Kratek opis leposlovja: smernice za kratek vsebinski opis knjizevnih del v knjiznicnih katalogih in na portalu Dobreknjige.si

Abstract

Eleven years' research in subject description of fiction at the Department of Library and Information Science and Book Studies at the Faculty of Arts, University of Ljubljana is reviewed. This research was conducted by the author and her students. There were two basic motives for this series of studies. Firstly, subject description of fiction is rather neglected in the Slovenian union catalogue. Results show that for about two thirds of records for works of fiction subject description only consists in classification numbers. From users' point of view this is insufficient for retrieval. Secondly, the intention was to prepare guidelines, which could lead to a more consistent and uniform description of fiction in the Slovenian catalogue. Published and unpublished sources of data from libraries, publishers, literary critiques and people who read for pleasure were analysed. These four user groups describe fiction with classification numbers, subject headings or tags, and by writing texts of different length. The four user groups include four attributes in their description: 1) the story is described with events, circumstances, place and time in which the story evolves, literary characters, their profession and role in the story; 2) the author; 3) reading experience, and 4) evaluation. These are also the proposed guidelines. It is hoped that the guidelines would help the cataloguer to perform subject description of fiction with less effort and more consistently. This would result in a richer subject description and enable better retrieval from the catalogues and other databases.

Headnote

Oddano: 12. 6. 2016 - Sprejeto: 23. 9. 2016

1.02 Pregledni znanstveni clanek

1.02 Review Article

UDK 025.343:821

IzvleCek

Prikazujemo izsledke vec raziskav s podrocja vsebinskega opisa leposlovja, ki so bile opravljene od leta 2002 do leta 2013 na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani. Razloga za te raziskave sta bila dva: 1) relativna zanemarjenost vsebinskega opisa leposlovja v primerjavi z vsebinskim opisom strokovnega gradiva in 2) zelja po oblikovanju smernic za enotnejsi in doslednejsi vsebinski opis v slovenskih knjiznicnih katalogih. Raziskave tiskanih in spletnih publikacij, ki so jih izvedli avtorica in vec njenih studentov, so pokazale, da zalozniki, knjiznicarji, literarni kritiki in tisti bralci, ki dela berejo za razvedrilo in iz veselja, romane opisujejo s klasifikacijskimi oznakami, predmetnimi ali tem podobnimi oznakami (ang. tag) in krajsimi ali daljsimi besedilnimi opisi. Vse stiri uporabniske skupine v svoje opise vkljucujejo atribute, ki se nanasajo na delo, avtorja, pa tudi na bralca in druge vidike, ne nujno povezane z delom samim. Najpogosteje vkljucujejo naslednje podatke: 1) zgodbo; opisujejo jo z dogodki, okoliscinami, s krajem in casom dogajanja ter z literarnimi osebami, njihovim poklicem in vlogo v dogajanju; 2) avtorja; 3) dozivetje ob branju in 4) oceno. To so tudi predlagane smernice za enotno in bogatejse vsebinsko opisovanje leposlovja. Kot kazejo rezultati, je namrec v vzajemnem katalogu kar dve tretjini zapisov za leposlovje opremljenih le z vrstilcem UDK, kar za uporabnike ni primeren podatek. Ob upostevanju predlaganih smernic bi postopek vsebinskega oznacevanja potekal lazje in rezultati bi omogocili zanesljivejsi priklic podatkov iz katalogov in drugih podatkovnih zbirk.

KljuCne besede: vsebinska obdelava, leposlovje, knjiznicni katalogi, Dobreknjige.si

Abstract

Eleven years' research in subject description of fiction at the Department of Library and Information Science and Book Studies at the Faculty of Arts, University of Ljubljana is reviewed. This research was conducted by the author and her students. There were two basic motives for this series of studies. Firstly, subject description of fiction is rather neglected in the Slovenian union catalogue. Results show that for about two thirds of records for works of fiction subject description only consists in classification numbers. From users' point of view this is insufficient for retrieval. Secondly, the intention was to prepare guidelines, which could lead to a more consistent and uniform description of fiction in the Slovenian catalogue. Published and unpublished sources of data from libraries, publishers, literary critiques and people who read for pleasure were analysed. These four user groups describe fiction with classification numbers, subject headings or tags, and by writing texts of different length. The four user groups include four attributes in their description: 1) the story is described with events, circumstances, place and time in which the story evolves, literary characters, their profession and role in the story; 2) the author; 3) reading experience, and 4) evaluation. These are also the proposed guidelines. It is hoped that the guidelines would help the cataloguer to perform subject description of fiction with less effort and more consistently. This would result in a richer subject description and enable better retrieval from the catalogues and other databases.

Keywords: subject description, fiction, library catalogues, portal Dobreknjige.si

1 Uvod

Z vsebinskim opisom gradiva sem se zacela ukvarjati leta 2002 na pobudo in v okviru projekta Skriti zaklad, ki ga je vodila mag. Savina Zwitter. S to temo se je potem ukvarjalo tudi vec mojih studentov. V prispevku zdruzujem izsledke, ki jih je dalo to plodno obdobje. Od vsega zacetka pa sta bila dva razloga za to, da sem se raziskovanja vsebinskega opisa sploh lotila. Eden je relativna zanemarjenost vsebinskega opisa leposlovja v primerjavi z vsebinskim opisom strokovnega gradiva. To bom podrobneje opisala v nadaljevanju. Drugi pa izhaja iz mednarodnega standarda za pisanje izvleckov. Sredi sedemdesetih let prejsnjega stoletja so dokumentalisti oblikovali standard, da bi avtorjem in dokumentalistom olajsali pisanje izvleckov tako, da bi jim dali kratko osnovo v bistvenih elementih. Izvlecke se pise za znanstvena in strokovna besedila. Po standardu morajo vsebovati namen, metode, rezultate in zakljucke. Predstavljala sem si, da bi lahko pripravili podobna navodila tudi za vsebinski opis leposlovja in s tem nekoliko olajsali to zahtevno intelektualno delo. Prvic smo ugotovili, da je to mogoce in dali prve smernice v okviru ze omenjenega raziskovalnega projekta Skriti zaklad (Pogorelec, Sauperl, Miklavcic, Sesek in Zwitter, 2004). Danes ponujam drugi pozitivni odgovor in dodatne smernice.

2 Prehiteti naglico in neucakanost bralca

Raziskave uporabnikov informacijskih sistemov kazejo, da smo ljudje zelo neucakani. Ko brskamo po spletu, naglo in povrsno zdrsnemo po najdeni spletni strani. Vanjo se vecinoma ne poglobimo in na njej se ne zadrzimo kaj dosti vec kot minuto (Koshman, Spink in Jansen, 2006). Nekateri to vedenje imenujejo »nacelo najmanjsega napora« (ang. principle of least effort) (Markey, 2007a, 2007b). Ljudje bodo iskali na tak nacin in v takih virih, kjer bodo z najmanj truda dobili najvec potrebnih informacij. Ce bo pretezko, bodo odnehali in se ne bodo vracali k temu viru. Ce jim bo hitro uspelo in bodo s podatki zadovoljni, pa bodo isti vir se uporabili. Podatkov o tem, koliko potrpljenja imajo nasi uporabniki z iskanjem v COBISS-u, nimamo. Predpostavljamo pa, da najbrz ne odstopajo bistveno od tega nacela. Ce bodo v katalogu hitro nasli knjigo za branje in jim bo tudi vsec, bodo v njem se iskali. Isto lahko velja za knjiznico: ce bodo v knjiznici knjigo hitro nasli in jo z uzitkom prebrali, bodo tudi v knjiznico se prisli. Tu se zaradi teme prispevka namenoma ne ukvarjam z dejavniki, ki prav tako vplivajo na dobro pocutje uporabnikov v knjiznici, kakrsna naj bi bila npr. prijeten prostor in prijazen knjiznicar.

Glede na razpolozljivo kolicino informacij si bralci pravzaprav veliko casa za pregledovanje niti ne morejo privosciti. Na primer ze samo stevilo objavljenih leposlovnih knjig v Sloveniji na leto (Slika 1): leta 2014 je izslo 1599 leposlovnih del, od tega 601 roman (Izdani tiskani naslovi leposlovja po: zvrst leposlovja, leto, 2016).

Vanja Jazbec in Anja Mrak, v zimskem semestru 2013/14 studentki prvega letnika magistrskega programa na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, sta v svoji seminarski nalogi pri predmetu Studij uporabnikov ugotovili, da zenske srednjih let preberejo priblizno eno knjigo na teden. Taka pridna bralka mora iz mnozice 600 izdanih romanov nekako izbrati priblizno 52 knjig. Kako bo to naredila? Nic cudnega ni, da se po liniji najmanjsega odpora predvsem zanasa na priporocila prijateljic.

V podobni stiski so katalogizatorji, ki zelijo oziroma morajo v taki situaciji casovne naglice in obilne ponudbe gradiva po eni strani ugoditi direktorju, da ne bo zaostanka, po drugi strani pa bralcu predstaviti kar najvec informacij, da bi lahko hitro izbral in se dobro odlocil. Tudi zalozniki zelijo kupcu predstaviti kar najvec informacij in najhitreje, med drugim morda zato, da si ne bi utegnil premisliti se pred zakljuckom spletnega nakupa.

Skupno vprasanje bi torej lahko bilo, kako predstaviti roman, da bi ga bralec ali kupec kar najhitreje in najustrezneje izbral. Predvidevamo, da bi opis moral biti kratek in informativen. Moral bi biti tak, da bi ga bibliotekarji in zalozniki zmogli hitro pripraviti in da bi bralcem ponudil vse podatke za hitro in uspesno odlocitev. Sprasujemo se torej, kaksen naj bo kratek in informativen opis romana.

3Uporabljene raziskovalne metode

Naslednji pregled literature se osredotoca na raziskave, nastale na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Nekatere sem izvedla sama, druge so izvedli studenti v okviru seminarskega dela pri predmetih, ki jih poucujem, in tretje so izpeljali studenti kot diplomska dela pod mojim mentorstvom. Raziskave, ki so jih izvajali drugi profesorji in studenti, niso vkljucene. V Preglednici 1 so prikazana samo objavljen a dela (clanki iz strokovnih in znanstvenih revij, obranjena diplomska in magistrska dela). Seminarske naloge so opisane le v besedilu, saj za njimi ni vec nobene sledi. Namenoma sem se osredotocila na domaca dela, da bi domace izsledke predstavila na enem mestu. Tuji viri, ceprav pomembni za vse v ta pregled vkljucene raziskave in objave, so tokrat omenjeni le izjemoma. Bralec ali bralka, ki bi te vire zelel spoznati, bibliografske podatke najde v navedenih diplomskih delih in clankih.

Vse v pregledu prikazane raziskave so bile izvedene na podoben nacin. Ko smo iskali atribute, ki so vkljuceni v vsebinski opis literarnih del, smo kot metodo zbiranja podatkov uporabljali analizo vsebine (Sauperl, 2005a). Ko smo ugotavljali odnos katalogizatorjev in knjiznic do vsebinskega opisa leposlovja, smo uporabljali anketno metodo.

Z vsebinsko analizo so bili analizirani razlicni opisi knjizevnih del:

1. Klasifikacijske in predmetne oznake, oznake na spletu (ang. tag), v tiskanih serijskih publikacijah in na razlicnih spletnih portalih objavljene kritike in predstavitve knjiznih del, v projektu Primorci beremo na bralnih znamenjih zapisani vtisi bralcev o prebranih romanih, skratka cim bolj razlicni viri, ki so nam bili v dolocenem obdobju na razpolago.

2. Te vsebinske opise so napisali razlicni uporabniki. Osredotocili smo se na stiri skupine: odrasle bralce oziroma obiskovalce knjiznic, knjiznicarje, zaloznike in literarne zgodovinarje (kot »bralce po poklicni dolznosti«).

Z razlicnostjo virov smo zeleli ublaziti problem vzorcenja in velikosti vzorca. Preden podrobneje predstavim ta problem, je treba pojasniti se razvoj kodirne sheme, s katero je potekala analiza vsebine.

Kodirna shema je izrazala znacilnosti opisov leposlovja (atribute). Zanimalo nas je, ali opisi navajajo imena literarnih oseb, kraje, kjer se zgodba dogaja, cas, v katerem se zgodba dogaja, custva, ki bralca navdajajo pri branju itd. (stolpec »atributi« v Preglednici 1). Prvo kodirno shemo sem izdelala sama na podlagi tuje literature in prvih 52 opisov v projektu Priporocamo! Osrednje knjiznice Celje (Sauperl, 2005b). Tej shemi smo v naslednjih letih raziskav sledili tako jaz kot studenti in jo tudi ustrezno dopolnjevali, ko je posameznemu raziskovalcu vzorec pokazal nove znacilnosti.

Vzorci so bili v prikazanih raziskavah razlicno veliki, zaradi majhne ali zaradi prevelike populacije. Populacija opisov nam je bila tocno poznana in v celoti smo jo zajeli le v dveh primerih, in sicer pri analizi opisov romanov iz projekta Primorci beremo (Krautberger, 2009; Mendragic, 2009). Sicer pa velikosti populacije nismo poznali in je bilo vzorcenje tezavno iz dveh razlogov. Prvic, gre za raziskave, ki morajo biti opravljene v enem mesecu, ce gre za seminarsko delo, oziroma v nekaj mesecih, ce gre za diplomsko delo. To pomeni, da vzorci ne morejo biti zelo obsezni. Drugic, gre za velikost populacije. Ce upostevamo prej opisano letno zaloznisko produkcijo, bi populacija 1600 del zahtevala vsaj desetodstotni vzorec, torej 160 del. Kako tezko je za toliko del najti literarne kritike v strokovnih ali popularnih serijskih publikacijah, so ugotovili studenti, ki so analizirali kritike (Balkovec, 2010; Sauperl idr., 2007; Vimer-Kovacek, 2007; Zamuda, 2009). V takem primeru je tudi zelo tezko dolociti velikost populacije. Vprasanje je, ce lahko tocno prestejemo vse literarne kritike, ki so bile objavljene v slovenskih serijskih publikacijah, da bi lahko tocno dolocili vzorec. Ce bi zelo vztrajen raziskovalec morda se prisel do tocnega stevila v Sloveniji objavljenih literarnih kritik, pa niti najbolj vztrajen raziskovalec ne more dolociti velikosti populacije knjiznih ocen in oznak (ang. tag) v tujih strokovnih revijah s podrocja literarne zgodovine, v katalogih tujih zalozb ali tistih, ki jih bralci zapisujejo v spletnih servisih oziroma druzbenih omrezjih, kakrsni so Wikipedija, LibraryThing in Amazon. Populacija teh opisov se s casom tudi spreminja. Zato so bili vzorci v nasih raziskavah te vrste priloznostni.

Veljavnost in zanesljivost izsledkov (Mesec, 1998) vseh teh kvalitativno izvedenih analiz pa nam zagotavlja stevilo raziskav in podobnost njihovih izsledkov. Nase male raziskave so namrec dosledno ugotavljale prisotnost enakih ali vsaj podobnih atributov v vsebinskih opisih leposlovja v razlicnih medijih (splet, casniki in casopisi, knjiznice), izpod peresa razlicnih domacih in tujih ustvarjalcev (bralci, knjiznicarji, zalozniki, kritiki) ter iz daljsega, vsaj desetletnega obdobja. Te enake atribute v nadaljevanju prikazujem kot »najmanjsi skupni imenovalec« (Slika 9).

4Kratek opis romana

4.1Najkrajsi opis: klasifikacijska oznaka

Najprej se zaustavimo pri kratkosti. Ce prezremo kode za literarno vrsto v formatih COMARC in UNIMARC, je nedvomno najkrajsa klasifikacijska oznaka.

Knjizevna dela so bila v knjiznicnih katalogih tradicionalno opisana le z vrstilcem UDK, zato sem zelela ugotoviti, ce to se vedno velja. V izbirnem nacinu iskanja sem tako iskala z vrstilcem UDK za iskanje 821.163.6, kodo za literarno vrsto A=romani, letom izida 2014, gradivo v slovenscini in v obliki knjige. Taki iskalni zahtevi je 11. aprila 2016 ustrezalo le 15 zapisov! Zamenjava kode za literarno vrsto s kodo za predvidene uporabnike M=odrasli, splosno leposlovje, ni bila uspesna. Nasla sem 718 del, med njimi tudi poezijo in druge literarne zvrsti, ki niso romani. Sele ukazno iskanje z vrstilcem UDK za slovenski roman, DC="821.163.6-31*" me je pripeljalo nekoliko blizje pravemu rezultatu (Slika 2).

Preden nadaljujemo premisljevanje o kratkosti vsebinskega opisa, se moramo ustaviti pri tem ocitnem primeru nedoslednosti. Merilo za kakovost podatkovne zbirke ni samo stevilo napak v kataloznem zapisu, o cemer se se vedno kresejo mnenja, temvec tudi doslednost vpisovanja podatkov. Ce bi bilo vse gradivo dosledno opisano z vsemi predvidenimi podatki, bi ze s prvim iskalnim izrazom nasla vse iskane zapise. Jaz sem vedela, da to ne more biti vse. Uporabnik v obicajni naglici in brez bibliotekarskega znanja pa ne more vedeti, da ni nasel vsega. Po statisticnih podatkih je leta 2014 izsel 601 roman. Nisem nasla podatka o stevilu izvirnih slovenskih romanov. Ukazno iskanje z vrstilcem UDK za slovenski roman je vrnilo slabih 200 zadetkov, zato predvidevam, da je bilo drugih priblizno 400 romanov v slovenscino prevedenih.

Ce se vrnemo h kratkemu opisu, lahko ugotovimo, da ima od 179 izvirnih slovenskih romanov, ki so izsli leta 2014 in so opisani v vzajemni bazi COBIB, le 51 zapisov tudi predmetne oznake. Vsi pa imajo klasifikacijsko oznako (Slika 3).

Klasifikacijska oznaka pri Univerzalni decimalni klasifikaciji izraza knjizevnost po jeziku in zanr. Primer v Preglednici 2 prikazuje slovensko knjizevnost in zgodovinski roman v treh razlicnih klasifikacijah. V drugih klasifikacijah pove se kaj drugega, npr. Deweyeva decimalna klasifikacija in Klasifikacija Kongresne knjiznice kazeta tudi casovno obdobje, v katerem je delo nastalo. Kljub temu je oznaka v teh dveh v Sloveniji redko prisotnih klasifikacijah se vedno kratka in prinasa razmeroma skromno informacijo.

K informativnosti te oznake je treba dodati, da se knjiznicarji redko uporabljajo UDK, kaj sele bralci. To so ugotovili moji studenti v seminarskih nalogah pri studijskem predmetu Vsebinska obdelava na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo pred nekaj leti. Knjiznicarji le redko poznamo kaj vec kot postavitvene vrstilce svoje knjiznice. Kljub temu ne gre izpodbijati vrednosti UDK-ja. Prav zaradi UDK-ja je mogoca predstavitev statisticnih podatkov na Sliki 1. Toda dejstvo ostaja, da uporabniki v klasifikacijski oznaki redko prepoznajo smiselne informacije. Bolj verjetno jo berejo kot neko sifro, morda postni naslov, z ulico in s hisno stevilko.

Toda v mnogih strokovnih krogih je klasifikacija uporabna in cenjena, saj omogoca hi tro in predvsem dosledno (vedno enako!) vrednost dolocenega atributa. Preprecuje npr., da bi enkrat kot kategorijo zapisali leposlovje, drugic beletristika in tretjic knjizevnost. Posebno klasifikacijo imajo npr. v anglo-ameriskih knjigarnah in zalozbah, in to predvsem za medsebojno izmenjavo informacij. Z njo prvenstveno izrazajo zanr, do neke mere pa tudi tematiko dogajanja v romanu (Slika 4). Prvi in obvezen je zanr, npr. oznaka FIC022090 pomeni romane o privatnih detektivih, npr. o Herculu Poirotu Agate Christie ali Martinu Vrenku Avgusta Demsarja.

Tudi oznaka BISAC vsebuje le dve skopi informaciji: zanr in tematiko. Nudi pa moznost dodatne oznake:

1. skupine bralcev, ki jim je knjiga namenjena,

2. geografskega obmocja, ki ga pokriva, ter

3. izobrazevalnega namena.

Naj kot kontrast predstavimo zelo informativno klasifikacijo. Zamislil si jo je Andrej Pogorelec in za clanek o njej leta 2007 dobil Kalanovo nagrado (Pogorelec in Sauperl, 2006). Oznaki UDK je dodal atribute, za katere je v raziskavi ugotovil, da so za bralce pomembni. Nekateri atributi so v UDK-ju ze mogoci, a jih pri knjizevnosti obicajno ne uporabljamo. To so slog ali obdobje v literarni zgodovini in casovno obdobje v zgodbi. Novi atributi pa so zahtevnost, cas nastanka dela in ritem jezika (poudarjeni v Preglednici 3).

Tu se vidi problem kratkosti: tako bibliotekarji kot bralci potrebujemo vec informacij o leposlovju, kot jih ponuja nasa obicajna Univerzalna decimalna klasifikacija. Zato zdaj poglejmo malo daljsi opis v obliki predmetnih oznak, kakrsne so tudi tiste, povezane z zaloznisko klasifikacijo na Sliki 4.

4.2Malo daljsi opis: predmetne oznake

Pravzaprav bi tezko rekli, da so predmetne oznake v geslovniku BISAC (Slika 4) kaj daljse od klasifikacije. Enako kot klasifikacijska oznaka opisujejo le dva atributa, zanr in tematiko. Zalozniki in knjigarji te predmetne oznake uporabljajo kot kategorije v spletnih knjigarnah, s cimer dovoljujejo, da ima en roman vec podkategorij, a le eno najvisjo, torej recimo »Fiction« (slov. leposlovje), potem pa lahko sodi v se vec kategorij, npr. kriminalke, ljubezenske romane ali grozljivke. Navodila geslovnika BISAC nic ne pisejo o omejitvi tega stevila. Anja Tus je v seminarski nalogi pri predmetu Organizacija informacij (studijsko leto 2012/13) raziskovala kategorizacijo v spletni knjigarni Emka. Ugotovila je, da knjig ne postavijo v vec kategorij, ceprav bi bilo to koristno. Ista knjiga je v virtualnem okolju lahko hkrati na vec razlicnih policah, kar v realnem okolju ni mogoce. Na ta nacin bi lahko tudi vsaj delno resili problem odlocanja, v kateri zanr sodi neki sodobni veczanrski roman. Dr. Olga Markic, profesorica na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je nekoc, v pogovoru o diplomskem delu, pri katerem sva sodelovali (Dobovsek, 2012), predlagala, da bi v klasifikaciji dodali oznako za delez posameznega zanra. Recimo, da imamo v rokah slovenski roman s tako kombinacijo: 30 % zgodovine, 50 % detektivke in 20 % potopisa. To bi na enega od bolj kompliciranih nacinov lahko zapisali nekako tako:

821.163.6-311.6*30%+821.163.6-311.8*20%+821.163.6-312.4*50%

Ker smo pri predmetnih oznakah, pa lahko poskusimo se tako:

Slovenska knjizevnost - detektivski romani - 50 %

Slovenska knjizevnost - zgodovinski romani - 30 %

Slovenska knjizevnost - potopisni romani - 20 %

Nedvomno bi se za zapis delezev naslo se nekaj bolj ali manj zapletenih nacinov.

Hribernik (2011), Stubelj (2011) in Vovk-Godesa (2010) so ugotovile, da tisti katalogizatorji, ki gesljijo leposlovje v solskih in splosnih knjiznicah, najpogosteje izberejo 2-5 predmetnih oznak. Eno predmetno oznako jih izbere okrog desetina. Ker pa smo ze pri daljsem opisovanju, nas zanima: kaj povedati s tistimi tremi ali petimi predmetnimi oznakami?

Ce bi sledili priporocilom, ki smo jih v projektu Skriti zaklad izdelali prav za gesljenje leposlovja v bazi COBIB, a so uporabna tudi v drugih sistemih, bi morali uporabiti ze vec kot pet besed (Pogorelec idr., 2004). Opisali pa bi naslednje atribute:

1. knjizevnost posameznega jezika, npr. angleska knjizevnost,

2. zanr, npr. mladinski fantasticni romani, biografski romani,

3. obliko, npr. stripi, knjige z velikimi crkami,

4. tematiko, npr. carovnistvo, medicina,

5. kraj dogajanja, npr. Velika Britanija, soska fronta,

6. cas dogajanja, npr. 20. st., antika,

7. literarne osebe (npr. Potter, Harry (literarna oseba)), rodbine (npr. Windsor (rodbina)) ali korporativna telesa (Bradavicarka, sola carovnistva (izmisljena ustanova)).

Obicajno stevilo predmetnih oznak presegamo ze za dve! Na Sliki 5 pa vidimo, da je Savina Zwitter leta 2013 nadaljevala z razvojem vsebinskega opisa in poleg omenjenih atributov vkljucila se dva:

- namen oziroma uporabo (matura 2014) in

- literarne nagrade.

Od petih predmetnih oznak smo prisli ze do devetih! Nase izhodisce je bilo: Kaksen naj bo vsebinski opis, da ga bomo lahko hitro napisali, pa bo vseeno dovolj informativen? Kaj bo zdaj prava stevilka: pet ali devet predmetnih oznak? Poglejmo, kako delajo drugod.

Ko smo pripravljali smernice za Skriti zaklad, smo se zgledovali po ameriskih smernicah za vsebinski dostop do posameznih proznih, dramskih in drugih del (Guidelines on subject access to individual works of fiction, drama, etc, 2000), po katerih je sestavljen opis za mladinski roman na Sliki 6. Ameriske smernice predvidevajo opis stirih atributov: zanra, literarnih oseb, okoliscin in zgodbe same.

Razen zaloznikov in knjiznicarjev neko vrsto predmetnih oznak oblikujejo tudi bralci v razlicnih druzbenih omrezjih, pa tudi v spletnih knjigarnah in podobnih sistemih. LibraryThing je eno takih omrezij. Slika 7 prikazuje tak opis Groganovega romana Marley in jaz. Vidimo, da bralci radi sodelujejo in veliko prispevajo. V omrezju pa sodelujejo tudi knjiznice in zalozbe.

Adkins in Bossaler (2007) in tudi nase raziskave (Krautberger, 2009; Mendragic, 2009; Sauperl, 2012, 2013) so pokazale, da bralci v podobnih situacijah opisujejo celo vrsto atributov leposlovja, ki jih knjiznicarji in zalozniki sicer ne vkljucujemo v opis. V Preglednici 4 vidimo vrsto atributov, ki smo jih nasli pri analizi oznak (ang. tags) v spletni knjigarni Amazon in druzbenem omrezju LibraryThing. Polovico (osem) atributov smo v predhodnih prikazih ze srecali. Bralci, ki berejo za razvedrilo, so dodali sedem novih atributov, in sicer polozaj v literarni zgodovini, oceno, bralcev namen, slog, opis drugih avtorjev in njihovih del, dozivetja ter priporocilo.

Adkins in Bossaler (2007) sta v svojem pregledu oznak, ki so jih kupci vpisali v spletni knjigarni Amazon in Barnes&Noble, nasli tudi berljivost ter podatke o crkah in tisku.

Roman Marley & Me (slovenski prevod Marley in jaz) so bralci opisali z nekaj ze omenjenimi znacilnostmi in nekaj novimi. Dozivetje opisujeta oznaki »funny« in »sad«. Bralcev namen prikazujeta »read« in »to-read«. Ocen in priporocil tu sicer ne vidimo, nasli pa smo jih pri drugih romanih. Pogosto se v opisih znajdejo tudi enake oznake v razlicnem stevilu, kot sta »dog« in »dogs«. Pri knjigah, po katerih so posneti slavni filmi, najdemo med oznakami tudi imena igralcev, ki s knjigo v strokovnem smislu nimajo nobene zveze (Sirk, 2009; Sauperl, 2010).

Kako pomembna so imena kot predmetne oznake, pa kaze rezultat nase analize: v Amazonu so imena pomenila kar 25 % oznak, v LibraryThing pa 15 %. To pa so bila imena literarnih oseb, umetnikov, ki so jih interpretirali, lastnikov knjige, darovalcev, blagovnih znamk (Sauperl, 2010).

4.3Se daljsi opis: predstavitve, anotacije in kritike

Zdaj ze vidimo, da je predmetnih oznak tudi precej vec kot od dve do pet. To morda pomeni, da lahko zacnemo pisati povedi namesto nepovezanih besed. V knjiznicnih katalogih najdemo opombe o vsebini ali anotacije, v zalozniskih katalogih in spletnih knjigarnah so predstavitve del, bralci pisejo obnove ali ocene in literarni zgodovinarji kritike. Vse stiri oblike so lahko razlicno dolge, ampak v raziskavah se nismo nikoli ukvarjali z dolzino. Zanimalo nas je le, katere znacilnosti opisujejo.

Za knjiznicarje smo ugotovili, da poleg atributov, opisanih v klasifikacijskih in predmetnih oznakah, izrazajo se:2

- strukturo dela (npr. zgodba se nenadoma zakljuci v presenetljiv konec),

- dozivetje (npr. pripoved, ki pretrese in se vtisne globoko v spomin),

- opis avtorja (npr. Avgust Demsar, sicer psevdonim enega najbolj priljubljenih piscev detektivskih romanov pri nas, ni le avtor prve slovenske detektivske serije, v srediscu katere je visji inspektor Martin Vrenko, ampak tudi veckratni nominiranec za nagrado kresnik),

- oceno, nagrado, ozadje nastanka dela in podobna dela, kar se vse ujema tudi z bogatimi uporabniskimi opisi z oznakami oziroma tagi (ang. tag) v druzbenih omrezjih.

Zalozniki k tem atributom vcasih dodajo se informacijo, ali gre za prevod oziroma original (Preglednica 5). Tu smo raziskovali predstavitve, ki jih zalozniki objavijo v spletnih knjigarnah ali tiskanih katalogih ter promocijskih revijah (Bukla, Publisher's Weekly). Zanimivo je opazovati razliko med anglo-ameriskimi in slovenskimi zalozniki. Medtem ko predstavitve v Bukli redkeje ocenijo dela kot dobra in res izjemoma kot slaba, jih Publisher's Weekly in spletne knjigarne vedno ocenijo. Pri tem je ocena v Publisher's Weekly lahko tudi negativna, ocena v spletni knjigarni pa nikoli. V analizi (Sauperl, 2013) smo nasli en nov atribut, to je prevod (omemba, da gre za prevod, ali kratek opis okoliscin nastanka prevoda).

Strokovne kritike literarnih zgodovinarjev je analizirala Katja Zamuda (2009) in za svoje diplomsko delo dobila Bercicevo nagrado. K vsem ze nastetim atributom je dodala se jezik in predgovor (Preglednica 6). Kritiki namrec omenjajo tudi vsebino in pisca spremne besede ali predgovora in povedo, ce je jezik lep, ali je morda slog slab oziroma v delu mrgoli slovnicnih napak. Zamuda (2009) je analizirala po petdeset strokovnih kritik iz revij Mentor in Sodobnost ter iz poljudnega tiska Mladina in Knjizevni listi (priloga casnika Delo).

Poudarjene atribute iz Preglednice 6 navaja kot vsebino anotacij tudi Logar (1970), poleg njih pa se vec drugih, tudi porocilo o enoti in o filozofski ali kulturni usmerjenosti. Dodaja pa nekaj, cesar ne bi smeli pozabiti: »Zeleti je, naj bo tudi vrstni red podatkov v opombah stalen, drugace postanejo lahko nepregledne...« (Logar, 1970, str. 30). Doslednost torej ni nekaj, kar nasim predhodnikom ne bi bilo znano. Le mi ji posvecamo premalo pozornosti.

Ocene bralcev se razpenjajo od laicnih do tako strokovnih, kot so kritike literarnih zgodovinarjev. Najdemo jih v druzbenih omrezjih, kakrsno je LibraryThing, v spletnih knjigarnah, pa tudi v Wikipediji, in tu ne smemo prezreti wikiprojekta Bibliotekarji o romanih, v katerem smo zdruzili spoznanja o opisu romanov v Wikipediji (Ster, 2009; Sauperl, Ster in Hladnik, 2009). Ta spoznanja smo uporabili za oblikovanje strukture in vsebine clanka (Sauperl, Ster in Hladnik, 2009). Namen pa je bil, da bi javnost prispevala opise, ki bi jih katalogizatorji lahko kopirali in uporabili v kataloznih zapisih. To je bilo vec let pred nastankom portala Dobreknjige.si. Projekt Bibliotekarji o romanih deluje od novembra leta 2010. Po podatkih Luane Malec je zamisel o portalu Dobreknjige.si vzklila oktobra 2012, medijem in javnosti pa je bil ta portal prvic predstavljen na dan slovenskih splosnih knjiznic 20. novembra 2014 v Kopru.

Opisovanje romanov in dozivetja ob njihovem branju pa ni nekaj, kar se je zacelo s spletom 2.0. Po nakljucju sem naletela na opis iz predracunalniskih casov (Slika 8). Gre za mladinski roman, ki je prvic izsel po prvi svetovni vojni, pricujoca izdaja pa verjetno v casu med 1930 in 1949 in takrat so jo tudi brali (La biblioteca delle giovinette, B. l.). Podatka o letu izida ni vec v knjigi, lahko pa ga najdemo na spletu (La biblioteca delle giovinette, B. l.). Knjiga je iz stare knjiznice piranske cerkve in po njenem videzu lahko sklepamo, da je bila zelo priljubljena. Brala so jo verjetno dekleta v najstniskem obdobju, do nekako 15. leta starosti.

5Zakljucek: smernice za kratek, a informativen opis

Nase raziskovanje nas je pripeljalo do naslednjih ugotovitev. Zalozniki, ki romane izdajajo, in knjiznicarji, ki jih izposojajo, bralci po poklicni dolznosti, torej literarni zgodovinarji, in tisti, ki berejo za razvedrilo, zelijo in potrebujejo pet osnovnih informacij o romanu:

1. zgodbo opisujejo dogodki, okoliscine, kraj in cas ter osebe, njihov poklic in vloga v dogajanju;

2. opisati moramo tudi zanr;

3. avtorja in

4. dozivetje ob branju;

5. ne smemo izpustiti ocene.

To strukturo lahko ponazorim tudi s cvetlico na Sliki 9.

Ni lahko opisati zgodbe vsakega romana. Nekateri so vecplastni in nekatere plasti so lahko nekaterim bralcem tudi nedostopne. Toda verjetno je mogoce pri vecini romanov opisati vsaj vecino atributov zgodbe. Tudi zanri so lahko izmuzljivi. V zadnjem casu imamo veczanrska dela. Knjiznicarji se obicajno odlocajo za opis enega zanra, ker se oklepajo postavitve na polico, kakrsno narekuje Univerzalna decimalna klasifikacija. Pozabljamo, da je UDK edina od bibliografskih klasifikacij, ki ni bila razvita za postavitev gradiva, temvec za opis vsebine, in zato omogoca uporabo vec kot enega vrstilca. Nikar vsebinskega opisa na spletu ne omejujmo z naso obsedenostjo s tem, da je knjigo fizicno vedno mogoce postaviti le na eno mesto. Podobno napako je videti tudi v slovenskih spletnih knjigarnah.

Racunalnisko okolje ne trpi za prostorsko stisko, zato lahko vsako knjigo uvrstimo na veliko virtualnih polic. Da avtor prodaja knjigo, so nasi kolegi iz katedre za knjigarstvo ze veckrat povedali. Poved o avtorju torej ne sme izostati. V nasprotju s stvarno literaturo so romani napisani zato, da vzbudijo neko obcutje, in to moramo opisati kot dozivetje. Ceprav je res, da nekatere romane razlicno dozivijo razlicni bralci, je verjetno tudi res, da so uspesnice to, kar so, prav zato, ker so zgodbe enoznacne in vzbudijo enako dozivetje tudi pri ljudeh iz razlicnih kulturnih okolij. Pri oceni zadenemo ob slovensko nepripravljenost javno povedati negativno mnenje, medtem ko za hrbtom to hitro povemo. Od zaloznikov ne bomo pricakovali, da bodo slabo pisali o svojih najnovejsih izdajah. Od knjiznicarjev in literarnih kritikov pa pricakujemo opozorilo o slabostih dela. Nekateri bralci so zelo neposredni pri izrazanju graje. Knjiznicarji in literarni kritiki lahko najdemo bolj posredne, a vseeno iskrene nacine. Zlasti knjiznicarji smo bralcem dolzni povedati tudi, kaj je z romanom narobe.

Zdaj, ko smo povedali, kaj vse bi moral kratki opis povedati, pa se ustavimo se pri dolzini. Lahko ugotovimo, da klasifikacijska oznaka po UDK zlepa ne bo opisala vsega, kar potrebujemo. To morda tudi ni smiselno. Pricakovali pa bi, da bodo romani dosledno opisani s predmetnimi oznakami, ki zajemajo vsaj vecino, ce ze ne vseh omenjenih atributov. Tistih pet predmetnih oznak bi torej lahko opisalo zgodbo in zanr, morda se dozivetje. Ocene in avtorja s predmetnimi oznakami ne moremo opisovati.

Vse atribute lahko vkljucimo le v anotacijo. Anotacijo in izvlecek lahko pisemo za strokovna dela. Za leposlovna pa lahko pisemo le anotacijo, ne tudi izvlecka. Izvlecek definira mednarodni standard ISO 214, ki smo ga sprejeli tudi v Sloveniji kot SIST ISO 214. To je nepristranska predstavitev vsebine dela, ki prinasa le informacije iz dela samega. V analizi smo ugotovili, da moramo v opis knjizevnih del vkljucevati tudi opis avtorja in dozivetje, kar ni zapisano v delu samem. Izvlecek praviloma vkljucuje namen, metode, rezultate in zakljucke, torej znacilnosti znanstvenih in strokovnih del, ki jih v knjizevnem delu sploh ni. Standard pise, da naj bi bil izvlecek dolg do 200 besed, le za disertacije in daljsa besedila priporoca do 500 besed.

Med raziskavami se je pokazalo nekaj, cesar nismo dokazovali, in sicer to, da z anotacijo lahko povemo vec kot s predmetnimi oznakami, tudi ce je v predmetnih oznakah po stevilu vec besed kot v anotaciji. Razlog je lahko v tem, da v predmetnih oznakah ne moremo izrazati nekaterih pomembnih atributov, kot so opis avtorja, dozivetja in ocene, pa tudi v tem, da predmetne oznake ne vkljucujejo glagolov.

Premislimo se o dolzini anotacije. Morda bi lahko odgovor nasli pri Twiterju, ki se odlikuje po kratkosti sporocil. 140 znakov je omejitev dolzine twitov oziroma civkov (Twitter, 2016). Primer takega twita bi bil naslednji: »Napad iz vesolja z Zemlje izbrise vse sesalce, tudi ljudi. V Kataloniji prezivita stirinajstletno dekle in devetletni decek. Bosta otroka prezivela? Pa clovestvo?« Toda tako dolgi twiti niso zazeleni, ker ne omogocajo vkljucitve predhodnega twita v odziv. Analiza dolzine twitov, ki so prejeli najvec odzivov, je pokazala, da so bili dolgi od 71 do 100 znakov (Edwards, 2012; Panzarino, 2012).

72 znakov je dolg opis na spletni strani Sodobnosti: »Na videz preprosta pripoved, ki pretrese in se zasidra globoko v spomin.« (Slika 10). Katero delo opisuje? Zaloznikov opis v Bukli za isto delo je dolg 350 znakov. Na njegovi podlagi sem oblikovala opis s 101 znakom: »Napad iz vesolja na Zemlji unici vse sesalce, tudi ljudi. Prezivita dekle (14) in decek (9 let). Bo clovestvo prezivelo?« Ni prostora za pet atributov iz cvetlice s stirimi listici! Kaj to pomeni za prepoznavnost dela?

Skoparjenje se torej ne obnese. To so ugotovili tudi uporabniki spleta 2.0 in so iz majhnega obsega oznak (tagov) presli na daljse in bogatejse opise. Opisi so razlicno dolgi, nekateri le nekaj sto znakov, drugi nekaj sto besed, odvisno od knjizevnega dela in pisca. Le Wikipedija pove celotno zgodbo in ucencem ter dijakom omogoci opravljanje domacega branja, ne da bi knjigo v resnici prebrali. Drugi bralci obicajno ne zelimo poznati vseh podrobnosti pred branjem, saj nam to unici bralski uzitek.

Nase raziskovalno vprasanje je bilo, kaksen naj bo kratek in informativen opis romana. Ugotovili smo, da mora vsebovati pet osnovnih atributov, nismo pa dolocili dolzine: stevila crk ali besed. Edino, kar lahko predlagamo, je, da pet osnovnih atributov opisujemo z najmanj besedami. Pridemo do ugotovitve, da je za bibliotekarja nujno obvladanje vescine kratkega in jasnega izrazanja, ce uporabim besede svojega mentorja, dr. Jozeta Spanringa: »brez redundance«. V danasnjem casu redko srecamo besedila, ki bi bila napisana brez odvecnih besed. Niti izvlecki v nasih strokovnih in znanstvenih publikacijah, ki bi morali biti vzor »koncentracije« besedila, niso taki. Upam, da bomo to vescino lahko obnovili tudi s pomocjo smernic, predlaganih v cvetlici s stirimi vencnimi listici s Slike 9.

Footnote

1 AM = Alternativni model Andreja Pogorelca.

2 Primeri so iz razlicnih stevilk revije Bukla.

References

Navedeni viri

Adkins, D. in Bossaller, J. E. (2007). Fiction access points across computer-mediated book information sources: a comparison of online bookstores, reader advisory databases, and public library catalogs. Library and information science research, 29(3), 362-368.

Balkovec, V. (2010). Vrednotenje v knjiznih kritikah. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Complete BISAC subject headings list, 2015 edition [blog zapis]. (2015). New York: Book Industry Study Group. Pridobljeno 27. 8. 2016 s spletne strani: http://bisg.org/page/BISAC2015Edition

Dobovsek, J. (2012). Klasifikacija znanosti: filozofske osnove in prakticni vidiki v knjiznici. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Edwards, J. (2012). Here's the optimal length for a tweet if you want that tweet to be retweeted [blog zapis]. New York: Business Insider. Pridobljeno 19. 5. 2016 s spletne strani: http:// www.businessinsider.com/heres-the-optimal-length-for-a-tweet-if-you-want-that-tweet-to-be-retweeted-2012-11#ixzz2qGEyZG6h

Guidelines on subject access to individual works of fiction, drama, etc. (2000). Chicago: American Library Association.

Hribernik, A. (2011). Razsirjenostgesljenja leposlovja v osnovnosolskih knjiznicah. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Izdani tiskani naslovi leposlovjapo: zvrst leposlovja, leto. (2016). Ljubljana: Statisticni urad RS. Pridobljeno 21. 9. 2016 s spletne strani: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/viewplus. asp?ma=H118S&ti=&path=../Database/Hitre_Repozitorij/&lang=2

Koshman, S., Spink, A. in Jansen, B. J. (2006). Web searching on the Vivísimo search engine. Journal of the American Society for Information Science and Technology, 57(14), 1875-1887.

Krautberger, T. (2009). Mnenja bralcev o vsebini leposlovnih del. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

La biblioteca delle giovinette (B. l.). Firenze: Casa editrice Salani. Pridobljeno 21. 9. 2016 s spletne strani: http://www.letteraturadimenticata.it/biblgiov.htm

Logar, J. (1970). Uvod v bibliografijo. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjiznica.

Markey, K. (2007a). Twenty-five years of end-user searching, Part 1: Research findings. Journal of the American Society for Information Science and Technology, 58(8), 1071-1081.

Markey, K. (2007b). Twenty-five years of end-user searching, Part 2: Future research directions. Journal of the American Society for Information Science and Technology, 58(8), 1123-1130.

Mendragic, A. (2009). Kako bralci izrazijo vsebino leposlovnih del?. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka sola za socialno delo.

Panzarino, M. (2012). Interesting fact: more Tweets posted are 28 characters than any other length (updated) [blog zapis]. Pridobljeno 19. 5. 2016 s spletne strani: http://thenextweb. com/twitter/2012/01/07/interesting-fact-most-tweets-posted-are-approximately-30-characters-long/#!r4iZ5

Pogorelec, A. (2004). Metodologija vsebinske obdelave leposlovja. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Pogorelec, A. in Sauperl, A. (2006). The alternative model of classification of belles-lettres in libraries. Knowledge organization, 33(4), 204-214.

Pogorelec, A., Sauperl, A., Miklavcic, M., Sesek, D. in Zwitter, S. (2004). Vsebinski opis leposlovja za odrasle: strokovno teoreticne osnove za izvedbo projekta »Skriti zaklad«. Knjiznica, 48(1-2), 57-82.

Sirk, V. (2009). Primerjava predmetnih oznak literarnih del in po njih posnetih filmov. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Smerkolj, L. (2007). Vsebinski opis leposlovnega gradiva za otroke do 9. leta starosti. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Statisticni letopis. (2003-2013). Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. Pridobljeno 12.6.2016 s spletne strani: http://www.stat.si/statweb/glavnanavigacija/podatki/publikacije/statisti%C4%8Dni-letopis

Stubelj, V. (2011). Gesljenje leposlovja vsrednjesolskih knjiznicah. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Stubelj, V. in Sauperl, A. (2012). Gesljenje leposlovja in slovenske solske knjiznice. Solska knjiznica, 22(2), 75-81.

Sauperl, A. (ur.) (2005a). Raziskovalne metode v bibliotekarstvu, informacijski znanosti in knjigarstvu. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.

Sauperl, A. (2005b). Vsebinski opis leposlovja: stvarnost in moznosti. Solska knjiznica, 15(1-2), 20-27

Sauperl, A. (2009). Matilda, kje si?: vsebinski opis mladinskega leposlovja v slovenskem katalogu in katalogih sosednjih dezel. Knjiznica, 53(1-2), 165-177.

Sauperl, A. (2010). UDC and folksonomies. Knowledge organization, 37(4), 307-317.

Sauperl, A. (2012). Pinning down a novel: characteristics of literary works as perceived by readers. Library review, 61(4), 286-303.

Sauperl, A. (2013). Four views of a novel: characteristics of novels as described by publishers, librarians, literary theorists, and readers. Cataloging and classification quarterly, 51(6), 624- 654.

Sauperl, A., Hare], V., Jesenovec, T., Kastelic, J., Mercun, T., Plestenjak, B. in Vimer-Kovacek, U. (2007). Opombe o vsebini kot dopolnilo vsebinskega opisa leposlovja. Knjiznica, 51(3-4), 97-116.

Sauperl, A., Ster, K. in Hladnik, M. (2009). Knjizevna dela v Wikipediji. Knjiznica, 54(4), 63-82.

Ster, K. (2009). Vsebinski opis leposlovja v Wikipediji. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Twitter. (2016). V Wikipedia: the free encyclopedia. Pridobljeno 21. 9. 2016 s spletne strani: https://en.wikipedia.org/wiki/Twitter

Vimer-Kovacek, U. (2007). Knjizne ocene kot vir za vsebinski opis leposlovja za otroke (do 9. leta starosti). Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Vovk-Godesa, D. (2010). Gesljenje leposlovja v splosnih knjiznicah. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Zamuda, K. (2009). Literarne kritike kot vir anotacij v knjiznicnih katalogih. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.