SLOVENSKI FAKSIMILE V 19. IN V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA: PREDMODERNI FAKSIMILE

1 Tiskarski predhodniki slovenskega faksimila

Tiskarstvo se je v slovenskih dezelah zacelo s tiskarno Janza Mandelca, ki pa je zaradi versko-politicnih pretresov delovala komaj sest let. Obrt se je ustalila in se zacela kontinuirano razvijati spet sele v drugi polovici 17. stoletja. Prvi stalni tiskar in knjigotrzec v Ljubljani je bil Janez Krstnik Mayr (od 1678-1730). Podjetje se je uspesno nadaljevalo s kasnejsimi lastniki: Adam Friderik Reichard (od 1730-1759), Janez Jurij Heptner (1759-1765), Janez Friderik Eger (od 1765- 1801), Andrej Gassler (1801-1803), Janez Retzer (1803-1816), Jozef Skerbina (1816- 1827), Franciska Retzer (1827-1829) in Jozef Blaznik (1829-1872). Slednji je 1847 dodal se lastno litografsko delavnico, tako da je bilo podjetje tehnolosko primerljivo z drugimi evropskimi delavnicami.

Nekaksen poseben primer je bila zasebna Valvasorjeva bakroreznica in tiskarna, ki si jo je lastnik uredil samostojno na svojem gradu Bogensperk za tisk svojih del. Delovala je le od 1678 do 1689, vendar so tam izdelali in natisnili kar sest Valvasorjevih del (1679-1681), ki so pomembna tako zaradi njihove vsebine in kot litografski ter tiskarski dosezki.

V 19. stoletju se je tiskarstvo na Slovenskem hitro razvijalo in sirilo, ne samo v srediscu (ob ze navedenih se Kleinmayr&Bamberg, Merk, Milic), ampak tudi na Stajerskem (Maribor, Celje, Ptuj), na Dolenjskem (Novo mesto), na Notranjskem (Postojna) in v Prekmurju (Murska Sobota). Tiskarji na podrocju slovenskih dezel se v 19. stoletju se niso lotili tiska faksimilov niti niso o tem kaj strokovnega zabelezili. Najblizji tem poskusom je bil Krajec, ki je prevzel tiskarno v Novem mestu (1876) in postal v svojem casu eden od najpomembnejsih slovenskih zaloznikov in tiskarjev. Bil je prvi, ki se je lotil tehnolosko zahtevnih reprintov Valvasorjevih del: Das Erz- Herzogthum Kärndten von Johann Weichard Freiherrn von Valvasor. 2. unveränderte Aufl. Rudolfswert : J. Krajec 1882 in Die Ehre des Herzogthums Krain I/IV Bd. 2. unveränderte Auflage. Rudolfswerth : J. Krajec, 1877 - 1879. Glede na strokovne kriterije, gre za reprinte oz. nespremenjene izdaje, kakor jih je sam poimenoval.

2 Slovenski faksimili v 19. in v prvi polovici 20. stoletja: predmoderni faksimile

Obdobje predmodernega faksimila na Slovenskem zamejujemo z letnicama 1827- 1959. Tako odlocitev utemeljujemo s splosnim globalnim razvojem faksimila, kakor smo ga oznacili v raziskavi o razvoju faksimila, v kateri smo pregledali tehnoloske razvojne stopnje in natancneje analizirali tudi temeljne lastnosti evropskih faksimilov do modernega casa (Glavan, 2004). Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je tiskarska tehnologija sicer nezadrzno napredovala, vendar se ni prislo do prelomne novosti, barvnega tiska. Za tisk faksimilov iz tega casa je predvsem pomembno, da je bil ze zelo izpopolnjen fotografski postopek, ki so ga uporabljali za posnetek izvirnika in prenos na litografsko plosco. Ze proti koncu 19. stoletja je bila dobro razvita tiskarska tehnika kolotipije, ki je na osnovi zelatinske plasti omogocala izredno natancno tonsko niansiranje enobarvnega tiska in predlog, ki so bile iluminirane v tehniki grisaille. To je zanimivo in pomembno tudi za nas, ker sta bila na ta nacin izdelana tako Legerjev faksimile Reimskega evangelija (1899), kakor tudi Vondrákovi Brizinski spomeniki (1896).

Za predmoderni faksimile je s tehnoloskega vidika znacilno, da ze dosega visoko stopnjo preciznega prenosa izvirnega rokopisa ali risbe, pomanjkljiv pa je se glede popolne barvne ustreznosti. Praviloma spostuje nacelo celovitosti predloge in razporejenosti njenih sestavnih delov, prav tako format izvirnika, obicajno pa se ne locuje studijskega zvezka od reproduciranega gradiva. Podrobnejse lastnosti slovenskih faksimilov iz tega casa bomo predstavili ob pregledu gradiva.

2.1 Metodoloske opredelitve raziskave

Verodostojno raziskavo in relevantno analizo slovenskih faksimilov je mogoce izdelati le tako, da si postavimo izhodisca, na osnovi katerih bomo materijo obravnavali. Ta so v nasem primeru naslednja:

- obseg gradiva: celoten korpus gradiva, ki je nastal v 123 letih (1827-1959),

- faksimili rokopisov in tiskov, ki sodijo med sloveniko v najsirsem pojmovanju termina,

- reprodukcija celotne predloge v izvirnem formatu,

- vrednotenje publikacij glede na doseganje kriterijev za faksimile, kakrsni so bili veljavni v predmodernem obdobju.

Obseg gradiva

Upostevali smo celoten korpus gradiva, ki je nastal v 123 letih (1827- 1959), torej vse publikacije, ki so nastale z namenom, da cimbolj zvesto reproducirajo izvirnik. Ker terminologija se ni bila fiksirana in izciscena, k faksimilom uvrscamo vse tiste publikacije, ki imajo za predlogo izvirni rokopis, vse ostale pa k reprintom. V analizi ugotavljamo tehnolosko in urednisko stopnjo njihove dodelanosti in utemeljujemo, v katerih primerih gre za najboljse izdelke in v koliksni meri ustrezajo socasnemu pojmovanju faksimilov in reprintov. Popoln pregled gradiva, ki ga zajemamo v raziskavi, je razviden iz bibliografskega popisa izdaj, ki ga dodajamo na koncu poglavja.

Slovenika

V razvojno crto slovenskih faksimilov sodijo vsi, ki zadoscajo definiciji slovenike v najsirsem smislu: predloga je napisana v slovenscini, nastala je v Sloveniji ali se na njenem podrocju trajno hrani, avtor (besedila, likovnih ali drugih delov, strokovnega komentarja) je (bil) Slovenec, faksimile je (so)izdala slovenska zalozba ali natisnila slovenska tiskarna. V raziskavi tako pristevamo k slovenskim faksimilom tudi dela, ki so bila sicer natisnjena v drugih evropskih drzavah, a sodijo med sloveniko bodisi zaradi predloge ali avtorjev, ki so jih pripravili, in obratno, tudi faksimile tujih del, ki so bili izdelani v Sloveniji.

Celovitost predloge in ujemanje v formatu

Poleg pripadnosti sloveniki, kakor smo jo definirali, mora publikacija zadoscati se dvema kriterijema: reproducirana mora biti celotna predloga v izvirnem formatu, ki je praviloma rokopis ali izjemoma unikaten tisk. V nasprotju z modernim definiranjem (po letu 1960), v tem predmodernem obdobju lahko uvrscamo med faksimile tudi tiste, ki se ne dosegajo v celoti barvne podobe predloge in so pogosto vezani skupaj s studijskim zvezkom ali slednji celo manjka. Njihovo ustreznost kriterijem bomo analizirali posebej.

I. ANALIZA GRADIVA GLEDE NA POSTAVLJENA IZHODISCA

Casovni okvir: 1827 - 1959

Stevilo rokopisnih faksimilov: 12 (19. stol.: 6, 20. stol.: 6)

Stevilo reprintov: 12 (19. stol.: 3, 20. stol.: 9)

Skupaj: 24

Grafikon 1 kaze obseg slovenskih predmodernih faksimilov, in sicer celotno produkcijo faksimilov, faksimile rokopisov in reprintov.

A. F A K S I M I L I R O K O P I S O V (19. stol.: 6, 20. stol.: 7)

Korpus slovenski faksimilov iz 19. in prve polovice 20. stoletja je se zelo skromen po stevilu, vendar zanimiv za primerjavo s splosnim evropskim faksimilom iz tega casa in tudi indikativen za razvoj modernega faksimila, zato ga bomo analizirali bolj izcrpno. Zlasti pri najzgodnejsih delih bomo orisali tudi kulturnozgodovinske dejavnike, ki so pripeljali do realizacije teh projektov.

1. Faksimili Brizinskih spomenikov

Iz bogate znanstvene in strokovne literature je ze dolgo znano, da je Joseph Docen (1782- 1828), filolog in bibliotekar, leta 1806 v starem freisinskem kodeksu odkril Brizinske spomenike. Kodeks je bil skupaj z drugim gradivom iz nekdanje samostanske knjiznice uvrscen v Bavarsko drzavno knjiznico (1803). Kmalu zatem je o najdbi ze porocal v strokovnem tisku1 . Ker je bil tedanji ravnatelj knjiznice (J. B. Bernhart) Kopitarjev prijatelj, je slednjega takoj obvestil o novi dragoceni najdbi. Kopitar in Dobrovský sta nacrtovala skupno izdajo, vendar sta ju zaradi prezaposlenosti prehitela Köppen in Vostokov.

Brizinski spomeniki so kot najstarejse slovensko srednjevesko besedilo po svojem odkritju doziveli izjemno znanstveno, strokovno in ljubiteljsko pozornost. Bibliografski popisi izkazujejo od leta 1827do leta 2000 kar 23 izdaj celotnih besedil (brez upostevanja ponatisov)2 , ob teh pa se nepresteto skupino delnih. V okviru nase raziskave nas posebej zanimajo le faksimili. Pregled vseh izdaj pokaze, da je med njimi 10 publikacij, ki vsebujejo reprodukcije vseh treh spomenikov in izkazujejo ambicije in lastnosti faksimilov3 . V okvir zacetne razvojne stopnje slovenskega faksimila sodijo prvi stirje: Köppenov (1827), Vondrákov (1896), Ramovs-Kosov (1937) in Isacenkov (1943).

1.1 Köppen-Vostokov faksimile Brizinskih spomenikov (1827)

Ceprav velja Kopitarjeva izdaja Brizinskih spomenikov v njegovi knjigi Glagolita Clozianus (1836) s filoloskega vidika za pomembnejso in odmevnejso, je z nasega gledisca bolj zanimiva Köppen-Vostokova izdaja tega spomenika (1827), ker gre za prvi slovenski faksimile4 . Slovenski je zaradi predloge, ki je zapisana v stari slovenscini. Publikacija ima vec delov5 .

Kakor pri modernih izdajah, je tudi ta zasnovana dvodelno. Prvi je obsezen in temeljit studijski del, ki vsebuje vse tri spomenike v diplomaticnem prepisu, prvega pa tudi v latinskem prevodu, prepis v cirilici, slovarsko in gramaticno razlago. Prispevala sta ga Köppen in Vostokov. Opozoriti je treba, da gre v tej prvi izdaji se za drugacen vrstni red spomenikov, kot so ga postavili kasnejsi raziskovalci, zamenjana sta drugi in tretji spomenik. Faksimile Brizinskih spomenikov I-III ( str. I-IX) je kot posebna priloga dodan na koncu publikacije.

Z vidika definiranja faksimila in kriterijev za njegovo verodostojnost ta zgodnji faksimile ustreza v vseh temeljnih dolocilnicah: izdelan je po unikatni srednjeveski rokopisni predlogi, reproducira celotno predlogo, reprodukcija je crno-bela litografija, ki je tehnolosko primerna, ker gre za kaligrafsko izpisano besedilo brez okrasja, tiskarsko je izdelan na najvisjem moznem takratnem strokovnem nivoju, tiskovna podlaga je kvaliteten rocno izdelan papir, format natancno ustreza izvirniku (25 x 20 cm), uvezan je na koncu publikacije kot priloga. Format izvirnika je natancno razviden iz odtisa plosce, sicer pa imajo listi sirse robove. Z vidika strokovne opredelitve faksimila so lahko sporni samo trije elementi: celovitost predloge, barvna ustreznost in samostojna vezava.

Celovitost predloge smo podrobno obravnavali ze v poglavju o definiranju faksimila in ugotovili, da gre za pravi faksimile tudi v primerih, ko je ustrezno reproducirana vsebinsko zakljucena celota, kakrsna je nastala ob izvirnem zapisu. Brizinski spomeniki so znacilen primer te vrste. V prvi polovici 19. stol. je bilo se obicajno, da se faksimile ne pojavlja kot popolnoma samostojen volumen, ampak kot privezana priloga ali pa faksimilirane strani kot zrcalna podoba spremljajo (diplomaticni) prepisi ali prevodi. Köppenov faksimile v tem pogledu celo prekasa tedanjo prakso, ker vendarle nastopa kot posebna enota publikacije, ceprav se ni vezana samostojno. Pomembno odstopanje od izvirne podobe je seveda tudi v dejstvu, da je izvirnik pisan obojestransko, medtem ko so litografski odtisi po tedanji praksi vselej odtisnjeni le na recto straneh listov, verso strani pa so prazne. Tudi pomisleki glede avtenticne (rjavkaste) barvne podobe zapisov in pisne podlage (pergamenta) so neutemeljeni, ker v tistem casu se niso poznali fotografske tehnike. Izbrali so papir, ki je barvno kolikor mogoce ustrezal potemnelemu pergamentu, prav tako odtenek tiskarske barve, ki je bil priblizek izvirnemu zapisu. Studijski del, ki je v skladu z moderno teorijo faksimiliranih izdaj obvezna samostojna sestavina, tudi v tej publikaciji ne manjka, a je po tedanji praksi se zvezan skupaj s faksimilom. Manjkajoce sestavine studijskega dela je dopolnil Kopitar v svoji izdaji (1836), ko je diplomaticnemu prepisu dodal se kriticnega, prevod celotnega besedila in tekstnokriticno jezikoslovno studijo.

1.2 Vondrákov faksimile Brizinskih spomenikov (1896)

Václav Vondrák (1859-1925) je bil ceski jezikoslovec, slavist, Miklosicev ucenec, profesor slavistike na Masarykovi univerzi v Brnu.

Publikacija6 ima sledece dele:

- studijo o nastanku in pomenu BS,

- diplomaticni prepis BS I-III,

- prepis v ceski crkopis BS I-III,

- prevod v latinscino BS I-III,

- slovar BS I-III,

- faksimile BS I-III.

V vseh pogledih je slabsi izdelek od Köppenovega, ceprav gre za skoraj 70 let kasnejsi natis. Format izvirnih listov ni vec razviden, zrcala strani z malenkostnim odstopanjem ustrezajo dimenzijam izvirnika. Papir je pretanek in tisk premalo kontrasten. O ustreznem barvnem priblizanju izvirniku se ne moremo govoriti. V filoloskem pogledu je sicer izdaja na socasnem strokovnem nivoju.

1.3 Ramovs - Kosov faksimile Brizinskih spomenikov (1937)

Publikacija ima sledece dele:

- uvodno studijo,

- diplomaticni prepis BS I-III,

- foneticni prepis BS I-III,

- prevod v moderno slovenscino BS I-III,

- faksimile BS I-III.

Gre za filolosko najpomembnejso izdajo od Kopitarjeve (1836) pa vse do moderne v organizaciji SAZU (1992). Pripravila sta jo imenitna slovenska znanstvenika, Fran Ramovs (1890-1952) in Milko Kos (1892-1972). Prvi je prispeval predvsem jezikoslovno analizo, drugi pa paleografsko studijo. Z gledisca faksimila pa tudi ta izdaja ne presega prve iz leta 1827, ceprav je 110 let mlajsa7 .

Faksimile je kot v prejsnjih primerih dodan kot priloga k studijskemu delu. Crnobele fotografije so reproducirane v izvirnem formatu na blescecem papirju, tako da je vtis mocno oddaljen od izvirnika. Posnetki so sicer zelo ostri, tako da je razmeroma dobro zaznavna tudi pisna podlaga izvirnika (pergament), vkljucno z neravninami, temnejsimi deli in robovi. Reprodukcija je zato ustrezna za branje in tudi za paleografsko analizo zapisov. Celotna publikacija izrazito kaze studijsko namembnost, kot faksimile pa mocno zaostaja za socasnimi evropskimi moznostmi. Tisk je se zmeraj enostranski.

1.4 Isacenkov faksimile Brizinskih spomenikov (1943)

Aleksander Vasiljevic Isacenko (1910-1978), po rodu Rus, je bil tudi pomemben slovenski jezikoslovec, saj je doktoriral z disertacijo o slovenskih narecjih v Podjuni, bil nekaj casa profesor v Ljubljani (1939-1941) in se v slovensko jezikoslovje in literarno vedo odmevno zapisal predvsem z dvema deloma: Slovenski verz (1939) in Brizinski spomeniki (1943).8 Njegova izdaja Brizinskih spomenikov je sprozila ostre kriticne odzive med filologi predvsem zato, ker je se podkrepila Vondrákove ideje o izvoru besedil v historicnem velikomoravskem prostoru in tako povzrocila poskuse dokazovanja, da bi Brizinski spomeniki lahko pripadali danasnjemu slovaskemu jeziku.

Kakor v vseh doslej navedenih izdajah tudi ta prinasa faksimile spomenikov kot privezano prilogo na koncu publikacije. V tem primeru ne moremo govoriti o pravem faksimilu, ker gre za fotografske reprodukcije prejsnje izdaje (Ramovs- Kosove), in sicer celo pomanjsane. Faksimile je prakticno uporaben le za primerjavo s tekstnokriticnim aparatom v studijskem delu. Zanimivo pa je, da so tokrat posnetki prvic natisnjeni obojestransko, torej tako, kot tece izvirni zapis.

2. Silvestrova Paléographie universelle (1839-1841)

Kopitar in Silvestre

Leta 1837 je Kopitar v Vatikanu studiral slovanske rokopise in izdeloval izpis iz Asemanijevega evangelija. Tam je istocasno studiral in delal francoski kaligraf Joseph- Balthasar Silvestre (1791-1864). Seznanil ju je August Theiner, ki ga je Kopitar poznal se iz leta 1829. Theiner, cerkveni zgodovinar iz Wroclawa, je bil od leta 1833 dalje ucitelj pri kongregaciji De propaganda fide v Rimu in ga skupaj s Secchijem in Maijem uvrscamo med najpomembnejse Kopitarjeve povezovalce z Vatikanom. V svoji knjiznici, ki jo hranimo v NUK, ima Kopitar tudi Theinerjevo delo o polozaju katoliske cerkve v Rusiji in na Poljskem, natisnjeno v Augsburgu leta 1841, vendar je bil Kopitar nad delom "razocaran, ker je bilo po njegovem mnenju izdelano prepovrsno" (Lukan 2000: 25).

Silvestre je bil ze v tistem casu profesor kaligrafije na francoskem dvoru. Imel je tudi zelo prisrcne stike s papezema Pijem VII. in Grgurjem XVI., od katerega je prejel tudi visoko odlikovanje (rameau benit). Silvestre je znan po tem, da je odkril postopek premaza litografske plosce z voskom (cire vierge), ki je omogocal zelo precizno reprodukcijo rokopisa (Ibrovac 1953: 110). Ze v Rimu je Kopitar vzpodbujal Silvestra, naj izda znameniti Reimski evangelij, ki so ga malo prej spet odkrili, domnevno mu je dal tudi idejo za izdajo univerzalne in slovanske paleografije (Ibrovac 1953: 111). Sodobnika sta se se veliko bolj zblizala in postala pristna prijatelja leta 1838, ko je Silvestre svoje pocitnice prezivel v Kopitarjevi druzbi na Dunaju. O stalnem sodelovanju in tesnih zvezah vsekakor ne more biti dvoma, ker Silvestrov dnevnik izpricuje kar 30 Kopitarjevih pisem s knjiznimi posiljkami vred.

Paléographie universelle - drugi slovenski faksimile

Silvestre je leta 1839 zacel izdajati zvezke svoje znamenite Paléographie universelle in jo uspesno dokoncal v treh letih9 . Gre za enega tehnicno najbolj dodelanih faksimilov v tem casu. Velicastna publikacija v stirih velikih volumnih (51 snopicih) vsebuje kar 296 litografij. Nastajanju tega dela je deloma mogoce slediti iz Silvestrove korespondence (Ibrovac 1953: 111/112) s Kopitarjem. Glavni izbor besedil je za Silvestra opravil Jacques-Joseph Champolion Figeac (1778-1867), arheolog, profesor diplomatike, izdajatelj srednjeveskih besedil in listin ter pisec znanstvenih del o Egipcanih, Perzijcih idr. Vsekakor moramo pri tem omeniti tudi pomembno strokovno vlogo Kopitarja, ki je kot tedaj vodilni znanstveni slavist prispeval izbor iz slovanskih srednjeveskih rokopisov. V svojem pismu s konca leta 1838 Silvestre popisuje mukotrpno delo priprave rokopisov in dela graverjev in Kopitarju zagotavlja, da bo zadovoljen z njegovim delom (Ibrovac 1953: 112). V letih 1839 in 1840 si ze zmeraj dopisujeta predvsem o publikaciji Paléographie universelle, katere vec delov je ze izslo, vendar se zmeraj ni dobil narocila z Dunaju, ceprav mu ga je bil novi predstojnik Nacionalne knjiznice grof Dietrichstein obljubil10 . Silvestre je vendarle ze tedaj imel 200 narocnikov iz severne Nemcije. Iz ohranjene korespondence na zalost ne moremo zanesljivo ugotoviti, ali je Kopitar prejemal od Silvestra posamezne snopice sproti ali morda kasneje celo celotno publikacijo. V popisu njegove osebne knjiznice ni navedena.

Proti koncu leta 1840 njuna korespondenca ne obravnava vec Paleografije, ampak se vedno bolj osredotoca na Reimski evangelij.

Slovanski delez v Paléographie universelle

Slovanski delez v Paléographie universelle je za naso raziskavo vsekakor zanimiv in pomemben, ker vsebuje celo serijo faksimilov posameznih strani iz vseh glavnih evropskih nahajalisc, med njimi tudi faksimile dveh strani iz slovanskega kodeksa, ki je bil v tistem casu osebna Kopitarjeva last, po njegovi smrti pa je del fonda Kopitarjeve zbirke v NUK (Cod. Kop. 25). Prav zaradi tega moramo publikacijo upostevati kot sloveniko, se natancneje, kot drugi slovenski faksimile, ce stejemo Köppenov faksimile Brizinskih spomenikov za prvega.

Paléographie universelle vsebuje poseben snopic v 4. volumnu, naslovljen kot Paléographie Slavonne. Gre za obsezen zvezek, ki ga sestavlja 25 enot, in obsega 30 listov (brez veznih). Enote so metodolosko zasnovane tako, da je praviloma na zacetku predstavitveni studijski uvod v francoscini, ki ga je prispeval in podpisal Jacques-Joseph Champolion Figeac. Barvne litografije so odtisnjene vsaka na svojem listu in vse signirane. Besedilo vselej obsega 2 strani (1 folio), obseznejse je le pri prvi enoti. Zgradba snopica je sledeca:

1. Evangéliaire Slave de la Bibliothèque Communale de Reims. 4 listi (8 str.) uvodnega besedila.

2. Texte du Sacre11 . 11. stol. (tako so tedaj mislili), f 3 r, 1 litografija iz cirilskega dela (z napacnim pripisom, da gre za glagolski del).

14. stol., f 1 r in del f 61 r , 1 litografija iz glagolskega dela

3. Traits d'histoire et vies des Saints Pirès. 11. stol., f 1 r in f 202 r, 1 litografija, Bibliothcque Royale de Paris, sign. 3537.

4. Evangiles slaves de la Bibliothèque du Vatican. 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

5. Manuscrit en langue Slavonne. 11. stol., f. 106 v., 1 litografija, Bibl. du V., sign. N° 1.

6. Psautier de Bologne. Commentaire de saint Athanase. 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

7. Psautier e'crit sons le Roi Bulgare, Asan. 12. stol., f. 143 r., 1 litografija, Bibl. de St. Sauveaur à Bologne, brez sign.

8. Evangéliaire Slave de la Bibliothèque du Vatican, 13. stol. 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

9. Ruthenicae Evangelii lectiones. 13. stol., 1 litografija, f. 34 r, Bibl. du V., sign. N° 4.

10. Nouveau Testament e'criben en Russie. 13. stol., 1 litografija, f. brez oznake, Bibliothcque de Vienne, sign. N° 1.

11. Missel de l'église slave latine, glag. 14. stol., 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

12. Missel Slavon e'crite en Croatie en 1368. 1 litografija, f. brez oznake, Bibl. Imperiale de V., brez sign.

13. Chronique Grecque Byzantine, traduite en langue Bulgare. 14. stol. 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

14. Chronique de de Manasses traduite en langue Bulgare. 14. stol., 1 litografija, f. 156, Bibl. de V., sign.N°2.

15. Evangéliaire Nuance Serbe. 14. stol., 1 litografija, str. 1 in str. 107, sign. Kopitar12 .

16. Tire du Livre des quatre Evangelistes. Manuscrit Slave, 16. stol., 1 litografija, f. brez oznake, Bibl. Royale de Paris, sign. N°3.

17. Livre de Liturgie Slave, glagolitique. 14. stol., 1 litografija, f. brez oznake in manjsi izrez z drugega folija, Bibl. Royale de Paris, brez sign.

18. Missel de l'Eglise Russe. 16. stol., 1 litografija, f. 32 r., Bibl. de Vatican, sign. N°4. Antiphonaire de l'Eglise Russe. 16. stol., 1 litografija, f. 23 r., Bibl. Royale de Paris, brez sign.

19. Evangéliaire de la Bil. Imperiale de Vienne. 16. stol., 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

20. Manuscrite des quatre Evangiles. 16. stol., 1 litografija, f. 101, Bibl. Imp. et R. de Vienne, brez sign.

21. Tiré de la 2e. partie du Noveau Testament. 17. stol., 1 litografija, f. 101, Bibl. Imp. et R. de Vienne, brez sign.

22. Charte Maldave. Tiré d'un Évangéliaire slave. 17. stol., 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

23.Noveau Testament Slave. 17. stol. 1 litografija, f. zadnji, Bibl. Imp. et R. de Vienne, brez sign.

24.Acte Public Kamtschadale, écrit sur écorce de bouleau. 18. stol, 1 list (2 str.) uvodnega besedila.

25.Acte de Gouverneur de Kamtschatka. 18. stol., 1 litografija, Bibl. Royale de Paris, brez sign.

Znamenito Paléographie universelle je za anglesko izdajo prevedel in priredil Sir Frederic Madden13 , ki je bil vodilni angleski paleograf v svojem casu in vodja Rokopisne zbirke v British Museum. Izdaja se zdalec ne dosega izvirnika. Tudi urejena je povsem drugace, v dveh volumnih, od katerih prvi vsebuje studijska besedila, drugi del pa je nekaksen album litografij. Tudi kot tehnicni izdelek publikacija mocno zaostaja za Silvestrovo. Format je ohranjen, toda barvne podobe mocno odstopajo od izvirnikov. Tudi ne gre za ponatis celote, temvec za izbor. V slovanskem razdelku je objavljenih le 8 litografij od 18 v Silvestrovi izdaji. Nas Kopitarjev cirilski kodeks je vkljucen. Zanimivo je, da so na Japonskem pred dvema desetletjema izdali reprint prvotne Silvestrove izdaje, ki nam je zal znan le po bibliografskem popisu14 .

Silvestrova Paléographie universelle je bila visoko cenjena in pogosto citirana ze v svojem casu in potem se celo stoletje. Znani evropski strokovnjak za paelografijo, Wilhelm Wattenbach, jo priznavalno opisuje v svojem delu Das Schriftwesen in Mittelalter:15 Verschiedene, deren Nachbildung man gern hier finden würde Prachtwerke von ausgezeichneter technischer Vollendung beschränken sich auf einzelne Schriftgattungen. Hier ist deshalb nur das ganz umfassende Hauptwerk anzuführen, welches leider an wenigen Orten erreichbar und zugänglich ist, die Paléographie Universelle, Paris 1841, vier Bände im größten Folioformat, welche 500 Thaler kosten. Der erste Band enthält orientalische Schriften, der zweite und dritte griechische und lateinische, der vierte verschiedene Nationalschriften. Die in Farben ausgeführten Nachbildungen der Handschriften von Silvestre sind von außerordentlicher Schönheit; von den Prachtwerken der alten Miniatoren erhalten wir hier die lebendigste Anschauung. Dagegen vermißt maneinzelne für die Geschichte der Schrift wichtige, nur nus unvollkommenen Proben bekannte Handschriften16 .

3. Silvestrova Paléographie Slavonne (1843)

Silvestrova Paléographie Slavonne /Slovanska paleografija/ kot samostojna publikacija

Med redkimi tiski v NUK se nahaja tudi ena najvecjih knjig (t. i. veliki foliant - 67 x 44 cm): Paléographie Slavonne (1843)17 . Veliki volumen ima vse znacilnosti prave publikacije. Ima se dve posebnosti: posvetilo na prvem (veznem) listu in Silvestrov litografski portret na 3. listu uvodnega besedila, ki sta ga lastnorocno podpisala (avtografa) Silvestre in graver Maurin. Uvodu sledi se 24 enot, 6 besedil, ki obsegajo po 1 list (2 strani, tiskano obojestransko) in 18 litografij (tiskano enostransko). Vsaka litografija je signirana s Silvestrovim suhim zigom in avtorizirana z (natisnjenim) graverjevim podpisom. Papir litografij je nekoliko tezji in debelejsi od potiskanih listov, ocitno pa tudi manj kisel, ker danes ti listi izkazujejo bistveno manj porjavelih madezev kot besedilni deli. Tudi razseznosti litografij in potiskanih delov se nekoliko razlikujejo (zrcalo tiska: 48 x 35 cm, zrcalo litografij 45 x 35 cm). Pri vezavi se niso odlocili za enotno porezavo, zato knjizni blok ucinkuje neenakomerno.

Natancen pregled publikacije Paléographie Slavonne z letnico 1843 torej kaze, kot da gre za delni faksimile, ki naj bi ga Silvestre pripravil dve leti po svojem velikem projektu Paléographie universelle. Ob iskanju argumentov in podatkov, zakaj se je Silvestre tako odlocil, se je izkazalo, da gre za nenavadno in posebno publikacijo. Tiskani popis Kopitarjeve knjiznice, ki je bil izdelan po njegovi smrti in je sluzil kot prodajni katalog, navaja dva primerka te publikacije18 . V resnici je danes v fondih NUK ohranjen le eden, za drugega nismo mogli odkriti podatkov, kdaj je bil morebiti odprodan kot duplikat. Iskanje drugih ohranjenih primerkov Paléographie Slavonne po nacionalnih in nekaterih drugih knjiznicah v Evropi in v ZDA je pokazalo, da publikacija ni nikjer znana. Preverjanje nacionalnih bibliografij za leta okoli 1843 je prav tako pokazalo, da publikacija ni zabelezena, zato lahko verodostojno sklepamo, da ni bila nikoli razmnozena kot obicajna publikacija, ampak izdelana posebej za Kopitarja. V tem nas dodatno potrjuje se dejstvo, da vsebuje za sedaj edini znani primerek (unikat) na litografiji s Silvestrovo podobo lastnorocna podpisa (avtografa) obeh avtorjev: Silvestra (s pripisom: A son ami Kopitar. Silvestre.) in Maurina (graverja). Poleg tega ima Knjiga na prvem listu (recto) rocno kaligrafsko zapisano posvetilo: "A Monsieur Kopitar, hommage du respectueux attachement de l'Auteur. Silvestre."

Po primerjavi z dunajskim izvodom Paléographie universelle smo z gotovostjo ugotovili, da gre za posebno priredbo snopica Paléographie Slavonne, ki pa ima poleg samostojne vezave v celoplatno se omenjena dopolnila (litografijo portreta, vezne liste, posvetilo in podpise). Sledi za 2. primerkom, ce seveda smemo zaupati podatku v natisnjenem katalogu Kopitarjeve knjiznice, v katerem gre prav lahko za tiskovno pomoto, nismo nasli. Vsekakor lahko z gotovostjo trdimo, da gre za namensko pripravljeno publikacijo, posebej izdelano za Kopitarja in poslano na Dunaj. Gotovo je obstajalo tudi spremno pismo, vendar korespondenca med prijateljema iz 1842 in 1843 ni ohranjena.

Publikacija je torej vsekakor izjemna rariteta, unikum, ki pomeni tudi novost v odkrivanju natancne podobe Kopitarjeve knjiznice. Dosedanje raziskave19 so jo pac omenjale kot obicajno publikacijo na podrocju cerkvenoslovanskih spisov, pri katerih je Kopitar avtorsko sodeloval. Poudariti je treba tudi, da gre prav gotovo za posebej velikopotezen in velikodusen hommage Kopitarju, ki ga je naredil njegov prijatelj in obcudovalec, po vsej Evropi priznan in spostovan paleografski strokovnjak Silvestre. Knjiga pomeni veliko priznanje Kopitarju kot znanstvenemu filologu, ki je opravil prve zanesljive analize cele vrste slovanskih srednjeveskih rokopisov (kodeksov in fragmentov). Najverjetneje je bila to tudi zadnja publikacija, pri kateri je avtorsko sodeloval in jo prejel se za zivljenja, saj izida Reimskega evangelija ni vec docakal.

Delo je dragoceno tudi z vidika razvoja faksimila, zlasti slovanskega in slovenskega. Poleg vzorcnih litografij iz kodeksov in fragmentov iz nahajalisc v Franciji, Italiji, Avstriji, Rusiji in od drugod namrec vsebuje tudi prve faksimilirane strani iz slovenske zbirke. Slednje imajo se dodatno pricevanjsko dokumentarno vrednost. Njihova primerjava z danasnjo podobo izvirnikov pricuje o procesih naravnega staranja in posledicah obrabe v minulih 160 letih. Ker v Sloveniji nimamo nobenega primerka celotne Paléographie universelle, je to edini izvod zgodnjega faksimila, ki sodi med sloveniko. V tem primeru imamo tudi moznost na domacem gradivu analizirati kvaliteto barvne litografije z zacetka njenega razvoja v 19. stoletju.

4. Silvestrov Évangéliaire de Reims /Reimski evangelij/ (1843)

Slovanski kodeks, poimenovan Texte du Sacre, je v Evropi postal znan kmalu zatem, ko ga je iz Carigrada prinesel tajnik reimskega skofa leta 1574. V Franciji je bil prvic omenjen leta 1669 v inventarju reimske cerkve, zato je v strokovni literaturi znan kot Évangéliaire de Reims. Kodeks je bil bogato okrasen z zlatom in dragimi kamni, vseboval pa je tudi relikvije, zato je vec stoletij sluzil kot Texte du Sacre (sveto besedilo), ob katerem so prisegali francoski kralji vse do revolucije 1789, ko so skrunilci ukradli vezavo in relikvije. Leta 1717 naj bi si ga ogledal celo ruski car Peter Veliki. Po francoski revoluciji je veljal za unicenega in evropski slavisti so mocno obzalovali njegovo izginotje in obsojali barbarstvo jakobincev, se posebej zato, ker so smatrali, da je veliko starejsi, kot je v resnici. Jernej Kopitar je kot tedanji vodilni evropski slavist in strokovni poznavalec srednjeveskega rokopisnega gradiva, zlasti slovanskega, pa tudi kot izkusen prakticni zbiralec, vedel, da se srednjeveski kodeksi po zacasnih izginotjih veckrat znova pojavljajo na razlicnih koncih Evrope, zato je pozival svoje ruske in francoske znance, naj poskusajo znova najti Reimski evangelij.

O nastanku in selitvah kodeksa je v 19. stoletju obstajalo vec domnev. Preden ga je natancno preucil, je tudi Kopitar mislil, da ga je v Francijo prinesla Ana, soproga francoskega kralja Henryja, ki je bila Rusinja. Kopitar je reimski knjiznici daroval izvod svoje Glagolite Clozianus (1836), v kateri omenja tudi ta kodeks, s prosnjo, da mu posredujejo kaksne informacije o njem. Bibliotekar Louis Paris mu je res sporocil, da je ohranjen, vendar brez dragocenega okrasja iz zlata in dragih kamnov ter relikvij, ki so jih hranili skupaj z njim. Kopitar je objavil prvi prispevek o najdbi leta 1838 in dragoceni dokument spet spravil v strokovno javno zavest. Tako ima nedvomno primarne zasluge za njegovo najdbo, predvsem pa za raziskavo besedila in litografsko objavo. Podcrtati je treba, da je slo za eno najbolj znamenitih srednjeveskih posebnosti, za katero se je zanimal ves evropski kulturni svet. Vaclav Hanka na drugi strani pise, da je kodeks v Reimsu odkril ruski tajni svetnik Aleksander I. Turgenjev in to sporocil v Rusijo, odkoder se je razsirila novica o najdbi. Toda Louis Leger zatrjuje, da ga je odkril Paris na Kopitarjevo iniciativo. Znano je tudi, da je relikvijo leta 1717 imel v rokah ruski car Peter Veliki. Ze tedaj so njegovi spremljevalci lahko prebrali cirilski del spomenika, niso pa prepoznali glagolskega dela.

Kopitar je pravilno razbral zapis na zadnji strani, da je rutenski (ukrajinski) del besedila v cirilici zapisal opat Prokopije ("svati prokop opat"), glagolski del pa je bil zapisan leta 1395 ("let hospodnih 1395")20 . Hrvaski samostan Sazav na Ceskem je ustanovil ceski kralj Karel IV. Luksemburski in mu daroval ta dragoceni kodeks.

Sodobni medievalisti potrjujejo, da je Karel IV. sprejel 80 hrvaskih glagoljaskih benediktincev iz Senja in Pasmana na otoku Krku in jim zgradil samostan v Pragi, le nekaj sto metrov stran od znamenite Karlove univerze. Isti prosvetljeni vladar je leta 1365 ustanovil tudi univerzo na Dunaju. Kdaj in zakaj je bil kodeks s cirilskim in glagolskim besedilom tako bogato okrasen z dragimi kamni, vdelanimi v zlato podlago, ni znano. Kot smo ze navedli, je glagolski del datiran z letom 1395 in predstavlja kopijo starejsega hrvaskega rokopisa, verjetno napisanega v Omislju. Strokovnjaki si niso enotni o kraju nastanka. Nekateri sodijo, da je bil zapisan na Krku in prinesen v Prago, drugi menijo, da je nastal ze na Ceskem.Vsekakor je bil glagolski del zvezan skupaj s cirilskim rokopisom, ki je rutenske provenience (zapisan v Kijevu) in datira v 12. stoletje, ter izjemno bogato okrasen. Prav tako ni zanesljivih podatkov o tem, kdaj so mu dodali se dragocene svetniske relikvije. Vsekakor je po prihodu v Reims ( 1574) veljal za sveto besedilo (Texte du Sacre), ob katerem so vec stoletij prisegali francoski kralji pri obredu kronanja, med njimi: Charles IX., Henri II., Louis XIII. in Louis XIV)21 .

Kako je prisel v Reims, ni pojasnjeno, vendar verjetno preko Carigrada, kamor so ga prenesli zaradi husitskih bojev na Ceskem. Za faksimilirano izdajo so se zaradi slave kodeksa Texte du sacre potegovali Rusi, Poljaki, Cehi in Francozi.

Kdo in kdaj je znova odkril ta kodeks, ni zanesljivo ugotovljeno, vsekakor pa je o njegovi najdbi prvi porocal ruski cerkveni zgodovinar A. I. Turgenjev leta 1836. Najden je bil v reimski knjiznici, kjer je delal Louis Paris, zato je verjetno, da ga je odkril on. Za novo najdbo pa je imel veliko zaslug prav gotovo Kopitar22 .

Novica o pomembnem odkritju se je hitro razsirila, ker je vecina slavistov menila, da gre za dokument iz 11. stol., morda sploh za najstarejsi cirilski spomenik, ki naj bi bil jezikovno in kulturnozgodovinsko izjemno pomemben. Kopitar se je potrudil, da je takoj po novi najdbi dobil od Silvestra iz Francije primerne kopije, na osnovi katerih je preucil dokument ter zelo hitro in natancno razjasnil njegovo podobo in vsebino. Ze poprej je bilo znano, da je spomenik sestavljen iz dveh delov, cirilskega (16 listov) in se enega (31 listov), ki pa ga niso zanesljivo prepoznali vse do leta 1836. Kopitar je ugotovil, da gre za glagolico. Po temeljiti analizi besedila je razbral, da so prejsnji popisovalci zmotno pripisovali nastanek besedila sv. Prokopiju (zaradi pripisa "svati prokop"), ki je deloval v 11. stol., v resnici pa ga je zapisal menih z istim imenom v hrvaskem samostanu Sazava (Emaus) pri Pragi23 . Kopitarjevo pravilno branje in datacija glagolskega dela spomenika sta na eni strani znova utrdila njegovo visoko strokovnost, na drugi pa povzrocila razburjenje v znanstvenem svetu, ki se ni poleglo vse do konca 19. stol. Iz njune korespondence je razvidno, da sta se Silvestre in Kopitar dogovarjala za izdajo faksimila Reimskega evangelija ze v teku priprav za Paléographie universelle, v katero sta ze vkljucila dve strani iz tega evangelija. Silvestrovo pismo Kopitarju, datirano 28. sept. 1840, zanesljivo pricuje o nastajanju publikacije24 . Gre za izcrpno pisanje, ki v svojem prvem delu vsebuje prosnjo Kopitarju za nabavo materiala za litografiranje, v drugem pa se nanasa prav na pripravo faksimila: "Po vrnitvi iz Belgije sem znova zacel z delom, ki sem ga zacel pred odhodom ter napisal dvajset strani, rokopis bom zakljucil v teku prihodnjega meseca. Zelo skrbno delam in (samoljubno) upam, da v delu ne bo nobenih napak. Prav zato bom vesel, ce ga boste (rokopis) pregledali, preden ga posljemo vrezati oz. vtisniti (a la gravure). Sploh ne mislim, da bi lahko prodali 1000 izvodov in bom zadovoljen, ce jih bomo polovico.

Moral bi vas videti in se z vami pomeniti glede te izdaje, vendar bi morali biti zato v Parizu, kakor ste mi predlagali, in sem pripravljen prevzeti stroske vasega potovanja. /.../ Nemogoce bo poslati na Dunaj M. 55 iz Reimsa, vendar bo na voljo v Parizu, ko boste prispeli.

Tukaj (pri nas) ni nihce sposoben primerne raziskave (oz. skrbnega pregleda) te publikacije, dragi gospod, poskrbite torej zato in jo prinesite, ko boste prisli."

Navedeni deli pisma jasno izpricujejo, da Silvestre kot urednik pricakuje od Kopitarja kot najbolj kompetentnega znanstvenika pregled prepisanega besedila spomenikov in njegovo spremno studijo. V tem casu ocitno se misli, da bo to delo lahko opravil v Parizu, ker dragocenega izvirnika ni smel poslati na Dunaj. Iz pisma je tudi razvidno, da je Silvestre prvo kaligrafsko kopijo izdelal ze pred koncem leta 1840. Toda iz Kopitarjeve biografije je znano, da je v tem casu potoval le se v Rim, od okt. 1842 do maja 1843, kjer je ustanavljal stolico za cerkveno slovanscino, na kateri naj bi se solali studentje ukrajinske uniatske cerkve, v Pariz pa se kljub vztrajnim Silvestrovim vabilom zaradi preoblozenosti z drugim delom in zaradi slabega zdravja ni odpravil. Ta mu je besedilo Reimskega evangelija moral poslati v korekturo na Dunaj. Kljub temu je Kopitar odlicno opravil svoj veliki delez pri Silvestrovi izdaji.

Kopitarjeva korespondenca izkazuje, da je najverjetneje izdelal latinski prevod celotnega evangeliarja in napisal uvodno studijo z naslovom Prolegomena historica v letu 1842 (Bernard 1996: 290). Reimski evangelij je izsel v 500 izvodih, od katerih je bilo 300 natisnjenih za Rusijo, ki je izdajo tudi sofinancirala. Ti so bili brez Kopitarjevega uvoda, ker je bila ruska pravoslavna cerkev v sporu z rimsko uniatsko oz. rimsko-slovansko cerkvijo, s katero je bil povezan Kopitar.

Faksimile Reimskega evangelija

Za genezo faksimila Reimskega evangelija je pomembno se eno Silvestrovo pismo, 27. nov. 1841, v katerem Kopitarja sprasuje, ce je pripravljen izdelati latinski prevod besedila in uvodno studijo za izdajo faksimila. Korespondenca okrog evangelija se je nadaljevala se dokaj pogosto v letih 1841 do 1843. V Kopitarjevi zapuscini v NUK je ohranjenih nekaj konceptov pisem Silvestru, ki obravnavajo Kopitarjeve korekture njegovega uvoda in Silvestrovih kopij (Ms 580, st. 116 idr.). Vsa Silvestrova pisma Kopitarju po maju 1841 so na zalost izgubljena. Ce bi bila ohranjena, bi se natancneje poznali nastajanje faksimila, katerega izid Kopitar ni dozivel. Prve izvode so poslali v Petrograd sredi leta 1844, natis ima letnico 1843.

Zelo pomemben je tiskan oglas za faksimile, ki je ohranjen v 2 primerkih: v Bibliothèque Nationale Paris in v NUK25 . Gre za enega od redkih ohranjenih knjigotrskih oglasov iz tega casa. Silvestre v njem pise, da je ze v Paléographie Universelle izdal dve strani iz tega spomenika, 1 cirilsko in 1 glagolsko, sedaj predstavlja zvesto kopijo celotnega rokopisa. Potem navaja kratko zgodovino rokopisa in poudarja, da ga je omenjal ze slavni slavist Kopitar v svoji Glagoliti Clozianus. Navaja tudi, da bo faksimile imel Kopitarjev uvod, njegov prevod v latinscino in dodatek s pregledom vseh slovanskih abeced in glagolskih okrajsav.

Faksimile je izsel v 10 zvezkih, ki so skupaj stali 80 frankov26 . Zalozil ga je ruski car Nikolaj I., kateremu je tudi posvecen. V 300 izvodih, ki so jih poslali v Rusijo, je moral biti izpuscen uvod zaradi ze znanih Kopitarjevih nazorov o uniatski cerkvi. Skupna naklada je bila 500 izvodov, torej 200 (po nekaterih podatkih 100) za prodajo izven Rusije (Ibrovac 1953: 123). Kopitarjev znanstveni uvod vsebuje razvoj slovanske cerkve, popisuje vlogo Cirila in Metoda ter razlaga zgodovino nastanka tega rokopisa. Gre za poslednji Kopitarjev znanstveni spis, v katerem ponovno potrjuje svojo panonsko teorijo. Razprava se je Miklosicu zdela tako pomembna, da jo je ponatisnil v svoji Slavische Bibliothek.

Silvestre-Kopitarjeva izdaja je tipicen faksimile tedanjega casa. Reproducirano je sicer celotno besedilo kodeksa v izvirnem formatu in s tehnologijo barvne litografije, vendar tako, da je na desni strani reprodukcija strani iz kodeksa, na vzporedni levi pa latinski prevod besedila. Poleg uvodne Kopitarjeve studije ima izdaja se primerjalno preglednico glagolice ter uvodna posvetila izdajatelja. Kot je razvidno iz prednarocniskega prospekta, je tiskar tudi izredno skrbno izbral papir, ki ga imenuje papier velin27 , torej tiskovno podlago, ki je dobro posnemala izvirni kozji pergament, na katerem je napisan kodeks. Gre torej za faksimile, ki v poglavitnih merilih (celovita predloga, format, barvna ustreznost, primeren papir, najboljsa socasna tiskarska tehnologija, spremna studija kompetentnega strokovnjaka s kodikolosko analizo) ustreza popolnemu faksimilu. Vezan je v bukovi deski, prevleceni z bakreno plocevino, hrbet je usnjen. Njegova pomanjkljivost je le v tem, da razbija podobo izvirnika s sprotnim vzporednim uvrscanjem latinskega prevoda, kar je bil seveda razumljiv popust znanstvenim in cerkvenim krogom, ki predvsem za tedanje case eksoticne glagolice se niso poznali, razen zelo redkih izjem. Tako moramo ugotoviti, da je ta faksimile neupraviceno prezrt v pregledih evropske literature s tega podrocja.

Genezo tega faksimila dopolnjuje se ena knjiznicna enota iz fondov NUK.

Gre za litografije Reimskega evangelija28 , ki so se ohranile v podobi nevezanih listov. Za sedaj se nismo mogli zanesljivo ugotoviti, ali je bila mapa s temi odtisi del Kopitarjeve knjiznice in je skupaj z njo prisla na Slovensko v tedanjo Licejsko knjiznico. Signaturna stevilka, katalozni listic, lastniski zigi in zascitna mapa izkazujejo, da je bilo gradivo katalogizirano sele med 2. svetovno vojno. Vsekakor so to poskusni odtisi za Silvestrovo izdajo, verjetno namenjeni Kopitarjevemu pregledu pred dokoncnim tiskanjem. Najverjetneje gre za korekturni odtis, ki ga je Silvestre poslal Kopitarju na Dunaj, ker ta ni mogel priti v Pariz. To potrjujejo tudi nekateri popravki s svincnikom, ki so bili upostevani v dokoncno natisnjeni verziji29 .

Zanimivo je, da je razglaseni Reimski evangelij kot faksimile izsel kmalu za prvo izdajo se dvakrat, vendar v tehnolosko in vsebinsko manj dodelani podobi30 . Drugo izdajo sta pripravila Silvestre in Paris leta 1852, vendar z uvodom Parisa namesto Kopitarja, Kopitarjev uvod pa je bil ze leta 1848 preveden v ruscino. Tudi Silvestrova izdaja ni brez napak. Ruski slavist Martinov in poljski akademik Los sta nasla nekaj prepisovalskih in nekaj kaligrafskih napak. Spet novo izdajo, ze po Silvestrovi smrti, je pripravil Louis Leger (1899), vendar brez barv, brez uvoda in brez prevoda v latinscino31 .

Svojo izdajo Reimskega evangelija je leta 1846 pripravil V. Hanka32 , vendar je dozivela ostro kritiko. S Kopitarjevo knjiznico sta prisla v Slovenijo kar dva izvoda te izdaje, ki sta oba se lepo ohranjena v fondih NUK. Hanka si je mocno prizadeval, da bi ta spomenik, ki naj bi izvorno nastal na Ceskem, izdali v Pragi ali pa skupaj s Poljaki. Tudi potem, ko je Kopitar ze prestudiral Reimski evangelij in na koncu glagolskega dela odkril letnico 1395, prvi, cirilski del, pa postavil v 12. stol., je bil Hanka se zmeraj preprican, da je prvi del starejsi in da ga je napisal sveti Prokopije. Svoja prizadevanja za izdajo je koncno uresnicil z lastno izdajo, ki pa je ne moremo steti za faksimile. Besedilo je sicer objavljeno v celoti, vendar tako, da je na levih straneh precrkovano v latinico, na desnih pa natisnjeno v cirilici. Ker Hanka ni mogel zagotoviti litografij v glagolici, je dal tudi izvorno glagolski del natisnit v cirilici. Poleg tega je tudi zrcalo strani pomanjasano (izvirnik: 33 cm, Hankov natis: 23 cm), tudi inicialke in drugo okrasje ni obarvano, kakor pri Silvestru.

5. Faksimile Presernovih Poezij (1909)

Avtor: France Preseren

Naslov: Poezije Doktorja Fr. Presérna. Facsimile- Ausgabe des Manuscripts mit dem Imprimatur vom 13. Juli 1840.

Nastanek izvirnega rokopisa: 1846

Impresum faksimila: Ljubljana - Dunaj, 1909

Tiskarna: Blasnik (Lj.) - Angerer & Göschl (Dunaj)

- Faksimile cenzurno-tiskarskega rokopisa iz leta 1846. NUK, sign. Ms 788.

- Naklada: nekaj nad 300 izvodov, od tega nekaj nad 100 bolje odtisnjenih v mapi iz svinjskega usnja, drugi v skatlah iz lepenke.

Ce ta faksimile analiziramo z vidika dosezkov tedanje razvojne stopnje, moramo ugotoviti, da ustreza temeljnim strokovnim zahtevam. Izdelan je po unikatni rokopisni predlogi, ki je reproducirana v celoti, tiskarska tehnika je crno-bela fotolitografija, tiskovna podlaga je kvaliteten rocno izdelan papir, format natancno ustreza izvirniku le v zrcalu zapisa, ne pa tudi v velikosti listov (izvirnik: 21x17 cm, faksimile: 24x18 cm), zato dobimo napacen vtis, da je rokopis vecji, kot je v resnici. Faksimile je samostojna enota.

Ob tem faksimilu so utemeljeni tudi nekateri pomisleki. Osnovi strokovni problem je v ze v predlogi sami, ki je sicer unikatna, ceprav gre za enega od dveh zapisov, ki jih je Preseren izdelal za drzavno cenzuro, in sicer tistega, ki ga je potem izrocil tiskarju. Zaradi drobnih razlik v obeh rokopisih seveda lahko vsakega smatramo za unikatnega. Vecja tezava je v dejstvu, da je slo za komaj 62 let star rokopis. V tistem casu, in tudi kasneje, stroka sicer ni izrecno predpisovala, da so za faksimiliranje ustrezne samo stare (anticne in srednjeveske predloge), vendar je bila taka prevladujoca praksa33 . V nasem primeru odstopanje lahko utemeljujemo s tem, da gre za izjemno pomembno besedilo, ki je konstituiralo slovensko umetnisko poezijo. Hujsa pomanjkljivost je to, da faksimila ne spremlja studijska publikacija, ki je bila sicer pred izidom napovedana. Posebna odlika tega faksimila je natancna in dosledna reprodukcija predloge po stanju, v kakrsnem je bila takrat ohranjena, pri cemer sta posneta tudi pecat in vrvica drzavnega upravnega organa, ki je zbirko prejel v odobritev. Gre za dragocen detajl, ki danes ni vec ohranjen na izvirniku, zato ga verodostojno poznamo prav iz tega faksimila. Faksimile se ne dosega barvne avtenticnosti izvirnika, ker gre za enobarvni tisk.

Faksimile Presernovih Poezij je bil na Slovenskem velika novost v svojem casu. Dejstvo, da se je zaloznik, ki je bil hkrati tudi tiskar, odlocil za natis skupaj z dunajsko klisarno, kaze na to, da ni imel sam ustrezne tehnoloske opreme34 . Moderen knjigotrski pristop je razviden iz prednarocniske akcije, za katero so pripravili kar troje tiskanih gradiv: lepo izdelan in na glaziranem papirju natisnjen knjigotrski vabilni letak (2 lista, format A4), dve faksimilirani strani rokopisa (naslovna z vrvico in pecatom in ena notranja s pesmijo V spomin Andreja Smoleta) in narocnisko dopisnico. V letaku sta enakovredno in ucinkovito predstavljena pomen Presernove poezije in lastnosti faksimila35 . Publikacija je dozivela ugodne recenzije v slovenskem in omembe tudi v tujem tisku36 .

6. Ostali predmoderni faksimili rokopisov

6.1 Henrik Smrekar - crnovojnik (1919)

Publikacija je nedvomno natis unikatne predloge, ki je kombinacija likovnih (risarskih) in rokopisnih elementov. Ker se izvirnik ni ohranil, ne poznamo njegovih natancnih dimenzij niti pisne podlage. Natis izkazuje, da je bila predloga izpisana in izrisana s peresom in crnim tusem. Tiskarska tehnika je crno-bela litografija na zelo kvalitetnem, mehkem in voluminoznem rocno izdelanem papirju. Brosura je nekaksen vmesen pojav med faksimilom in stripom. Upostevati jo je treba, ker gre za posnetek zakljucene in celovite predloge. Zaradi zgodnjega nastanka je razvojno zanimiva.

6.2 Njegosev Gorski venec (1931)

Publikacija je za svoj cas zelo solidno izdelan faksimile novodobnega rokopisa. Izvirni rokopis je reproduciran v naravnem formatu in tudi barvno dokaj verodostojen. To je celo prvi v vseh pogledih tehnicno sodoben faksimile, ki je bil v celoti izdelan v Ljubljani. Gre za obojestranski dvobarvni tisk. Reprodukcije so natisnjene tako, da imajo bel rob, kar omogoca natancno razvidnost neravnih robov izvirnika. Skoda je le, da faksimila ne spremlja studijska publikacija. Vezan je v celoplatno, vendar vezava ni fingirana, saj ne skusa posnemati vezav iz casa nastanka rokopisa.

6.3 Sopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Roznik (1943)

Publikacija ima predvsem tehnoloske lastnosti faksimila: natancen posnetek izvirnih pisem in podobnih predlog tako glede barvne ustreznosti kakor izbire pisne podlage. Spremlja jo tudi samostojen komentar. Predloga zal ni zakljucena vsebinska ali kulturnozgodovinska celota.Vsekakor gre za prvi slovenski primer v celoti ostevilcene izdaje (500 izvodov) in kvaliteten tiskarski izdelek.

B. R E P R I N T I (I N F A K S I M I L I T I S K O V)

1. Ain newes lied von den kraynnerischen bauren (1877)

Za prvi poskus slovenskega faksimila tiska smemo pogojno steti reprodukcijo letaka iz leta 1515. Pogojno zato, ker ne gre za samostojno izdajo, temvec le za prilogo v strokovni publikaciji Letopis Matice slovenske 1877, sicer pa ima vse poglavitne lastnosti faksimila, zlasti se, ce upostevamo njegov zgodnji nastanek. Izvirnik je nastal kot samostojen tisk na enem samem listu (potiskan enostransko), ki se je (po sedanjih podatkih) ohranil le v dveh primerkih (Ljubljana, Berlin). Reprodukcija je izdelana v naravnem formatu po izvodu, ki ga hrani NUK, ob pripravi faksimila pa je bil v lasti Slovenske matice. Komentar v obliki strokovnega clanka je pridruzen reprodukciji.

2. Krajcevi izdaji Valvasorjevih del (1877-79, 1882)

Poseben primer reprintov sta Krajcevi izdaji Valvasorjevih del: Die Ehre des Herzogthums Krain / von Johann Weichard Freiherrn von Valvasor (1877-1879) in Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae Completa (1882). V resnici gre za drugi izdaji, kar zaloznik in tiskar tudi izrecno navaja. Odstopanja od izvirne izdaje so sicer manjsa, vendarle toliko pomembna, da izdaje ne moremo steti k popolnim reprintom. Glavne spremembe so v reprodukciji bakrorezov, ki so prerisani iz izvirnih, spremenjena je tipografija, nekoliko pa celo paginacija.

3. Valvasorjeva Topographia Archiducatus Carinthiae (1928, 1975)

Prva publikacija, ki je bila v slovenskem tisku (Stelè 1928: 5) oznacena s strokovnim terminom faksimile, je bila spet Valvasorjeva Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa. V resnici gre za klasicni reprint, ki je prvic izsel v Celovcu 1928 in se enkrat prav tam 1975. Izdaja je natancen posnetek izvirne izdaje in odlicen tiskarski izdelek, vendar ga ne moremo imeti za faksimile, ker ne gre za unikatno predlogo, ampak za prvotno razmnozen tisk, ki je ohranjen v vecjem stevilu izvodov. Zanimiv je podatek, da je tiskarske plosce izdelala ista delavnica (Göschl) kot za faksimile Presernovih Poezij (1909). Poudariti je treba, da se publikacija v svojem kolofonu ne razglasa za faksimile, ampakza nespremenjeno izdajo. Kljub temu je prav ob njej v naso tiskarsko in knjigotrsko, pa tudi bibliotekarsko terminologijo prisel in se prijel termin faksimile, ki se se zmeraj neselektivno uporablja tudi za reproducirane ponatise redkih tiskov.

4. Trubarjev Catechismus in der Windischenn Sprach (1935)

Po unikatnem izvodu dunajske Nacionalne biblioteke je v juliju in avgustu l. 1935 izdelala njihova fotografska delavnica foto-posnetke prve slovenske knjige, ki so sluzili klisarni St. Deu v Ljubljani kot predloga za kliseje. Pripravo in izdelavo reprodukcije je vodil Silvester Skerl.

Posnetek je mogoce smatrati za faksimile, ker gre za prenos celotne unikatne predloge, ceprav prvotno natisnjene v vecjem stevilu izvodov. (Pre)kratka spremna beseda ni v samostojnem zvezku, ampak dodana na koncu. Publikacija je izdelana v tehniki knjigotiska in ne posnema barvne podobe izvirnika. Naklada: 1200 izvodov. Izdaja je pomembna predvsem zato, ker je prva v seriji reprodukcij nase prve knjige, sicer pa ne dosega socasne kvalitete evropskih faksimilov.

5. Presernova Sonetni venec in Gazele (1957)

V letu 1957 je Cankarjeva zalozba za svojo takrat ustanovljeno enoto Antikvariat Cankarjeve zalozba izdala dve Presernovi pesnitvi, ki sta izvirno izsli kot prilogi v casniku Illyrisches Blatt (Sonetni venec 1834, Gazele 1833).

Drobna tiska sta razmeroma kvalitetna reprinta po izvirnem formatu brez spremnih studijskih dopolnil. Izdelana sta brez posebnih ovojev.

6. Trubarjeva Koledar in Prvi psalm (1957)

Po Katekizmu (1550) gre za prva reprinta dveh manjsih Trubarjevih del. Prvo je v izvirniku le del obseznega Prvega dela Novega testamenta (1557/58), drugo pa je v izvirniku samostojen tisk (1579). Izdaji je pripravila prav tako Cankarjeva zalozba za svoj antikvariat. Reprinta imata pridruzeni kratki studiji Mirka Rupla, ki se je tedaj znanstveno ukvarjal z raziskavo slovenske protestantske knjizevnosti in sistematicno zbiral izvirnike in zacel izdajati njihove reprinte.

7. Reprinti protestantike v letu 1959

Mirko Rupel si je se naprej prizadeval socasnim raziskovalcem in ljubiteljem predstaviti slovensko in hrvasko protestantiko, zato je leta 1959 pripravil se tri reprinte: Trubarjev prvi Abecednik (1550), Dalmatovo cirilsko Tablo za dicu (1561) in Konzulovo glagolsko Tablo za dicu (1561). Tudi pri teh izdajah gre za reprinte v izvirnem formatu, ki vsebujejo le dokaj dober posnetek izvirnega tiska.Vse tri publikacije so drobne brosurice, namenjene poznavalcem in ljubiteljem. Kratke spremne studije so pridruzene reprintom.

II. UGOTOVITVE ANALIZE GRADIVA

Splosne znacilnosti slovenskega predmodernega faksimila

Zacetni razvoj slovenskega faksimila izkazuje povsem skladno podobo z evropskim. Spodbudila ga je pozornost strokovnjakov, predvsem filologov in paleografov, ki so v 19. stoletju odkrivali in raziskovali dragocene srednjeveske rokopise in jih zeleli cimbolj verno reproducirati. Tako seveda ne preseneca, da se je tudi razvoj nasega faksimila pricel na tujem. Slovenci smo imeli posebno sreco, da je v enem od glavnih evropskih kulturnih sredisc, na Dunaju, deloval Jernej Kopitar, ki ni odkrival samo slovenskih pisnih kulturnih spomenikov ampak tudi druge slovanske, in z njihovimi objavami prispeval, da so tudi nekateri evropski faksimili iz tega casa zaradi njegovega avtorskega prispevka tudi slovenski.

Podcrtati je treba, da je slovenski faksimile ze od samega zacetka nastal povsem v skladu s strokovno predpostavko, da gre pri faksimilih predvsem za posnetke starih dragocenih rokopisnih predlog. Glede na strokovna nacela, s katerimi opredeljujemo moderni faksimile, lahko ugotovimo, da smo Slovenci v obdobju predmodernega faksimila dobili kar 12 enot, od katerih smemo vsaj 4 smatrati za prave faksimile, ker v vseh temeljnih pogledih zadoscajo osnovnim kriterijem:

- Brizinski spomeniki (Köppen, 1827),

- Reimski evangelij (Silvestre-Kopitar, 1843),

- Presernove Poezije (1909),

- Gorski venec (Blasnikova tiskarna v Ljubljani, 1931).

Pri tem je treba poudariti se nekaj razvojno pomembnih dejstev. Po prvem faksimilu Brizinskih spomenikov v tem obdobju nastanejo se trije (Vondrákov, Ramovs- Kosov in Isacenkov), ki pa ne prinesejo nic pomembno novega, ne v uredniskem ne v tehnoloskem pogledu. Razmeroma zgodaj se Slovenci lotimo faksimilov novodobnih rokopisov (Presernove Poezije, Sopek Cankarjevih pisem) avtorjev, ki sta tudi pozneje najbolj priljubljena. Prvi faksimile je bil na Slovenskem natisnjen sele v 20. stoletju (Presernove Poezije, 1909), in se takrat v sodelovanju z dunajsko klisarno. K faksimilom smemo pristeti tudi reprodukcije unikatnih ali izjemno redkih tiskov iz 16. stoletja (Ain newes lied von den kraynnerischen bauren, 1515, Trubarjeva Katekizem in Abecednik, 1550). Zlasti slednja sta bila oba v prvem poskusu izdelana preskromno glede na tedanje tehnoloske moznosti.

Ze v tem casu so nekateri zalozniki in izdajatelji k faksimilom pristevali tudi reprodukcije prvotno natisnjenih del, vendar gre v resnici za tehnolosko bolj ali manj dodelane reprinte. Najboljsi dosezki te vrste izdaj sta Krajceva reprinta Valvasorjevih del (Slava Vojvodine Krajnske, 1877-79 in Topografija Koroske, 1882) ter zlasti Rauneckerjev reprint prav tako Valvasorjeve Topografije Koroske (1928).

Sidebar

GLAVAN, Mihael: Slovenian facsimile in the19th and in the first half of the 20th century: pre-modern facsimile. Knjiznica, Ljubljana, 48(2004)4, str. 7-36

Footnote

1 Neuer literarischer Anzeiger (München) II, 1807, st. 12, stolpec 190-191.

2 Samostojne izdaje BS: Köppen (1827), Kopitar (1836), Janezic (1854), Miklosic (1854, 1861), Vostokov (1865), Malkovsky (1873), Sket (1893), Vondrák (1896), Glokke (1904), Grafenauer (1922), Sievers (1925), Ramovs-Kos (1937), Weingart (1938, 1949), Grivec (1942), Isacenko (1943), Ján (1956), Kolaric (1968), Kronsteiner (1979), Toporisic-Gjurin (1981), SAZU (1992, 1993), Jez (1994, 1995), Mikhailov (1998).

3 Vse navedene izdaje so v bibliografiji izdaje SAZU (1992, 1993) v bibliografskih opombah (avtor bibliografije je Marko Kranjec, oznake o nacinu objave je prispeval Igor Grdina) opredeljene kot faksimili.

4 Sobranie slovenskih pamjatnikov, nahodjascihsja vne Rossii. Sost. Petrom Keppenom. Kn. 1. Pamjatniki sobrannye v Germanii., str. 1-20, prilozenija f. I-IX. Gramaticeskija ob'jasnenija na tri stat'i Frenzingejskoj rukopisi, str. 21-86. Sanktpeterburg 1827. NUK, sign. 19889, iz Kopitarjeve zbirke.

5 Pri nasi analizi nas zanimajo faksimili in spremne studije, zato ne bomo navajali ostalih sestavin, ki jih vsebujejo publikacije. Veckrat gre tudi za razlicne avtorje.

6 Frisinské památky. Jich vznik a význam v slovanském písemnictvú. Podává Václav Vondrák. Praze : J. Otto, 1896, 82 str. Razvrstitev spomenikov od I-III je ze taka kakor v izvirniku.

7 Reisp (1970: 137) ga sploh ne uvrsca v svojo bibliografijo, ces da ne ustreza "nasi definiciji faksimila", po kateri so faksimili "reproducirani ponatisi knjig in rokopisov, obicajno raritet in unikatov, ki se skusajo cimbolj priblizati ne le notranji podobi, temvec tudi zunanjemu videzu izvirnika, tako da ga posnemajo tudi v papirju in vezavi."

8 Isacenko, Alexander V. : Jazyk a pôvod Frizinských pamiatok = Sprache und Herkunft der Freisinger Denkmäler. Bratislava : Slovenská akadémia vied a umení, 1943. 105 str., 9 str. pril. : ilustr. , 26 cm. (Spisy Slovenskej akadémie vied a umení = Opera Academiae scientiarum et artium Slovacae ; #sv. #1).

9 Paléographie universelle. Collection de fac-simile d'écriture de tous le peuples et de tous les temps. Paris: Firmin-Didot, 1839-1841.

10 Nasa osebna preverba fondov ÖNB na Dunaju je pokazala, da je celotna publikacija vendarle prisla v knjiznico in jo se zmeraj hranijo v fondu starih tiskov, sign. 29.A.9.Hss-S. Grof Dietrichstein je postal predstojnik knjiznice za grofom Osolinskim. Kopitar je v tem casu napredoval do mesta prvega bibliotekarja takratne Dvorne biblioteke, predstojniki pa so lahko bili le plemici.

11 Litografirani sta 2 strani iz Reimskega evangelija, ki ga bomo posebej obravnavali zaradi Kopitarja.

12 To je v tej publikaciji za nas najvaznejsa litografija, ker vsebuje 2 strani iz sedanjega kodeksa Cod. Kop. 25, ki je bil tedaj se v Kopitarjevi zasebni lasti. Prva reproducirana stran je zacetek Matejevega, druga pa Lukovega evangelija.

13 Publikacijo smo pregledali v fondih ÖNB, ker je v Sloveniji nimamo. Ibrovac (1953: 110, op. 5) navaja dve izdaji, vendar se moti. Preverbe v vec svetovnih bibliografskih bazah navajajo samo eno iz leta 1850. Polni podatki o publikaciji: Author: Silvestre, Joseph Balthaszar, b. 1791. Champollion- Figeac, M. (Jacques-Joseph), 1778-1867. Champollion-Figeac, Aime Louis, 1813-1894. Title: Universal palaeography : or, Fac-similes of writings of all nations and periods, copied from the most celebrated and authentic manuscripts in the libraries and archives of France, Italy, Germany, and England / by M. J. B. Silvestre ; accompanied by an historical and descriptive text and introduction by Champollion-Figeac and Aime Champollion, fils ; translated from the French, and edited, with corrections and notes, by Sir Frederic Madden. Place: London : Publisher: H. G. Bohn, Date: 1850. Slovanski delez je vkljucen v drugi volumen. Signatura dunajskega izvoda je 393138.

14 Author: Silvestre, J. B. (Joseph Balthazar), b. 1791. Title: Paleographie universelle / J. B. Silvestre. Place: [Tokyo?] : Publisher: Morisawa, Date: c1984.

15 Prva izdaja Leipzig, 1871. Pozneje se trije natisi, zadnji v Gradcu 1958.

16 Pridobljeno na spletnem naslovu: http://home.t-online.de/home/Rauner/wattenbach/w1028.htm, 3. 2. 2003.

17 Natancnejsi podatki o knjigi: Silvestre, Joseph Balthazar (avtor litografij in urednik), Champolion- Figeac, Jacques-Joseph in Aimé, Louis (avtorji besedil): Paléographie Slavonne. Paris: Firmin Didot freres, 1843; 30 folio, avtorjev portret.

18 Verzeichniss der in die Verlassenschaft des Herrn Bartholom. Kopitar ... gehörigen wertvollen Bücher und Handschriften : grossentheils sprachwissenschaftlich, vorzüglich in allen slawischen Sprachen, welche den 1845, Vormittags in den gewöhnlichen Lizitations-Stunden ... öffentlich versteigert werden. Wien : zu haben a kr. bei Jakob Bader ... und Matth. Kuppitsch ..., 1845.

19 Lukan zgolj navaja, da je Silvestre "Kopitarju s posvetilom podaril svojo Slovansko paleografijo" (Lukan 2000: 26).

20 Navedeno po Hankovi izdaji, NUK, sign. 20368, str. 186.

21 Prisega se je glasila: Ainsi le jourons, vouons et promettons sur la sainte et vraie Croix et le saint Évangile touché. Povzeto po: Darko Zubrinic. Croatian Glagolitic Manuscripts held outside of Croatia. Spletni naslov: http://www.hr/darko/etf/novi.html

22 Primerjaj: Antonia Bernard: Jernej Kopitar in Reimski evangelij. Kopitarjev zbornik. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1996, str. 285-92.

23 Primerjaj: Kopitar: Hesychii glossographi discipulus, 1839, str. 66. Citirano po izdaji W. Kessler: Bartholomäus Kopitars "Streitschriften". Neuried: Hieronymus Verlag, 1986.

24 Kopitarjeva korespondenca v NUK, Ms 579. Prevod smo izdelali neposredno iz izvirnika.

25 Pridruzen je korekturnemu primerku Reimskega evangelija, sig. R 36021.

26 Popoln naslov se glasi: Evangelia slavice, quibus olim in Regum Francorum oleo sacro inungendorum solemnibus uti solebat ecclesia Remensio, vulgo Texte du Sacre. Ad exemplaris similitudinem descripsit et edidit J. B. Silvestre. Evangelia latine vertit eisdemque interpretationem latinam e regione adjecit B. Kopitar. Lutetiae Parisiorum. Imprimerie de Firmin-Didot.

27 V 18. stol. so pri proizvodnji papirja uvedli nov tip kalupa. Fino pletena medeninasta plosca je bila vdelana v lesen okvir. Zaradi gladkega videza je tak papir dobil ime wove paper. Ze veliko poprej so Arabci in Kitajci izdelovali wove paper, toda neposredne povezave njihovih plosc s kasnejsimi evropskimi ni bilo. Wove paper so najprej izdelali v papirnem mlinu Jamesa Whatmana starejsega v papirnici Turkey v Kentu. Toda zaslugo za njegovo uporabo v knjigah pripisujejo angleskemu tiskarju John Baskervillu, ki ga je, kakor kaze, predlozil kot ustreznega za tiskanje. Sam je na njem natisnil del svoje prve izdaje Vergila leta 1757, ceprav ni uporabil tega papirja v veliko svojih drugih knjig. Angleski tiskarji niso izkoriscali tega papirja vse do konca 18. stol. V Franciji so ga imenovali papier velin, in je postal popularen pri tamkajsnjih tiskarjih, se posebej pri Didotih. Ta gladek papir se se zmeraj imenuje vellum paper, ceprav nima nicesar skupnega z zivalsko kozo. Se zmeraj je mogoce prebrati v kaksnem kolofonu zabelezko, da je knjiga natisnjena na "vellum" ali "japonski vellum".

28 NUK, sign. 36021. Antonia Bernard (1995: 201) v opombi k svojem prevodu Kopitarjevega latinskega uvoda pise, da je v NUK-u le primerek brez tega uvoda. To je zavajajoce, ker ne gre za zvezano publikacijo (popolno knjigo), ampak samo za skupek listov (1 mapa, 94 litografskih odtisov), lahko bi rekli korekturne stolpce, torej za predhodno stopnjo publikacije.

29 Pregledali smo primerek 1. izdaje iz leta 1843 v ÖNB, sign. 14798-C. Alt Mag. V Sloveniji ni nobenega izvoda.

30 Evangéliaire slave dit Texte du Sacre, fac-simile par J. B. Silvestre. Paris: V. Didron, 1852 (brez barv) in Evangéliaire slave dit Texte du Sacre, de la Bibliothéque de Reims, 1899 (brez prevoda).

31 To izdajo Zotter uvrsca v svojo Bibliografijo faksimilov, medtem ko prve, Silvestrove, ne, ker se ne sodi v casovni okvir (od 1880), ki ga je zajel v svojem popisu. Tudi Hankova ni vkljucena.

32 Podatki o publikaciji: Sazavo-emmauskoe sviatoe blagoviestvovanie, nyneze Remskoe = Sazavoemmauzskoje svjatoje blagovestvovanije, nyneze Remeskoje. V cesskoi Praze : pecat i bumaga pridvornoi knigopecatni synov Bogumila Gaaze, 1846. 23 cm. NUK, sign. 20368 in 20667.

33 Zotter v svoji Bibliografiji faksimilov ne uposteva predlog, ki so nastale po letu 1550, vendar zgolj zato, da ne bi bil popis preobsezen.

34 Carl Angerer (1838-1916) je ze leta 1871 ustanovil na Dunaju "fotokemigrafsko" delavnico in se cez dve leti povezal s svojim svakom Alexandrom Göschlom. S fotokemijskim postopkom sta na kamnite ali bakrene plosce prenasala fotografije, rokopise in druge predloge. Zlasti Angerer velja za prenovitelja knjizne ilustracije in avtotipije. V svojem casu je bila njuna delavnica najuspesnejsa v avstroogrskem prostoru, zato je tudi Blasnikova tiskarna za natis faksimila uporabila njihovo tehnologijo. Podatki o Angerer-Göschlovi klisarni so pridobljeni na spletnem naslovu (9. 2. 2004) http://fotomuveszet.elender.hu/9812/981216_eng.html

35 Letak ima naslov Preseren redivivus! Uporabljen je ze tudi termin faksimile, vendar v oklepaju, kar kaze, da je bil se premalo znan, da bi ga lahko ucinkovito uporabili v marketinski publikaciji. Zanimivo je, da je zaloznik poudarjal tudi velike stroske, ki jih zahteva faksimilirana izdaja. Verjetno je s tem namigoval na dunajske partnerje, brez katerih ni slo.

36 Zanimiva je ze napoved izida v strokovnem casniku Slovanski prehled X/1908, st. 2, str. 285. V Sloveniji sta najbolj izcrpni predstavitvi izsli v casniku Slovenski narod 1909/15. aprila/, st. 84, str 1. in v reviji Dom in svet 1909, str. 229.

References

Citirana literatura

1. Docen (1807). Docen, Joseph. Anzeige einiger Denkmäler der Slavischen Sprache aus dem X. Jahrhundert. Neuer literaricher Anzeiger (München) 2 (12).

2. Reisp (1970): Reisp, Branko: Faksimilirane izdaje nasih tiskov, rokopisov in graficnih listov, ki so jih izdale slovenske zalozbe v letih 1909 do 1969. Knjiznica 14 (1-4), str. 136-146.

3. Lukan (2000): Lukan, Walter: Jernej Kopitar in evropska znanost v zrcalu njegove zasebne knjiznice. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjiznica, 2000, str. 25.

4. Ibrovac (1953): Ibrovac, Miodrag: Kopitar i Francuzi. Beograd: Naucna knjiga, 1953. (Predvsem poglavje 8, str. 110-127.)

5. Wattenbach (1958): Wattenbach, Wilhelm: Das Schriftwesen in Mittelalter. Graz, 1958.

6. Verzeichniss der in die Verlassenschaft des Herrn Bartholom. Kopitar ... gehörigen wertvollen Bücher und Handschriften : grossentheils sprachwissenschaftlich, vorzüglich in allen slawischen Sprachen, welche den 1845, Vormittags in den gewöhnlichen Lizitations-Stunden öffentlich versteigert werden. Wien : zu haben a kr. bei Jakob Bader ... und Matth. Kuppitsch, 1845.

7. Zubrinic (2003): Zubrinic, Darko: Croatian Glagolitic Manuscripts held outside of Croatia. Spletni naslov: http://www.hr/darko/etf/novi.html.

8. Bernard (1996): Jernej Kopitar in Reimski evangelij. Kopitarjev zbornik. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1996, str. 285-92.

9. Kopitar (1839): Kopitar, Jernej: Hesychii glossographi discipulus, 1839, str. 66. Citirano po izdaji W. Kessler: Bartholomäus Kopitars "Streitschriften". Neuried: Hieronymus Verlag, 1986.

Uporabljeni viri

1. Samostojne izdaje BS: Köppen (1827), Kopitar (1836), Janezic (1854), Miklosic (1854, 1861), Vostokov (1865), Malkovsky (1873), Sket (1893), Vondrák (1896), Glokke (1904), Grafenauer (1922), Sievers (1925), Ramovs-Kos (1937), Weingart (1938, 1949), Grivec (1942), Isacenko (1943), Ján (1956), Kolaric (1968), Kronsteiner (1979), Toporisic-Gjurin (1981), SAZU (1992, 1993), Jez (1994, 1995), Mikhailov (1998).

2. Sobranie slovenskih pamjatnikov, nahodjascihsja vne Rossii. Sost. Petrom Keppenom. Kn. 1. Pamjatniki sobrannye v Germanii., str. 1-20, prilozenija f. I-IX. Gramaticeskija ob'jasnenija na tri stat'i Frenzingejskoj rukopisi, str. 21-86. Sanktpeterburg 1827. NUK, sign. 19889, iz Kopitarjeve zbirke.

3. Frisinské památky. Jich vznik a význam v slovanském písemnictvú. Podává Václav Vondrák. Praze : J. Otto, 1896, 82 str. Razvrstitev spomenikov od I-III je ze taka kakor v izvirniku.

4. Die Ehre des Herzogthums Krain I/IV Bd. 2. unveränderte Auflage. Rudolfswerth : J. Krajec, 1877-1879.

5. Das Erz-Herzogthum Kärndten von Johann Weichard Freiherrn von Valvasor. 2. unveränderte Aufl. Rudolfswert : J. Krajec 1882.

6. Paléographie universelle. Collection de fac-simile d'écriture de tous le peuples et dt tous les temps. Paris: Firmin-Didot, 1839-1841.

7. Silvestre, Joseph Balthaszar, b. 1791. Champollion-Figeac, M. (Jacques- Joseph), 1778-1867. Champollion-Figeac, Aime Louis, 1813-1894.: Universal palaeography : or, Fac-similes of writings of all nations and periods, copied from the most celebrated and authentic manuscripts in the libraries and archives of France, Italy, Germany, and England / by M. J. B. Silvestre ; accompanied by an historical and descriptive text and introduction by Champollion-Figeac and Aime Champollion, fils ; translated from the French, and edited, with corrections and notes, by Sir Frederic Madden. Place: London : Publisher: H. G. Bohn, Date: 1850. Slovanski delez je vkljucen v drugi volumen. Signatura dunajskega izvoda: 393138.

8. Silvestre, Joseph Balthazar (avtor litografij in urednik), Champolion-Figeac, Jacques-Joseph in Aimé, Louis (avtorja besedil): Paléographie Slavonne. Paris: Firmin Didot freres, 1843; 30 folio, avtorjev portret.

9. Evangelia slavice, quibus olim in Regum Francorum oleo sacro inungendorum solemnibus uti solebat ecclesia Remensio, vulgo Texte du Sacre. Ad exemplaris similitudinem descripsit et edidit J. B. Silvestre. Evangelia latine vertit eisdemque interpretationem latinam e regione adjecit B. Kopitar. Lutetiae Parisiorum. Imprimerie de Firmin-Didot.

10. Sazavo-emmauskoe sviatoe blagoviestvovanie, nyneze Remskoe = Sazavoemmauzskoje svjatoje blagovestvovanije, nyneze Remeskoje. V cesskoi Praze : pecat i bumaga pridvornoi knigopecatni synov Bogumila Gaaze, 1846. 23 cm. NUK, sign. 20368 in 20667.

11. Kopitarjeva korespondenca v NUK, Rokopisna zbirka, Ms 579.