LATINSKI ROKOPISNI MISAL

Headnote

Oddano: 07.11.2003 - Sprejeto: 27.11.2003

Izvirni znanstveni clanek

UDK 091(71 Toronto)

Izvlecek

Avtor v prispevku opisuje poreklo in vsebino latinskega rokopisnega misala z zdajsnjo oznako Bergendal MS 40, ki je del zbirke rokopisov in inkunabul Bergendal Collection of manuscripts and incunables v Torontu. Rokopis so kot masno knjigo nekoc uporabljali duhovniki v cerkvi sv. Danijela v Zalogu. Avtor opozarja, da v analiziranem misalu niso prepisana besedila za vse dneve, ki so sicer v popolnih misalih, zaradi cesar domneva, da kupci tega misala za zupnijo Slavina (zdaj Postojna) niso kupili misala, ki je bil slucajno na prodaj, ampak so dali prepisati tiste dele, ki bi jih utegnili uporabljati v omenjeni cerkvici.

Kljucne besede: rokopisi, misali, srednjeveski kodeksi

Original scientific article

UDC 091(71 Toronto)

Abstract

The paper describes the origins and content of the latin manuscript missal marked Bergendal MS 40, which is part of the Bergendal Collection of manuscripts and incunables in Toronto. This manuscript had once been used as a missal by the priests in the Church of St. Daniel in Zalog. The author points to the fact that the analysed missal lacks the texts which are otherwise included in complete missals. On these grounds, he assumes that the buyers of the missal for the Slavina (today Postojna) parsonage did not buy the missal, which had been available, but had had only parts of it copied, the parts they presumed to be used and of use in the local church.

Key words: manuscripts, missals, medieval codices

Uvod

Rokopisni misal z zdajsnjo oznako Bergendal MS 40 je prisel v evidenco kot del slovenske kulturne dediscine leta 1982. Takrat je bil opisan v prodajnem katalogu drazbene hise Sotheby v Londonu, drazba pa je bila napovedana za 7. september tega leta. Iz clanka Alje Kosak v Delu 10. decembra 1982 povzemam, da je bil dotlej v lasti »anonimne gospe«. Izklicna cena je bila dolocena na 1000 in 1500 angleskih funtov. Za nakup se je potegovala tudi Narodna in univerzitetna knjiznica v Ljubljani, ker je bilo v katalogu navedeno, da je bil rokopis kupljen leta 1481 za cerkev sv. Danijela v Zalogu zupnije Slavina (zdaj Postojne). NUK je pooblastila londonskega predstavnika Ljubljanske banke Antona Macuha, ki pa je na voljo imel samo 2000 funtov, zato ni mogel iti »do konca« drazbe. Za 2600 funtov je kupil rokopis nek antikvariat iz Connecticuta v ZDA, kupnini pa je treba pristeti se 10 % provizije in prometni davek na to provizijo. Rokopis je bil takrat za Slovenijo izgubljen, nasi ameriski prijatelji pa so ga iskali se naprej.

Raziskovalec srednjeveske ruske zgodovine, slovenski redovnik p. dr. Martin Dimnik, ki deluje v Papeskem institutu za srednjeveske studije v Torontu v Kanadi (Pontifical Institute of Mediaeval Studies) je ugotovil, da ga je februarja 1983 od ameriskega kupca Lawrence Witten (Southport, Connecticut) kupil Dimnikov znanec Dr. Pope in ga uvrstil v svojo zbirko rokopisov in inkunabul Bergendal Collection of manuscripts and incunables v Torontu, kjer je dobil oznako MS 40. Novi lastnik je dr. Dimniku dovolil, da ga je fotografiral, zato so barvni diapozitivi celotnega rokopisa zdaj v rokopisnem oddelku NUK-a (Fototeka st. 335), kjer so dostopni za studij. Angleski opis rokopisa iz zbirke Bergendal mi je tudi preskrbel dr. Dimnik. Na pobudo Janka Bostjancica iz Slavine, v sodelovanju z Jedert Vodopivec iz Arhiva Republike Slovenije in na stroske Kulturnega drustva Slavina, so bile iz diapozitivov narejene povecave na papirju, ki so omogocile naslednjo predstavitev, kateri bo morala kdaj slediti tudi podrobna studija.

Kodikoloski opis

Rokopis vsebuje 78 pergamentnih listov (folijev) velikosti 293 x 202 mm (sedanji format A 4).

Pisno polje je veliko 195 x 140 mm, vse besedilo je pisano v gotici v dveh stolpcih velikosti 195 x 65 mm tako, da je v vsakem stolpcu 25 vrstic, razen masnega kanona na folijih 25-30, ki je pisan v dolgih vrsticah cez celo stran velikosti 190 x 140 mm, na vsaki strani pa je samo 16 vrstic, ker je pisava tega besedila vecja. Foliji so vecinoma se ostevilceni z rdecilom in rimskimi stevilkami. V tem popisu jih oznacujemo s »f« in arabsko stevilko; sprednjo stran z »r«, hrbtno pa z »v«, levi stolpec z »a«, desnega pa z »b«.

Po opisu iz Kanade manjka kodeksu 10 listov in sicer med koncem koledarja na f. 24 in zacetkom kanona na f. 25 (vendar prav ta lista nista izvirno ostevilcena). O drugacni moznosti bo v nadaljevanju.

Kodeks je vezan v lesene platnice, prevlecene z rjavim usnjem. Kanadski opisovalec sklepa, da je to tipicna nuermberska vezava. Platnice so okrepljene s kovinskimi vogalniki, sredi vsake platnice je stirioglata kovinska rozeta, na vogalnikih je napis »Maria, hilf uns«. Platnici zapirata dva kovinska zaklepa.

V rokopisu je na f. 88 zapisano, da je bil kupljen na god sv. Katarine (25. novembra) 1481 za cerkev sv. Danijela v Zalogu, ko je bil Ales Dornik vikar v Slavini. Cena 5 zlatnikov in 7 soldov je bila placana v navzocnosti »verodostojnih« oseb Primoza Stor in Mateja, Gasperjevega sina iz Zaloga. (V knjigi: J. Zabukovec, Slavina, Ljubljana 1910, je Zalog samo omenjen, ker je cerkvica sv. Danijela, tik ob avtomobilski cesti zdaj ze dolgo v zupniji Postojna. Tudi imena vikarja Alesa ni v Zabukovcevi knjigi.)

Ker je bil rokopis kupljen ze leta 1481, je moral biti pisan vsaj sredi 15. stoletja. Pisec Franciscus Preming pa se je podpisal na f. 85vd.

Kaj je misal

Masna knjiga - misal - je v 15. stoletju dobival enotno vsebino in obliko, najprej v rokopisni, nato tudi v tiskani izvedbi. Za vsak liturgicno poudarjeni dan: nedeljo, praznik, god je v misalu zapisano besedilo, ki ga sestavljajo: vstopni spev (introitus), glavna prosnja (oratio), berilo (lectio), spev po berilu, ki je lahko stopniski spev (graduale), nadaljevalni spev (tractus), pesem slednica (sequentia), aleluja, nato evangelij, darovanjski spev (offertorium), prosnja nad darovi (secreta), obhajilni spev (communio) in prosnja po obhajilu (complenda, v novejsem casu postcommunio). Ta besedila so od dneva do dneva razlicna, zato so redno izpisana v celoti. Ker se nekatera od njih veckrat ponavljajo, je pisec (tiskar) v tem primeru zapisal samo zacetne besede (v »boljsih« knjigah pa je tudi navedel, kje v knjigi je mogoce najti celotno besedilo). V srednjem veku so bili duhovniki tega vajeni, pergament je bil namrec prevec dragocen, da bi ga popisovali brez potrebe. V knjigah poznejsih stoletij, ko niso vec tako varcevali, so med razlicna besedila vstavljali naslove in vecje presledke. e v srednjeveskih rokopisih pa so pisarji zacetne crke pisali z rdeco barvo in tako pomagali masniku hitreje najti pravilno besedilo. Precej casa pa so ohranjali navado, da so besede krajsali po ustaljenih pravilih, ki so jih vsi poznali.

Zaporedje besedil v misalih se je dosledno ravnalo po ustaljenem redu. Na zacetku je bil koledar bogosluznih opravil od januarja do decembra. Nato masna besedila za advent, bozic, predpost, post in veliko noc, nato se za naslednje praznike, ki se ravnajo po veliki noci in nimajo dolocenega datuma. V nadaljevanju je bila najveckrat skupina molitev, ki so pri vsaki masi enake (pristopne, slava, vera, pri darovanju, hvalospevi za praznike in nato masni kanon, ki je bil stoletja dolgo vedno isti (danes je to rimski kanon ali prva evharisticna molitev), Ker se zacenja z besedicama Te igitur, so vpeljali navado, da so veliko zacetnico T izrisali kot Jezusov kriz. Ker so to besedilo molili pri masi vsak dan, so vcasih ta del rokopisa napisali na boljsem pergamentu. Celo v tiskanih knjigah so vcasih kanon natisnili na pergament. Naslednje molitve so pisali spet z obicajnimi manjsimi crkami: ocenas, molive pred obhajilom in sklepni blagoslov. Molitev, ki se molijo glasno, takrat v pisavi se niso razlikovali od tistih, ki so tiho izgovorjene, vsak je vedel to iz prakse. Prav tako je vsak masnik vedel, kdaj je treba med stalna besedila vstaviti besedila, ki so vsak dan razlicna.

Doslej nasteti deli so sestavljali priblizno polovico kodeksa (knjige), kar je bilo dobro iz prakticnega ozira, ker je na ta nacin med branjem vedno istega kanona ostala masna knjiga lepo odprta.

V drugi polovici knjige so bile najprej masne molitve za tiste praznike in godove, ki so jih obhajali na dolocen datum. Prvi je bil navadno praznik sv. apostola Andreja (30. novembra), ko se je zacel adventni cas. Dni dolgo niso oznacevali s stevilkami, ampak samo z imenom svetnika, stopnja slovesnosti posameznega praznovanja tudi ni bila zapisana pod imenom, ampak samo spredaj v koledarju. Ker se je to spreminjalo v razlicnih obdobjih in razlicnih skofijah ali redovnih druzbah, so liturgicni koledarji veckrat edina moznost za ugotavljanje kdaj in kje je nastal kak rokopis. Podobno velja tudi za poznejse tiskane knjige, ce se je izgubil naslovni list ali koncni kolofon. To velja ne samo za srednji vek, ampak se danes, ker bogosluzje ni povsod enako.

Za skupino svetniskih godov je na vrsti skupina molitev za posamezne skupine svetnikov (commune sanctorum), v kateri so molitve za obletnico posvetitve cerkve, za godove apostolov, mucencev, spoznavalcev in devic. Pri nekaterih godovih je zato navedeno, katero besedilo izmed razlicnih skupnih je treba moliti.

V zadnji skupini so besedila za mase po zelji (votivne), ki jih je smel masnik moliti ob dnevih, za katere vsebina praznovanja ni bila dolocena v koledarju. Tu so molitve v cast posameznim skrivnostim Jezusovega zivljenja in trpljenja, Mariji v razlicnih dobah cerkvenega leta, za posamezne dneve v tednu in za razlicne priloznosti v zivljenju cerkvenega obcestva in posameznih vernikov. To skupino navadno dopolnjuje se vrsta masnih besedil za rajne. Ta pregled vsebine misala velja v glavnem tudi se zdaj. Zaradi moderne tehnike pa zdaj ni treba na koncu knjige dodajati besedil, ki bi morala biti spredaj, pa jih iz razlicnih vzrokov tam ni bilo, kakor je bilo to potrebno v nasem rokopisu.

Pregled vsebine nasega kodeksa

Ob pregledovanju rokopisa, ki so ga nekoc uporabljali duhovniki v cerkvi sv. Danijela, sem moral obcudovati njihovo sposobnost branja latinskega tako zelo okrajsanega besedila. Seveda jim ni bilo treba brati glasno, ker je bila masa «tiha«, navzoci verniki pa latinscine ne bi razumeli. Toda tudi tiho branje ni moglo iti kar gladko, saj so morali nekatera besedila poiskati drugod v knjigi, kje, pa ni bilo oznaceno. Se zdaj poznamo nacin, da je v liturgicnih knjigah zapisano crno, kar je treba brati, navodila pa rdece (rubrike): tudi nas rokopis se v tem ravna po ze tedaj ustaljenih pravilih. Pri prebiranju zapletenega besedila nasega kodeksa sem si pomagal s primerjanjem istih besedil v treh nekoliko pozneje tiskanih misalih, ki so jih uporabljali v nasih krajih: Oglejski misal iz leta 1509, Missale speciale, natisnjen leta 1504, pa tudi prvi potridentinski Rimski misal, izdan leta 1570, ki je veljal skoraj do nasih dni. Oba starejsa misala imata podobno veliko okrajsav, kot nas rokopis, za besedila, ki jih je treba poiskati drugod v knjigi, pa navajata stevilko lista, na katerem je to natisnjeno, ne pa, ali je na sprednji (r) ali zadnji (v) strani, na desnem (d) ali levem (l) stolpcu.

Zacetne crke poglavij (v misalu so to prazniki) so risarsko (slikarsko) poudarjene: prav zato so te knjige zanimive tudi za umetnostne zgodovinarje, ki se navadno v vsebino ne morejo poglabljati. V nasem rokopisu je takih inicialk osem in sicer D (bozic), dvakrat M (Andrej, apostoli), P (bozic), R (velika noc), S (binkosti), dvakrat T (kanon, posvetitev oltarja); to zadnjo je prezrl opisovalec v Torontu, in je zapisal, da je inicialk samo sedem.

Posebnosti tega kodeksa

Primerjanje z omenjenimi misali je razodelo pomembno posebnost nasega kodeksa. Rokopisni in tiskani misali tistega casa (seveda tudi sedanji) vsebujejo celotno masno »gradivo« za dneve in praznike v letu. Nas rokopis pa je sicer urejen po ze opisanem zaporedju: v prvem delu so prazniki od bozica do Resnjega telesa, v drugem delu pa svetniski prazniki in godovi. Niso pa prepisana besedila za vse dneve, ki so v popolnih misalih. Vsiljuje se mi misel, da kupci tega misala za zupnijo Slavina niso kupili misala, ki je bil slucajno na prodaj, ampak so dali prepisati tiste dele, ki bi jih utegnili uporabljati v cerkvici sv. Danijela. Tam verjetno ni bilo mas ob nedeljah (za nobeno nedeljo ni besedil v tem rokopisu), izmed godov ob delavnikih pa tudi nimajo besedil vsi, niti ne vsi tisti, ki so zapisani v koledarju. Potem, ko so tiskane liturgicne knjige postale cenejse, ta nacin ni vec prisel v postev in so povsod kupovali popolne misale. Zanimivo pa je, da je sedanji racunalniski nacin tiskanja spet omogocil tiskanje »izbora«, kot pricujejo tudi najnovejsi misali za mase ob papezevih obiskih, skofovskih posvecenjih in novih masah.

Po kanadskem opisu kodeksa naj bi med f. 24 (konec koledarja) in f. 25 (zacetek kanona, vendar prav ta dva lista nista izvirno numerirana), manjkalo deset listov. Kaksno besedilo bi utegnilo manjkati?

Koledar je navadno v rokopisih in tiskanih misalih na prvih listih, v nasem pa je na treh listih sele po masah za praznike od bozica do vnebohoda: listi so ostevilceni tekoce od I do XXII, na katerem je zacetek koledarja. Lista 23 in 24 s koledarjem nista numerirana, prav tako ne tistih sest, na katerih je napisan kanon. Na naslednjih so mase v cast svetnikom in ker prvi list zaradi slikane inicialke ni ostevilcen, ostaja vprasanje, zakaj ima naslednji list stevilko 4l. Vsebina manjkajocih desetih listov ostaja uganka, pa naj manjkajo pred kanonom (kanadska razlaga) ali za njim.

V nasem kodeksu je spredaj po masah za praznike takoj besedilo mase ob posvetitvi cerkve, ki je drugod sele na zacetku skupnih mas (commune). Za tem besedilom je prepisano besedilo Slave (Gloria) z dodanimi variantami za Marijine mase, nato vera (Credo) in besedila razlicnih hvalospevov (Praefatio). Nato sta na vrsti koledar in kanon, kakor je bilo ze omenjeno. Za svetniskimi masami, ki imajo dolocen datum, so besedila za skupne mase njim v cast in sicer tako, da so drugo za drugim razlicna besedila za isti del masnega obreda, najprej za apostole, nato za mucence, spoznavalce in device. Takoj za to skupino so masne molitve v cast sv. krizu (ob petkih), Mariji v cast (ob sobotah in to v razlicnih dobah cerkvenega leta), Naslednja skupina so samo masne prosnje (brez spevov in beril) in sicer po tri razlicne za vsak namen: za mir, zdravje, bolnike, lepo vreme, dez, odpuscanje grehov, v cast vsem svetim. Zadnje v tej skupini so »splosne« prosnje. Na listu 81 se zacno besedila (ne samo prosnje) za rajne. Za posamezne osebe so na voljo po tri razlicne prosnje. Na listu 85 je se zadnji vpis s podpisom pisarja Preninga. Pozneje so v drugacni pisavi napisali se maso v cast sv. Janezu in Pavlu (26. junij) in sv. Danijelu (21. julij), ko so ugotovili, da ju v misalu ni. Glavni pisec je na listu 87 napisal se besedila iz obrednika za blagoslov vode, ki ga v takratnih misalih ni (primerjal sem ga lahko z besedilom v oglejskem obredniku iz istega casa (Benetke 1495). Za vsemi poznejsimi vpisi je na listu 88 ze omenjeni zapis o nakupu misala leta 1481.

Liturgicni koledar v tem misalu

Prazniki in godovi, ki so v nasem misalu vpisani v koledarju, nimajo vsi ustreznega besedila za speve, prosnje in berila. V kakem poznejsem bolj natancnem opisu vsebine rokopisa bodo lahko prikazane tudi primerjave z drugimi misali tistega casa. Za zdaj samo glavni podatki:

- Januarja je vpisanih 20 praznikov in godov, kar je manj kot v drugih misalih. Besedila pa so samo za Gospodovo razglasenje (6. januar).

- Februarja je vpisanih 14, besedila so samo za svecnico (2. februar) in apostola Matija.

- Marca je vpisanih 8, besedila so samo za Oznanjenje (25. marec).

- Aprila je vpisanih 7, besedila pa samo za sv. Jurija.

- Maja je vpisanih 12, besedila so samo za apostola Filipa in Jakoba. Za ta mesec je najbolj znacilno to, da ne v koledarju ne v besedilih ni sv. Kancija s tovarisi, oglejskimi mucenci, brez katerih si ni mogoce predstavljati misala za cerkev (se tako majhno) v oglejskem patriarhatu.

- Junija je vseh vpisanih 16, besedila so samo za Janeza Krstnika ter Petra in Pavla. Pozneje so dopisali se besedila za Janeza in Pavla.

- Julija je v koledarju 14 praznovanj, sest izmed njih ima tudi besedila: Obiskovanje Marije, Urh, Mohor in Fortunat, Marjeta, Marija Magdalena in sv. Jakob. Pozneje so dodali se Danijela.

- Avgusta je vpisanih 17 praznovanj, besedila so za Lovrenca, Marijino vnebovzetje in apostola Jerneja.

- Septembra je vpisanih 10, besedila pa so samo za Marijino rojstvo, Mateja in Mihaela.

- Oktobra je vpisanih 14, samo apostola Simon in Juda pa imata tudi besedila.

- Novembra je vpisanih 15 praznovanj, besedila so za stiri: Vsi sveti, Martin, Katarina in Andrej.

- Decembra je v koledarju 12 praznovanj, besedila pa za Brezmadezno, apostola Tomaza, tri mase za Bozic, diakona Stefana, apostola Janeza evangelista in Nedolzne otroke. Zaradi teh praznovanj je prav decembra najvec izpisanih besedil, pa tudi dve lepi inicialki krasita bozicno polnocno in dnevno maso.

Sekvence (pesmi slednice)

V vseh srednjeveski rokopisnih in tiskanih misalih je v masnih besedilih tudi veliko sekvenc . V nasem kodeksu jih je 32 izpisanih, nekatere pa so »uporabljene « veckrat, kar je v masnem besedilu oznaceno samo s kratko navedbo, kar pa so takratni masniki, kot vse kaze, znali poiskati, Natancnejsa primerjava nasega kodeksa z drugimi besedili bo sele omogocila ugotoviti, katere izmed teh sekvenc so morda zapisane samo tukaj (zacasno bi upal reci, da so vsaj tri manj ali celo sploh neznane).

Za sklep

Toliko naj zadosca za prvo informacijo o vsebini tega zanimivega rokopisnega misala, ce bo cas in priloznost, pa kdaj kaj vec. Primerjanje s tremi na zacetku omenjenimi misali je ze pokazalo marsikaj, ker za zdaj ostaja v samo zapisani obliki na listih papirja.

Sidebar

SMOLIK, Marijan: Latin manuscript missal. Knjiznica, Ljubljana 47(2003)4, 51-62