Content area
Full Text
Razpravljanje bo osredotoceno na strukturni vidik poglavja »Kiklop« iz Uliksa Jamesa Joycea, ki se dotika vprasanj kolonializma, imperializma in modernizacije skozi osrednjo problematiko etnicnega nacionalizma. Ob tem bo poskusalo pokazati, da poglavje kljub slogovnim in vsebinskim zastranitvam manifestira Joyceove politicne poglede, ki pa jih studije iz zadnjih desetletij v glavnem obidejo.
Kljucne besede: angleska knjizevnost / Joyce, James / nacionalizem / imperializem / Irska / postkolonialne studije
(ProQuest: ... denotes non-USASCII text omitted.)
V nekaj zamahih bi bilo mogoce fabulo poglavja »Kiklop« povzeti takole: skupina »obicajnih« Dublincanov z zacetka 20. stoletja se sreca v krcmi Barneyja Kiernana in razpravlja o razlicnih temah. Pripovedovalec je anonimen, a se skozi besedilo hitro izrazi vrsta njegovih lastnosti. Naracija »tipicnega Dublincana« (Gradisnik 553; Campbell 109) tako med drugim razkriva etnicne predsodke, integralen del tradicionalisticne ideologije, ki se reproducira ustno v nereflektiranih izjavah prijateljev v krcmi.1 Najznamenitejsi protagonist gostilniskega prizora je njegov prijatelj »Drzavljan«,2 brzkone tudi »najcistejsi« zastopnik njihovega primitivno manifestiranega nacionalizma in ekstremnega tradicionalizma. Vizualno je upodobljen naravnost epsko, kot velikan, odet v divji, skoraj plemenski kostum. Ko govori o razlicnih tematikah, ob vsaki priloznosti izraza svoj gnev nasproti vsemu neirskemu, zlasti nasproti Anglezem. V glavnem mocno precenjuje zgodovinsko vlogo Irske, ob cemer pogosto neproblematicno preklaplja med pristransko interpretacijo zgodovinskih dogodkov in cisto (irsko nacionalisticno) mitologijo, kar pristoji pretirani, heroicni upodobitvi njegovega videza.
Na neki tocki vstopi glavni protagonist romana Leopold Bloom in se pridruzi njihovemu soglasnemu pogovoru. Dramaticni vrh poglavja predstavlja Bloomova in Drzavljanova neuspela diskusija o narodnosti in veri, v kateri kajpak zavzameta povsem nasprotni stalisci. Nazadnje izbruhne Drzavljanovo sovrastvo do Judov, potem ko njegov sogovornik izjavi: »Vas Bog je bil Jud. Kristus je bil Jud kakor jaz.« (Joyce, Ulikses I 404) Drzavljan za Bloomom vrze skatlo piskotov, a ga zgresi. Naracija je vseskozi obogatena (oziroma motena, kot bi lahko pripomnil cinicen bralec) s polifonijo glasov, ki v razlicnih niansah (od casopisnega porocila do mitskih obrazcev) artikulira opis sprotnega dogajanja in stevilne druge teme, mestoma navidezno nepovezane s fabulo.
Osnovna paralela v ozadju epizode je jasna. Drzavljan je Polifem, ki ga je Odisej srecal na otoku kiklopov, v jamah zivecih enookih velikanov. Otok je zlahka mogoce primerjati s krcmo, polno vinjenih somisljenikov. Struktura diskusije med Odisejevim pendantom Leopoldom Bloomom dolguje Odisejevi zvitosti (ki se med drugim...