IKONOGRAFIJA EMBLEMOV V SPOMINSKI KNJIGI LJUBLJANSKE PLEMISKE DRUZBE SV. DIZMA

Headnote

Oddano: 14. 9. 2011 - Sprejeto: 14. 11. 2011

Izvirni znanstveni clanek

UDK 75.057.042(497.4)

Izvlecek

Namen: Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma, najdragocenejsi iluminirani barocni rokopis na Slovenskem, v katerem najdemo izjemno zanimivo zbirko emblemov, je bil vse do priprave projekta faksimilne izdaje leta 1998 znan le ozkemu krogu poznavalcev. V studijah, ki so pospremile faksimile, predvsem v ikonografskem katalogu emblemov, so bile miniature prvic sistematicno obravnavane, vendar se v vecini primerov razlaga vsebine emblemov omejuje na ikonografski opis. V primerih, ko je podana kratka ikonografska analiza, lahko neredko zasledimo napake, zlasti v interpretaciji emblemov, v katerih se pojavljajo zivali.

Metodologija/pristop: Clanek je zasnovan kot ikonografsko-ikonoloska studija s podrocja barocne emblematike in ikonografije zivali na primeru emblemov v Spominski knjigi plemiske druzbe sv. Dizma.

Rezultati: Clanek opozori na zgresene ikonografske interpretacije posameznih emblemov v Spominski knjigi plemiske druzbe sv. Dizma, ki so podane v dosedanjih raziskavah njihove vsebine, in prinasa nove, ustreznejse razlage.

Omejitve raziskave: Za celovitejse razumevanje ikonografije emblemov v obravnavani kroniki bi bila potrebna celostna ikonografska analiza vseh miniatur.

Izvirnost/uporabnost raziskave: V clanku je razvita ikonografsko-ikonoloska metoda vsebinske analize barocnih emblemov, ki prinasa novo razumevanje emblemov v Spominski knjigi plemiske druzbe sv. Dizma in hkrati na konkretnih primerih opozarja na metodoloske zdrse v obstojecih interpretacijah.

Kljucne besede: Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma, barocna emblematika, simbolika zivali, ikonografija

Original scientific article

UDC 75.057.042(497.4)

Abstract

Purpose: The Album of the Ljubljana Noble Society of St Dismas is the most important illuminated manuscript of the Baroque era in Slovenia. It is of special interest also because it contains many interesting emblems. Until recently it has been known only to a few specialists. It was only in 1998, when the great project of the Facsimile was undertaken, that scholars started to pay due attention to this treasure of Baroque illumination and emblematics. For the first time the illuminations were systematically examined and an attempt was made to interpret their iconography. But unfortunately the iconographic catalogue to the Facsimile offers only basic descriptions. It does not provide sufficient analysis of the emblems and often the interpretation is inadequate.

Methodology/approach: The article represents a case-study concentrating on the iconography of animals depicted in the emblems of the Album of the Ljubljana Noble Society of St Dismas.

Results: The article points out the misconceptions in the interpretation of individual emblems in the Album of the Ljubljana Noble Society of St Dismas and brings a new, more adequate explanation.

Research limitation: For a more thorough presentation of the emblems in the Album a detailed iconographic analysis of the miniatures should be undertaken.

Originality/practical implications: The article develops an iconographic/iconological method of contextual analysis of baroque emblems which introduces a new understanding of the emblems in the Album of the Ljubljana Noble Society of St Dismas. It also points out methodological misconceptions in earlier interpretations.

Key words: Album of the Ljubljana Noble Society of St Dismas, baroque emblematics, animal symbolism, iconography

1 Uvod

Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma ali Dizmova kronika,1 ni samo najbogatejsi iluminirani barocni rokopis na Slovenskem, temvec obenem edinstvena ikonografska zakladnica barocne emblematike, ki se zmeraj ni v celoti raziskana.2 Ceprav gre za vrhunski spomenik slovenskega knjiznega slikarstva, pogresamo celovito raziskavo kulturnega in umetnostnozgodovinskega konteksta nastanka ter ustrezne primerjalne analize, ki bi lahko ponudile razlago za njeno vsebinsko zasnovo in odkrile morebitne tuje zglede zanjo.3

Dizmova kronika ni emblemska knjiga v ozjem pomenu besede, temvec spominska knjiga druzbe izobrazencev, v kateri pa je zbranih kar sto dvainosemdeset emblemov.4 Njeni zametki segajo v leto 1688, ko je bila ustanovljena Ljubljanska plemiska druzba sv. Dizma in so ustanovitelji sprejeli odlocitev, da pripravijo spominsko knjigo, v kateri bodo nasli svoje mesto vsi clani s podatki o vpisu, kratkim zivljenjepisom in opisom njihovih del, ki so vredna, da se zapisejo v zgodovino. Vpisi imajo tipizirano obliko: posamezniku je namenjena uvodna stran z emblemom, grbovnim znamenjem, izbranim clanskim imenom, datumom vclanitve v druzbo in podpisom. Stran je bolj ali manj razkosno iluminirana - poleg emblemske slicice (pictura) z osebnim geslom (motto) neredko vkljucuje alegoricne like, mitoloske osebe in scenske prvine, kot so krajinski izrez z grascino (lahko gre za posest samega clana), panoramskim pogledom ali simbolicno krajino. Iluminacije v Spominski knjigi so delo razlicnih avtorjev, med drugimi Andreja Trosta, Bartolomeja Ramschissla, Matije Greyscherja in Simona Tadeja Volbenka Grahovarja (Cevc, 2001). Po smrti clana je tajnik druzbe vpisal njegov zivljenjepis ter izpostavil najpomembnejse zasluge in dela pokojnega. Vendar je to nalogo vestno izpolnjeval samo prvi tajnik, Janez Gregor Dolnicar, po njegovi smrti leta 1719 pa so pisanje zivljenjepisov opustili, tako da so vpisi iz poznejsega casa omejeni na uvodno stran z emblemom.

Zaradi velikega stevila emblemov, konteksta, v katerem so nastali, in njihove ikonografske zanimivosti se ljubljanski rokopis tudi v svetovnem merilu uvrsca med pomembne spomenike barocne emblematike. Mnozicnost in raznovrstnost emblemskih knjig, ki so nastajale v Evropi od pionirskega dela Andrea Alci- atija Liber emblematum iz leta 15315 do 1689, ko je zacela nastajati ljubljanska Spominska knjiga, prica, da je emblematika v tem casu dozivljala izjemno bogat razcvet. Emblemska govorica podob in jedrnatih izrekov je bila med umetniki, narocniki in ljubitelji umetnosti barocne dobe izjemno priljubljena, zato ne preseneca, da se je nad emblemi navdusil tudi krog ljubljanskih izobrazencev, zbranih v plemiski druzbi sv. Dizma, ki so si prizadevali za kulturni napredek kranjske metropole.6 Idejo, da v spominsko knjigo bratovscine vkljucijo embleme, so najbrz prevzeli od svojih italijanskih kolegov, clanov Akademije zmrznjenih7 v Bologni in njihovi spominski knjigi Memorie, Imprese, e Ritratti de' Signori Accademici Gelati de Bologna, ki je izsla leta 1672.8 Zgledovanje po bolonjskih akademikih ni nakljucje, saj so bili nekateri ljubljanski izobrazenci neposredno povezani z Bologno. Tako je bil Janez Gregor Dolnicar, idejni avtor spominske knjige, clan bolonjske Akademije zmrznjenih od leta 1679, ko so ga sprejeli na priporocilo strica Janeza Ludvika Schönlebna, ki je bil clan akademije od leta 1670.

2 Emblemi in vprasanje interpretacije zivali, ki se v njih pojavljajo

Emblemi v Spominski knjigi niso dosledno zasnovani po istem vzorcu, kar je razumljivo, saj so nastajali v dolgem casovnem razdobju sto dvanajstih let (od 1789 do 1801). Tisti, ki so bili izdelani se v casu, ko je bil tajnik druzbe Janez Gregor Dolnicar, to je v letih 1689-1719, imajo praviloma enotno obliko: pictura je ujeta v okvir (najpogostejsa je ovalna kartusa), geslo in clansko ime pa sta izpisana vsak na svojem napisnem traku. Odmiki od uveljavljene sheme so redki in se pojavijo le v dveh primerih od skupaj osemindevetdesetih.9 Interpretacija motivov, upodobljenih v emblemih zgodnjega obdobja, naceloma ne bi smela predstavljati vecjega problema: slicica v kartusi je nosilec simbolnega pomena, ki je usklajen z vsebino gesla in v vecini primerov je razvidna tudi vsebinska povezava z izbranim clanskim imenom, ki ima alegoricni znacaj. To pomeni, da je treba vse kljucne figuralne motive emblemske slicice obravnavati kot potencialne nosilce simbolnih vsebin, jih pravilno interpretirati in izlusciti sporocilo.

Po Dolnicarjevi smrti se zacne enovita zasnova tipske strani rahljati in ob klasicnem emblemu se pojavi t. i. »odprti emblem«, s cimer oznacujemo simbolicno podobo, ki ni ujeta v kartuso ali kako drugo obliko okvirja, temvec je odprta in se vcasih razsiri v celostransko miniaturo. Geslo in clansko ime sta v »odprtem emblemu« zapisana na razlicne nacine.10 V primeru »odprtih emblemov« je interpretacija zahtevnejsa, saj je locnica med elementi, ki so nosilci simbolnih vsebin, in dekorativnimi prvinami pogosto zabrisana: upodobljene osebe nimajo zmeraj alegoricnega znacaja oziroma ne nastopajo nujno kot nosilci nekega dodatnega sporocila. Enako velja za zivali in rastline, izpostavljene predmete ali naslikano arhitekturo.

Ambivalentnost pomenske ravni je posebej izrazita pri zivalih, saj so po eni strani zivali tako v emblematiki kot v heraldiki najpogostejsi nosilci simbolnih pomenov, po drugi strani pa se v »odprtih emblemih« s krajinskimi izseki vcasih pojavljajo kot zgolj slikarsko dopolnilo, ki vnasa v miniaturo vec slikovitosti in razgibanosti. Drzi, da v miniaturah Spominske knjige nastopajo zivali, pri katerih bi bilo iskanje simbolnih pomenov docela zgreseno. V upodobitvi boginje Diane, denimo, ki jo vidimo v emblemu Sigmunda Andreja Gandina (fol. 324r), ne jelen ne lovski pes nimata simbolne vsebine - oba sta zgolj stalni atribut rimske boginje lova. Pes ob lovcu in ptice na nebu v emblemu Riharda Auersperga (fol. 351r) prav tako niso v vlogi simbolov, in podobno velja se za nekaj primerov. Hkrati ikonografska analiza emblemov pokaze, da so tovrstni primeri razmeroma redki in da je treba zivali v Spominski knjigi najveckrat obravnavati kot simbole, tudi kadar gre za »odprte embleme«. To je razumljivo glede na znacaj rokopisa in tradicijo novoveske emblematike, nedvoumno pa nas v taksen nacin interpretacije usmerja tudi Janez Gregor Dolnicar, avtor predgovora k Spominski knjigi. Brez ovinkarjenja namrec zapise, da imajo slike v knjigi simbolni znacaj, saj so kreposti clanov predstavljene v podobah na nacin, kot so to poceli stari Egipcani.11 S tem se Dolnicar zavestno naveze na renesancno hieroglifiko in prepricanje, da so egipcanski hieroglifi simbolne slicice, ki jih razumejo le posveceni.

Pravilno razbiranje podob ponazori z razlago alegorije Apoteoza Ljubljane na veliki uvodni miniaturi (fol. 2r). Slika 1 prikazuje odprt gledaliski oder, v srediscu dogajanja je genij Ljubljane, ki se dviga v nebo s pladnjem, na katerem nosi pomanjsano mestno jedro Ljubljane z grajskim hribom. Nad njim sta boginja modrosti Minerva, ki s svojim mlekom napaja Ljubljano, in Apolon kot bozanski zavetnik muz, ki so v mestu nasle svoj dom. Posebno zanimivo je, da se na odru ne odvija kak dodaten prizor, ki bi v barocni maniri dopolnjeval apoteozo, pac pa na njem vidimo le pet zivali: enoroga, slona, leva, konja in jagnje. Interpretacija zivali bi lahko predstavljala neresljivo ikonografsko uganko, ce ne bi Dolnicar postregel z ustrezno razlago, po kateri enorog pomeni strah bozji in modrost, slon dober nasvet, lev velikodusnost in pogum, konj plemenitost, medtem ko jagnje zaznamuje milino in dobrohotnost. Vse to so kreposti, ki naj odlikujejo clane plemiske druzbe sv. Dizma.12 Prominentno mesto, ki v naslovni miniaturi pripada zivalim, in razlaga njihovih simbolnih pomenov sta dovolj jasen kazipot za razumevanje vloge zivali v emblemih Dizmove kronike, barocna emblematika in bogato razvita ikonografija zivali v evropski umetnosti pa nudita dobro oporo pri desifriranju njihovih simbolnih pomenov.

Kompleksnost interpretacije zivali v emblemih spominske knjige bi lahko ponazorili na razlicnih primerih. Za vzorec si oglejmo emblem Leopolda Ludvika Hohenwartha (fol. 298r) (Slika 2). Slicica v ovalni kartusi kaze gorsko krajino: na levi je strmo skalnato gorovje z dvema kozorogoma, na desni se odpira pogled v dolino, kjer vidimo reko, jezero, grad in cerkev. Geslo se glasi: NEC TEMERE NEC TIMIDE (Ne drzno ne strahopetno). Joze Kastelic, avtor ikonografskega kataloga, emblem opise z besedami: »Alpska pokrajina s strmimi gorskimi vrhovi. V skalovju se podita dva kozoroga. Ob vznozju gora Blejsko jezero z otokom in cerkvijo, z gradom na obrezju. Pokrajino obseva sonce z vpisanim Kristusovim monogramom IHS.« (Kastelic, 2001, str. 218). Z morebitno simbolno vsebino kozorogov se pisec ne ukvarja, zadovolji se z opisom slicice in ne ponudi vsebinske razlage. Sklepamo lahko, da (podobno kot v nekaterih drugih primerih) zivalim ne pripisuje simbolne vrednosti. Njegovo stalisce se utegne zdeti pravilno: kozoroga sta lahko slikarska invencija, ki pozivlja levo stran slike in hkrati dodatno poudari, da gre za visokogorski svet, v katerem je kozorog ena od najmarkantnejsih, tako rekoc emblemskih zivali. Vendar sta na sliki vsaj dva indica, ki opozarjata, da je taksen pogled zgresen.

Najprej zbode v oci, da sta kozoroga nesorazmerno velika in s tem izrazito izpostavljena - ce bi slikar hotel povedati, da v naslikani gorski pokrajini zivijo kozorogi, bi jih skladno s sicersnjim realizmom v upodabljanju krajine v pravilni perspektivi moral upodobiti bistveno manjse. Primerjava z ostalimi emblemi pokaze, da so velikostno tako izrazito izpostavljene zivali v emblemskih slicicah brez izjeme nosilci globljega sporocila. Drugi pokazatelj je sonce, ki ima vpisane crke IHS, kar je trdno zasidran simbol Kristusa in krscanske vere, posebno pogost v barocni umetnosti. Ne gre torej za obicajno sonce, ki osvetljuje krajino (kot v stevilnih drugih primerih), ali za sonce, ki je zaradi vrisanih obraznih potez potencialno nosilec vsebin, povezanih s sirsim kontekstom emblema.13 Ce upostevamo emblemsko geslo (Ne drzno ne strahopetno) in izbrano clansko ime (Previdni), se motiv kozorogov samoumevno vkljuci v sporocilo emblema: stopati skozi zivljenje previdno in z obcutkom za pravo mero, ne predrzno ne strahopetno. Da gre za premisljeno izbrani osebni moto in emblemsko slicico, je razvidno tudi iz tega, da se v Hohenwarthovem grbu pojavlja kozorogov rog, s cimer se pomen sklene v zaokrozeno celoto.

Vendar se ikonografska analiza tu ne ustavi. Pogled v krscansko simboliko zivali razkrije, da je kozorog, gorska ali divja koza uveljavljen simbol modrosti in previdnosti.14 Tovrstni pomeni temeljijo v Fiziologu, kjer je receno, da divje koze ljubijo visoke gore, ker imajo od tam dober razgled in ze od dalec zapazijo sleherno nevarnost. Zaradi tega jih avtor Fiziologa poveze s podobo bozje modrosti, ki ljubi vrsace duha, to je apostole in preroke. V bestiarijih je kozorog ali divja koza tradicionalni simbol modrosti, razumnosti in preudarnosti, pa tudi trdne vere v Kristusa ali celo Kristusa samega (Marino Ferro, 1996, str. 86-87). Oba kozoroga na sliki dvigujeta glavo proti soncu, ki zaradi vpisanega monograma simbolizira Kristusa in se povezuje s simboliko kozoroga. V kontekstu emblema se torej ideja o Hohenwerthovi preudarnosti in previdnosti poveze s sporocilom o trdni veri in zaupanju v Kristusa, kozoroga pa sta kljucnega pomena za njegovo vsebinsko razlago.

Kot je razvidno iz predstavljenega primera, je v zaznavanju potencialne simbolne vrednosti zivali v emblematiki potrebno upostevati vse likovne in tekstovne elemente, umestitev zivali v slicici in nacin njihove predstavitve. Pretehtan analiticen pristop je potreben tudi v naslednjih korakih ikonografske interpretacije, saj je razlaga globljih pomenov zivali naloga, pri kateri zlahka zgresimo cilj. Razlogi za to so razlicni in zanimivo je, da nezadostno poznavanje zivali ni nujno najpogostejsi krivec za zmotne zakljucke. Neredko opazimo spodrsljaj, ki se mu ne izognejo niti izkuseni strokovnjaki: preuranjena identifikacija s sorodnim ali na videz podobnim motivom, ki se vsebinsko ujema z emblemskim geslom in se z njim poveze v smiselno celoto.

3 Pasti ikonografske interpretacije

Prepoznavanje upodobljene zivali se zdi velikokrat neproblematicno in zaradi predstave, da ta del naloge ni posebno zahteven, je lahko nasa presoja prenagljena. Ce zaradi prepricanosti v ustrezno identifikacijo zivali povrsno opravimo preverjanje ujemanja ikonografskih parametrov, ki so znacilni za barocno emblematiko, utegne biti razumevanje emblema povsem neustrezno. Za primer lahko vzamemo emblem Janeza Jurija Werthenthala (fol. 123r), kjer je v kartusi ujet krajinski izsek, v katerem sta dve zivali (Slika 3). Prva je postavljena v ospredje, s privzdignjeno glavo lezi na hrbtu, prednje sape pa steguje proti drugi zivali, upodobljeni globlje v pokrajini. Med njima je naslikano stilizirano srce s krili, kar je tradicionalni simbol clanov plemiske druzbe sv. Dizma in se pojavlja v stevilnih emblemih. Moto v napisnem traku se glasi: LUSUS SUNT CORDA LEONI (Levu je srcnost v zabavo).

V katalogu lahko preberemo opis: »Pokrajina, porasla z raznovrstnimi drevesi. Na tleh zleknjena posastna opica zaman izteza sape proti krilatemu srcu, ki se dviguje med njo in levom na drugi strani proti nebu.« (Kastelic, 2001, str. 153) Ceprav geslo omenja samo leve, je Kastelic le eno od zivali prepoznal kot leva, vecja pa se mu je zdela bolj podobna opici. Zverina v ospredju slike ima resda nekoliko nevesce oblikovano glavo, vendar natancnejsi pogled ne pusca nobenega dvoma: oblika telesa, mocne sape s poudarjenimi kremplji, griva in znacilni rep jasno pricajo, da gre za leva. Celo sama drza je indikativna, saj je zival upodobljena v prepoznavni pozi velike, igrive macke, ki se vrze na hrbet, rahlo privzdigne glavo in zgornji del telesa ter iztegne sape v pripravljenosti na igro. Nacin predstavitve razkriva, da ne gre za nakljucni izbor drze, temvec da je slikar poskusal ilustrirati vsebino gesla, saj je upodobil leva, ki igrivo izziva blizajocega se nasprotnika.

V primeru, da bi bila lezeca zival v resnici opica, bi bila slika v vsebinskem neskladju z geslom, kar je v ikonografiji emblemov izkljuceno, vsebine emblema pa ne bi bilo mogoce razloziti. Ikonografska analiza seveda ni odvisna zgolj od identifikacije zivali na osnovi telesnih znacilnosti, podanih z bolj ali manj naturalisticnimi potezami. Ikonoloska metoda v dolocanju prave vsebine upodobljenega motiva nujno zahteva preucevanje konteksta, kar v danem primeru pomeni raziskavo evropske ikonografije zivali ter renesancne in barocne emblematike. Rezultati pokazejo, da v mnozici emblemov, v katerih nastopajo zivali, obstaja le en uveljavljen ikonografski motiv, v katerem se skupaj pojavljata lev in opica. Gre za motiv bolnega leva, ki pozre opico in si s tem povrne zdravje. Motiv je star in korenini v zapisih Horapolla (Hieroglyphica, II, 76.) in Plinija Starejsega (Naravoslovje, VIII, 52). S Plinijem postane siroko razsirjen in v srednjem veku ga sprejmeta tako enciklopedicna literatura kakor zivalska alegorika, ki najde najpopolnejsi izraz v bestiarijih. V njih je lev, ki zre opico, tradicionalna podoba, prizor pa lahko najdemo tudi v kiparskem okrasu katedral, v rezbarijah na kornih klopeh in drugod. V 16. st. se motiv utrdi tudi v umetnosti renesancnih hieroglifov, najde svoje mesto v znamenitem prirocniku Hieroglifika Pieria Valeriana (Hieroglyphica, I, 10.) in se trdno zasidra v barocni emblematiki. Joachim Camerarius, na primer, v drugi knjigi obseznega dela Symbolorum et emblematum predstavi emblem z levom, ki zre opico, in geslo AD MEDELAM (Za ozdravitev). Zraven ponudi razlago: »Prav kakor bolni lev pozre opico, da bi ozdravel, tako mora kralj pospraviti prilizovalce, da bi kraljestvo ozdravil od njihovih strupenih del.« (Camerarius, 1590-1605, embl. st. 8).

Po drugi strani v celotni ikonografski tradiciji barocne emblematike ne poznamo motiva, kjer bi opica grozila levu, stegovala roke proti njemu ali poskusala ujeti krilato srce. Teoreticno moramo dopustiti moznosti, da je emblem Janeza Jurija Werthenthala izvirna ikonografska domislica (pod pogojem seveda, da bi bila zival v ospredju v resnici opica), vendar je v danem primeru to izkljuceno. Pravila oblikovanja emblemov so nedvoumna: slika in moto sta zmeraj del istega alegoricnega sporocila. Pictura je likovna realizacija gesla oziroma njegova dopolnitev, med njima ne more biti vsebinske neskladnosti, saj v tem primeru emblem izgubi pomen in svojo funkcijo. Upodobitev leva, ki se v pricakovanju igrivega spopada zlekne na hrbet in izziva nasprotnika, se v celoti ujame z geslom. Krilato srce, simbol druzbe sv. Dizma, potrjuje, da gre za dobronamerno preizkusanje poguma, za znacaj clana, ki mu je »srcnost v zabavo«. Izbor motiva se povezuje tudi z Werthenthalovim grbom, v katerem je lev s krono na glavi. Nasprotno bi za »posastno opico« v kontekstu emblema tezko nasli smiselno razlago.

Emblem Janeza Stefana Florjancica (fol. 73r) predstavlja nekoliko drugacen interpretacijski problem: izhodisce je ponovno zmotna identifikacija zivali, ki se ji pridruzi napacno razumevanje krajine, v katero je umescen prizor (Slika 4). Upodobljene ptice Kastelic oznaci za caplje in zapise: »Na Ljubljanskem barju je v ospredju, ob kupu kamenja, par capelj s stirimi mladici. Leva ptica ima na oprsju rdece srce in drzi v kremplju leve noge okrogel kamen.« (Kastelic 2001, str. 140). Ob tem doda, da je caplja s kamnom v krempljih alegorija cujecnosti. Taksna razlaga se ujame z geslom PRAECAUTO OPUS EST (Potrebna je previdnost) in Florjancicevim clanskim imenom Der Wachsame (Cujeci). Sporocilo emblema je s tem celovito zaokrozeno in interpretacija se zdi pravilna. Pa vendar je v njej nekaj razpok.

Poznavalec ptic bi hitro opazil, da izrazita pokoncna drza, oblika glave, velikost kljuna in prepoznavni lok repnih peres bolj ustreza podobi zerjava. Da ne bi bilo nobenega dvoma, je slikar celo dodal za zerjave znacilno rdeco liso na glavi. Umetnostni zgodovinar, ki se je kdaj ukvarjal z ikonografijo zivali, bi moral po drugi strani nasprotovati trditvi, da je caplja v evropskem kulturnem kontekstu simbol cujecnosti. Caplje zivijo v mocvirnatih predelih in se hranijo z ribami, zabami in drugimi manjsimi zivalmi, ki jih s svojim dolgim kljunom izbezajo iz vode ali blata, zato so lahko v srednjeveski ikonografiji (kot vecina mocvirskih ptic) pogosto simbol necistosti. Caplja je kot necista zival navedena tudi v Svetem pismu (3 Mz 11, 19 in 5 Mz 14, 18).15 Ker lahko caplja leti zelo visoko, pomeni tudi napuh in prevzetnost. Zaradi razsirjenih ocesnih kapilar v casu parjenja se oci samca zdijo zalite s krvjo, kar je v 16. st. botrovalo nastanku novega prenesenega pomena: caplja naj bi bila tudi podoba pohotnosti (Marino Ferro, 1996, str. 180-181). V barocni emblematiki caplja najveckrat predstavlja bistrost, saj v primeru nevihte poleti visoko nad oblake in se tako izogne nevarnosti (Camerarius, 1590-1605, embl. st. 42), nikakor pa ne zaznamuje cujecnosti.

Caplja v evropski umetnosti tudi nikoli ni upodobljena s kamnom v krempljih. Ta atribut pripada izkljucno zerjavu, ki v nasprotju s capljo vse od antike tradicionalno simbolizira cujecnost (vigilantia) in preudarnost (prudentia). Najvec zaslug za izoblikovanje taksne ikonografije ima Plinij Starejsi, ki v deseti knjigi Naravoslovja (X, 30) opisuje zerjave kot posebno preudarne in cujece ptice, saj ponoci, ko vecina jate spi, nekaj ptic vedno stoji na strazi. Da strazarji sami ne bi zaspali, morajo stati na eni nogi, v drugi pa drzijo kamen - ce slucajno zaspijo, jim kamen pade na tla in jih prebudi.16 Podoba zerjava, ki stoji na eni nogi, v drugi pa ima kamen, se je trdno zasidrala v srednjeveski in novoveski ikonografiji zivali. Skoraj brez izjeme jo najdemo v bestiarijih, kjer predstavlja najpogostejsi nacin upodabljanja zerjavov. Leonardo da Vinci zerjava omenja v svojem »bestiariju«, kjer osnovni pomen nekoliko dopolni in pravi, da zerjav pomeni tudi zvestobo in lojalnost (Richter, 1880, XX, 1228).17 Cesare Ripa v Ikonologiji poosebitev cujecnosti (vigilanza) opise kot zensko z zerjavom ob strani.18 Tudi v barocni emblematiki in heraldiki je zerjav tradicionalni simbol cujecnosti, budnosti in preudarnosti.

Ob Kastelicevi razlagi emblema v spominski knjigi lahko pomislimo, da gre za pomoto - zerjava je zamenjal s capljo oziroma slednji pripisal simboliko zerjava. Vendar analiza emblemov v Spominski knjigi odkrije, da avtor kataloga zerjave (ki se pojavljajo precej pogosto tako v emblemih kot na heraldicnih scitkih) vztrajno zamenjuje s capljami in da ne gre za enkratno zmoto. Kaj je razlog, je nemogoce z zanesljivostjo ugotoviti. Morda se del odgovora skriva v dodatnem zdrsu v ikonografski interpretaciji Florjancicevega emblema, v oceni namrec, da gre za par capelj z mladici na Ljubljanskem barju. Odlocitev za caplje se mu je mogoce zdela bolj smiselna, ker je na Ljubljanskem barju siva caplja avtohtona in zelo pogosta ptica, ki je tu gnezdila tudi v 18. st. (in seveda zdavnaj pred tem), medtem ko so zerjavi na barju redki gostje. Vendar se moramo ob tem vprasati, ali je v naslikani krajini res kak indic, da gre za Ljubljansko barje. Karkoli oprijemljivega bi zaman iskali. Kup kamenja in grici v ozadju niso zadosten oznacevalec prostora, da bi lahko identificirali pokrajino. Prav tako ne drzi, da je miniaturist upodobil odrasli par ptic z mladici, saj slikarska poteza jasno razodeva, da gre v vseh primerih za odrasle ptice, le da so stiri postavljene globlje v prostor in temu ustrezno upodobljene nekoliko manjse. Ker na nebu sije lunin krajec in se ob njem svetlika nekaj zgodnjih zvezd, lahko z gotovostjo zakljucimo le, da je miniaturist upodobil trenutek, ko na zemljo lega noc in se jata ptic pripravlja na nocni pocitek. V ospredju je najbolj izpostavljen strazar, ki v dvignjeni nogi drzi kamen, kar potrjuje, da imamo opraviti z zerjavom in da je slikar izpostavil najbolj znacilni del zgodbe o cujecnosti teh ptic. Razlago potrjuje tudi pomemben alegoricni detajl: zerjav, ki stoji na strazi, ima na prsih naslikano veliko rdece srce, simbol druzbe sv. Dizma, kar lahko razumemo kot namig na samega Florjancica, ki si je izbral ime Der Wachsame. Taksno interpretacijo dodatno potrjuje dejstvo, da zerjav s kamnom v krempljih nastopa tudi v Florjancicevem grbu in da se na miniaturi na izpostavljenih mestih pojavi se trikrat.

Eden najzanimivejsih primerov napacne razlage je emblem Janeza Pavla Qualize (fol. 45r) (Slika 5). Slicica v kartusi kaze srdit spopad med oborozenimi vojaki in pticami. Geslo sporoca: VIGILANTIA VICTRIX (Cujecnost zmaguje). Avtor kataloga sliko opise z besedami: »Strnjena skupina vojakov, oborozenih s helebardami, z desne napada gosi, ki so se vznemirile. Nekatere krice na tleh, druge so vzletele proti vojakom, nekatere so si zavarovale glave s scitom.« Hkrati ponudi obrazlozitev: »Aluzija na kapitolinske gosi in keltsko zasedbo Rima leta 378 pr. Kr.« (Kastelic, 2001, str. 132.) Tudi v tem primeru se zdi na prvi pogled razlaga pravilna, saj se geslo ujame z zgodbo, ki govori o budnosti kapitolinskih gosi, in izbranim clanskim imenom Der Muntere (Cujeci). A oglejmo si miniaturo nekoliko poblizje in videli bomo, da imajo ptice dolge ostre kljune in dolge noge, kar zagotovo ni znacilnost gosi. Se opaznejsi problem predstavljajo velikostna razmerja - ptici so enako veliki kot vojaki ali celo vecji od njih. Ce se ob tem spomnimo, da v zgodbi o kapitolinskih goseh Junonine svete ptice niso napadle keltskih vojakov, ampak so zgolj z glasnim vrescanjem prebudile Rimljane, je jasno, da predlagana interpretacija ne zdrzi.

Za ustrezno razlago lahko v ikonografski zakladnici anticnih tem najdemo mogoce manj slaven, a dobro znan motiv boja med zerjavi in Pigmejci, ki ga v Iliadi opisuje Homer. Ko poskusa predstaviti silovitost napada Trojancev na grsko vojsko, uporabi slikovito primero:

»Kadar oboji stojé, urejeni pod svojimi vodji,

Trojci spusté se na pot ko ptice, med hrupom in vikom,

Prav ko da slisis pod nebom zateglo kricanje zerjavov,

Kadar na begu pred zimo in dolgimi tedni dezevja

Z glasom vrescavim leté proti juznim vodám Okeana,

Ljudstvecu palckov Pigmejcev noseci usodno pogubo;«

(Iliada, III, 3, 1-6, prev. A. Sovrè)

Boj zerjavov in Pigmejcev omenjata tudi Ezop (Basni, 294) in Aristotel (Zgodovina zivali, VIII, 12). Spopade opisuje Plinij Starejsi, ki poroca, da Pigmejci, jahajoc na kozah in oborozeni s puscicami, napadajo gnezda zerjavov, da bi jim ukradli jajca in pisceta (Naravoslovje, VII, 23-30). Boj med Pigmejci in zerjavi najdemo tudi v likovni umetnosti - najzgodnejsi znani primeri so iz sestega stoletja pred nasim stetjem. Na podnozju znamenite Françoiseve vaze (ok. 570 pr. n. s., Arheoloski muzej, Firence) je bitka upodobljena v obliki friza temnih figur na svetlem ozadju. V antiki najdemo kar nekaj spomenikov s tem motivom, ki je posebej priljubljen v rimski umetnosti. Med najlepsimi ohranjenimi primeri so talni mozaiki, ki so jih leta 1974 odkrili v rimski vili (Villa Selene) vzhodno od mesta Leptis Magna v Libiji (Slika 6).

Zgodba o Pigmejcih in zerjavih je znana v enciklopedicni literaturi srednjega veka in omenjajo jo tudi posamezni bestiariji. Likovne predstavitve so sicer redke, vendar znacilne: Pigmejci so upodobljeni kot vojaki v socasni viteski opravi, ki se bojujejo (ali se pripravljajo na spopad) z velikanskimi ptici (Slika 7). Miniatura v delu Jacoba van Maerlanta Der Naturen Bloeme iz ok. 1350 (Kraljeva biblioteka, Haag, KB KA 16, fol. 42v) nazorno ilustrira srednjevesko interpretacijo anticnega motiva.19

V novem veku je postala epizoda zelo priljubljena in siroko razsirjena zlasti po zaslugi Nürnberske kronike Hartmanna Schedla, ki je izsla v Nürnbergu leta 1493, in Kozmografije Sebastiana Münstra (Basel, 1544). V obeh knjigah je zgodba o Pigmejcih in zerjavih vkljucena v fantasticni opis Indije. Uveljavila se je tudi v barocni emblematiki in kot zanimivost omenimo, da v knjigi Aureola Emblemata Nicolausa Reusnerja (Strasbourg, 1587) najdemo emblem, cigar pictura je zelo podobna tisti v emblemu Janeza Pavla Qualize (Slika 8).20

O pravilni interpretaciji motiva v emblemu iz Dizmove kronike torej ne more biti nobenega dvoma. Ocitno je tudi, da avtor miniature sledi ustaljeni tradiciji v upodabljanju boja med Pigmejci in zerjavi. V znacilno barocni maniri stopnjuje dramo tako, da se osredotoci na Pigmejca, ki so ga zerjavi dvignili v zrak in bo naslednji trenutek zgrmel na tla. Scit, ki ga vidimo v zraku, zagotovo ni namenjen zasciti ptic, kot verjame Kastelic, ampak je padel iz rok nemocnemu vojaku. Po Pigmejcu, ki krili z rokami, s kljunom seka velik zerjav, medtem ko se drugi divje zaganja v scit. Zerjavi se ocitno niso pustili presenetiti in so trdno odloceni, da branijo svoj zarod pred pigmejskimi tatici.

4 Sklepne misli

Izbrani primeri interpretacije emblemov v Spominski knjigi ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma, ki se osredotocajo na vprasanje vloge in pomena zivali kot potencialnega nosilca simbolnega sporocila, so zgolj opozorilo na pasti, v katere se lahko ujame tudi najbolj izkusen interpret. Celovita ikonografska analiza miniatur, ki krasijo Dizmovo kroniko, ostaja naloga, ki jo bo sele treba opraviti. Z izdelavo ikonografskega kataloga in s studijami, ki so nastale ob faksimilni izdaji, je bilo narejeno velikansko delo in postavljen trden temelj, na katerem je mogoce (in treba) graditi naprej. Ko je pred natancno desetimi leti Emilijan Cevc izrazil prepricanje, »da bo 'prizorisce druzbe sv. Dizma' odgrnilo se prenekatere zastore« je v strokovni javnosti jasno izpostavil potrebo po nadaljnjih raziskavah (Cevc, 2001, str. 79). Deseta obletnica izdaje faksimila je primeren trenutek, da ponovno opozorimo na nas najdragocenejsi barocni iluminirani rokopis in na zastore, ki jih bo se potrebno odgrniti.

Footnote

1 Izvirnik Spominske knjige ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma je hranjen v Arhivu Republike Slovenije pod oznako (AS 1073, I/1r). Faksimile, ki ga je leta 2001 izdala Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja, je pospremljen z dvema studijskima zvezkoma (ur. Lojze Gostisa). V prvem (Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma 1688-1801, I) sta transkripcija in prevod knjige z dodatki (Dolnicarjeva konceptna knjiga, Protokol, Disma-Philogia - Knjizici ljubljanske plemiske druzbe in Seznam clanov ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma leta 1801). V drugem zvezku (Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma 1688-1801, II) najdemo razprave, posvecene rokopisu.

2 Edina resnejsa umetnostnozgodovinska studija pred izdajo faksimila 2001 je clanek Polonce Vrhunc, ki pa se z ikonografijo emblemov v Dizmovi kroniki ne ukvarja natancneje, ker se osredotoca na slikarski prispevek Simona Tadeja Volbenka Grahovarja (Vrhunc, 1970). Ikonografijo emblemov v Dizmovi kroniki najceloviteje obravnava Joze Kastelic, avtor kataloga Emblemi v ikonografskem ogledalu (Kastelic, 2001, str. 115-261). Vsebinski razlagi posameznih emblemov se posveca tudi Emilijan Cevc v studiji Iluminirani kodeks ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma (Cevc, 2001, str. 67-79). Za ikonografsko analizo izbranih emblemov in opozorilo na posamezne napake v njihovi interpretaciji glej Germ (2009).

3 Za opredelitev zgleda, ki je najverjetneje sluzili kot navdih pri nastanku in vsebinski zasnovi Spominske knjige ljubljanske plemiske druzbe, glej Germ (2011).

4 Kadar govorimo o emblemih v Spominski knjigi ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma, je potrebno opozoriti, da v resnici ne gre za embleme v pravem pomenu besede, temvec za imprese. Emblem je sestavljen iz treh delov: slicice (imago ali pictura), gesla (inscriptio ali motto) in verzov, ki razlagajo geslo (carmen ali subscriptio). V nasprotju z emblemom ima impresa preprostejso zgradbo, saj jo sestavljata samo slicica in geslo. Ker se je v slovenski umetnostnozgodovinski literaturi ob razlagi impres v Spominski knjigi uveljavilo poimenovanje emblem (ki ga je mogoce sprejeti, ker imprese spadajo v sirse podrocje emblematike), se avtor studije drzi uveljavljenega poimenovanja.

5 Andrea Alciati: Emblematum liber, Augsburg, 1531. Delo, ki predstavlja inkunabulo renesancne emblematike, je dozivelo velikanski uspeh in bilo veckrat ponatisnjeno se za avtorjevega zivljenja. Pred letom 1550 je tako izslo vec kot desetkrat, med drugim v Benetkah, Parizu in Lyonu (Abbondanza, 1963). Glej tudi Alison, Rawles in Saunders (1999).

6 Za ljubljansko plemisko druzbo sv. Dizma glej med drugim Dolinar (1994, str. 35-46), Kastelic (2001, str. 35-40) in Lavric (2003, str. 27-0).

7 Accademia dei Gelati je bila ustanovljena v Bologni leta 1588 (Maylender, 1926-1930, vol. 3, str. 81-86).

8 [Valerio Zani], Memorie, Imprese, e Ritratti de' Signori Accademici Gelati de Bologna, Raccolte nel Principato del Signor Conte Valerio Zani Il Ritardato. In Bologna: per li Manolessi, 1672. Glej tudi Praz (1975, str. 245). Danes je delo dostopno tudi v elektronski obliki na spletni strani: http://www. archive.org/details/memorieimpreseer00acca.

9 Gre za vpis grofa Janeza Henrika Watzenberga iz leta 1690 (fol. 63r), pri katerem manjka pictura, geslo pa je izpisano na traku, ki ga ima orel na grbu zavezanega okrog vratu, in vpis barona Zaharije Gotfrida Webersperga iz leta 1691 (fol. 69r), pri katerem emblema ni in je v arhitekturni nisi naslikan le grb, ki ga pridrzujeta dve zenski figuri.

10 Napisni trak sicer ostaja najpogostejsi nacin zapisa, uveljavijo pa se novi, svobodnejsi pristopi, tako da je zapis bolj organsko vkljucen v ilustracijo. Besedilo je lahko »izklesano« na kamnitem podstavku, napisni tabli, izpostavljenem delu arhitekture, velikem kamnu, ki lezi v pokrajini, ali vstavljeno na druge nacine. Potrebno je poudariti, da opisana sprememba ne vpliva na vsebinski koncept vpisov, saj ta ohranja bistvene prvine z ustaljeno navedbo podatkov o clanu.

11 "Eß haben die Egyptier auf denen aufgethürmeten Saulen unnd Stainen jenes, so sye in einen Begrüff endtwerffen wollen, durch sünreiche Ebenbilder unnd Figurn vorgestellet. Disem Exempl zu volge suchet mann heuth zu Tage daß, so mann in einem vorgenombenen Werkh oder Tractat zu handeln gesünet, in dem ersten Plath oder Frontispicio das völlige Vorhaben, gleich in einem engen Vorbildt anzuführen." (Spominska, fol. 4v.)

12 "Das ist Schaubüne der Göttin Famae oder Ruehmbs undt denen Musen zur Gedächtnuß eröffnet, von der Verainigten Geselschafft im Jahr 1688ten, worauff erstlich 5 Sünbilder vorgestelt werden alß: ain Ainhorn, Elephandt, Lew, Pferdt und ein Lamb, durch welche sovill Tugendten, wie es khundt ist, verstanden werden, alß nemblich: durch den Ainhorn wierdet die Gottes Forcht und Weißheit, durch den Elephanten der weise Rath, durch den Lewen die Groß- und Starkhmüettigkeit, durch das Pferdt der Adl unnd durch das Lamb die Müldigkeit unnd Vortrefflichkeit." (Spominska, fol. 5r.)

13 Primerjaj embleme na fols. 71r, 119r, 203r, 234r, 238r, 259r, 264r, 275r idr.

14 Simbolika koze je zelo kompleksna, navedene vsebine se nanasajo na divjo kozo oziroma kozoroga.

15 V slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma je (v nasprotju z vecino evropskih jezikov) namesto caplje naveden dezevnik (ptica iz druzine Charadriinae).

16 Enako piseta Elijan (O znacilnostih zivali, III, 13) in Izidor Seviljski (Etimologije, XII, 7,15).

17 Leonardo, cod. H 9r, Institut de France, Paris.

18 Ikonologija (Iconologia overo Descrittione Dell'imagini Universali cavate dall'Antichità et da altri luoghi), je prvic izsla v Rimu leta 1593. Stevilni ponatisi in prevodi v evropske jezike izpricujejo njeno priljubljenost in siroko razsirjenost. Posebno vplivna je ilustrirana izdaja iz leta 1611 (Iconologia ovvero Descrittione D'imagini Delle Virtu', Vitii, Affetti, Passioni humane, Corpi celesti, Mondo e sue parti, Padova 1611).

19 Der Naturen Bloeme, didakticna pesnitev iz leta 1270 temelji na delu Thomasa de Cantimpré Liber de Natura Rerum iz sredine 13. stoletja. Der Naturen Bloeme se je ohranila le v prepisih, original je izgubljen. Eden od najznamenitejsih prepisov je omenjeni iluminirani rokopis v haski Kraljevi biblioteki.

20 Geslo PRO ARIS ET FOCIS dopolnjuje epigram: "Sanguine Pygmaeo Grus rapta ulciscitur oua: Pro patrijs fas est belligerare focis." (Reusner, 1587, emblem st. 120)

References

Viri podatkov

1. Camerarius, J. (1590-1605). Symbolorum et emblematum centuriae tres. I. Ex herbis & stirpibus. II. Ex animalibus quadrupedibus. III. Ex volatilibus & insectis ... Accessit noviter centuria IV. Ex aquatilibus & reptilibus, Nürnberg.

2. Homer. (1982). Iliada. Ljubljana: DZS. (prev. A. Sovrè)

3. Horapollo Niliacus. Hieroglyphica (vec izdaj, mdr. v angl. prevodu G. Boasa, New York, 1950).

4. Leonardo da Vinci, cod. H 9r, Institut de France, Paris V J. P. Richter (1880). The Notebooks of Leonardo da Vinci, London, XX, 1228.

5. Plinij Starejsi. (2009). Naravoslovje, Ljubljana: Modrijan. (izbor v prev. M. Hriberska)

6. Ripa, C. (1611). Iconologia ovvero Descrittione D'imagini Delle Virtu', Vitii, Affetti, Passioni humane, Corpi celesti, Mondo e sue parti, Padova.

7. Reusner, N. (1587). Aureola Emblemata, Thobiae Stimmeri Iconibus ... exornatus, Strasbourg.

8. Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma (Theatrum Memoriae Nobilis ac Almae Societatis Unitorum das ist Schau Bühne der Gedächtnuß der Adelichen und Gottseeligen Geselschafft der Vereinigten zu stätts wherenden Andenken eröffnet in der Uhralten Haubt Statt Laybach 1688), ARS, AS 1073, I/1r.

9. Valeriano, P. (1556). Hieroglyphica. Basel.

Navedeni viri

1. Abbondanza, R. (1963). La vie et les oeuvres d'André Alciat. Pédagogues et juristes. Congrès du Centre d'Études Supérieures de la Renaissance de Tours. Paris: Vrin.

2. Alison, A., Rawles, St. in Saunders, A. (1999). A bibliography of French emblem books of the sixteenth and seventeenth centuries. Vol. 1. Geneva: Droz.

3. Cevc, E. (2001). Iluminirani kodeks ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma. V L. Gostisa (Ur.), Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma 1688-1801, II. (str. 67-113). Ljubljana: Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja.

4. Dolinar, F. M. (1994). Od Dizmove bratovscine do Akademije delovnih v Ljubljani. V K. Gantar (Ur.), Academia Operosorum: zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (str. 35-46). Ljubljana: SAZU.

5. Germ, T. (2009). Iconography of emblematic animals in the Album of the Ljubljana Noble Society of St Dismas: readings and misreadings. Ikon, 2, 305-312.

6. Germ, T. (2011). Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma: zgodovinski kontekst nastanka in njeni idejni vzori. Arhivi, 34 (1), 33-40.

7. Kastelic, J. (2001). Ljubljanska plemiska druzba sv. Dizma v casu in prostoru. V L. Gostisa (Ur.), Spominska knjiga ljubljanske plemiske druzbe sv. Dizma 1688-1801, II. (str. 21-26). Ljubljana: Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja.

8. Lavric, A. (2003). Societas Unitorum - Akademija Zdruzenih. V A. Lavric. (Ur.), Zgodovina ljubljanske stolne cerkve (str. 27-30). Ljubljana: Zalozba ZRC.

9. Marino Ferro, X. R. (1996). Symboles animaux. Paris: Desclée de Brouwer.

10. Maylender, M. (1926-1930). Storia delle Accademie d'Italia. Bologna: Cappelli.

11. Praz, M. (1975). Studies in seventeenth-century imagery. Roma: Edizioni di storia e letteratura.

12. Vrhunc, P. (1970). Simon Tadej Volbenk Grahovar (1710-1774). Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, 107-132.