Content area
Full text
1. UVOD
Čeprav je vprašanje potencialnih virov financiranja dolžnika v postopku finančne reorganizacije zelo pomembna in hkrati tradicionalna tema v svetu insolvenčnega prava, je o tem v slovenski pravni literaturi napisanega presenetljivo malo oziroma pravzaprav nič.
Financiranje dolžnika v času finančne reorganizacije je v modernih gospodarskih sistemih eno ključnih vprašanj oblikovanja postopkov finančne reorganizacije (sanacija, prestrukturiranja), saj so likvidna sredstva nujno potrebna za poplačilo dnevnih obveznosti dolžnika, kar je hkrati predpogoj za nadaljevanje poslovanja in potencialno rešitev učinkovitega dela podjetja. Nadaljevanje poslovanja seveda ni mogoče brez ustreznih plačilnih odnosov z dobavitelji in z zaposlenimi.
Dobavitelji, običajno v vlogi navadnih upnikov, seveda niso (preveč) zainteresirani dobavljati blago dolžniku, ki je insolventen ali na robu insolventnosti in ki ima večino svojega premoženja zastavljenega. Racionalno poslovodstvo z vsaj minimalnim znanjem prava pa se mora hkrati zavedati širokosti definicije kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, ki insolventnemu dolžniku pravzaprav v celoti onemogoča, da bi preostala likvidna sredstva prednostno namenjal poplačevanju dobaviteljev ali drugih upnikov, saj na prvo mesto nedvomno postavlja terjatve do delavcev. Nespoštovanje teh obveznosti bi v učinkoviti pravni državi namreč moralo pripeljati do skoraj samodejne obsodbe poslovodstva za omenjeno kaznivo dejanje.1
Vire financiranja dolžnika načeloma vedno delimo na lastniške in dolžniške vire financiranja. Za lastniške vire financiranja je značilno, da pomenijo povečanje osnovnega kapitala, ki pa se lahko opravi bodisi z novimi vložki (denarnimi ali stvarnimi) ali pa s transformacijo dolžniškega kapitala v lastniškega. Nove vložke lahko prispevajo obstoječi družbeniki, upniki ali pa tretji investitorji, ki želijo zgolj izrabiti nastali položaj. Konverzijo terjatev v lastniški kapital pa lahko po naravi stvari opravijo zgolj upniki dolžnika.
Dolžniški viri financiranja so dejansko sveža denarna sredstva, dana v obliki novih posojil oziroma kreditov, na drugi strani pa je dolžniško financiranje tudi financiranje z (zgolj) moratorijem na odplačilo, s podaljšanjem ročnosti odplačila obveznosti in/ali zmanjšanjem višine dolga. Z vidika likvidnosti (dnevnega poslovanja in zmožnosti nadaljevanja poslovanja) so ključen dolžniški vir sveža sredstva v obliki novih posojil oziroma kreditov.
Pomembnost zmožnosti dolžniškega financiranja insolventnega dolžnika poudarjajo tako UNCITRAL-ove smernice za oblikovanje pravil insolvenčnega prava2 kot tudi Temeljna načela oziroma principi modernega insolvenčnega sistema, ki jih je pripravila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD).3 EBRD pri tem poudarja predvsem možnost dolžniškega financiranja s superprednostnim položajem teh terjatev. Pomembnost zmožnosti dolžniškega financiranja insolventnih...