K premeni subjekta v sodobni poeziji (Zbigniew Herbert in Rudolf Jurolek)

Abstract

In an effort to defamiliarize the poetic text, poets in various literatures use a procedure that is a substantial transformation of the conventional lyrical subject “I” to the so-called “hypostatized subject”. This new form of the poetic subject is a predominant feature of broader epicizing tendencies that cross borders of national literatures and enrich authorial poetics. However, a poetic text with the hypostatized subject cannot be perceived only as a shift from the conventional lyrical subject that is an end in itself. Most authors use it not only as a mythological but also a social and historical reflection of a human personal subject that was failed by history. It is an attempt at a marked and distinctive artistic rendering of human destiny that is embedded to a lesser (Zbigniew Herbert) or greater (Ted Hughes) degree in a particular historical context. literature, Slovak literature, method, reflection, symbol

Headnote

V teznji, da bi poudarili posebnosti pesniskega besedila, se v sodobni poeziji v vec literaturah in pri razlicnih avtorjih dogaja, da avtorji uporabijo postopek, ki pomeni temeljno spremembo konvencionalnega prvoosebnega lirskega subjekta (»jaz«) v hipostazirani subjekt. Nova podoba pesniskega subjekta je dominantni del sirsih epizirajocih tendenc, ki prestopajo meje posameznih nacionanih literatur ter prispevajo k bogatitvi pesniske in avtorske poetike. Pesniskega besedila s hipostaziranim subjektom namrec ni mogoce dojemati zgolj kot sam sebi namenjen premik od konvencionalnega lirskega subjekta. Ne gre le za mitolosko, ampak tudi za historicno-druzbeno refleksijo personalnega subjekta, ki zgodovinsko neredko odpove, ne deluje. Je le poskus poudarjenega in posebnega umetniskega upodabljanja cloveskih usod, ki so posajene v konkreten zgodovinski kontekst vcasih bolj (Zbigniew Herbert), vcasih pa manj izrazito (Ted Hughes).

Kljucne besede: sodobna poezija, subjekt, pesem, identiteta, hipostazirani subjekt, poljska literatura slovaska literatura, metoda, refleksija, simbol

In an effort to defamiliarize the poetic text, poets in various literatures use a procedure that is a substantial transformation of the conventional lyrical subject "I" to the so-called "hypostatized subject". This new form of the poetic subject is a predominant feature of broader epicizing tendencies that cross borders of national literatures and enrich authorial poetics. However, a poetic text with the hypostatized subject cannot be perceived only as a shift from the conventional lyrical subject that is an end in itself. Most authors use it not only as a mythological but also a social and historical reflection of a human personal subject that was failed by history. It is an attempt at a marked and distinctive artistic rendering of human destiny that is embedded to a lesser (Zbigniew Herbert) or greater (Ted Hughes) degree in a particular historical context.

Keywords: contemporary poetry, subject, poem, identity, hypostasized subject, Polish literature, Slovak literature, method, reflection, symbol

Doloceno aluzijo na Descartesa1 in na njegovo metodo racionalizma2 dajejo pesmi Zbigniewa Herberta, enega najpomembnejsih poljskih pesnikov. Tukaj citirane pesmi so v poljskem jeziku izsle v zbirki z naslovom Wiersze wybrane (Izbrane pesmi, 2005, razdelek Pan Cogito/Gospod Cogito) in Raport z oblezonego Miasta i inne wiersze (Porocilo iz obleganega mesta, 1998), v ceskem jeziku kot izbor z naslovom Poslání pana Cogito (Sporocilo gospoda Cogita, 1991), v slovenskem jeziku pa je Herbertova poezija dostopna v knjigi Beli raj vseh moznosti (1992), v zbirki Rovigo-Epilog viharja (2013) ter v stevilnih revialnih objavah.

V Herbertovih pesniskih besedilih se kaze zanimiv pojav. Tako imenovani lirski subjekt se absentira, njegovo funkcijo pa nadomesti gospod Cogito. (Pod terminom lirski subjekt razumemo njegov konvencionalni pomen, kakor ga navajajo prirocniki literarne teorije; tega pomena seveda nocemo reducirati samo na lirski »jaz« v prvi osebi, marvec mu puscamo njegovo razsirjeno veljavo in ga prenasamo tudi na drugo osebo ednine - na »ti« -, ki je v praksi manj frekventna - ter tudi na prvo osebo mnozine »mi«.) S tretjo osebo - »on/ona« - se srecujemo tudi v tekstih drugih avtorjev. Transfiguracijo lirskega subjekta lahko stejemo za splosno uporabno, v razmerju do poetike pesniskega teksta neomejujoco, a vendarle dolocujoce nacelo.

Mozno bi bilo tudi reci, da realizacija lirskega subjekta v pesniskem tekstu krepi epizirajoce tendence, ki izrazito eliminirajo subjektiviteto izpovedi, vendar ne tudi drugacnost in edinstvenost avtorske poetike. Herbertova polemika z Descartesom se ne odvija dosledno, pac pa pesnik pristopa k njej pravzaprav samo na filozofsko-historicni ravnini.

Avtor se namrec v nekaterih pesmih vraca h konvencionalnemu lirskemu subjektu (jaz, ti, mi). Njegovo »odlocitev« obravnavamo, da je v korist gospoda Cogita in v skodo »jaza«, kar zadeva poistovetenje s filozofsko relativizacijo subjekta prej v eticnem smislu kot pa v smislu neobstajanja, subjektove »smrti«, ki jo poudarjata posmoderna filozofija in znanost.

Gospod Cogito je izraz skepse in nezaupanja v cloveski, personalni subjekt, ki je v minulem stoletju moralno odpovedal. Biti hoce potrditev, hkrati pa tudi ironija njegovega razum.3 Taksen vzgib in napetost sta karakterizirajoca dejavnika v procesu transfiguracije lirskega subjekta iz subjekta »jaz« v subjekt »on«, torej ju je mozno razumeti kot se posebej poudarjeno prvino.

Cogito je kompliciran bolj kot njegov avtor ne samo zaradi tega, ker mu sam avtor ne privosci moznosti svobodnega razmisljanja in ravnanja. Clovekovo nepredvidljivo odlocanje med pogumom in strahom govori o zapletenosti cloveskega znacaja, a tudi o tem, zakaj se avtor trudi, da bi se Cogitu se bolj priblizal, a se hkrati hoce od njega distancirati. Gospod Cogito namrec »stoji« na dveh neenakih, razlicnih nogah:

O dwu nogach Pana Cogito

[...]

lewa noga normalna

rzeklbys optymistyczna

troche przykrótka

chlopieca

w usmiechach miesni

z dobrze modelowana lydka

prawa

pozal sie Boze -

chuda

z dwiema bliznami

jedna wzdluz sciegna Achillesa

druga owalna

bladorózowa

sromotna pamiatka ucieczki

lewa

sklonna do podskoków

taneczna

zbyt kochajaca zycie

zeby sie narazac

prawa

szlachetnie sztywna

drwiaca z niebezpieczenstwa

tak oto

na obu ogach

lewej która przyrównac mozna do Sancho Pansa

i prawej

przypominajacej blednego rycerza

idzie

Pan Cogito

przez swiat

zataczjac sie lekko

(Zbigniew Herbert, 2005: Wiersze wybrane.)

Gospod Cogito, kot potrjuje tudi navedena pesem, v resnici ni nastal kot posledica filozofske spekulacije in sklepanj o mestu subjekta v sodobni subatomski fiziki, ampak izvira iz Herbertove cloveske in avtorske empirije. V casu, ki ga zivimo z avtorjem vred, so »poniknila jasna merila dobrega in zla, resnice in lazi, posameznik pa je postal igraca mogocnih kolektivnih gibanj, spretnih pri sprevracanju vrednot, tako da je crno postalo belo, zlocin hvalevredno dejanje, ocitna laz pa aksiom, veljaven za vse. Se vec - jezik je postal lastnina ljudi, ki imajo moc, kajti oni so uvedli monopol nad sredstvi obvescanja ter lahko poljubno spreminjajo pomen besed. Zaradi tega je posameznik izpostavljen dvojnemu napadu. Na eni strani mora o sebi razmisljati kot o posledici, rezultatu socialnih, ekonomskih in drugih elementov. Na drugi strani pa preostanek lastne avtonomije najde svojo potrditev v totalitarnem karakterju politicne moci. Taksne okoliscine povzrocajo, da je vsaka (iz)poved o clovekovih zadevah negotova.« (Milosz 1990: 92)

Herbertova kritika razuma in subjekta je povezana s tragedijo totalitarnega rezima in njegove vladavine na Poljskem (v tem smislu je historicna), seveda pa je povezana tudi s transpomensko refleksijo disproporcev znanstvenih odkritij ter iz njihovega znacaja neizpeljanih moralnih posledic (v tem smislu je filozofska). Herbertovi teksti so pricevanje o dispariteti nekontrolirano hitrega razvoja znanosti v razmerju do tako rekoc stagnirajocega duhovnega razvoja clovestva, ki s svojimi degeneriranimi moralnimi dispozicijami4 ni sposobno ali noce prevzeti odgovornosti za potencialno destruktivne mehanizme, imanentne izsledkom tako imenovanega znanstvenega napredka:

Pan Cogito mysli o krwi

[...]

chorym

otwierano tetnice

i lekkomyslnie spuszczano

drogocenny plyn

do cynowej misy

nie wszyscy wytrzymywali

Kartezjusz szeptal w agonii

Méssieurs épargnez -5

2

teraz wiemy dokladnie

ze w ciele kazdego czlowieka

skazanca i kata

plynie zaledwie

cztery piec litrów

tego co nazywano dusza ciala

kilka flaszek burgunda

dzbanek

jedna czwarta

pojemnosci wiadra

malo

Pan Cogito

dziwi sie naiwnie

dlaczego to odkrycie

nie wywolalo przewrotu

w dziedzinie obyczajów

powinno przynajmniej sklonic

do rozsadnej oszczednosci

nie wolno jak dawniej

rozrzutnie szafowac

na polach wojen

na placach kazni

naprawde jest tego niewiele

mniej niz wody nafty

zasobów energetycznych

stalo sie jednak inaczej

wyciagnieto wnioski haniebne

zamiast powsciagliwosci

rozrzutnosc

scisly pomiar

umocnil nihilistów

dal wiekszy rozmach tyranom

wiedza teraz dokladnie

ze czlowiek jest kruchy

i latwo go wykrwawic

cztery piec litrów

wielkosc bez znaczenia

tak wiec tryumf nauki

nie przyniósl obroku duchowego

zasady postepowania

moralnej normy

to mala pociecha

mysli Pan Cogito

ze wysilki badaczy

nie zmieniaja biegu rzeczy

waza zaledwie tyle

co westchnienie poety

a krew

plynie dalej...

(Zbigniew Herbert, 1998: Raport z oblezonego Miasta i inne wiersze.)

Za gospoda Cogita (kot sledi iz konteksta navedenih pesmi) je odlocujoce spoznanje, da ni neziva stvar,6 ki zdaj in za zmeraj ohranja svojo nespremenljivo podstat. Sodi pac k ljudem in je eno izmed bitij, obdarjenih z zavestjo, ki pa se iz strahu in ker so ljudje sleve, dajo zasuznjiti ali kupiti od oblasti, ali pa, obrnjeno, zaradi svoje plemenitosti in poguma okusajo zivljenje kot nenehno trpljenje in upor. Da bi avtor pokazal na potencialno negativne karakterne lastnosti cloveskega subjekta, ki koncajo v kolaboraciji, ovajanju, prestrasenosti, zahrbtnosti in ubijanju, Herbert pelje gospoda Cogita do mejnih situacij.

V tej legi se gospod Cogito kaze kot negotov subjekt preizkusnje. (Gre za kom - plicirano, toda zaupno in znano podobo, v kateri je mogoce uzreti cloveka prejsnjega stoletja v enaki meri na strani krivcev kot na strani zrtev.) Nas zanimajo predvsem tisti Herbertovi teksti, v katerih avtor prepusca gospodu Cogitu vlogo analizirajocega subjekta. Transfiguracija lirskega subjekta z »jaz« na »on«, ki na bralca ucinkuje tako rekoc z epskim odmikom in objektivizirajocim dojmom (sam avtor govori o gospodu Cogitu kot o liku),7 ni udelezena pri mitiziranju objektivitete, kakor bi se morda zdelo na prvi pogled. Gospod Cogito, razumljivo, ni in noce biti resnicen, dejansko obstajajoc. Pa vendar je v pesniskem tekstu ocitna razlika med tradicionalnim lirskim subjektom »jaz« v prvi osebi in subjektom »Cogito«.

Avtor ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne, s preferiranjem poimenovanega subjekta, ki pa se najpogosteje prezentira v tretji osebi, oblikuje bralcevi fantaziji odprtejsi, hkrati pa tudi konkretnejsi in oprijemljivejsi subjekt, kot je subjet »jaz«. Hkrati neanonimnost, tj., da avtor daje subjektu ime in naznaci tudi fiziognomicne karakteristike, taisti subjekt - imenujmo ga hipostazirani subjekt - omogoca tudi kot skrivnost, aluzijo, simbol in pomensko neenoznacen, odprt znak, kar je pri tradicionalnem lirskem subjektu komajda mozno pricakovati. Poetika hipostaze subjekta je poseben postopek v poeziji, avtorjeva odlocitev pa je, ali se bo zanjo odlocil pri tvorbi teksta, ki pripoveduje ne le o nam znanem svetu. To seveda ne pomeni, da je tradicionalni lirski subjekt presezen.

Avtor ve, da taksna sistemska odlocitev pomembno vpliva na konfiguracijo teksta, zato mora njegova poetika, ce se hoce bralca notranje dotakniti, zelo skrbno reflektirati znacaj predtekstovnih, dejanskih in empiricnih impulzov, ki se morajo na adekvaten nacin transformirati na fiktivne motive pesmi. Konfiguracija teksta je potem zadeva avtorske posebnosti.

V korist realizacije poetike hipostaziranega subjekta govori dejstvo, da uveljavlja - nje tega postopka doslej ni privedlo do umetnisko neobvladljivih pesniskih tekstov, marvec do vrhunskih dosezkov, ki so se priblizali avtorskemu mojstrstvu, kakrsnega izpricujejo ne le pesmi Zbigniewa Herberta, ampak tudi pesmi Teda Hughesa (Jamski ptici), Mile Haugove (Praljubezen, Dama z enorozcem, Alfa kentavri/Praláska, Dáma s jednorozcom, Alfa Centauri ) in Erika Grocha ( Baba Jaga: Elegije/Baba Jaga: Za - lospevy). Pri tej trditvi se opiramo na lastno, morda omejeno bralsko izkusnjo in spoznanje, da je hipostazirani subjekt v taksnih tekstih najpogosteje izraz nekaksnega mitoloskega bitja, ki pa v resnici ne obstaja. Torej bi bilo naivno in neprofesionalno, ce bi za taksen vstop v tesktovno dejanskost obdolzili avtorja, da je skonstruiral samim sebi namenjene rituale, kakor je storila kritika v zvezi z elegijami Erika Grocha Baba Jaga. Fikcija in resnicnost sta razlicna sistema, zato ju ni mogoce niti poljubno kontaminirati niti aplicirati pravil enega sistema v drug sistem.

K najpomembnejsim lastnostim, ki pomagajo razlikovati hipostazirani subjekt od dugih tipov lirskega subjekta, sodi njegovo obstajanje v tretji osebi ali ocitna analogija z likom v proznem tekstu. Vendar ne smemo pozabiti niti na njegove ocitno marginalne lastnosti, recimo na dejstvo, da je nosilec atipicnega imena s konotacijsko globino in da ima (vcasih) karakterne ali vsaj vizualno poudarjene fiziognomicne poteze, ki bralceve predstavnosti ne omejujejo, marvec ji pomagajo konkretizirati koncno podobo.

Dokler je hipostazirani subjekt v svoji polnosti avtonomen in njegova neodvisnost po nasem nazoru meji na prepricanje, da avtor o subjektu ne more premisljati kot o bitju, podrejenem njegovim nagibom, ampak prej kot o svojem potencialnem partnerju, je avtorska samostilizacija zgolj virtualna, podobnih privilegijev pa subjektu ne daje. Avtor, razumljivo, v tekstu ni ustvarjalec direktnih portretov hipostaziranega subjekta.8

Bralec dobi koncno predstavo postopoma, pogosto s tezavo, na osnovi bralske izkusnje z vec teksti v knjigi, ne le enega samega. Koncept tovrstne predstave se ne realizira izolirano, ampak v celostnem komunikacijskem toku ter v tesni povezavi z bralcevim hotenjem dekodirati estetsko informacijo, neponovljivo implementirati pomene v tekstu ter tako pesniski izpovedi podeliti smisel.

Receno drugace: proces recepcije poteka paralelno z oblikovanjem predstave, pri cemer se v tem simultanem gibanju imanentno mobilizirajo bralceve raziskovalne in spoznavne ambicije. Ne gre torej za mehanicno dodajanje lastnosti hipostaziranemu subjektu, tako da bi o hipostaziranem subjektu bilo v vsaki novi pesmi povedano to, kar se ni bilo izreceno, in tudi ne za to, da bi o njem bila fiksirana kaksna namisljena, fiktivna podoba, cetudi samo zacasno. Hipostazirani subjekt je, paradoksalno, kljub svojskemu izrazu nestalen in dinamicen fenomen.9 Utemeljenost navedene trditve moremo preveriti samo relativno, in sicer z naslednjimi posameznimi zgledi:

Jaga Baba kuha kosilo

Jaga Baba kuha kosilo

in v kuhinji plese svoj pokvarjeni

ples

in bobna po votlih duplih

duse

in priziga plin z enim samim glasnim

krikom

s sebe strga umazanijo

in jo prazi v lastnem salu,

ki curlja iz por koze

in lusk.

Nazadnje je ponosna na svoja dejanja

in cista

kot konica

mrliceve kose.

(Erik Groch, 1995: Jaga Baba kuha kosilo, prev. Andrej Rozman)

Vranego

Vran je zasledoval Odiseja, dokler se ni

obrnil kot crv, ki ga je pojedel.

Ko se je hudo spoprijel s Herkulovima gadoma,

je pomotoma zadavil Dejaniro.

Zlato, iz Herkulovega pepela nataljeno,

je elektroda v Vranovih mozganih.

Med pitjem Beowulfove krvi, v njegovo kozo povit,

Vran obcuje s strahovi iz starih mlak.

Njegove peruti so trdi hrbet njegove edine knjige,

njena edina stran on sam - v cvrstem crnilu.

Tako torej strmi v mocvaro preteklosti

kot ciganka v kristalno kroglo prihodnosti,

kakor kak leopard v plodno dezelo.

(Ted Hughes, 1995: Vran, prev. Veno Taufer)

Razlicne podobe lirskega subjekta v sodobnih pesniskih tekstih so lahko izraz posameznikove socialno zapletene identitete. Po Welschu »clovek ni noben samoustvarjen izsledek domnevne avtonomije, marvec pridobiva eksistenco v doloceni prehodni konstelaciji ter obliko v vnaprej danih pogojih; vse to se dogaja bolj na zunaj kot pa v notranjosti njega samega. Ni pomembno to, da bi se taksni konstelaciji upirali ali se jo trudili ignorirati. Pomembno je, da smo jo zmozni prepoznati in v njej ziveti. Cloveka ne ustvarja samoljubna in rigidna identiteta, marvec mu je usojena prehodna identiteta, ki se je sele mora nauciti dojemati ter se nanjo v svojem razmisljanju uglasiti.« (Welsch 1993)

Iskanje subjektove identitete je tipicno tudi za del stvaritev Rudolfa Juroleka. Zivljenjski in avtorski princip iskanja v njem samem najde naravno analogijo. Ustvarjalni postopek se zrcali v metaforicnem potovanju, fiktivna pot spet kaze na avtorski status. Motiv iskanja (ki je jasno vidna Jurolekova avtorska pot) je v njegovih najnovejsih tekstih mnogopomenska in odprta intenca, ki naj kaze dvom v kakrsnokoli finaliteto. Tema iskanja in iskateljstva ni v umetnosti nic prevratnega, subverzivnega ali redkega. V Jurolekovem podajanju je premaknjena v neobicajno, poudarjeno podobo Iskalca.

Eksplicitni Iskalec pri tem ni edini (in v svojem iskanju omejujoci) medij. Ni subjekt, ki komentira, dozivlja ter na temelju empirije tudi vrednoti zivljenje in njegove usodne ali banalne peripetije kot univerzalno uporabno ideologijo. Nasprotno, struktura teksta spominja na forum, na katerem Iskalec pripoveduje svojo repliko enako prepricljivo kot Jakub z Rána, Filozof z enako moznostjo kot Teozof, Poet, Tralala, Baladij, Marginalij, Rambo in Ironik, in to enakovredno s Puscavnikom ali Patrom:

Poeta: Co povedat tomuto ludstvu? Nic.

Prihovárat sa vzduchu,

rastline, zvieratu, slnku.

Od nich sa ucit láske a pravde,

priatelit sa s nevinnostou a divou

prostotou.

Nemám jazyk, aby som vedel rozprávat,

ale mám pátos a slová

a cosi nepomenovatelne bolavé,

aby som mohol horiet.

Nieco podobné

majú aj stromy, hviezdy a ohen.

Filozofus: Ohen - preexponovaná túzba dreva dosiahnut

nebo.

Hladac: Putujem v priestoroch

niekolkých slov: ráno, nebo,

kopec, hniezdo...

Nikdy som nevedel,

co je to písat básne.

Môj spôsob je putovanie.

Som plachý tulák,

milenec rána a vecera,

teplej zeme

a studených hviezd.

(Rudolf Jurolek, 1996: Putovanie Jakuba z Rána.)

Za razliko od lirskega subjekta, ki je v tekstu najpogosteje predstavljen v konvencionalni prvi osebi/obliki »jaz«, Iskalec tukaj ni vec princip nekaksne nedotakljivosti, izjemnosti in vzvisenosti. Postaja le ena, a ne edina moznost, ki vkljucuje tudi riziko zmote. Hkrati pa eliminira nevarnost lastne glorifikacije, groznjo edine resnice, definitivnega odkritja, iznajdbe, privlacnega privida cilja.

Konfiguracija tega pesniskega teksta z domnevno sugestijo zanrskega pomikanja k drami ni sama sebi namen. Iskalec ima svoje igralce in protiigralce, ki bi svoje mono - loge (oz. replike) lahko nekajkrat zamenjali. Bistvena je, ceprav je le formalna, pluralnost subjektov, grajena na principu ironije ali samoironije (Rambo, Tralala, Ironik ...) Hipostaza subjekta je v tem tekstu specificna in neponovljiva: lirski subjekt sam po sebi ne obstaja, a vendar nagovarja bralca z dvanajstimi glasovi.

Taksna polifonija, pomnozitev hipostaziranega subjekta avtorju omogoca, da v tekstu predstavi vec gledisc, ne da bi se pri tem porusila notranja enovitost posameznih pozicij. Teziscna sta lika Iskalca in Jakuba z Rána. Iskanje torej za bralca postane velika pesniska pustolovscina, njen smisel pa transcendentira v cilj cloveskega zivljenja. Opustiti iskanje pred poslednjim dihom bi pomenilo doziveti fiasko. Iskanje (odgovorov na temeljna vprasanja o sebi in svetu), usmerjeno od razumljivega k nerazumljivemu, od znanega k neznanemu, od dozivetega k nepredstavljivemu skriva v sebi svoj pravi smisel. Navidezna gotovost je v tem iskanju nadomescena z navidezno negotovostjo, slutnja je vecja in globlja od kateregakoli spoznanja. Relativizacija subjekta, njegova pomnozitev ne diskvalificira v besedilu nobene filozofske pozicije. Je izraz avtorskega pogleda od zgoraj in njegove zrelosti.

Nasa ambicija v tem razmisljanju ni bila izoblikovanje nove tipologije lirskega subjekta, marvec - z dolocenimi poenostavitvami - sledenje napredujocemu procesu transfiguracije subjekta v taksno obliko, ki bi v koncni reziji avtorja peljal do ucinkovitosti in prepricljivosti teksta.10 Konfiguracija teksta se vselej formira v napetosti med resnicnostjo in fikcijo, med konkretnim, razseznim svetom ter minimalnim obsegom pesmi, ki svet oblikuje bodisi v pestre in neresnicne podobe bodisi mimeticno do podobe, ce ponovimo za Czeslawom Miloszem, ki je nasledek strastnega pehanja za resnicnostjo.

Sidebar

SUMMARY

The paper examines one of the most significant tendencies in contemporary poetry. ry. In an effort to defamiliarize the poetic text and to extend its possibilities of depiction, authorial strategies of poets in several literatures (including Zbigniew Herbert, Ted Hughes, Erik Groch, Rudolf Jurolek) introduced a new type of the lyrical subject, the so-called "hypostatized subject", according to its fictional qualities

The majority of poetic texts confirm that the new form of the subject-the shift from an expected subject "I" to a hypostatized subject that is less expected by the reader-is an important element of the configuration that significantly influences the structure of the poem. The hypostatized subject can "exist" as a mythological being in an atemporal or mythological context or can become a reflection of a historical human being whom a totalitarian regime alternately puts in the victim and perpetrator roles (Zbigniew Herbert).

The author of the article did not attempt to devise a new and coherent typology of subjects, but rather to understand how the poetics of the hypostatized subject influences the artistic quality of poetry.

Iz slovascine prevedel Peter Kuhar.

Footnote

1 Pojem subjekt je uvedla kartezijanska filozofija novoveskega racionalizma. Z metodicnim dvomom je prispela do spoznanja Cogito, ergo sum, kar je pomenilo temeljni preobrat k filozofiji jaza (gl. npr. Anzenbacher 1991: 137).

2 Capra (1992: 15-16), pise, da je na izhodiscih kartezijanske paradigme-delitve prirode na dve med seboj neodvisni podrocji (duhovno-razumski svet in materialno-snovni svet) - »svet razumljen kot mnostvo locenih objektov in dogajanj. Okolje prirode je sestavljeno iz locenih delov, namenjenih razlicnim interesnim skupinam. Necelosten pogled se prenese tudi na druzbo, ki je razdeljena na narode, rase, verske in politicne skupine. Prepricanje, da so vsi ti deli v nas, v nasem okolju in v druzbi dejansko izolirani, lahko stejemo za glavni vzrok sedanje druzbene, ekoloske in kulturna krize. Odtujilo nas je od prirode in bliznjih. Prineslo je v oci bijoco nepravicno razdelitev naravnih virov ter povzrocilo ekonomsko in politicno zmedo, nenehno narascajoci val nasilja, spontanega in institucionaliziranega, in onesnazenje okolja, v katerem zivljenje pogosto postaja fizicno in psihicno nezdravo«.

3 Gre za zavracanje racionalizma kot edino pravilnega ali vzvisenega, nadrejenega principa. S te pozicije Herbert (ne le v pesmi Pan Cogito mysli o krwi / Gospod Cogito premisljuje o krvi) opaza tragicne posledice uveljavljanja racionalizma kot prevladujoce tendence v novejsi zgodovini.

4 V tem smislu Herbertova etika ne pozna kompromisa, saj ravnodusnost v razmerju do zla steje za se hujse zlo.

5 Ljudje, varcujte!

6 Za evropsko (tudi poljsko) poezijo je vojna pomenila definitivni razkroj humanisticnih programov. V obdobju po vojni pa odstopanje od negotovega (odpovedujocega se) cloveka k stvarem, ki so nespremenljive: »Za predmetom se namrec pri Herbertu razprostira polje cloveskih bojev in trpljenja, tako da sta stol ali miza dragocena zaradi tega, ker nista zbegana s cloveskimi lastnostmi, zatorej jima lahko zavidamo.« (Milosz 1992: 92.)

7 Izbor poezije Zbigniewa Herberta Poslání pana Cogito (1991) v anotaciji uvaja naslednja avtorjeva pripomba: »V vsakem primeru gospod Cogito ni niti persona niti maska, marvec najbrz ... metoda. Poskus izolirati, 'objektivizirati', kar je sramotno, individulano in subjektivno. V razlicnih pesmih imam do tega lika razlicen odnos (vecjo ali manjso distanco).«

8 Transfiguracija subjekta v hipostazirano lego lahko po nasem mnenju pri produkciji pesniskega teksta odpre prostor taksnim deformacijam, ki bi pri tradicionalnem lirskem subjektu bile le stezka uresnicljive.

9 Wolfgang Welsch (1993: 134) analogno navaja odprto in prehodno (oz. »pomnozeno«) identiteto subjekta. Na temelju lastnih interpretacij izpeljuje, da »za subjekt ni znacilno personalno lastnistvo samega sebe, ampak tisto, kar nosi pecat arhaicnih reminiscenc, a tudi odprtih moznosti.«

10 Ne podlegamo dvomu, da je tradicionalni lirski subjekt (jaz) za razliko od hipostaziranega subjekta nasproten Welschevi predstavi o subjektu in pri percepciji pogojuje vznik bolj ali manj iluzorne, neredko tudi nezavedne identifikacije z avtorjem. Slednje zaradi neizrazitosti in ustaljenosti bralcu omogoca (kar v primeru hipostaziranega subjekta ne more veljati) poistovetenje z lirskim subjektom do take mere, da tekstovno situacijo dojema kot svojo lastno. Ta problem na tem mestu omenjamo tudi zato, ker nekateri avtorji (gl. npr. Svetlík 1997: 89) sami instruirajo bralca, naj lirskega subjekta v tekstu ne razume samo kot nekaksen substitut avtorja, pac pa kot njegovo avtenticno manifestacijo. Pesem tako ne izraza odnosa lirskega lika, ampak avtorja samega (v nasem primeru gre za Vítazoslava Hronca).

References

VIRI IN LITERATURA

Arno anzenBacher, 1991: Úvod do filozofie. Praga: SPN. 137.

Fritjof capra, 1992: Tao fyziky. Bratislava: Gardenia. 15-16.

Zbigniew HerBert, 1991: Poslání pána Cogita. Praga: Ceskoslovenský spisovatel.

_____, 1998: Raport z oblezonego Miasta i inne wiersze. Wydawnictwo Dolnoslaskie. 83.

_____, 2005: Wiersze wybrane. Izbr. in ur. R. Krynicki. 3. izd. Krakov: Wydawnictwo a5. 182.

Czeslaw MiloSz, 1990: Svedectví poezie. Praga: Mladá fronta. 92.

Wolfgang welSch, 1993: Estetické myslenie. Bratislava: Archa. 134, 136.

Erik Groch, 1991: Baba Jaga: Zalospevy. Bratislava: Slovenský spisovatel. 21-22.

_____, 1995: Jaga Baba kuha kosilo. Prev. A. Rozman. Vilenica 1995. Ur. V. Taufer. Ljubljana: DSP.

Ted HugHes, 1986: Jeskynní ptáci. Praga: Odeon. 79.

_____, 1999: Vran. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Studentska organizacija Univerze, Studentska zalozba. 60.

Rudolf juroleK, 1996: Putovanie Jakuba z Rána. Námestovo: Stúdio F. 15-16.

Adam sVetlíK, 1997: Poetika presahu. Bácsky Petrovec: Kultúra. 89.