IFLINE SMERNICE ZA PREDMETNO OZNACEVANJE: prednosti in slabosti v luci spoznanj o vedenju uporabnikov

Headnote

Oddano: 05.04.2005 - Sprejeto: 29.04.2005

Izvirni znanstveni clanek

UDK 024.5

Izvlecek

Ifline smernice za predmetno oznacevanje so v izvirniku izsle leta 1995, v slovescini pa leta 2002. Nastale so kot poskus tvorjenja teorije sistemov za vsebinsko opisovanje knjiznicnega gradiva na podlagi analize vec takih sistemov. Smernice so predstavljene in ilustrirane s Splosnim slovenskim geslovnikom, Sears List of Subject Headings in Library of Congress Subject Headings (LCSH). Na podlagi raziskav o tem, kako ljudje uporabljajo kataloge, ki imajo vsebinski opis narejen na podlagi LCSH, so prikazane pomanjkljivosti smernic. Predlagane so spremembe, ki bi uporabnikom olajsale iskanje gradiva po vsebini, vendar bi pomenile tudi vec obveznosti za knjiznicarje. Pregledani sistemi in smernice za vsebinsko opisovanje zrcalijo potrebe tradicionalnih knjiznicarjev in listkovnih katalogov, kar pa je veckrat v nasprotju s potrebami uporabnikov, racunalniskih katalogov in sodobnih knjiznicarjev. Sisteme za vsebinsko opisovanje bo mogoce izboljsati z uporabo spoznanj o vedênju uporabnikov in z izkoriscanjem moznosti informacijske tehnologije. Za boljso dostopnost gradiva po vsebini pa bo potrebno spoznati tudi postopke vsebinske analize in opisovanja.

Kljucne besede: vsebinsko opisovanje, knjiznicni katalogi, teoreticne osnove

Original scientific article

UDC 024.5

Abstract

IFLA Principles Underlying Subject Heading Languages were published in 1995 and translated into Slovene in 2002. They try to recover the theory of indexing languages from an analysis of subject heading languages that are used in libraries around the world. These guidelines are illustrated with examples from Splosni slovenski geslovnik (Slovene General Subject Headings, Sears List of Subject Headings, and Library of Congress Subject Headings (LCSH). Studies on the use of LCSH by users of library catalogs were reviewed to determine weaknesses of the IFLA Principles. Changes were suggested, which would make subject retrieval easier for users. The reviewed subject heading languages reflect the needs of traditional librarians and card catalogs. These often conflict with user needs, characteristics of online catalogs and modern librarians. Subject heading languages could be improved if we would take into account the vast knowledge of user behavior and capabilities of information technology. For a better subject access to library materials, we also need to understand the processes of subject analysis and subject description.

Key words: subject description, library catalogs, theoretical foundations

Uvod

Ifline smernice za predmetno oznacevanje so bile objavljene pred skoraj desetimi leti, a so dozivele razmeroma mlacen odziv. Niti v tujini niti pri nas niso imele vecjih teoreticnih ali prakticnih posledic. Kljub temu so vredne nase pozornosti. Analizirajo namrec teoreticne osnove, na katerih so zgrajeni sistemi za opisovanje vsebine dokumentov in publikacij v knjiznicah. Tradicija sistemov za vsebinski opis je ze zelo stara. Poglavitni knjiznicni sistemi za vsebinsko opisovanje (Univerzalna decimalna klasifikacija, Deweyeva decimalna klasifikacija, Geslovnik Kongresne knjiznice) so stari ze nad sto let. Izhajajo iz prakse, ne iz teorije. Postopek gradnje sistemov za vsebinski opis je predstavljen v razlicnih ucbenikih (npr. Hunter, 2002; Aitchinson, Gilchrist in Bawden, 2000) in dveh mednarodnih standardih (ISO 2788 in 5964). Teoreticne osnove za gradnjo sistemov za vsebinski opis knjiznicnega gradiva bi lahko izdelali tudi tako, da bi z analizo obstojecih sistemov prisli do teoreticnih zakljuckov. Vprasanje, ali je to pravilno in smotrno, je zelo staro in se nima zanesljivega odgovora. Toda Ifline smernice so bile eden od prvih poskusov odgovora na to staro vprasanje. Ta dokument nas zdaj zanima zato, ker se v Iflinih smernicah zrcalijo tudi vzroki za tezave, ki jih imamo knjiznicarji s sestavljanjem geslovnikov, pa tudi tezave, ki jih imamo bodisi knjiznicarji kot drugi uporabniki katalogov z iskanjem po vsebini. Smernice bodo v nadaljevanju predstavljene in ilustrirane v medsebojni primerjavi Splosnega slovenskega geslovnika (SSG), Library of Congress Subject Headings (LCSH) in Sears List of Subject Headings (SLSH). Izbira SSG kot najnovejsega in najsplosnejsega geslovnika v slovenscini se najbrz ne zdi sporna. SLSH je izbran zaradi projekta prevajanja v slovenscino (Kardos in Zalokar, 2000; Zalokar, 2004). LCSH pa je dodan kot najvplivnejsi in najobseznejsi geslovnik za vsebinsko obdelavo knjiznicnega gradiva. Po njem se zgledujejo mnogi drugi geslovniki, tudi SLSH.

1 Ifline smernice za predmetno oznacevanje

Rozman (2002) je izvrstno prevedla Ifline smernice za predmetno oznacevanje, ki so objavljene v Splosnem slovenskem geslovniku iz leta 2002. V njih je enajst nacel, razvrscenih v dve skupini. V prvi skupini so nacela o oblikovanju predmetnih oznak, v drugi pa naceli o dodeljevanju predmetnih oznak.

Med naceli o oblikovanju predmetnih oznak je prvo nacelo enolicnosti. Nacelo pravi, da »moramo vsak pojem ali imensko entiteto predstaviti le z eno normativno predmetno oznako« (Rozman, 2002, str. 9). To pomeni, da moramo vsak pojem dosledno imenovati z istim imenom, oznaciti z isto besedo. V okviru tega nacela sta zasidrani se dve naceli: nacelo o sinonimih in nacelo o homonimih. Po nacelu o sinonimih moramo kontrolirati sinonime tako, da vedno uporabljamo le enega. Kazalka nas v SSG napoti z nesprejetega na sprejeti sinonim, npr. »Literatura glej Knjizevnost« in »Knjizevnost uporabi za Literatura« (Splosni, 2002). Na enak nacin to izvajata tudi LCSH in SLSH. Oba za oznacevanje ekvivalencnega odnosa uporabljata oznaki »use« in »use for«. Obe oznaki izhajata iz mednarodnih standardov (ISO 2788; ISO 5964). Prav tako vsi trije geslovniki upostevajo nacelo o homonimih, po katerem je treba prepreciti iskanje neustreznega gradiva, ce je to oznaceno z enako besedo za razlicen pomen. Tako SSG kot LCSH in SLSH za ta namen uporabljajo kvalifikatorje, torej pojasnila v oklepaju, npr.: »Depresija (gospodarstvo), Depresija (medicina), Depresija (meteorologija)« (Splosni, 2002, str. 54).

Cetrto je nacelo o semantiki. Po njem je treba predmetne oznake v sistemu za predmetno oznacevanje medsebojno povezati glede na semanticne odnose, ki so lahko ekvivalencni (med sinonimi, npr. knjizevnost in literatura), hierarhicni (med nadrejenimi in podrejenimi pojmi, npr. geslovnik in sistem za vsebinsko oznacevanje) ter asociativni (med sorodnimi pojmi, npr. geslovniki in tezavri). SSG to nacelo uposteva s kazalko »glej« oz. »uporabi za« in vodilko »glej tudi«. LCSH in Sears za oznacevanje odnosov med pojmi uporablja oznake, ki so sicer standardizirane za tezavre: NT narrower term (ozji izraz), BT broader term (sirsi izraz) in RT related term (sorodni izraz). Oba sta v preteklosti uporabljala »x« za kazalko in »xx« za vodilko.

O povezovanju predmetnih oznak govori se nacelo o sintaksi. Po tem nacelu je treba sestavljene pojme oznacevati tako, da povezemo sestavne dele predmetne oznake s sintagmatskimi odnosi. Sintaksa pa ima prednost pred semanticnimi odnosi. To pomeni, da je za sestavljene pojme bolje sestavljati nize predmetnih oznak (npr. geslovniki - knjiznice) kot tvoriti sestavljene predmetne oznake (npr. knjiznicni geslovniki). Vsi trije obravnavani geslovniki vsebujejo gesla, ki so enostavni (npr. knjiznice) ali sestavljeni pojmi (npr. solske knjiznice). Pri geslih, ki oznacujejo sestavljene pojme, je pomemben vrstni red besed. Tradicionalno smo v knjiznicah sestavljena gesla invertirali (npr. knjiznica, solska) zato, da je bilo gradivo v listkovnem katalogu uvrsceno pod nosilnim pojmom. Zdaj SSG predvideva le uporabo naravnega vrstnega reda, medtem ko SLSH invertira le gesla za bitke in pokole ter drzavo (npr. »Ardennes, Battle of the, 1944-1945« in »State, The«). V LCSH so nekatera gesla v naravnem, druga v invertiranem besednem redu (npr. »Cataloging of early printed books« in »Cataloging, Cooperative «). Vendar pa nacelo o sintaksi ne govori o tem, kdaj je treba uporabiti enostavni ali sestavljeni pojem, temvec o tem, da je za kompleksne teme treba gesla (ne glede na to, ali so enostavna ali sestavljena) oblikovati v predmetne nize. Tvorjenje predmetnih nizov pa ima prednost pred tvorjenjem sestavljenih predmetnih oznak.

Vsi trije geslovniki vsebujejo navodila za oblikovanje predmetnih nizov, ceprav v zelo razlicnem obsegu. SSG vsebuje tri pravila za oblikovanje predmetnih nizov. V prvem je priporoceni vrstni red predmetnih dolocil naslednji: tematsko - zemljepisno - casovno - oblikovno. Drugo pravilo obravnava izjeme, saj ni nujno, da vsi nizi vsebujejo vse vrste predmetnih dolocil. Isto pravilo govori tudi o razmerju med vec temami, ki jih neka publikacija ali dokument obravnava, torej o tem, kdaj je potrebno oblikovati vec predmetnih nizov. V tretjem pravilu je opisan vrstni red dolocil, ki opisujejo neko dejanje. Pravila za sestavljanje predmetnih nizov so v LCSH po eni strani odsotna, po drugi pa precej obseznejsa in zahtevnejsa. Zelo veliko predmetnih nizov je v LCSH ze oblikovanih (npr. »Library materials - Conservation and restoration - Equipment and supplies«). Njihovo spreminjanje praviloma ni dovoljeno. Izjemi sta dve: ce gre za dodajanje splosnih predmetnih dolocil (free-floating subdivisions) vsem predmetnim nizom in ce gre za oznacevanje kraja pri tistih predmetnih nizih, kjer je to posebej dovoljeno (npr. »Libraries (May Subd Geog)«). V LCSH veljajo posebna pravila, ki natancno predpisujejo, kdaj in kako se smejo splosna in geografska dolocila dodajati predmetnim nizom. Tudi v SLSH so predmetni nizi ze sestavljeni in v njem veljajo podobna pravila za uporabo geografskih predmetnih dolocil, kot v LCSH. Sicer pa v tem geslovniku velja splosno pravilo o vrstnem redu dolocil v predmetnem nizu, ki je podobno pravilu iz SSG: tema - prostor - cas - oblika. Za posebnosti v vrstnem redu dolocil v nizu je tudi v SLSH se nekaj posebnih pravil, npr. v primeru biografij, jezikoslovja in leposlovja ter obravnave kake teme v zvezi z dezelo.

Med naceli o oblikovanju predmetnih oznak sesto nacelo govori o doslednosti. Vse med seboj primerljive predmetne oznake v sistemu za predmetno oznacevanje si morajo biti po obliki in strukturi podobne. To velja tudi za predmetne oznake, ki se vkljucujejo v sistem na novo. S tem se v sistemu zagotavlja doslednost. SSG to pravilo uposteva npr. z dosledno uporabo naravnega vrstnega reda v sestavljenih pojmih. LCSH pa npr. z dosledno uporabo izraza »motion pictures « v zvezah »Animals in motion pitures« in »Motion picture cameras«, ceprav je bolj razsirjena uporaba pojma »movie cameras« (Hoerman in Furniss, 2000, str. 42). Tako LCSH kot SLSH nacelo o doslednosti izvajata tudi tako, da vsebujeta t. i. vzorcne predmetne nize (»pattern headings« v LCSH in »key headings« v SLSH). »Shakespeare, William, 1564-1616« je edina oseba, ki je v teh dveh geslovnikih imenovana. Ta primer po eni strani sluzi za vzorec oblikovanja osebnih imen kot predmetnih oznak. Po drugi strani pa je pod tem imenom naveden seznam dolocil, ki jih lahko uporabljamo v predmetnem nizu za podobno osebnost, o kateri govori opisovano knjiznicno gradivo.

Po sedmem nacelu, nacelu o poimenovanju, predmetne oznake za osebe, rodbine, kraje in korporacije oblikujemo v skladu z veljavnimi pravili za oblikovanje znacnic. To nacelo upostevajo vsi trije geslovniki, SSG, SLSG in LCSH. Ceprav se slovenska in ameriska pravila za oblikovanje znacnic nekoliko razlikujejo, ima osnovna oblika osebne znacnice po obeh pravilnikih zelo podoben videz. To smo lahko opazili ze na zgornjem primeru Williama Shakespeara. Medtem ko v Sloveniji obliko imen poiscemo v normativni datoteki osebnih in korporativnih imen CONOR, nasi ameriski kolegi za isti namen uporabljajo normativno datoteko Kongresne knjiznice LC Names. Ta je dostopna tudi slovenskim knjiznicarjem prek sistema COBISS/OPAC.

Nacelo o jamstvu knjiznicnega gradiva je sicer precej nenavadno poimenovano. V anglescini se glasi »literary warrant principle«. Morda bi bilo bolje reci »nacelo o izvoru knjiznicnega besedisca«, saj gre za to, da v geslovnike vkljucujemo le tiste pojme, ki se pojavljajo v knjiznicnem gradivu knjiznice. Besedisce je knjiznicno zato, ker prihaja iz gradiva v knjiznici in zato, ker opisuje gradivo v knjiznici. Po tem nacelu se nov pojem sicer lahko pojavi kjerkoli, vendar ga v geslovnik ne moremo vkljuciti, dokler ni objavljen v publikaciji ali dokumentu, ki ga je knjiznica vkljucila v svoje zbirke. Da NUK to navodilo uposteva, nam daje vedeti naslednji odlomek iz SSG: »Navodila za predmetno oznacevanje slonijo na primerih vsebinske obdelave monografskega gradiva v NUK in na prakticnih izkusnjah pridobljenih pri obdelavi« (Splosni, 2002, str. 8). Iz poglavja 7.1 o dodajanju novih predmetnih oznak lahko sklepamo, da knjiznice lahko po lastni presoji dodajajo predmetne oznake, ki jih sicer v geslovniku pogresajo. Vendar pa je iz besedila v tem poglavju sklepati, da bodo tudi posamezne knjiznice upostevale nacelo, da za nova gesla izbirajo le pojme, ki se pojavljajo v novem knjiznicnem gradivu. Podobno je z LCSH in SLSH. Posamezne knjiznice lahko Kongresni knjiznici predlagajo nova gesla, ki jih potrebujejo za opis svojega gradiva. Za novacenje gesel v okviru Programa za kooperativno katalogizacijo (Program for Cooperative Cataloging) deluje poseben program, Subject Authority Cooperative Program (SACO, 2005). SLSH pa v navodilih za uporabo geslovnika knjiznicarje poziva, naj nova gesla, ki jih potrebujejo za opis novega gradiva, dodajajo v skladu s pravili in po vzorcih obstojecih gesel v SLSH.

Zadnje izmed nacel o oblikovanju predmetnih oznak je nacelo o uporabnikih: besedisce moramo »izbirati tako, da odraza sodobno izrazje ciljnih skupin uporabnikov « (Splosni, 2002, str. 10), to je uporabnikov knjiznic, ki geslovnike uporabljajo. Videti je, da SSG to pravilo uposteva: »Katalogizatorji se morajo pri delu ozirati na zahteve uporabnikov...« in »Prav uporabnikove zahteve in vrednotenje rezultatov iskanja po predmetnih oznakah (...) bodo gibalo novih sprememb in dopolnil na podrocju vsebinske obdelave« (Splosni, 2002, str. 8). Tudi SLSH in LCSH upostevata to nacelo in ga poimenujeta »current usage«. To po eni strani pomeni, da se gesla s casom spreminjajo (vcasih je bilo v rabi npr. geslo »prosve ta«, danes »solstvo«), po drugi pa, da za nova gesla izbiramo tiste izraze, ki so razsirjeni med uporabniki.

Dve naceli o dodeljevanju predmetnih oznak zakljucujeta Ifline smernice za predmetno oznacevanje. Nacelo o pravilih pravi, da lahko katalogizatorji ustrezejo potrebam uporabnikov in dosledno obdelajo knjiznicno gradivo, ce so zagotovljena pravila za izvajanje vsebinske analize in dolocanje vsebinskega opisa. To pomeni, da morajo katalogizatorji imeti navodila za ugotavljanje vsebine publikacije ali dokumenta ter navodila za uporabljanje sistemov za vsebinski opis (geslovnikov). V Sloveniji smo doslej uporabljali nekaj pravilnikov za stvarno katalogizacijo (Splosni, 2002). Izid SSG v tiskani obliki in njegova spletna razlicica (Spletni splosni slovenski geslovnik, SSSG) sta najnovejsa dosezka na tem podrocju. Pravila za uporabo SLSH so od vsega zacetka, tj. od leta 1923, izhajala skupaj s seznamom. LCSH je svoja prva pravila izdal sele po osemdesetih letih delovanja, leta 1984, in od tedaj se redno dopolnjujejo (Subject cataloging manual: Subject Headings, 1996). SSG in SLSH v nasprotju z LCSH naredita tudi korak v smeri pravil za dolocanje vsebine knjiznicnega gradiva. SSG v treh tockah opisuje postopek dolocanja vsebine knjiznicnega gradiva. Najprej svetuje, da katalogizator pregleda dele publikacije ali dokumenta, ki izrazajo vsebino, npr. naslovno stran, kazalo vsebine, predgovor. Nato svetuje izbiro primerne predmetne oznake iz geslovnika, ce delo ne govori o osebi, rodbini, korporaciji ali stvarnem naslovu in nasteje tudi gradivo, ki jim vsebine ne moremo dolociti (npr. slikanice). Nazadnje pa naroci uporabo najozjega moznega gesla, ki ustreza vsebini publikacije ali dokumenta. Zelo podobna so tudi navodila SLSH, le da nekaj prostora nameni se pomenu izbire takih gesel, ki bodo uporabniku pomagala pri iskanju.

Zadnje izmed Iflinih nacel, nacelo o specificnosti, predvideva uporabo najozjega pojma za opis vsebine knjiznicnega gradiva. Po njem mora ena ali vec predmetnih oznak, ki so dodeljene publikaciji ali dokumentu, ustrezati po eni strani njeni oz. njegovi vsebini, po drugi strani pa velikosti in znacilnostim zbirke. To pomeni, da moramo vsebino publikacije ali dokumenta oznaciti natancno. Natancnost pa je odvisna tudi od obsega in znacilnosti zbirke, v katero bomo publikacijo oz. dokument uvrstili. SSG to nacelo uresnicuje z nacelom najozjega in neposrednega vpisa: »Najozji vpis pomeni, da knjiznicnemu gradivu vedno dolocimo najozji pojem in ne sirsega, ki ozji pojem vkljucuje. [...] kajti ce v geslovniku ni ustrezne predmetne oznake, jo mora [knjiznicar] dodati. Neposredni vpis pa pomeni, da je predmetna oznaka locen izraz in ne predmetno dolocilo sirse predmetne oznake « (Splosni, 2002, str. 11). To pomeni, da knjigi, ki govori o kraskih ovcarjih ne smemo dodeliti gesla »psi«, geslovnik vsebuje geslo »kraski ovcar«. Z navodilom o najozjem pomenu SSG dovoli uporabo gesel, ki ne izhajajo iz SSG. Z neposrednim vpisom pa katalogizatorjem naroci oblikovanje predmetnih nizov: Ce je neka tema izrazena v publikaciji ali dokumentu, moramo dodeliti tak predmetni niz, kjer predmetna znacnica izraza vsebino dokumenta ali publikacije.

Ni dovolj le dodati predmetnega dolocila. Predmetna dolocila so namrec namenjena podrobnejsemu opredeljevanju predmetne znacnice. Tako SLSH kot LCSH to nacelo izpolnjujeta. LCSH ne dovoljuje uporabe gesel, ki niso na seznamu. V takem primeru je izbrano sirse geslo tudi najozje veljavno geslo v hierarhiji, ki zajema vsebino dela. SLSH pa katalogizatorju daje po eni strani obsezno paleto moznosti za sestavljanje in oblikovanje gesel, ki niso na seznamu. To so gesla za imena oseb, krajev, zivali itd. Prav toliko svobode kot SSG, pa SLSH dopusca tudi pri dodeljevanju novih gesel.

2 Tezave uporabnikov z iskanjem gradiva po vsebini

Kljub temu, da knjiznicarji gradnji in vzdrzevanju geslovnikov povzrocamo veliko pozornosti, imajo uporabniki z iskanjem gradiva po vsebini velike tezave. Borgman (1996) je ugotovila, da imajo uporabniki deset let potem, ko je prvic objavila rezultate svojih raziskav o vedenju uporabnikov pri iskanju v knjiznicnih katalogih, kljub mnogim dognanjem raziskovalcev se vedno tezave pri iskanju gradiva v knjiznicnih katalogih. Danes stanje ni veliko boljse. Tezave, ki jih je ugotovila Borgman, pa ne izhajajo samo iz konstrukcije informacijskih sistemov. Del krivde nosijo tudi lastnosti geslovnikov, s katerimi pripravljamo vsebinske opise.

Drabenstott in Vizine-Goetz (1994) sta se ukvarjali s proucevanjem tezav, ki so jih uporabniki imeli pri iskanju gradiva po vsebini v katalogih, ki so vsebovali gesla LCSH. Njune ugotovitve o nepravilnostih pri iskanju lahko povzamemo v naslednjih tockah:

1. Pravilno iskanje:

a. uporabniki po rezultatih raziskave Lesterjeve (Drabenstott in Vizine-Goetz, 1995) v priblizno 40% iscejo z enakim izrazom, kot je uporabljen za uradno obliko gesla v geslovniku;

b. iskalni izrazi, ki so glede na geslovnik pravilni, so krajsi od nepravilnih iskalnih izrazov;

c. vecina iskanja po vsebini so poizvedbe glede na tematiko;

d. verjetneje je, da bodo uporabniki izbrali pravilno obliko izraza za tematiko kot za imena ali kombinacijo imen in drugih pojmov.

2. Nepravilno iskanje:

a. majhno stevilo izrazov, ki jih uporabniki vpisejo v racunalniske kataloge niso prave poizvedbe po vsebini. Gre za izraze ali nakljucno natipkane nize crk, ki obicajno izrazajo uporabnikovo jezo ali obup zaradi neuspesnega iskanja (npr. »grrrrrrrr«);

b. majhno stevilo iskalnih izrazov, ki so sestavljeni pojmi, uporabniki vpisejo brez presledkov med besedami (npr. »pustnasema«);

c. majhno stevilo izrazov, s katerimi uporabniki iscejo v racunalniskih katalogih, je narobe napisano (npr. »tsevilo«).

3. Iskanje z drugacno obliko izraza, kot je v katalogu:

a. uporabniki iskalne izraze vpisejo v razlicnih sklonih, uporabljajo opuscaje, pike in druga locila (npr. »U.N.« namesto »UN«, »coffee-houses« namesto »coffeehouses« ali »children's art« namesto »children art«);

b. uporabniki iscejo z okrajsavami, namesto popolnimi oblikami izrazov (npr. »NUK« namesto »Narodna in univerzitetna knjiznica«;

c. iskalne izraze uporabniki zacenjajo z dolocnimi ali nedolocnimi cleni (»a« in »the«);

d. uporabniki iscejo pojme v ednini, ko je uradna oblika v mnozini in obratno (npr. »prirocnik« in »prirocniki«);

e. ko iscejo doloceno casovno obdobje, uporabniki izberejo drugacen opis, kot je v katalogu (npr. »20. st.« in »dvajseto stoletje«);

f. fraza, ki jo uporabniki vpisejo v katalog, je drugace tvorjena kot uradno geslo (npr. »srednjeveski zemljevidi« in »zemljevidi srednjega veka«);

g. iskalni izraz se ne ujema z veljavnim geslom, temvec s kazalko v geslovniku (v SSG je npr. veljavna oznaka knjizevnost, literatura pa je kazalka);

h. iskalni izrazi vcasih zdruzijo dva ali vec veljavnih gesel v geslovniku (npr. »galerijski razstavni katalogi« namesto »galerije« in »razstavni katalogi«);

i. uporabniki za iskanje izberejo izraze v drugem jeziku ali terminologiji, kot je uporabljena v geslovniku (npr. »insekti« namesto »zuzelke«);

j. izraze, s katerimi uporabniki iscejo, bi lahko vkljucili v kataloge kot vodilke.

Ceprav v razpolozljivih informacijskih virih nismo nasli relevantnih studij o uporabi obeh drugih geslovnikov, SSG in SLSH, lahko ugotovitve Drabenstott in Vizine-Goetz o LCSH smiselno uporabimo za vse tri geslovnike in jih primerjamo z Iflinimi naceli.

Prvo od Iflinih nacel, nacelo o enolicnosti narekuje dosledno rabo enega izraza za dolocen pojem. To je osnovno nacelo za vse sisteme za vsebinski opis. Namenoma zmanjsujemo pestrost naravnega jezika. S poenotenjem indeksirnega jezika zelimo pomagati uporabniku, da bo prisel do iskanega gradiva ne glede na to, kateri izraz bo uporabil sam za iskanje in kateri izraz bo za isti pojem uporabil avtor publikacije ali dokumenta. Pri tem smo knjiznicarji v sistemih za vsebinski opis od nekdaj uporabljali kazalke, s katerimi smo z nesprejetega izraza usmerjali k sprejetemu. Ravno bogastvo naravnega jezika pa uporabnike navdahne z zelo razlicnimi iskalnimi izrazi. Analiza Drabenstott in Vizine-Goetz (1994) je pokazala, da uporabniki velikokrat uporabijo za iskanje drugacno obliko besede, kot je izbrana za veljavno geslo v geslovniku. Malo je verjetno, da se uporabniki zavedajo dejstva, da z geslovniki kontroliramo rabo besed za vsebinsko oznacevanje. Rezultati raziskav (Borgman, 1996; Bates, 2003) tudi kazejo, da si uporabniki tezko zamislijo drug pojem potem, ko so za iskanje neuspesno uporabili prvega. To uporabnikovo nebogljenost uspesno resujejo nekateri elementi normativnih datotek, ki so integrirane z nekaterimi tujimi katalogi (npr. OPAC Kongresne knjiznice v Washingtonu). Tam se vam po iskanju z nesprejetim geslom najprej pojavi seznam sprejetih gesel, ki vsebujejo iskano besedo. Ker so vsa ponujena gesla tudi hiperpovezave, je iskanje naprej enostavno.

Naceli o sinonimih in homonimih, s katerima v geslovnikih vzpostavljamo povezave med najbolj dejansko ali zgolj na videz podobnimi pojmi, se navezujeta na nacelo o enolicnosti. Kazalke za sinonime in kvalifikatorje za homonime smo knjiznicarji uporabljali v geslovnikih in katalogih od nekdaj. Ceprav za sinonim stejeta celotna in okrajsana oblika imena neke ustanove, se kazalke za ti dve obliki niso vedno izdelovale. Nikoli pa se niso izdelovale za edninske in mnozinske oblike besed, pri cemer ti dve obliki po pravilih v SSG in obeh tujih geslovnikih navadno sploh nista sinonima. V SSG je npr. geslo »bibliografija« uporabljeno za strokovno podrocje, ki se ukvarja z izdelovanjem bibliografij, geslo »bibliografije « pa za rezultate tega dela, ki so navadno seznami dokumentov in publikacij. Ravno stevilo pa uporabnikom povzroca tezave. O tem porocajo Solomon (1992), Drabenstott in Vizine-Goetz (1994), Borgman (1996) in Bates (2003). Iz izkusenj vem, da studenti zelo tezko razumejo pravila o edninski in mnozinski obliki predmetnih oznak v SSG. Po nakljucnem pregledu predmetnih oznak v COBIB-u sklepam, da tudi nekaterim knjiznicarjem z licenco za COBISS ta pravila delajo tezave. Ali lahko potem pricakujemo, da bodo uporabniki ob pravi priloznosti iskali z geslom »esej« in geslom »eseji«? Najbrz ne. Ker pa za to zadrego vemo, lahko pripravimo pripomocke, ki bodo uporabnika vodili pri pravilni izbiri. Denimo, da uporabnik isce s pojmom »esej« in si zeli esej o neki temi (oblika dokumenta je esej in pravilna predmetna oznaka je v mnozini), ne pa razprave o esejih (tema dokumenta je esej in pravilna predmetna oznaka je v ednini). V takem primeru bi sistem moral uporabnika opozoriti na to, da katalog vsebuje zapise o publikacijah z obema oblikama iskalnega izraza. Pri tem bi moral tudi ponuditi razlago ali ilustracijo edninske in mnozinske rabe gesla. Podatke, ki bi taka obvestila lahko podprli, knjiznicarji vecinoma ze imamo. Prav tako imamo knjiznicarji vecinoma ze na voljo homonime, ki so opremljeni s kvalifikatorji. Le da ta informacija uporabnikom ni vedno na voljo. Podobno, kot si uporabniki tezko zamislijo drug pojem za poimenovanje iskane tematike, so lahko tudi preseneceni, da iskani pojem pomeni se nekaj, na kar sprva niso pomislili ali cesar niti ne poznajo. Ni dovolj, da sistem uporabnika opozori na homonime, pomagati mu mora tudi izbrati tisto gradivo, ki je oznaceno z uporabnikovim pomenom.

Prva tri Iflina nacela, o enolicnosti, sinonimih in homonimih, so torej zasnovana v prid uporabnikom. Zal pa racunalniski sistemi, ki podpirajo kataloge, ne izkoriscajo vedno informacij, ki smo jih knjiznicarji zbrali zaradi teh treh nacel. Da bodo uporabniki pri iskanju uspesnejsi, se moramo se naprej truditi v smislu vseh treh nacel, vendar tako, da bodo za uporabnika neopazna.

Da je le okrog polovica poizvedb v racunalniskih katalogih uspesnih, ni nic kaj spodbuden podatek. To je toliko, kolikor imamo moznosti, da dobimo cifro pri metu kovanca. Take rezultate porocajo poleg Drabenstott in Vizine-Goetz (1994) tudi Drabenstott in Weller (1996), Solomon (1992) in Bates (2003). Rezultati kazejo, da so uspesnejsi uporabniki, ki iscejo s krajsimi izrazi. To ni skladno z nacelom o sintaksi, ki pravi, da je za sestavljene pojme bolje oblikovati besedno zvezo kot predmetni niz. Naj ponazorim: po tem nacelu je treba oblikovati predmetno oznako »uporabniski vmesniki racunalniskih katalogov« in ne predmetnega niza »racunalniski katalogi - uporabniski vmesniki« ali celo »racunalniki - katalogi - vmesniki - uporabniki«. Verjetnost, da bodo uporabniki za iskanje uporabili pravilen izraz pa je, glede na rezultate raziskav, pri zadnji ilustraciji vecja kot pri prvi.

Nacelo o sintaksi in logika predmetnih oznak, ki so sestavljeni pojmi, sta za listkovne kataloge nujna. Listkovni katalogi so bili tezko obvladljivi ze z mnozico sestavljenih pojmov. Ce bi vse te sestavljene pojme razstavili na enostavne, bi bili listkovni katalogi neobvladljivi s stalisca vzdrzevanja. Poleg tega bi v njih zelo tezko iskali. V listkovnih katalogih namrec ne moremo hkrati iskati po dveh ali vec geslih ali kriterijih. Za racunalniske kataloge je to nacelo torej dvomljive vrednosti. Iskanje s kombinacijo razlicnih enostavnih pojmov je veliko enostavnejse kot iskanje z enim samim ali kombinacijo sestavljenih pojmov.

Nacelo o sintaksi pa je pomembno z drugega stalisca. »Uporabniski vmesniki racunalniskih katalogov« je strokovni izraz s cisto dolocenim pomenom. Ali je strokovno sprejemljivo, da bi ta pojem razstavili na enostavne pojme? Ali je pomen niza »racunalniki - katalogi - vmesniki - uporabniki« res in vedno identicen pojmu »uporabniski vmesniki racunalniskih katalogov«? Ce knjiznicarji menimo, da je strokovno treba slediti nacelu o specificnosti in dodeliti najozje geslo, ki je za obravnavano tematiko primerno, potem moramo v geslovnike vkljucevati tudi sestavljene pojme, kakrsen je zgornji primer. Za pomoc uporabnikom pa bi lahko uporabili postopke krnjenja, ki jih je za slovenscino razvil Dimec (Dimec, 2003). S temi postopki bi lahko gesla in predmetne nize razstavili na posamezne besede in njihove krne ter jih primerjali z enako obdelanimi iskalnimi izrazi. Na ta nacin bi nastali dve bolj ali manj obsezni mnozici krnov: uporabnikovih izrazov ter gesel in kazalk iz veljavnega geslovnika. Primerjava bi obrodila verjetno veljavna gesla. Glede na kvaliteto gesel bi uporabnik na zaslon dobil ali skupino publikacij, ki ustrezajo njegovi iskalni zahtevi, ali skupino gesel, ki bi jih sistem ponudil uporabniku kot moznost za nadaljnje iskanje.

Na podoben nacin bi lahko racunalniski postopki pomagali uporabnikom pri iskanju lastnih imen. Raziskave so pokazale, da vecina iskanja po vsebini poteka glede na tematiko in so pri tem uporabniki uspesnejsi, kot pri iskanju osebnih imen. Tudi kombinacije imen in drugih pojmov so manj uspesne kot zgolj iskanje po tematiki. Sumimo lahko, da tici tezava v invertiranem besednem redu. Predpostavimo namrec lahko, da je vecina tematskih predmetnih oznak v naravnem besednem redu, vsa osebna imena pa so v invertiranem. Korporativna imena pisemo v hierarhicnem vrstnem redu. Navodilo za geografska imena pa pravi, da moramo uporabiti domace ime, ce obstoji, sicer uporabljamo imena v originalni obliki. Iflino nacelo o poimenovanju, ki svetuje oblikovanje predmetnih oznak za osebe, rodbine, kraje in korporacije v skladu z veljavnimi pravili za oblikovanje znacnic, torej povzroca tezave uporabnikom. Vprasanj je veliko: 1) ali uporabniki vedo, da je treba iskati imena oseb tako, da napisemo priimek pred imenom; 2) ali vedo, da je treba korporativna imena napisati hierarhicno; 3) ali vedo, katero je nadrejeno korporativno telo in katero podrejeno; 4) ali vedo, da sestavljamo predmetne nize tudi z imeni kot predmetnimi znacnicami in 5) ali znajo pravilno napisati izbrano ime? Glede na to, da v sistemu COBISS ze nastaja normativna datoteka osebnih in korporativnih imen CONOR, lahko upamo, da pomoc pri oblikovanju teh vrst imen za uporabnika ni vec dalec. Prav tako bi si zeleli, da popravljanje zatipkanih besed pri iskanju v racunalniskem katalogu ne bi bila vec dalec, glede na to, da to ponuja ze vsak urejevalnik besedil in spletni brskalnik ter glede na to, da imamo elektronsko obliko Slovarja slovenskega knjiznega jezika in uspesne domace algoritme za krnjenje slovenskih besed. Pri krnjenju se namrec izkaze, da algoritmi, razviti za en jezik, niso neposredno uporabni za drug jezik, zlasti ne za tako pregibnega kot je slovenscina.

Ali uporabniki vedo, da sestavljamo predmetne nize in ali te nize razumejo tako, kot smo zeleli knjiznicarji, se je spraseval Cuden (2002) po zgledu Drabenstott, Simcox in Fenton (1999). Vsi so ugotovili, da je sintaksa predmetnih nizov za uporabnike spanska vas. Drabenstott in Vizine - Goetz (1994) ter Bates (2003) so ugotovile, da uporabniki veckrat iscejo z nizom besed, ki je sicer podoben veljavni predmetni oznaki, vendar ima drugacen besedni red. Nacelo o sintaksi dela tezave torej tudi v tem smislu: sintaksa predmetnih nizov uporabnikom ni znana. Drabenstott, Simcox in Williams (1999) so raziskale tudi, kako knjiznicarji razumejo predmetne nize iz LCSH. Ugotovile so, da o pomenu veljavnih predmetnih nizov ni veliko soglasja. To nas ne bi smelo presenecati, saj so raziskave o konsistentnosti vsebinskega opisovanja druga za drugo dokazovale, da bodo razlicni ljudje ob istem casu izbrano publikacijo opisali z razlicnimi predmetnimi oznakami. Prav tako so dokazovale, da isti knjiznicarji isti dokument ob razlicnem casu razlicno vsebinsko opisejo (Chan, 1989; Iivonen, 1991; Markey, 1984). Toda razprava o tem nas zanasa predalec od osrednje teme, zato jo bomo prihranili za drugo priloznost. Opozori naj nas le na pestrost naravnega jezika in raznolikost dojemanja zapisanih vsebinskih oznak.

Nacelo o doslednosti, ki predvideva podobno obliko za primerljive predmetne oznake in nize, naj bi pomagalo tako uporabnikom kot knjiznicarjem doseci vecje soglasje pri poimenovanju in razumevanju predmetnih oznak. Ce je sistem predvidljiv, ga lazje obvladamo. Sistem za vsebinsko opisovanje naj bi vseboval predvidljivo obliko gesel. Ceprav vsi trije obravnavani geslovniki upostevajo to nacelo ze cela desetletja, lahko iz izsledkov o nekonsistentnosti vsebinskega opisovanja in razumevanja pomena predmetnih nizov sklepamo, da doslednost ni resitev sama po sebi. Ker pa jo imamo, bi jo lahko izkoristili sebi in uporabnikom v prid. Ce je Shakespearovo ime v geslovniku za vzorec, to pomeni, da bi lahko sistem iz oblike besed in s primerjavo z normativno datoteko ugotovil, da gre za ime osebe ne glede na to, kako jo je uporabnik napisal. Uporabniku bi kot odgovor ponudil predmetne nize, ki so s tem imenom kot vsebinsko oznako vpisani v racunalniski katalog. Knjiznicarji moramo skrbeti, da bodo geslovniki dobro zasnovani in vzdrzevani. Toda od uporabnikov ne smemo zahtevati, da se z geslovniki in njihovimi pravili podrobno seznanijo. Posebno ne v casu, ko razpolagamo s sistemi za vsebinski opis in racunalniske kapacitete ze omogocajo programiranje pripomockov za njihovo polno izkoriscanje. Enega sistemov, ki bi uporabniku pomagal pri iskanju in izbiri predmetnih oznak in nizov sta zasnovali ravno Drabenstott in Vizine- Goetz (1994).

Sistem, kakrsnega sta zasnovali obe raziskovalki, izkorisca vse znanje, ki smo ga knjiznicarji vlozili v razvoj sistemov za vsebinski opis. Med najpomembnejsim znanjem, ki je tja vlozeno pa so ravno odnosi med pojmi. Nacelo o semantiki, je cetrto Iflino nacelo. Priporoca vzpostavljanje medsebojnih odnosov med pojmi v geslovniku. Osnovni odnosi med pojmi so ekvivalencni, hierarhicni in asociativni. O ekvivalencnih odnosih smo govorili ze pri nacelu o sinonimih, zato jih na tem mestu ne bomo se enkrat obravnavali. Odnosi med pojmi in njihove oznake so seveda v veliko pomoc uporabnikom katalogov. Toda vprasanje je, ce morajo uporabniki poznati te oznake in njihov pomen. Morda bi bilo dovolj, da bi sistem uporabniku, ki isce gradivo o »kraskih ovcarjih«, v katalogu pa ni nobenega takega gradiva, ponudi v odgovor: gradiva o »kraskih ovcarjih« nimamo, imamo pa 20 knjig o »psih«. Pri tem bi sistem uporabil hierarhicni odnos, ki ga geslovniki ze vsebujejo. Podobno bi veljalo za asociativne odnose. Ce bi uporabnik v katalogu iskal gradivo o volitvah, bi mu sistem lahko odgovoril: na voljo so 3 knjige o volitvah z vidika politicnih strank in 5 knjig o volitvah z vidika prava. Hiperpovezave bi nadaljnje iskanje poenostavile.

Toda uporabnik bi za iskanje lahko izbral izraz, ki ga je nasel v strokovnem clanku, ki ga knjiznica nima. V tem primeru bi bilo iskanje neuspesno, kljub temu da so knjiznicarji ravnali po nacelu o izvoru knjiznicnega besedisca. To nacelo je lahko tudi v nasprotju z Iflinim nacelom o uporabnikih, po katerem bi morali besedisce izbirati glede na to, kako ga uporabljajo uporabniki. Ni nujno, da se izrazi, s katerimi iscejo uporabniki, pojavljajo v knjiznicnem gradivu. Ena od ugotovitev Drabenstott in Vizine-Goetz (1994) je tudi to, da bi bilo treba izraze, s kateriSauperl, mi uporabniki iscejo v katalogih, vkljucevati v geslovnike vsaj kot kazalke. S sistemskimi dnevniki lahko belezimo izraze, s katerimi uporabniki iscejo gradivo v katalogih. To za uporabnike niso posebno moteci postopki, za knjiznicarje pa bi morali postati obicajno orodje za zajemanje besedisca pri vzdrzevanju geslovnikov.

Kaj bi se morali knjiznicarji poceti v zvezi z geslovniki in vsebinskim opisom? O delu knjiznicarjev pri vsebinskem opisovanju knjiznicnega gradiva govori deseto Iflino nacelo o pravilih. Postopek vsebinske analize in dodeljevanja vsebinskih oznak je bolj ali manj skromno opisan v domacih in tujih ucbenikih ter mednarodnem standardu ISO 5963-1985. Prva prizadevanja za poenotenje opisne katalogizacije so se zacela ob koncu 19. stoletja in prvi dosezek je bil objavljen s Pariskimi naceli leta 1961. Glede na to, da smo pravila za opisno katalogizacijo v veliki meri poenotili po vec kot petdeset letih prizadevanj, vendar se v tem casu ni zgodilo nic na podrocju poenotenja vsebinskega opisovanja, lahko sklepamo le dvoje: 1) da je prevladovalo mnenje, da so navodila za uporabo klasifikacijskih sistemov in geslovnikov dovolj za enoznacno uporabo in razumevanje vsebinskih oznak in 2) da je naloga pretezka, da bi se je lotili. Mit o enoznacnosti vsebinskih oznak so razbile studije o konsistentnosti vsebinskega opisa, ki smo jih ze omenili. Mit o neizvedljivosti navodil za vsebinski opis pa se tudi ze razblinja. Na posameznih strokovnih podrocjih in v posameznih dokumentacijskih sluzbah so taka navodila ze nastajala (npr. za medicino Humphrey, 1989). Primerna so za zelo ozka strokovna podrocja in ukrojena po meri gradiva in uporabnikov. To pa seveda zbuja dvom v univerzalnost vsebinskega opisa, kot ga najdemo v vzajemnih katalogih.

3 Kritika in predlogi za spremembo Iflinih smernic

Teoreticna izhodisca, ki so jih Iflina nacela ugotovila na podlagi analize trenutno uporabljanih sistemov za vsebinsko opisovanje, odrazajo prakticne potrebe knjiznicarjev pri organiziranju nenehno narascajocih knjiznicnih zbirk. Knjiznicarji smo sisteme za vsebinsko opisovanje razvijali glede na svoje potrebe. Potrebe knjiznicarjev pa so v zvezi s knjiznicnimi zbirkami bistveno drugacne od potreb uporabnikov teh zbirk. Knjiznicarji se zavedamo obseznosti zbirk. Pripravljamo si taka orodja, s katerimi bi iz neobvladljivo velikih zbirk lahko izbrali obvladljivo manjse stevilo enot knjiznicnega gradiva. Uporabniki v tem »gozdu« vidijo samo svoja »drevesa«. Ne morejo si predstavljati obsezne in zahtevne naloge knjiznicarjev. Poznajo le svoje strokovno podrocje in njegovo organizacijo si predstavljajo po svoji meri. Toda vecinoma smo v tem knjiznicnem »gozdu« vsi izgubljeni. Naloga knjiznicarjev pa je, da v njem postavimo kazipote.

Take kazipote bomo lahko postavili le, ce bomo razvili teorijo sistemov za vsebinsko opisovanje. Ce stejemo kot zacetek vzpostavljanja take teorije Iflina nacela, lahko sedaj nadaljujemo z njihovim izboljsevanjem. Nacela enolicnosti, sinonimov in homonimov moramo prav gotovo obdrzati. Negovati moramo vse nacine poenotenja indeksirnega jezika (geslovniki, tezavri) in loviti vse pomenske odtenke izrazov, ter jih v indeksirne jezike vgrajevati kot napotila. Tudi nacelo o semantiki govori o napotilih - o vzpostavljanju odnosov med pojmi. To nacelo je treba ohraniti in v geslovnikih dobro oznaciti odnose med pojmi, da bodo lahko delovali kot pomoc pri iskanju in pregledovanju gradiva. Ce o teh stirih nacelih ni nobenega dvoma, prav nasprotno velja za nacelo o sintaksi. Dobro je treba prouciti potrebnost in smiselnost gradnje predmetnih nizov. Prav tako je treba premisliti o smiselnosti in potrebnosti uporabe sestavljenih pojmov. Sele na podlagi raziskav o tem, kako knjiznicarji in uporabniki tvorijo in uporabljajo predmetne nize, sestavljene in enostavne pojme, se lahko odlocimo o tem, ali bomo v vsebinske opise dajali predmetne nize, sestavljene ali enostavne pojme. Trenutno rezultati raziskav uporabnikov govorijo v prid enostavnim pojmom, nasa tradicija pri delu z zbirkami in nacelo o specificnosti pa v prid predmetnim nizom in sestavljenim pojmom.

Tudi o nacelu o doslednosti moramo knjiznicarji dobro premisliti. Pregledani geslovniki (SSG, SLSH in LCSH) so dosledni, ce vemo, kje naj doslednost iscemo. Vsebujejo namrec veliko vzorcev - tako uradnih (pattern subject headings, key subject headings) kot neuradnih. Zlasti neuradnih je veliko in pri teh zlahka pride do nedoslednosti. O tem pricajo studije o konsistentnosti vsebinskega opisa. Prav pri neuradnih vzorcih lahko knjiznicar za pojem A sklepa, da je podoben geslu B in ga oblikuje po tem vzorcu. Uporabnik ali drugi knjiznicar pa lahko za isti pojem A sklepata, da je podoben pojmu C in ga oblikujeta po drugem vzorcu. Doslednost tako splava po vodi. Ce zelimo ohraniti pravilo o doslednosti, moramo narediti enoten vzorec za celoten geslovnik.

Z vzorci smo prisli najdlje pri imenih. Nobenega dvoma ni o nacelu o poimenovanju: ohranili ga bomo. Enotna oblika imen je usklajena v okviru drzave in mednarodno. Na ta vzorec se bodo uporabniki delno navadili, delno pa jim bomo pripravili racunalnisko pomoc za pravilno oblikovanje imen. Pri iskanju razlicnih oblik imen za normativno datoteko smo najbrz ze prekrsili nacelo o izvoru knjiznicnega besedisca. To nacelo moramo zdruziti z nacelom o uporabnikih. Upostevati moramo besedisce, ki se pojavlja v knjiznicnem gradivu, ki knjiznicno gradivo opisuje in s katerim uporabniki knjiznicno gradivo iscejo. Ker gre za knjiznicno okolje, bi nacelo lahko se naprej imenovali nacelo o izvoru knjiznicnega besedisca, le njegova definicija bi se morala spremeniti iz:

»V sistemu za predmetno oznacevanje moramo besedisce dinamicno razvijati in ga sistematicno vkljucevati na osnovi izrazja v knjiznicnem gradivu.«

in:

»V sistemu za predmetno oznacevanje moramo besedisce izbirati tako, da odraza sodobno izrazje ciljnih skupin uporabnikov, to je uporabnikov splosnih knjiznic ali tistih s specialnih podrocij«

v:

»V sistemu za predmetno oznacevanje moramo besedisce dinamicno razvijati in vanj sistematicno vkljucevati tako izraze iz knjiznicnega gradiva kot izraze, ki jih uporabljajo skupine uporabnikov, katerim je sistem namenjen.«

Tak prepis obeh nacel ne prinasa nic revolucionarno novega. Vendar pa ima resne posledice za nase delo in za zadnje Iflino nacelo, nacelo o pravilih. Knjiznicarji, ki pripravljamo vsebinski opis, moramo temeljito poznati lastnosti knjiznicne zbirke in potrebe uporabnikov. Za to pa se doslej lahko zanasamo le na svojo intuicijo. Nobenih ucbenikov in teorije nimamo razvite za to podrocje, se manj imamo orodij, s katerimi bi lahko besedisce in geslovnike (normativne datoteke) spremljali in nadzorovali. Ceprav to nacelo obravnavamo kot zadnje, je v resnici temeljno za vsa druga nacela. Teorija vsebinske analize in opisovanja je slabo razvita v svetovnem merilu, ne le pri nas. To nas seveda ne opravicuje, da ne bi nicesar ukrenili. Se najmanj sme to biti v potuho avtorici pricujocega sestavka, saj sodi k malostevilnim raziskovalcem te problematike pri nas. Naloga je zelo tezka, saj v resnici postopka vsebinske analize in opisovanja niti ne poznamo dobro. Pomoc slehernega knjiznicarja pri raziskavah teh postopkov bi bila nadvse dobrodosla. Prav tako bi bil cenjen tudi vsak prispevek h gradnji sistemov za vsebinsko opisovanje, npr. s predlogi gesel za vkljucevanje v SSSG. Kljucna beseda je znova sodelovanje. Star pojem v svetu knjiznicarstva, ceprav izgubljen v sodobni potrosniski druzbi. Ga bomo uspeli ohraniti oz. oziviti, da bi nasi katalogi znova omogocali dobro dostopnost gradiva po vsebini?

Sidebar

SAUPERL, Alenka: IFLA Principles Underlying Subject Heading Languages: strenghts and weaknesses revealed by user behaviour. Knjiznica, Ljubljana, 49(2005)1-2, str. 9-26

References

Citirani viri

1. Aitchinson, J., Gilchrist, A. & Bawden, D. (2002). Thesaurus construction and use: a practical manual. London: Aslib.

2. Borgman, C. L. (1996). Why are online catalogs still hard to use? Journal of the American Society for Information Science, 47 (7), 493-503.

3. Brown, A. G. (1982). An Introduction to Subject Indexing. London: Clive Bingley.

4. Chan, L. M. (1989). Inter-indexer consistency in subject cataloging. Information Technology and Libraries, 8 (4), 349-357.

5. Cuden, R. (2002). Razumevanje predmetnih oznak pri studentih knjiznicarstva. Knjiznica, 46 (4), 291-303. Pridobljeno 8.3.2005 s spletne strani: http://revija-knjiznica.zbds-zveza.si/Izvodi/K0204/cuden.pdf

6. Dimec, J. (2003). Jure Dimec: raziskovalno delo. Pridobljeno 28.3.2005 s spletne strani: http://www.mf.uni-lj.si/~jure/my-hp/

7. Drabenstott, K. M., Simcox, S. & Fenton, E. G. (1999). End-user understanding of subject headings in library catalogs. Library Resources and Technical Services, 43 (3), 140-160.

8. Drabenstott, K. M., Simcox, S. & Williams, M. (1999). Do librarians understand subject headings in library catalogs? Reference and User Services Quarterly, 38 (4), 369-387.

9. Drabenstott, K. M. & Vizine-Goetz, D. (1994). Using Subject Headings in Online Retrieval: Theory, Practice, and Potential. San Diego: Academic Press.

10. Hoerman, H. L. & Furniss, K. A. (2000). Turning practice into principles: A comparison of the IFLA Principles Underlying Subject Heading Languages (SHLs) and the Principles underlying the Library of Congress Subject Heading System. Cataloging & Classification Quarterly, 29 (1-2), 31-52.

11. Humphrey, S. M. (1989). MedIndEx System: medical indexing expert system. Information Processing & Management, 25 (1), 73-88.

12. Hunter, E. J. (2002). Classification made simple. 2nd ed. Aldershot: Ashgate.

13. Iivonen, M. (1991). The impact of the indexing environment on interindexer consistency. V Tools for knowledge organization and the human interface. Proceedings of the First International ISKO Conference, Darmstadt, 14-17 Aug. 1990. Part 1, (pp. 259-26). Index Verlag: Darmstat.

14. ISO 2788 :1986. Documentation - Guidelines for the establishment and development of monolingual thesauri.

15. ISO 5963:1985. Documentation - Methods for examining documents, determining their subjects, and selecting indexing terms.

16. ISO 5964:1985. Documentation - Guidelines for the establishment and development of multilingual thesauri.

17. Kardos, D. & Zalokar, M. (2000). Priprava enotnega geslovnika za sistem COBISS. COBISS Obvestila, 5 (4), 60-65. Pridobljeno 8.3.2005 s spletne strani: http://home.izum.si/cobiss/cobiss_obvestila/2000_4/Html/ clanek_06.html

18. Langridge, D. W. (1989). Subject Analysis: Principles and Practice. London: Bowker; Sour.

19. Library of Congress Subject Headings, 24th ed. (2001). Washington, D.C.: Library of Congress, Cataloging Distribution Service.

20. Markey, K. (1984). Interindexer consistency tests: a literature review and report of a test of consistency indexing visual materials. Library and Information Science Research, 6 (2), 155-177.

21. Rozman, D. (2002). Ifline smernice za predmetno oznacevanje. V Splosni slovenski geslovnik (str. 9-10). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjiznica.

22. SACO Program for Cooperative Cataloging. (2004). Library of Congress, Washington, D.C. Pridobljeno 13.2.2005 s spletne strani: http:// www.loc.gov/catdir/pcc/saco.html

23. Sears List of Subject Headings. 15th ed. (1994). New York: H.W. Wilson.

24. Spletni splosni slovenski geslovnik. (2005?). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjiznica. Pridobljeno 28.3.2005 s spletne strani: http://www.nuk.uni-lj.si/ vstop.cgi

25. Splosni slovenski geslovnik. (2002). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjiznica.

26. Subject Cataloging Manual: Subject Headings. 5th ed. (1996). Washington, D.C.: Library of Congress, Cataloging Distribution Service.

27. Zalokar, M. (2004). Priprava Splosnega geslovnika COBISS.SI. [On-line]. Organizacija znanja, 9 (4), 194-199. Pridobljeno 28.3.2005 s spletne strani: http://home.izum.si/cobiss/oz/2004_4/html/clanek_09.html