотаги v Indiji, kar je predstavil v clanku »Indija slovenskih narodnih pesmi« (1940). Poleg slovenskega ljudskega, zlasti pesniskega izrocila in vplivov tujih literatur na slovensko knjizevnost pa so Murka, med drugim zavoljo njegovega Studija primerjalne slovnice indoevropskih jezikov in sanskria na Dunaju, zanimale tudi raziskave s podrocja zacelkov proucevanja indijske kulture in sanskria v slovanskem prostoru. Tako je v drugem delu prispevka na zacetku podan kratek oris recepcije indijske kullurne in duhovne dediscine v Evropi 19. stoletja, kar je vplivalo tudi na raziskave v slovanskem prostoru. Nadalje so na osnovi Murkovega prispevka »Prvi usporedivaci sanskrita sa slovenskim jezicima (1897) zgosceno predstavijena njegova dognanja o slovanskih intelektualcih, ki so raziskovali bogato indijsko dediscino, pri cemer Murko izpostavi lehinost in prelomnost nekaterih studij - kljub njihovemu »romanticnemu« ozadju, ki je Cestokrat privedlo do nekritiénih in povrsinskih obravnav tujih kultur - tako za zacelke formiranja indologije kot znanstvene discipline v slovanskem prostoru kot tudi za preiskovanje izvora Slovanov in krepilev narodne zavesti.
Kljuène besede: slovenski literarni zgodovinarji / Murko, Matija / narodopisje / slovenske ljudske pesmi / tematologija / Indija / duhovna dedis ina / literarna recepcija
Keywords: Slovenian literary historians / Murko, Matija / ethnography / Slovenian folk songs / thematology / India / spiritual heritage / literary reception
The first part of this paper outlines Matija Murko's understanding of the importance of ethnography, and the following section focuses in particular on his research into Slovenian folk songs and the foreign motifs present in them, with a special emphasis on the genesis of the Slovenian folk tradition with motifs of India, based on an analysis of the versions of the poem of St. Thomas (Thomas the Apostle) in India, which he presented in his paper "Indija slovenskih narodnih pesmi" ("The India of Slovenian Folk Songs"). In addition to the Slovenian folk tradition, especially the poetic, and the influence of foreign literatures on Slovenian literature, Murko was also interested in research into the beginnings of the study of Indian culture and Sanskrit in the Slavic area, as he studied comparative grammar of Indo-European languages and Sanskrit in Vienna. Thus, the second part of the paper begins with a brief outline of the reception of Indian cultural and spiritual heritage in nineteenth-century Europe, which also influenced research in the Slavic area. Then, on the basis of Murko's paper "Prvi usporedivaci sanskrita sa slovenskim jezicima" ("The First Sanskrit Parallels with Slavic Languages"), his findings on Slavic intellectuals who investigated the rich Indian heritage are presented in a concise manner, highlighting the validity and groundbreaking nature of some of the research- despite its "romantic" background, which often led to uncritical and superficial treatments of foreign cultures -both for the beginnings of the formation of Indology as a scientific discipline in the Slavic area and for the investigation of the origins of the Slavs and the strengthening of national consciousness.
Murko о pomenu narodopisja in slovenskih ljudskih pesmi
Medtem ko sta na prizoristu evropske literarne dedis ine К razcvetu zanimanja za ljudske pesmi prispevala zlasti Johann Gottfried Herder in Johann Wolfgang von Goethe, je v slovenskem prostoru za to zasluzen Matija Murko.' Takole je v svoji Studiji o zgodovini slovenske folkloristike zapisala Marija Stanonik: »Srecno nakljugje je hotelo, da se je na koncu ustvarjalne poti Murko spet zamislil nad zgodovino slovenske besedne umetnosti in vedo, ki se z njo ukvarja« (Stanonik, »Matija Murko« 42). Murko je namrec prepoznal veliko vrednost bogatega ljudskega izrotila in je posledi no gojil prepricanje, »da bi morala slovenska literarna zgodovina razen literaturi ved pozornosti posvecati slovstveni folklori, $ posebno zaradi specifi nosti nase srednjeveske zgodovine« (42). V svojem vecplastnem raziskovalnem delu, Se posebno pa v zadnjem obdobju ustvarjanja, se je bolj poglobljeno posvecal Studijam o slovenskih ljudskih pesmih, zanimanje za katere je sicer negoval Ze na zacetku znanstvene poti. Pripisoval jim je veliko vrednost, a ne zgolj у okvirih slovenske knjizevnosti, temvec jih je razumel, kot je mogoce razbrati iz njegovih Studij, tudi kot пеКаК$по vecplastno identitetno tkivo naroda. Pri tem se je naslanjal na Rousseaujev poziv, naj se clovestvo vrne К naravi - torej К svojim koreninam -, ki osvetljuje in hkrati osmislja raznolike vidike identitete dolocene nacije (Murko, »Velika zbirka« 5). »Vprico prenapetega éestenja omike in razuma je Rousseaujev klic: Vrnimo se k naravi! blagodejno deloval na evropskega razumnika in v njegovo kulturno obzorje so prisli tudi nizji sloji prebivalstva, t. i. 'divjaki'« (Stanonik, »Matija Murko« 45). Murko je Rousseaujev poziv torej povezoval z vznikom zanimanja za prvobitne narode in $ procesom nastajanja narodopisja, vkljucujoc ljudsko pesniStvo, ki je nagovarjalo tudi nizje sloje prebivalstva. Ugotavlja, da so Slovani nabrali ve narodopisnega gradiva kot mnogi drugi evropski narodi, najverjetneje zavoljo tega, ker so bili delezni mnoziènega potujCevanja in jim je vracanje К izvornemu predstavljalo nekaksen nacin negovanja lastne identitete.
Pri tem pa je Murko izpostavil, da tovrstno gradivo na Slovenskem ni bilo delezno resnejsih znanstvenih obravnav. Zapisal je, da »ima nas narod na krizis u raznih kultur kakor svojo slikarsko in glasbeno umetnost, tudi svojo starejso knjizevnost, ustvarjeno tekom stoletij in ohranjeno v narodnem pesnistvu in drugi ustni literaturi, ki je Se premalo zbrana in izdana« (Murko, »Indija« 26). Slovenski pisatelji in pesniki so sicer silno cenili narodno pesnistvo, ga je pa zanemarjala slovenska znanost (26-27). Tako je Murko poudarjal, da je ljudsko literarno izro ilo pomemben predmet literarne zgodovine: » Го vse spada у literarno historijo, ki se mora ozirati na ustno in pisano knjizevnost, kar pa se pri nas Se premalo uposteva; ustno ohranjena knjizevnost ima pri nas Se posebno vaznost, ker nam je veckrat ohranila motive srednjeveske knjiZevnosti, katere mi nismo imeli« (Murko, »Zgodovinski podatki« 303). У okvirih tovrstnih raziskav kot posebne omembe vreden primer navaja nemsko zbirko, ki jo je leta 1935 zacel izdajati Nemski arhiv ljudskih pesmi (Deutsches Volksliederarchiv) pod vodstvom nemskega folklorista in filologa Johna Meierja, v kateri so zbrane tudi balade, ob katerih so navedene slovenske razlicice kocevskih in drugih balad. Murko je pri omenjeni zbirki, ki jo je opredelil kot neizmerno zasluzno in veliko delo, med drugim obcudoval tudi kompleksen in dodelan znanstveni aparat, na kakr$nega sicer »pri nas Se ni misliti« (Murko, »Indija« 27), je pa izdajo oznacil kot primer dobre vzpodbude in navdih za tovrstna prizadevanja na Slovenskem. Kljub odsotnosti obseznejsih raziskav slovenskega ljudskega pesnistva pa Murko omeni pomembno opravЦепо zbirateljsko delo na tem podroëju, pri Cemer poleg zbirateljev ljudskega gradiva, kot so bili Ziga Zois, Valentin Vodnik, éebelicarji in Stanko Vraz, izpostavi monumentalno zbirko Karla Streklja Slovenske narodne pesmi, ki je med letoma 1895 in 1923 у stirih knjigah izSla pri Slovenski matici; oznaci jo celo za najboljso slovansko znanstveno zbirko narodnih pesmi (Murko, » Velika zbirka« 5-6). Veliko vrednost omenjenega dela je prepoznal tudi v tem, da je Strekelj, po zgledu Vraza in v duhu svoje muzikalne izobrazbe, pri posameznih pesmih napisal tudi naërte melodij. Pesmi so namrec pri ljudeh Zivele z melodijami, te pa lahko med drugim sluZijo tudi kot »dokaz umetniskega duha nasega naroda« (Murko, »Indija« 27). Zasluge za zacetek snovanja znanstvenih Studij na temo slovenskega ljudskega izro ila pa je Murko pripisal Ivanu Grafenauerju, ki je v svojih razpravah v publikacijah S/ovenski jezik in Dom in svet pokazal, kako motivi in spomini v slovenskih ljudskih pesmih segajo celo do 12. in 13. stoletja (26). Poleg tega je Murko у svojih primerjalnih razpravah, zlasti у lanku »Indija slovenskih narodnih pesmi« (1940), sledil Grafenauerjevi kulturnozgodovinski metodi (Stanonik, »Ivan Grafenauer« 5).
Murko se je $ slovenskim ljudskim pesniskim izrocilom zacel intenzivneje ukvarjati od leta 1905 dalje, ko je postal ¿lan in po smrti prvega predsednika Karla Streklja leta 1912 tudi drugi (in zadnji) predsednik Slovenskega delovnega odbora, v okviru katerega so zbirali gradiva za delo Narodna pesem v Avstriji, ki je izslo leta 1905 (Murko, »Velika zbirka« 6-7). У Murkovi razpravi »Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami« (1929), ki je plod znanja, nabranega у casu njegovega predsednikovanja Odboru, je podal natancen pregled zbirk ljudskih pesmi na Slovenskem, osredotocal pa se je na vrsto gradiva, motive, postopke zbiranja in nacine izdaje.? Kot je razvidno iz nagovorov svojim terenskim sodelavcem, ga je zanimal celoten spekter dediScine ljudskih pesmi, ki presega zgolj literarne vidike; pomembno je raziskati, kako »narodna pesem Zivi [...]. Opisujejo se naj plesi, Sege in navade, pri katerih se pesmi pojejo. Sploh naj skupaj hodita muzik in etnograf« (Murko, »Velika zbirka« 31). »Novost, ki jo je Murko vpeljal у raziskovanje in zapisovanje slovstvene folklore, je namrec prizadevanje, da se epske pesmi ohranijo v taki obliki, kot so jih pevci podali v svojem okolju« (Stanonik, »Matija Murko« 53). Pri tem je poleg znanstvenikov $ podrodja literarnih ved izpostavljal tudi pomembnost drugih znanstvenih profilov, kot so omenjeni muzikologi in etnografi, hkrati pa je v proces zbiranja treba vkljuciti tudi »duhovnike, ucitelje, dijake in druge omikance, ki Zivijo med ljudstvoms, saj lahko skupaj zberejo marsikaj, »kar bo koristilo znanosti in spoznavanju nasega naroda« (Murko, »Frjanovo« 208-209). Tako je Murko s svojim pristopom iz ozje sfere literarne stroke segel tudi na podrocje drugih ved, poleg tega pa velja poudariti, da je »dal slovenskemu narodopisju odlocilnih pobud« (Ramovs) in da folkloristika nikoli poprej ni bila »delezna tolikine pojmovne Sirine in tudi ne tako pozitivnega predznaka« (Stanonik, »Matija Murko« 49).
BliZina daljav: Murko o tujih motivih у slovenskem ljudskem pesnistvu 5 posebnim ozirom na izrocilo, vezano na podobe Indije
Murku so se у korpusu slovenskega ljudskega pesniskega izrocila zdeli Se posebno intrigantni sledovi tujih literatur. Ze у ved svojih predavanjih je pogosto omenjal, da so se у slovenskem ljudskem izrocilu, tako poeziji kot tudi prozi, ohranili sledovi mnogih tujih motivov, kar bi slovenska literarna veda vsekakor morala upostevati, за) je slednje pomenljiv dokaz, da Slovenci »nismo brez pesniskega blaga starejsih casov« (Murko, »Indija« 20). Pri tem omenja pomembnost raziskav, ki se osredotocajo na literarne izmenjave med razliènimi kulturami: »Kaj nam dé, ako izvemo, da nam marsicesa ni stvaril miticen 'slovanskih dub'. Vsa novodobna kultura je veéstoletno delo vseh narodov [...]. Kaj je kdo v njo prinesel in kako je ono, kar je od drugih sprejel, ipak po svoje prenaredil. V tem oziru ima pa vsak narod svoj znacaj, poleg telesnih posebnosti tudi svoje dusevne, ki so odvisne od njegovih zemljepisnih, verskih in zgodovinskih razmer« (Murko, »Narodopisna razstava« 81). Pri tem je Murko kot klju no opredelil primerjalno metodo, ki med drugim temelji tudi na proucitvi virov in sami rekonstrukciji рой, po katerih so doloceni motivi dospeli v obzorja posamezne literarne tradicije, hkrati pa so ga zanimale tudi specifike predelav motivov v dolocenem kulturno-literarnem okolju: »Ali zasluga pisateljev ostane, kako so sprejeto snov po svoje umetniski oblikovali« (Murko, »Indija« 26).
Do Slovencev, $ posebno tistih, Zivecih ob mejah, je tuje literarno gradivo dospelo prek ustnega izrocila, razni motivi pa so od пагода do naroda romali tudi prek rokopisov in knjig, pri Cemer Murko dopuSta moznost, da je marsikaj od »teh slovenskih posebnosti« prevzeto iz katere od sosednjih literatur, tj. nemske in italijanske (Murko, »Indija« 26). Glede izvora tuje motivike v slovenskih ljudskih pesmih izpostavi Sveto pismo. V Stari zavezi in Novi zavezi je namre mnogo oseb, ki so burile ljudsko domisljijo, predvsem Marija in Jezus, ki sta у slovenskih ljudskih pesmih tudi najveckrat opevana (22). Pobozno gradivo, ki je у prvih stoletjih nasega Stetja nastajalo у raznih jezikih, je privedlo do nastanka Stevilnih apokrifnih knjig, ki so pri vzhodnih Slovanih (ogrskih Rusih) nastajale Se v 19. stoletju, medtem ko so bile na Zahodu ze predmet kriti nih pretresov (22; gl. tudi Murko, Geschichte 87-95). Mnogo svetniskih legend gotovo temelji na stari apokrifni literaturi, ki so jo vzhodni Slovani, tj. Rusi, Ukrajinci in Belorusi, prevzeli od juznih Slovanov in jo prevajali, medtem ko se pri zahodnih Slovanih ta ni toliko prevajala, ampak so apokrife vecinoma brali у latinscini, pa tudi у nemskem in italijanskem jeziku (22-23). Pogosta snov so tudi apokrifna dejanja apostolov; Murko pri tem navaja legendo o Tomazevem apostolstvu v Indiji, ki je rpana iz gnosti nih aktov, nastalih v Siriji v tretjem stoletju (23).
Ze у razpravi »Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih« (1937) Murko omenja »Pesem o deveti dezelic, tj. Indiji. Те) pesmi, zlasti pa razlicicam pesmi o sv. Tomazu, ki ni Zelel у Indijo, se posveti tri leta pozneje у prej omenjenem élanku »Indija slovenskih narodnih pesmi«, у katerem je raziskoval predvsem motiviko, vezano na predstave о Indiji. »Indija je domovina mnogih pravljic, pripovedk in povesti« (Murko, »Indija« 24), ki so s svojim literarnim bogastvom prevzele tudi Evropo, pri emer je Murko premisljal o poteh, po katerih je tovrstno gradivo prispelo do Slovencev. Vse, kar so na slovenskem podezelju do 19. stoletja vedeli o Indiji, je bilo vecinoma vezano na staro apokrifno literaturo, poleg nje pa Murko omenja tudi druge vire о »Cudih vzhoda« (24), ki so Evropo dosegli prek pohodov Aleksandra Velikega, ki je v Indijo dospel leta 327 pr. n. st. O tem so se juzni Slovani seznanili prek Psevdokalistenovega romana Aleksandrova dejanja (gr. Praxeis Alexandrou), najprej prevedenega v Bolgariji, zatem pa na srbohrvaskem ozemlju, v katerem Aleksander Veliki nastopa kot krScanski vitez. Pri tem Murko omeni tudi roman Barlam in Jozafat, ki je »po sodbi К. Krumbacherja 'najslavnejsi in najboljsi duhovni roman srednjega veka'«, deli Stefanit in Ihnilaf in Kalila wa-Dimna® pa sta indijske pripovedke Sirili po vsem svetu (24; gl. tudi Murko, Geschichte 95-97). Najvecjo slavo Indije so po Murku na Zahod prinesle krizarske vojne. Krscanski vitezi in vojscaki so spoznavali drugacen, zanimiv svet, o Cudezni sveti deZeli in njenih krajih so slisali razne nenavadne pripovedi, у katerih so у tezkih éasih nasli uteho. Veliko so izvedeli tudi o zaScitniku krScanstva у Indiji, prezbiterju Janezu (lat. Presbyter loannes), nestorijancu, ki naj bi v 12. stoletju med drugim Zivel v Indiji. Njegovo slavo je v svet ponesla Epistola prezbiterja Janeza (lat. Epistola Presbyteri Johannis), ohranjena v Stevilnih rokopisih in redakcijah od 12. stoletja dalje. Ta miti ni duhovnik-kralj je denimo bizantinskemu cesarju Emanuelu in tudi zahodnim vladarjem pisal pisma, у katerih je opisoval éudesa Indije. Tako so pri evanja o prezbiterju Janezu presla tudi v zahodne kronike - najprej jih omenja Otto Freisinski leta 1145 - in s tem je Epistola postala glavni vir za poznavanje Indije na Zahodu v srednjem veku, tudi za predelave v narodnih jezikih, posebno v nemskih pesmih in povestih, presla pa je tudi k Slovanom (24-25).
In kaksna je bila Indija prezbiterja Janeza? Tam so Ziveli Cudoviti ljudje, pa psoglavci z enim ocesom in Sestimi rokami, razne zveri in ptice; dezela je bila prepredena z bujnim rastjem in mogotnimi rekami, v njej je bilo mogoce najti Stevilne drage kamne, na primer Zivordeci rubin, ki se ponoci sveti, podnevi pa je kakor zlato. Posebno prelesten je bil tudi Janezov dvor, grajen iz safirov (Murko, »Indija« 25). Te izjemne dragocenosti Indije, omenjene tudi v delih, ki so opisovala Zivljenje Aleksandra Velikega, pa v slovenskih ljudskih pesmih ni mogoce zaslediti. Nasi pesniki in pevci so si namre ustvarili svojo Indijo, precej druga no od tiste у svetopisemskih apokrifih, romanih o Aleksandru in Epistoli prezbiterja Janeza. Murko navaja zgovoren razlog za to - ta Indija je bila namre svet, popolnoma tuj slovenskemu kmetu, marsicesa tudi ni razumel: »Kaj so bile mar krasne palace nasemu kmetu, ko niti gradov svojih plemicev ni rad gledal, kaj bi naj роёе! z raznim dragim kamenjem in z drugimi neznanimi re mi?« (25). Pri tem Murko citira zadnjo kitico stare indijske pesmi у nems ini, ki jo je navedel iz dela nemskega indologa Helmutha von Glasenappa Die Literaturen Indiens von ihren Anfängen bis zur Gegenwart (1929): »Tujega se ne ceni, ра naj bo Se tako dragoceno, / kajti Cesar clovek ne pozna, ne bo spostoval. // Divjaki gredo mimo najlepsega dragulja, / ki lezi ob рой, in iscejo rdece jagode« (25). A slovenski lovek, tako Murko, vendarle ni bil tako skromen, da bi se zadovoljil zgolj z rdecimi jagodami. Slovenski pesniki, pesnice, pevci in pevke so imeli visje cilje in so si Zeleli opevati dobrine, a bolj domace. Vecinoma so bili med pesniki ljudje iz vrst »preprostega narodac, tj. muzikanti, vinski bratje, vaganti (potujoci Studenti), organisti, duhovniki in drugi izobrazenci, ki so pesmi predajali v duhu svojega ljudstva, z besedo, ki je nagovarjala ljudi, zahtevnejso literaturo pa so posredovali у obliki pripovedi in pridig (26). Tako so v najbolj znani slovenski ljudski pesmi o Indiji, ki ji je tudi Murko posvetil dobrsen del razprave »Indija slovenskih narodnih pesmi«, pesniki apostole postavili na polje, gore, vinske gorice, vodovja - z izjemo sv. Tomaza, ki je, kljub zacetnemu obotavljanju, pristal v Indiji.
Murko kot mozne vire za razlicice pesmi o sv. Tomazu, najstarejsi slovenski ljudski pesmi, ki govori o Indiji, nastali у 12. stoletju," navaja apokrifne pripovedi in dodaja, da se slovensko ustno izrotilo vsebinsko razlikuje od svetopisemskih apokrifov ter drugih virov o Indiji, ki jih je poznala srednjeveska Evropa (Murko, »Indija« 26). Ivan Grafenauer kot vir pesmi o sv. Tomazu navaja pripovedi iz Casa krizarskih vojn (Grafenauer, Slovensko slovstvo 46), Zmago Smitek, ki se je у svojem raziskovalnem delu ukvarjal z vplivi tujih narodov na razliène vidike slovenske kulture in mitolosko izrotilo ter se pri tem opiral na Murkove raziskave, pa opisuje zahodne (latinske) in vzhodne (juznoslovanske oziroma bizantinsko-grske) vplive. Zgodba o Tomazevem misijonarjenju у Indiji je bila znana у cetrtem stoletju у grski in sirijski knjizevnosti (Smitek, Mitolosko izroëilo 245), njegova dejavnost у Indiji pa nikoli ni bila dokon no potrjena. Pesem po zgradbi (dialog med »uciteljem« in »uéencems, tj. Jezusom in apostolom Tomazem) in tematiki nekoliko spominja na srednjeveske splosne enciklopedije, ni pa mogoce najti nobenega vira, ki bi ga lahko opredelili kot neposredno predlogo za slovensko ljudsko pesem (250). Smitek zakljuéi, da je pesem sad sinteze anti nih virov, do sklepa, da je idejna zasnova grSko-rimska knjizevnost o Indiji, pa je prisel tudi Майа Majar - Ziljski. Ta je namrec primerjal grsko-rimska porotila o dezeli $ slovensko ljudsko pesmijo о Tomazevem odhodu у Indijo (247; gl. tudi Majar 44-45). V grsko-rimskih virih so izpricane Stevilne motivne sorodnosti, ki prevladujejo tudi у pesmi o sv. Tomazu, na primer о tem, da у udezni dezeli nikoli ne dezuje ali snezi, a imajo kljub temu vselej dovolj vode, poleg tega ра so podobni tudi opisi preobilja raznega Ziveza. Majar je у slovenski pesmi prepoznal tudi nostalgicen spomin na pradavno zlato dobo, ki naj bi ga predniki Slovanov prinesli iz Indije (261).·
V svoji kratki in vecplastni Studiji je Murko tematsko in motivno analiziral razlicice pesmi o sv. Tomazu in Indiji, nepoznani Cudezni dezeli, izhajal paje iz Strekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi. Besedilo pesmi je slovensko, kar pomeni, da je bila namenjena ljudstvu, hkrati pa odslikava tudi recepcijo daljne dezele, ki je bila mo no zaznamovana гиф! z elementi iz poznanega, domaéega okolja. Kot navaja Smitek, je vrednost pesmi tudi v zanimivem geografsko-kulturnem obzorju in dognani estetski formi, seveda pa se »ne bi ohranila brez dojemljivosti obtinstva za tovrstno snov« (Smitek, Mitolosko izrocilo 262). Tematika pesmi je namrec silno privlaéna, saj opisuje daljno in nepoznano udezno dezelo Indijo, prepleteno z motivi, vzetimi iz domacega, podeZelskega okolja, kar je bilo slovenskim ljudem blizu.
Pripovedne pesmi у prvem sklopu Slovenskih narodnih pesmi (st. 571-576), ki jih je Strekelj naslovil »Jezus postavi sv. Tomaza у Indijo«, upovedujejo isto izhodistno situacijo, tj. da je Jezus postavil svoje »jogre« na Stiri kraje, denimo na ravno polje, na visoko goro, na globoke vode in na vinske gorice (brez omembe konkretnih krajev), le sv. Tomaza »je postavil v globoko Indijo« (Strekelj [pesem St. 576] 553). Sami izhodiséni situaciji sledi zaplet - Tomaz ne Zeli у Indijo, brani se odhoda у neznani svet, Jezus pa ga tolazi in mu predstavi udovito podobo dezele, kjer se cedita med in mleko (vino). Murko se je v svoji Studiji oprl predvsem na prvo razlicico pesmi (St. 571), ki je nastala na Kranjskem, v kateri je opevano blagostanje, pridobljeno brez kakrSnegakoli garanja, kar je bilo delavnemu slovenskemu kmetu sicer tuje, a ga je kljub temu nagovarjalo:
Na svet' ni leps dezele, / Ko dezela Indija: / Nikoli ne kopajo, / Ino tud ne orjejo, / Pa vsako leto trikrat Zanjejo. // Na svet' ni leps' dezele, / Ko dezela Indija: / N'kol toca ne pobije, / Tud nikoli dez ne gre; / Pa vendar vsako jutro / Zadost' frisne rose. // Ce lih notri ne najdes / Nobenga znaniga, / Ра tudi notri ne najdes / Niker hudobniga serca: / K' se dusa od telesa loci, / Gre prec у sveto nebo. // Jezus in Marija / Ga vsim dodel tako! (Strekelj [pesem st. 571] 549-550)
У pesmi je predstavljena idealizirana podoba Indije kot najlepse in у vseh ozirih najsijajnejse dezele na svetu, kjer nic ne delajo, a se vse postori samo od sebe, hkrati pa je bila predstavljena kot dezela preobiЦа dobrin, ki si jih Zeli tudi slovenski kmet. Tako se je na slovenskem podezelju pojavila podoba Indije Koromandije,' ideal udezne devete dezele, ki pa ima hkrati tudi »znacaj socialno-utopiène legende« (Smitek, Klic 23). Predstavljena je bila kot kraj blagostanja, a ne zgolj zaradi naklonjenega podnebja, ampak tudi zaradi znacaja ljudi, ki so sicer tujci, a Z dobrim srcem, brez kanca hudobije. Na koncu razlicic pesmi je Indija oznacena kot dezela, kjer gredo umrle duse neposredno у nebesa, to pa je uokvirjeno s krstansko simboliko, prezeto z duhom poboznih legend (Murko, »Indija« 20), в Cimer so pesniki oddaljeno dezelo priblizali slovenskemu ljudstvu. У sami pesmi pa se kazejo tudi globlji vidiki vrednotenja Indije, ki jih je narekovala predvsem grsko-rimska recepcija dezele. У casu Aleksandrovega pohoda у Indijo je dezela veljala za kraj zakladov in udes, medtem ko sta se v obdobju krize rimske kulture od prvega stoletja nasega Stetja dalje uveljavila dva trenda opisovanja Indije, tj. poganski pristop, ki je temeljil na starih podatkih o Indiji, in zgodnjekrscanski z globljim, duhovnim razumevanjem dezele (Smitek, Mitolosko izroëilo 248), pri Cemer so se pojavile Stevilne analogije med indijskimi religijami in krs anstvom, kar se kaze tudi у zadnjem delu zapisane pesmi. Pri tem velja omeniti, da je krs anski pravzaprav le zunanji okvir pesmi, vsebina pa je po svojem izvoru anti na. Kar se tite samih opisov dezele, je, kot je bilo receno Ze pri omembi Majarjeve interpretacije, mogoce najti mnogo sorodnosti med slovensko pesmijo in opisi Grkov, denimo Megastena, Eratostena in Strabona, na primer da v Indiji ni snega in dezja, ampak je zemlja kljub temu rodovitna. Megasten, denimo, je pisal tudi o znacaju Indijcev, tj. da so preprosti in silno posteni (249; gl. tudi Karttunen).
Pesmim, v katerih je Indija opisana kot dezela, kjer ne kopljejo in ne orjejo, pa kljub temu vsako leto dvakrat ali trikrat Zanjejo, kot dezela, kjer ni dezja, snega in toce, ampak je kljub сети dovolj vode, у Strekljevi zbirki sledita pesmi St. 575 in St. 576, ki sta nastali у Rozu na Koroskem. Ti Murko uvrsti у posebno skupino, tj. med pesmi »vinskih bratcev« (Murko, »Indija« 20), saj je Indija v njiju predstavljena kot vinorodna dezela radostnih ljudi, kjer se poleg vseh drugih sladkosti cedi tudi vino. Poziv »Le pijmo bratri vince, / Najmo da voda stoji. / Voda je trodovi na, / Vince pa trod mori (Strekelj [pesem št. 575] 553) je bil у duhu slovenskega kmeta veseljaka. Prav taksni, a brez legendarnih primesi, sta tudi pesmi iz naslednjega sklopa (St. 577 in St. 578), ki ju Strekelj naslovi »Deveta dezela - Indija« (554-555), nastali pa sta у Ziljski dolini na Koroskem (St. 577) in na Krasu (St. 578). Indija je у ziljski razlicici opisana kot sre na dezela, kjer ni ne dezja ne snega, a je kljub temu vselej obilo rose in psenica dobro obrodi, hkrati pa fantazijska krajina dobi tudi podobo brezskrbne dezele preobilja pijace in jedace. У razlicici s Krasa je Indija predstavljena zgolj kot kraj »kulinariènega izobilja« (Smitek, Mitolosko izroëilo 251): »Indija komandija! / V älici kaso kuhajo, / Se sirom hise belijo, / S pogaco jih pokrijejo, / In skuto jih orajhajo« (Strekelj [pesem st. 578] 555). To podobo Indije Murko opredeli za bolj pravlji no, vse te posebnosti pa so bile slovenskemu kmetu tako prijetne, da so presle tudi у druge pesmi posvetnega znacaja, ki pojejo o sladkem vincu, obilnih pecenkah, klobasah in vinskih sodékih na rogovih pecenega vola (Murko, »Indija« 26). Smitek zapise, da je ta pesem tisti Cas na Krasu veljala za otrosko in spominja na inacico nemskega pesnika Hansa Sachsa iz sredine 16. stoletja, ki govori o tem, da se je bilo treba у de%elo izobilja prebiti skozi debel zid kaSe (Smitek, Mitolosko izroëilo 255), s tem pa so Zeleli otroke prepricati, da so pouzili velikokrat neljubo jim hrano.
Naslednji sklop dveh pesmi (št. 579 in št. 580), ki ju Strekelj naslovi »Sveti Tomaz in smrt«, sestoji iz dveh razlicic s Cerknega na Goriskem, kjer je opis Tomaza, ki у Indiji nabija sod, ko do njega nenadoma pristopi smrt. Ta si Zeli piti vinca, Tomaz pa jo zapre у sod. V zadnji pesmi iz sklopa pesmi o Tomazu (st. 581) »Sveti Tomaz umrje« iz Frama je opisana apostolova smrt, sama Indija pa se ne omenja, ampak gre zlasti za krScansko idejno ozadje o odhodu duse у nebesa.
Murko v svojem prispevku na kratko omeni tudi vplive ljudskih pesmi na poezijo slovenskih pesnikov. Navede pesem Otona Zupanéica »O Indiji Koromandijia, ki je izSla у Pisanicah (1900), in jo opredeli kot poeti no podobo Indije za otroke (Murko, »Indija« 22). Pesem sicer lahko beremo kot otrosko, morda pa je Murko kljub temu spregledal zakrito tematiko smrti - a brez grenkobnega podtona -, namre Zupanéicevega deda, ki je »odpotoval« у Indijo, dezelo preobilja, у pesmi opisano kot raj oziroma nebesa: »Tja у Indijo, tja у Koromandijo / pa dedek nas lani odsel je [...]. // In cakali smo ga in Cakali, / а zdaj ga vec nihce ne aka; / gotovo tam cvicka dolenjskega je, / gotovo je mnogo tobakal« (Zupancié 46). Smitek denimo omeni tudi pesem Frana Levstika »Kako je у Korotanic, ki je za Velikolastane predstavljala podobo »narobe sveta« (Smitek, Mitolosko izroëilo 256)." Daljna dezela éudes (lat. mirabilia mundi), »raj postopacev in dobrih jedcev ter narobe svet in dezela absurdov« (260), pa Кайе na popolnoma drugaéno recepcijo Indije od tiste iz 12. stoletja. Evropa je v 13. in 14. stoletju Indijo spoznavala prek potopisov Marca Pola, Odorika iz Pordenona in Mandevillovih domi8ljijskih zgodb, uveljavila pa se je tudi podoba Indije kot domovine divjakov in nevernikov (250) ali celo kot groteskno-komicnega »narobe sveta« (253); hiSe iz mesa in potoki vina so postali karikatura neke izkrivljene realnosti, opuscale so se zgodovinske podrobnosti, ki so jih zamenjale stereotipne podobe, kar pa je kulminiralo celo у mit o »prekleti Indiji« (250), ki je dosegel tudi Srbe in Hrvate in v katerem se zrcali negativen, sovrazen in nezaupljiv odnos do tujcev in Vzhoda, kar je med drugim gotovo posledica zamejenosti zgolj na svoje lastno okolje, hkrati pa tudi verske indoktrinacije. S to fazo recepcije Indije se Murko sicer ni ukvarjal, ampak se je osredotocal predvsem na tisto v 12. stoletju, je pa po vzoru Grafenauerjeve kulturnozgodovinske metode vsekakor zastavil pomembne temelje za vecplastno proucevanje tako domace kot tudi tuje motivike у slovenskem ljudskem izrocilu.
Od raziskav slovenskega ljudskega izrocila z motivi Indije do Studij o recepciji Indije у 19. stoletju in zatetkov formiranja indologije kot znanstvene discipline v slovanskem prostoru
Murka so poleg slovenskega ljudskega pesniskega izrocila z motiviko Indije zanimali tudi zacetki oblikovanja indologije kot znanstvene discipline, zlasti na ozadju raziskav sanskrta, s katerim se je podrobneje seznanil у casu svojega Studija na Dunaju. Poleg osrednjih predmetov germanistike in slavistike je obiskoval tudi predavanja Georga Biihlerja o sanskrtu in Friedricha Millerja o primerjalni slovnici indoevropskih jezikov, s Cimer je dobil vpogled v jezikoslovne povezave med indoevropskimi jeziki (gl. Kramberger in Samide). O sanskrtu, njegovih vzporednicah s slovanskimi jeziki in recepciji indijske literarne dediScine у slovanskem prostoru, na katero je bistveno vplivala recepcija Indije у Evropi, Murko razpravlja у lanku »Prvi usporedivaci sanskrita sa slovenskim jezicima« (»Prve primerjave sanskrta s slovanskimi jeziki«, 1897), pred opisom njegovih dognanj pa stoji kratek oris recepcije indijske kulture in sanskrtske knjizevnosti v Evropi v 19. stoletju, kar sluzi kot idejno ozadje Murkove razprave.
Indijska duhovna dediscina, vkljuéno z bogato literarno in jezikovno tradicijo, je bila postavljena v povsem nov, tj. zahodni kontekst in njegovo intelektualno okolje $ prvim prevodom temeljnega filozofsko-religijskega dela Bhagavadgita (skrt. Bhagavadgitá), ki ga je leta 1785 pripravil angleski orientalist Charles Wilkins in velja za prvo besedilo, prevedeno v katerikoli jezik neposredno iz sanskrta. V zacetku 19. stoletja, natanéneje dobri dve desetletji po prvem prevodu Bhagavadgite у anglestino, je bila Evropa zaznamovana z burnim politicnim in druzbenim dogajanjem, у katerem najbolj izstopata francoska revolucija leta 1789 ter nagla urbanizacija in industrializacija. Bhagavadgita je imela у tem vihravem ¿asu preobratov in sprememb prav poseben status - prevzela je vlogo nekaksne romantiène oaze sredi nebrzdanega in neusmiljenega toka sveta, pomenila je obrat h kultivaciji Custev, intuiciji, kontemplaciji in iskanju globljega smisla Zivljenja. Evropski intelektualci so se у teh negotovih Casih zavedeli primanjkljaja stanovitnega bivanjskega temelja, kar je spremljala obsesivna potreba po novi mitologiji, ki bi povrnila tisto, kar je Zahod Ze davno izgubil, tj. dialog s prvinskim (Herling 125). 5 tovrstnim iskateljstvom se je zacel oblikovati t. i. romanti ni mit o Indiji, izgubljenem zakladu in nadomestku za evropsko razocaranje, ki je $ svojo bogato dedis ino postala centralno zanimanje kulturne in duhovne prenove Zahoda (Petek 82). Bhagavadgita je tako v Evropi obveljala za kompendij celotnega spektra brezcasne indijske modrosti, hkrati z njo pa je tudi celotna indijska kultura kot utelesenje duhovnih idealov élovestva prevzela pomembno mesto у tem romanti nem vracanju. Podobe eksotiène daljne dezele in njenih modrosti so tako Zahod navdajale z upanjem, kar je hkrati predstavljalo tudi osnovo za zacetek formiranja indologije na zacetku 20. let 19. stoletja, za kar sta zasluzna August Wilhelm von Schlegel: in Henry Thomas Colebrooke. Ko je bil »mit о Indiji« oplemeniten 7 logosom, se je zgodil prehod od romanti ne »indomanije« К indoloski disciplini (Herling 31).
Indija je bila $ prvim prevodom Bhagavadgite najve zanimanja delezna pri Nemcih in ameriskih transcendentalistih, ki so na dezelo gledali у precej idealizirani luci. Prvi nemski intelektualec, ki je zacel kazati zanimanje za Indijo, je bil Immanuel Kant, in sicer у éasu svojega poucevanja geografije v Kónigsbergu leta 1756. K romanti nim podobam Indije je bistveno prispeval Johann Gottfried von Herder z delom Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit, ki je izslo istega leta kot Wilkinsonov prevod. Besedilo je bilo osnova, na kateri je gradil svojo romanti no predstavo o Indiji, ki pa je postala nekakSen model za druge, vecinoma nemske avtorje. Zanimanje Nemcev za Indijo je dodatno poglobil prevod Bhagavadgite iz sanskrta v latinScino, ki ga je leta 1825 pripravil August Wilhelm von Schlegel. Prevod je odslikaval njegove romanti ne nazore, ki so skupaj s Herderjevimi vplivali na druge nemske intelektualce. Istega leta, ko je izSel Schleglov prevod Bhagavadgite, je Alexander von Humboldt na berlinski akademiji znanosti izvedel znamenito predavanje o Bhagavadgiti 7 naslovom »Uber die unter dem Namen Bhagavad-Gitä bekannte Episode des Mahabharata«. Pesnitev je bral z o émi romantika, a je у njej prepoznal tudi globok moralni nauk, soroden Kantovi ideji о dolznosti in kategoricnem imperativu. Slednje bi lahko opredelili kot prvi vznik razsvetljenskega trenutka sredi cvetocega nemskega romanticizma, a Humbolt je kljub temu Se vedno ostajal v njegovih mejah. Schleglova romanti na recepcija Indije je mono zaznamovala tudi njegovega mlajsega brata Friedricha von Schlegla. Leta 1808 je izdal knjigo Úber die Sprache und Weisheit der Indier, ki je bila ena od najpomembnejsih referenc slovanskih intelektualcev, ko so se soocali s pionirskimi preiskavami nepoznanih svetov Indije.
Friedrich Schlegel je Bhagavadgito razumel kot bistveno panteistiéno besedilo, prav tako tudi hinduizem у celoti, slednje pa je postalo nekaksna smernica za recepcijo indijske filozofske, religijske in literarne krajine. Kot osrednji element indijske duhovne dedis ine je opredelil mit, ki je postal jedro у romanti ni hermenevtiki in osnova za vzpostavitev modela zahodne interpretacije, ki pa je temeljila tudi na Stevilnih stereotipnih podobah o Indiji, med katerimi so bile nekatere precej odklonilne. Georg Wilhelm Friedrich Hegel je bil denimo kriticen do nauka Bhagavadgite o umiku iz sveta, v Cemer je videl zgolj pasivno potopljenost у vrhovni absolut (skrt. brahman) (Petek 82). Pozneje mu je sledila skupina raziskovalcev, ki je indijsko filozofsko-religijsko misel in celotno indijsko civilizacijo dojemala kot nizjerazredno v primerjavi z zahodno civilizacijo in krséanstvom. Pri tem pa je zanimivo, da je Hegel v obdobju svojega poznega ustvarjanja spremenil odnos do indijskih tradicij. V svojih spisih o Bhagavadgiti iz leta 1826, ki jih je naslovil Uber die unter dem Namen Bhagavad-Gitä bekannte Episode des Mahabharata von Wilhelm von Humboldt, je navedel, da moramo opustiti povrsinske interpretacije o indijski religiji in njeni vsebini, ki deloma izvirajo iz aplikacije vrhovnih kategorij zahodne kulture in filozofije (82). Vzporedno z orisanim romanti nim iskateljstvom pa so nastajale tudi Stevilne raziskave s podrocja indijskega jezikoslovja, tesno povezanega z raznimi segmenti duhovne tradicije dezele. Zahodne raziskovalce je тоёпо navduseval sanskrt, ki je, $ Schleglovimi besedami, vrhovni religijski in filozofski jezik (Herling 133).
Tudi slovanske intelektualne kroge je na zacetku 19. stoletja zaznamoval izjemen porast zanimanja za Indijo, zaceli so nastajati prvi prevodi, veliko pozornosti pa je bil delezen sanskrt kot sveti jezik, ki je na Zahodu obveljal za pramati vseh jezikov. Po vzoru nemskih so tudi slovanski intelektualci raziskovanje sanskrta sprva zamejili na iskanje besednih sorodnosti. Murko kot temeljni vir, ki je imel nesluten vpliv na velik vznik zanimanja za Indijo pri slovanskih narodih, navaja »epohalno delo Friedricha Schlegla« Uber die Sprache und Weisheit der Indier. Omenja Schleglovo pojmovanje sanskrta kot plemenitega jezika ter njegovo iskanje gramatiénih in besednih sorodnosti med sanskrtom in slovanskimi jeziki, pri Cemer je slovanske intelektualce navduSila zlasti njegova navedba 43 analogij slovanskih besed s sanskrtom (Murko, »Prvi usporedivaci« 104).
Med Slovani, ki so bistveno vplivali na zacetek snovanja znanstvenih raziskav indijske knjizevnosti in jezikov у slovanskih dezelah, Murko izpostavlja Poljaka Walentyja Skorochóda Majewskega, arhivarja Kraljevine Poljske, in njegovo delo O Stawianach i ich pobratymcach, ki je izSlo leta 1816 у Varsavi, pri emer, tako Murko, naslov dela ne da slutiti, da je tako геКоё у celoti posveceno sanskrtu in indijski knjizevnosti (Murko, »Prvi usporedivaci« 104). Murko je prizadevanja Majewskega izjemno cenil; opredelil ga je kot tistega, ki mu »pripada slava prvega slovanskega sanskrtista« (107), saj je s svojim delom osnoval trdne temelje za nadaljnje znanstvene raziskave jezikovnih in literarnih svetov Indije. Majewski namrec ni ostajal zgolj pri povrsinskem nizanju sorodnih besed, temvec je pripravil sanskrtsko gramatiko, pri Cemer se je opiral na delo Johanna Philippa Wesdina Bartolomeja, avstrijskega misijonarja in orientalista hrvaskih korenin. Majewski je prevedel celo dve knjigi epa Ramajana (skrt. Ramayana) s seznamom sanskrtskih besed za ротоё pri branju. Poleg tega je leta 1830 prevedel tudi delo Brahmavajvartapurana (skrt. Brahmavaivartapuräna) z dodatnim latinskim prevodom Adolphusa Fridericusa Stenzlerja (108).
Delo Majewskega je bilo zaznamovano tudi z izjemno strastjo v iskanju primerjav med indijskimi in slovanskimi bogovi, verovanji in navadami. Poleg tega pa ga je neutrudno iskanje virov - priskrbel si je vsa dela o jezikih Indijcev in Perzijcev, med drugim tudi razprave azijskega drustva v Kalkuti, recenzijo Schleglovega dela Úber die Sprache und Weisheit der Indier in Bartolomejevo sanskrtsko gramatiko - naposled napeljalo tudi na teorijo o »izvoru Slovanov na Gangesu« (Murko, »Prvi usporedivaci« 108), ki jo je, kot Ze omenjeno, zagovarjal tudi Matija Majar - Ziljski. Majewski je med letoma 1813 in 1815 izvedel Stevilna predavanja o sanskrtu in indijski knjiZevnosti, katerih temeljna rdeca nit je bila ideja o izvoru Indijcev in Slovanov iz skupnega plemena. У Zelji, da dokaze indijsko poreklo Slovanov, je Zrtvoval vse svoje imetje, njegove studije pa so prispevale К intenzivnejsemu proucevanju slovanske identitete in narodnosti, Se posebno pri Poljakih.'· Kot zapise Murko, to ni presenetljivo, saj so Poljaki po izgubi drzave idealizirali svojo zgodovino in preteklost пагода ter se opirali na romanti no podobo plemenitega pranaroda Slovanov (105).
Murko у studiji dodaja, da iz del Majewskega kljub tehtnosti njegovih raziskav veje znacilna narava recepcije Indije, prisotna v takratni Evropi, tj. da je »v romantiènem duhu Zelel ustvariti sliko temne slovanske starodavnosti in prastare slovanske narodne kulture« (Murko, »Prvi usporedivaci« 105), predvsem na osnovi jezikovnih sorodnosti, kar pa ne zmanjsa vrednosti in prelomnosti njegovih raziskav; Murko ga ne opredeli le za prvega Poljaka, ampak celo za prvega Slovana, ki je »za svoje namere obseg svojih Studij razsiril na najoddaljenejse narode« (105-106). Kljub izjemni naklonjenosti delu Majewskega pa Murko omenja tudi manko tehtnejsih argumentov in dokazov za teze, ki jih je v svojih delih navajal Poljak, v prvi vrsti zato, ker se je omejeval ve inoma na navedbe Schlegla in drugih Nemcev (111). Bolj precizne dokaze za primerjave sanskrta s Ceskim, poljskim in srbskim jezikom Murko pripisuje Antonu Jungmannu, praskemu profesorju veterine, ki se je poleg svoje zdravniske stroke ukvarjal tudi z lingvistiko in mitoloskimi Studijami, sanskrt pa je opredelil kot mati jezikov у Perziji in Evropi (110). Na koncu prispevka omeni Se Franca Miklosica, ki so ga zanimale vzporednice med sanskrtom in slovanskimi jeziki, in Hrvata Antuna Mihanoviéa, ki je izdal 200 sorodnih sanskrtskih in slovanskih besed (112-113); Mihanovié je kot pravi romantik med drugim razpravljal tudi o prazgodovini slovanskega naroda. Kot temelj za romanti no recepcijo Indije pa Мио omenja delo pesnika Jána Kollárja, ki je Indijo razumel kot »staro mati Slovanov«, ukvarjal pa se je predvsem z iskanjem vzporednic v indijski in slovanski mitologiji, kar je predstavljalo vrhunec romantiène recepcije Indije pri Slovanih (114). Njegova dela so bila prezeta z domisljijo in romantiko, pri temer pa Murko ponovno opozarja na nekriti no obravnavo indijskega porekla Slovanov (115).
Murko v svojem prispevku tako posreduje temeljni pregled zanimanja slovanskih narodov za indijsko duhovno in literarno dedis ino, pri Cemer izpostavi romanti no ozadje vecine raziskav, kar je Cestokrat privedlo do nekriti nih obravnav indijske kulture in hkrati $ tem slovanskega porekla. 12 njegovih analiz veje tudi misel o izjemnem doprinosu tovrstnih prizadevanj, ki so prispevala k postopnemu oblikovanju objektivnih Studij o Indiji ter njenih literarnih in jezik(osl)ovnih svetovih. Za konec velja omeniti Se to, da Murko v svojem lanku sicer ne omenja zacetnika slovenske indologije Karola Glaserja, a je bil s procesom njegovega snovanja resnih indoloskih Studij izjemno dobro seznanjen, kar je razvidno iz Stevilnih pisem, ki sta si jih izmenjala. Glaser, ki je iz indologije doktoriral na Dunaju, je Murka redno obvescal o podrobnostih svojih indoloskih raziskav, pa tudi o njegovemu delu takrat precej nenaklonjenemu znanstvenemu okolju (Pacheiner Klander 9). »Da jaz sleparim z indologijo, mi je rekel prof. Jesenko у Trstu,« je leta 1913 zapisal Glaser у enem od рвет Murku. A kljub nevzpodbudnim okolistinam je opravil izjemno veliko delo: objavil je prve prevode staroindijskih literarnih del iz izvirnika ter oZje obcinstvo seznanjal z razlicnimi vidiki indijske kulture in z orientalistiko kot znanstveno disciplino (97), kar je vsekakor primerljivo s prizadevanji drugih evropskih intelektualcev, ki so novemu gradivu, ki je usvajalo Zahod, tlakovali pot v znanost in njene raznolike discipline.
VIRI
Glaser, Karol. Pismo Matiji Murku. 25. 5. 1913: Мана Murko, Korespondenca, Karol Glaser (24, 1884-1913), Narodna in univerzitetna knjiznica, Rokopisna zbirka, Ms 1119, 1.
Sidebar
References
LITERATURA
Grafenauer, Ivan. »Najvaznejse ritmiène oblike у zgodovini slovenske narodne pesmi«. Etnolog, let. 16, 1943, str. 43-60.
Grafenauer, Ivan. Slovensko slovstvo na Koroskem. Ziv ¿len vseslovenskega slovstva. Drzavna zalozba Slovenije, 1946.
Herling, Bradley L. The German Gita. Hermeneutics and Discipline in the German Reception of Indian Thought, 1778-1831. Routledge, 2006.
Karttunen, Klaus. India in Early Greek Literature. Finnish Oriental Society, 1989.
Kramberger, Petra, in Irena Samide. »Matija Murko in dunajska germanistika«. PrimerJalna knjizevnost, let. 48, St. 2, 2025, str. 43-65.
Majar, Matija. »O sljedah Praslavjan«. Slavjan, let. 1, St. 3, 1873, str. 41-45.
Murko, Matija. »Frjanovo«. Casopis га zgodovino in narodopisje, let. 1, St. 1, 1904, str. 208-210.
Murko, Matija. Geschichte der älteren sidslavischen Literaturen. С. Е. Amelang, 1908.
Murko, Matija. »Indija slovenskih narodnih pesmi«. Slovenski jezik, let. 3, 1940, str. 20-27.
Murko, Мага. »Narodopisna razstava éeskoslovanska у Pragi |. 1895«. Letopis Slovenske matice za leto 1896, ur. Anton Bartel, Ljubljana, Slovenska matica, 1896, str. 75-137.
Murko, Маша. »Prvi usporedivaci sanskrita sa slovenskim jezicima«. Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga CXXXII, Zagreb, Dionicka tiskara, 1897, str. 103-115.
Murko, Matija. »Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami«. Etnolog, let. 3, 1929, str. 5-54.
Murko, Matija. »Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih«. Casopis za zgodovino in narodopisje, let. 32, St. 1-4, 1937, str. 300-307.
Pacheiner Klander, Vlasta. Karol Glaser. Prvi slovenski doktor sanskrta. Znanstvena zalozba Filozofske fakultete, 2017.
Petek, Nina. Bhagavadgita. Onstran vezi, tostran svobode. Pivec, 2021.
Ramovs, Fran. »Matiju Murku ob devetdesetletnici (iz Letopisa SAZU 1952)«. SAZU, https://www.sazu.si/clani/ matija-murko. Dostop 9. 6. 2025.
Repansek, Luka, in Nina Petek. »Literarnoprevodne izmenjave z indijskimi jeziki«. Zgodovina slovenskega literarnega prevoda IT. Slovenska literatura v dialogu s tujino, ur. Nike Kocijancié Pokorn et al., Zalozba Univerze у Ljubljani / Cankarjeva zalozba, 2023, str. 717-729.
Stanonik, Marija. »Ivan Grafenauer - raziskovalec slovstvene folklore in prvi predstojnik ISN SAZU«. Slovstvena folkloristika, let. 10, St. 1, 2011, str. 2-6.
Stanonik, Marija. »Matija Murko (1861-1952): na razpotjih slovanske filologije«. Folkloristièni portreti iz 20. stoletja. Do konstituiranja slovenske slovstvene folkloristike, Marija Stanonik, Zalozba ZRC, ZRC SAZU, 2013, str. 35-85.
Smitek, Zmago. Klic dalinih svetov. Slovenci in neevropske kulture. Borec, 1986.
Smitek, Zmago. Mitolosko izrocilo Slovencev. Svetinje preteklosti. Studentska zalo%ba, 2004.
Strekelj, Karel, ur. Slovenske narodne pesmi. Zv. 1, Ljubljana, Slovenska matica, 1895- 1898.
Zupantié, Oton. Pisanice. Pesmi za mladino. L. Schwentner, 1900.
Footnote
