POMEN GRAFICNE PRIPRAVE V PROCESU FAKSIMILIRANJA

Headnote

Oddano: 28. 10. 2011 - Sprejeto: 4. 11. 2011

Pregledni znanstveni clanek

UDK 655.2:091.07

Izvlecek

Namen: Graficna priprava se zacne z vnosom tekstov in slik v sistem, v katerem poteka digitalizacija, korektura tekstov in slik, oblikovanje strani, prilagajanje uporabljeni tehniki tiska in tehnologiji, zakljuci pa se z izdelavo tiskovne forme. Obravnavano je predvsem podrocje obdelave slik in tehnike rastriranja, ki omogocajo vrhunsko faksimilno reprodukcijo v vecini sodobnih tiskarskih tehnik.

Metodologija/pristop: Pregled zgodovinskega razvoja tehnologije faksimiliranja kaze povecano stopnjo »objektivnosti« reprodukcije, ki je posebej pomembna pri izdelavi faksimilov, najboljse mozne kopije edinstvenih izvirnikov, predvsem rokopisov in drugih unikatnih del. S celovito reprodukcijo podrobnosti originala je med ponatisom in faksimilom dolocena pomembna razlika.

Rezultati: Na primeru prvega pravega faksimila prve slovenske knjige Katekizma in Abecedarija iz leta 1550 ter Abecedarija iz leta 1555, ki ga je izdala zalozba Slovenska knjiga leta 2000, je utemeljena potreba po preucevanju izvirnika, v navedenem primeru pa tudi faksimila, s katerimi se odpirajo nova vprasanja o zgodovini in uporabnikih tega dela. Omejitve raziskave: Obravnavana je samo digitalizirana graficna priprava za tisk faksimilov, ki mora biti za objavo gradiva na spletu prilagojena glede locljivosti, formatov zapisa, velikosti datotek in drugih zahtev.

Izvirnost/uporabnost raziskave: Poznavanje tehnologije graficne priprave za faksimiliranje omogoca vrednotenje »objektivnosti«, kakovosti in uporabnosti faksimilov ter odpira nove moznosti preucevanja dragocenih originalov.

Kljucne besede: graficna priprava, tisk, faksimile, reprint, Katekizem

Review article

UDC 655.2:091.07

Abstract

Purpose: Prepress begins with the input of texts and images into the system where digitization, correction of texts and images, page design, adaptation to the used printing technique and technology take place, and finishes with the production of the printing forme. In particular, the field of image processing and half-toning techniques which enable a high-quality facsimile reproduction in the most modern printing techniques are addressed.

Methodology/approach: An overview of the historical development shows an increasing degree of the reproduction "objectivity", which is especially important in the production of facsimiles, the best possible copies of unique originals, especially manuscripts and other peerless works. With a complete reproduction of the details of an original an important difference between a reprint and a facsimile is defined.

Results: In the case of the first true facsimiles of the first Slovenian books, i.e. Catechismus and Abecedarium from 1550, and Abecedarium from 1555 issued by the publisher Slovenska knjiga in 2000, the need for an investigation of the original and in this case also of the facsimile can be approved and new questions about the history and users of this work arise.

Research limitation: Only the process of digitization is dealt with. The resolution, the output format, and the file size should be tailored to meet the demands of publishing on the web.

Originality/practical implications: The knowledge of prepress technology allows the evaluation of "objectivity", the quality and applicability of facsimiles and opens new possibilities for the study of valuable originals.

Keywords: prepress, printing, facsimile, reprint, Catechismus

1 Uvod

Tiskarstvo se se iz casov pred Gutenbergom deli v tri stroke - skupine tehnoloskih operacij: graficno pripravo, tiskanje in dodelavo. V procesu graficne priprave nastane tiskovna forma, pomnilnik informacij oziroma orodje za tiskanje, ki omogoca reprodukcijo predloge na tiskarskem stroju s selektivnim nabarvanjem tiskovnih elementov in prenosom tiskarske barve na papir ali drug tiskovni material. Iz odtisov v procesu graficne dodelave nastane koncni izdelek, npr. knjiga.

Izraz faksimile se po znanih bibliotekarskih definicijah uporablja predvsem v povezavi z vrhunskimi reprodukcijami starih rokopisov in unikatnih tiskanih del. Beseda ima vec pomenov in se uporablja na razlicnih podrocjih. Izhaja iz latinscine: fac - napravi, velelnik od facere, simile - podobno (Verbinc, 1979). Po F. Verbincu je to natancen (prefotografiran) tiskarski posnetek rokopisa, risbe, tiska. Tudi v Slovarju slovenskega knjiznega jezika (1996) ima podoben pomen, kot primer faksimiliranja pa je naveden natis, razmnozevanje Trubarjevega katekizma oz. faksimilirana izdaja rokopisa Presernovih Poezij. Enak izraz je v uporabi tudi pri drugih evropskih narodih, seveda skladno z razlicnimi pravopisnimi pravili oz. angl. facsimile, nem. Faksimile, franc. fac-similé.

O tehnologiji za reprodukcijo faksimilov je malo objav, do nekaterih je dostop omejen, v nekaterih, predvsem starejsih tekstih, pa gre za opise tehnologije, ki se nic vec ne uporablja. V tem delu je podan pregled zgodovinsko pomembnih dejstev, povezanih z reprodukcijo faksimilov, natancneje je definiran sodobni faksimile, podan pa je tudi pregled razvoja tehnologije faksimiliranja s poudarkom na graficni pripravi, kot kljucnim sklopom tehnoloskih operacij za doseganje vrhunske kakovosti odtisov.

Znane so razlicne definicije faksimila in tehnologije faksimiliranja, pri nas pa jih je podalo le nekaj strokovnjakov s tega podrocja (Golob, 2004), med njimi je najbolj znan M. Znidersic. V svojem prispevku Faksimili in reprinti v Sloveniji (Kramer in Znidersic, 2001) je podal svojo definicijo reprinta in faksimila. Glede definicije faksimila navaja:

Faksimile mora, za razliko od reprinta, reproducirati danasnje stanje izvirnika tako natancno, kot je to mogoce doseci s sodobno tiskarsko tehnologijo. Zahteva pri faksimilu je, da mora reprodukcija s svojo natancnostjo omogociti in zadovoljiti tudi znanstveno raziskovanje izvirnika. Pri faksimilirani izdaji morajo biti vidne tudi vse morebitne pomanjkljivosti (poskodbe v pergamentu ali papirju) in vsi morebitni dodatni elementi, ki so v teku zgodovine nastali na izvirniku (npr. zigi knjiznic, vpisi s svincnikom ali crnilom, morebitne packe, poskodbe od listanja itd.). Treba je reproducirati tudi morebitne prazne strani ali liste. Faksimile mora pokazati danasnjo barvo papirja, zato ga je potrebno tiskati v najmanj stiribarvnem ofsetnem tisku. Najzahtevnejse izvirnike, kot so iluminirani srednjeveski rokopisi, morajo tiskati vcasih tudi v desetih in vec barvah. Vsekakor je nujno posebej tiskati zlato barvo.

2 Originali za faksimiliranje

Pri originalih so omejitve predvsem v edinstvenosti. Original je torej lahko vsak pomemben rokopis, tiskano delo pa samo izjemoma, kadar je unikat oz. edini preostali izvod ali pa vsebuje dopolnila ali sledove uporabe, ki mu dajejo znacaj unikata. Glede oblike je omejitev samo dvodimenzionalnost, razen pri kodeksih oz. knjigah, ki jih sestavljajo dvodimenzionalni listi, ki, povezani v knjizni blok, dodajo tretjo dimenzijo.

Izbira originala je praviloma narejena na osnovi znanstveno-raziskovalnega interesa, interesa knjiznice oz. lastnika dragocenega izvirnika in ocene potreb (bibliofilskega) trga ali interesa zaloznika. Za bibliofile na globalnem trgu so zanimivi predvsem iluminirani srednjeveski rokopisi, katerih izdaje so tudi najbolj odmevne. Domnevamo lahko, da so bili nekateri originali izbrani tudi iz kulturnih, narodnozgodovinskih ali celo politicnih razlogov, saj ne vsebujejo bistvenih elementov, ki bi bili pomembni za umetnostno-zgodovinsko, likovno ali paleografsko preucevanje.

Dragoceni, stoletja stari originali so praviloma varno shranjeni v trezorjih, zasciteni pred zunanjimi vplivi in poskodbami. V procesu faksimiliranja mora biti zagotovljeno kar najmanjse izpostavljanje zunanjim vplivom, predvsem mehanskim poskodbam, svetlobi, toploti, kemikalijam, skodljivim hlapom oz. plinom itd. Pogosto se za faksimiliranje izkoristi obdobje restavriranja originalov, ko so na razpolago razvezani listi za fotografiranje ali neposredno skeniranje. Geometrijske deformacije tako posnetih ali poskeniranih reprodukcij so najmanjse; pri posnetkih, narejenih iz nerazvezanih kniznih blokov, je pogosto na reprodukciji vidna ukrivljenost listov originala ob vezniku (neostra reprodukcija, ozji list, deformirane crke oziroma ilustracije).

Ker se podoba originala po restavriranju spremeni (ciscenje, popravilo poskodb na papirju oz. obnova papirja ali pergamenta, obnova barv itd.) je faksimile lahko razlicen od izvirnika. Tovrstna odstopanja so praviloma opisana v komentarju, ki je nujen sestavni del vsake sodobne faksimilne izdaje.

3 Graficna priprava od rocnih tehnik do digitalizacije

Raziskovalci si niso enotni pri definiciji faksimila, zato tezko dolocimo, kateri je »pravi«. Avtorji, ki priznavajo rocne tehnike faksimiliranja, priznavajo vse tehnologije oz. »umetniske« tehnike, ki so se uporabljale ze v zgodnjem srednjem veku. V 18. in 19. stoletju so izpopolnili rocne tehnike, s katerimi so dosegali bolj objektivne reprodukcije. Mnogi avtorji pristevajo med faksimile samo reprodukcije, narejene s fotografskimi in fotomehanicnimi tehnologijami, ki omogocajo »objektivno« reprodukcijo. Skoraj vsi se strinjajo, da se vedno uporabi najnovejsa razpolozljiva tehnologija, s katero se izdela cim bolj popolna kopija originala tako, da faksimile lahko nadomesti original. V nadaljevanju bodo rocne reprodukcijske tehnike obdelane samo informativno, ravno tako opuscene fotografske oz. fotomehanicne tehnologije. Digitaliziranje rokopisov je pomemben del procesa izdelave sodobnih faksimilov, zato bo ustrezno obdelano, ceprav digitalizirani rokopis glede na znane definicije ne more biti faksimile oz. popolni nadomestek originala, ker nosi samo informacijo o obliki (dvodimenzionalni) in vsebini, ne pa tudi o materialu. Sodobna graficna priprava temelji na digitalizaciji originalov oziroma predlog v visoki locljivosti in barvni ustreznosti.

3.1 Rocne tehnike pisanja, risanja in slikanja

Rocne reprodukcijske tehnike so v osnovi enake tehnikam, ki so jih uporabljali za izdelavo originalov. Pri iluminiranih rokopisih to pomeni, da so bile uporabljene tehnike risanja in slikanja z originalu enakimi ali podobnimi materiali, predvsem pergament, papir, crnilo, barvila in pigmenti, veziva, zlato in srebro v prahu ali listicih.

V 18. in 19. stoletju je napredek pomenila uporaba prosojnega paus papirja in karbon papirja, s katerima so lahko natancneje posnemali elemente originala in jih prenasali na kopijo.

Uporabljala se je tudi anastatska litografska tehnika neposrednega kopiranja teksta na papir z omocenjem in kemicno obdelavo originala, tesno spojenega s tankim prosojnim papirjem, na katerega se je prenesla zrcalna slika originala. Zaradi kislega medija, ki je omogocil kopiranje crnila na papir, vecina tako narejenih kopij ni ohranjenih. Zaradi pogostih poskodb ali celo unicenja originala je bila kmalu opuscena.

3.2 Tehnologija mehanicne izdelave tiskovne forme

Mehanicna izdelava tiskovne forme za razlicne tehnike tiska, ki so jo prvi uporabili na Kitajskem in v Koreji, je bila tudi v Evropi znana ze pred Gutenbergom. Mnoge med njimi so se uporabljale tudi za kopiranje izvirnikov, kar v mnogocem ustreza faksimilni reprodukciji.

Lesorez je bil znan ze vec stoletij, preden je bil v 14. stoletju uporabljen v Evropi za tiskanje reprodukcij. Prvi datirani lesorez v Evropi je nastal leta 1418 (Glaister, 1996), med najbolj znane avtorje lesorezov v prvem obdobju pa stejemo predvsem Wolgemuta in Dürerja. Za vecino prvih lesorezov ni znano, kako so nastali, domnevajo pa, da so samo izjemoma nastali kot neposredna avtorska dela z vrezovanjem (vzdolzno na vlakna rezane lesene plosce, vrezovanje s posebej oblikovanim dletom) ali graviranjem (precno rezan les, vtisovanje in vrezovanje z ostrimi graverskimi orodji razlicnih oblik) v les. Praviloma je avtor narisal risbo oz. predlogo, vrezal najbolj kriticne dele tiskovne forme sam, ostalo pa prepustil pomocnikom, ki so lesorez tudi odtisnili kot samostojno sliko ali kot ilustracijo v knjigi. Znani so primeri kopiranja lesorezov, ki se pojavljajo kot ponatisi (Slika 1) tudi v drugih tiskarskih tehnikah, npr. kot bakrorez ze v 15. stoletju. Uporaba tehnike lesoreza za faksimiliranje iz literature ni znana.

Lesorez se je uporabil kot tiskovna forma za tiskanje knjig (blok knjige pred Gutenbergovim izumom), ilustracij v visokem tisku oz. knjigotisku. Danes je znan izkljucno kot umetniska graficna tehnika. Med sorodne umetniske graficne tehnike stejemo tudi linorez, ki se je pojavil konec 19. stoletja.

Bakrorez spada med tehnike izdelave tiskovne forme za globoki tisk in se je v Evropi uporabljal ze v 14. stoletju, prvi datirani odtisi pa so nastali v Italiji in Nemciji okoli leta 1440. Tehnike graviranja bakra in drugih kovin so znane ze iz antike in srednjega veka, prvi pa je tehniko bakroreza za tiskanje knjiznih ilustracij v Boccaciovem delu Du dechiet des nobles hommes et femmes uporabil Colard Mansion iz Brugesa (Glaister, 1996).

Ta tehnika se je uporabljala predvsem za tiskanje ilustracij in tudi za tiskanje reprodukcij starih rokopisov oz. prvih tiskanih faksimilov. Podobno kot pri lesorezu je bila tudi tu prisotna delitev dela na izdelovanje predloge, graviranje in tiskanje, tudi nacini vrezovanja oz. graviranja so bili razlicni. Prvotno tehniko neposrednega graviranja oz. vrezovanja tiskovnih elementov v kovinsko (bakreno) plosco je kasneje dopolnila tehnika graviranja zascitnega sloja na povrsini plosce in jedkanje kovine s kislino (jedkanica).

Med tehnike globokega tiska, ki so se uporabljale za izdelavo tiskovnih form za tiskanje ilustracij, stejemo se mezotinto in suho iglo. Te tehnike so omogocale tudi upodabljanje vectonskih reprodukcij, vendar samo v manjsih nakladah. Razlicne tone so dosegali z razlicno globino gravure oz. temu ustrezno parcialno razlicno kolicino tiskarske barve na odtisu.

Prvo reprodukcijo s tremi procesnimi barvami (modra, rumena, rdeca) na osnovi Newtonove teorije je v obdobju od leta 1711 do leta 1723 v tehniki bakrotiska izdelal Jacques-Cristophe LeBlon. Primere trikromatske reprodukcije in opis barvne teorije je objavil v delu Coloritto: Or the Harmony of Colouring and Painting leta 1725 (Oxford, 2011).

Za faksimilne reprodukcije so tehniko globokega tiska uporabljali ze v 17. stoletju, za reproduciranje avtografij pa je kombinirani tehniki knjigotiska in jedkanice leta 1788 uporabil J. Thane v delu British autography, kasneje, leta 1829, pa se J. G. Nichols v delu Autographs of royal, noble, learned and remarkable personages conspicuous in English history.

Litografijo je leta 1796 izumil A. Senefelder (Walenski, 1975). To je tehnika ploskega tiska, pri kateri so na ravni kamniti plosci (higroskopicen apnenec iz kamnoloma Solenhofen na Bavarskem) z mastno litografsko kredo, tusem oz. crnilom (iz voska, mila in saj) ali tiskarsko barvo rocno upodobili tiskovne elemente. Senefelder je najprej z jedkanjem kamna z dusikovo kislino poskusil izdelati reliefno tiskovno formo za visoki tisk, kasneje istega leta je izumil ploski tisk. Netiskovne elemente, ki lezijo v isti ravnini kot tiskovni elementi, je pred nabarvanjem zascitil z vodo, ki ji je dodal kislo raztopino gumi-arabike. Tiskal je neposredno s kamna na papir, kasneje so uporabili namesto kamna tudi poseben papir (papirografija, samo za manjse naklade in manj zahtevne tiskovine) ali kovinske plosce iz cinka (cinkografija, od leta 1805) in v zacetku 20. stoletja uvedli posredni tisk (prvi stroji za posredni tisk so se uporabljali za tiskanje na plocevino ze leta 1875), izum ofsetnega tiska pa razlicni avtorji pripisujejo I. W. Rubelu leta 1904 oz. C. Hermannu leta 1905 in drugim na zacetku 20. stoletja Danes se uporabljajo predvsem predoslojene aluminijaste kovinske plosce in posredni tisk, tehnika pa je znana kot ofsetni tisk. Klasicno litografijo danes (od sredine 20. stoletja) uvrscamo med umetniske graficne tehnike, ceprav se ime tehnike se pojavlja v povezavi z industrijskimi tehnikami (npr. angl. lithography v pomenu ofsetni tisk, fotoliti kot kopirne predloge - filmi, litograf kot oznaka za strokovnjaka v graficni pripravi oz. v reproduk cijski fotografiji). Litografija se je uporabljala tudi za izdelavo vectonskih in vecbarvnih reprodukcij, pogosto z vec kot 6 procesnimi barvami, znana pa je bila pod imenom kromolitografija. Razlicne tone so reproducirali predvsem z litografsko kredo, s katero so na grobo bruseno povrsino kamna upodobili zrnat raster, katerega rastrske pike so ustrezale strukturi in velikosti zrn na povrsini kamna ter lastnostim (mehka, mastna oz. trda, suha) in pritisku krede na povrsino kamna pri risanju.

Tehnika litografije se je od zacetka 19. stoletja uporabljala tudi za reprodukcijo faksimilov.

V literaturi se pod imenom cinkografija pojavljata dve tehniki. Za cinkografijo v ploskem tisku je znacilna predvsem uporaba cinkovih plosc, izdelava tiskovne forme in odtisi pa so zelo podobni litografiji. Cinkove plosce so v ploskem tisku opustili sredi 20. stoletja. Tisk je lahko posreden ali neposreden, odvisno od konstrukcije stroja. Cinkove plosce so uporabljali tudi za izdelavo klisejev za visoki tisk z izbocenimi tiskovnimi elementi oz. poglobljenimi netiskovnimi elementi. Te kliseje so izdelovali z globokim jedkanjem cinkovih plosc, na katerih so tiskovni elementi ustrezno zasciteni. Ta tehnika se je obdrzala do danes in se obcasno se uporablja, seveda pa je rocno upodabljanje tiskovnih elementov nadomestila fotomehanicna tehnologija.

3.3 Fotografske tehnologije

Prvi znani poskusi in eksperimenti, povezani s fotografijo, so iz obdobja renesanse, vendar je prvo uporabno fotografijo naredil sele Niepce leta 1826 (Bestenreiner, 1988). Uporabil je asfaltno emulzijo in naredil posnetek na kovinsko plosco; to je bila prva »objektivna« upodobitev objekta. Postopek je poimenoval heliografija, cilj razvoja te upodobitvene tehnike pa je bila izdelava tiskovne forme z uporabo fotografske tehnologije oz. fotolitografija. Pomemben napredek je pomenila uvedba srebrovih halogenidov, ki jih je uvedel L. J. M. Daguerre leta 1833 oz. 1835 po vecletnem sodelovanju z Niepcejem. Leta 1850 je bila izpopolnjena negativ-pozitiv fotografska tehnologija, pri kateri lahko iz enega negativa izdelamo poljubno stevilo pozitivov. Prve fotografije so bile monokromatske in vectonske (crno-bele oz. v razlicnih sivih tonih), barvne reprodukcije pa so v zacetku izdelovali z rocnim koloriranjem. Spektralna obcutljivost prvih fotografskih slojev (emulzij) je bila prvotno omejena na UV in modri spekter, H. W. Vogel pa je leta 1873 (Bestenreiner, 1988) z dodajanjem barvil v emulzijo uspel povecati spektralno obcutljivost na skoraj celotni vidni del spektra (do 666 nm), nezazeleno obcutljivost na UV spektralno obmocje pa so kasneje resili z ustreznim filtrom, ki je lahko nanesen tudi na film.

Osnove barvne fotografije je postavil J. C. Maxwell leta 1855, osnove fotografske reprodukcije s tremi barvnimi izvlecki pa D. du Hauron leta 1869 (Bestenreiner, 1988). Od leta 1908 so bili na trgu dostopni materiali za barvno fotografijo (Lumiere Autochrom Platte), trikromatski barvni negativ-pozitiv filmi in diapozitiv filmi pa so prevladali sredi 20. stoletja. Reprodukcija barv pri sodobnih filmih temelji na subtraktivnem mesanju barv, ki jih tvorijo barvila v treh fotografskih slojih in nastanejo v procesu razvijanja. Koncentracija barvil cian, magenta in rumene barve doloca koncni rezultat oz. barvo reprodukcije.

Faksimili, izdelani v fotografski tehniki, so znani ze iz 19. stoletja. Gre predvsem za crno-bele reprodukcije, ki jih odlikuje obstojnost, njihova pomanjkljivost pa je monokromatska oz. akromatska reprodukcija. Primerni so predvsem za reproduciranje rokopisov in palimpsestov. Pri sodobnih faksimilih se zahteva popolna podobnost z originalom, ki je s crno-belo fotografijo ne moremo doseci, zato se danes s to tehnologijo ne izdelujejo.

Barvni diapozitiv filmi velikega formata se uporabljajo kot predloge za faksimiliranje, kadar ne moremo neposredno skenirati (oz. v preteklosti fotomehanicno reproducirati) originala. Barvni diapozitivi maloslikovnega (leica) in srednjega formata (6 ' 6 cm) ter barvne slike na papirju se ne uporabljajo za faksimiliranje zaradi prevelikih izgub podrobnosti pri povecevanju. Tudi mikrofilmi so kot predloga za faksimiliranje neprimerni.

3.4 Fotomehanicne konvencionalne tiskarske tehnologije

Te tehnologije so se uveljavile v sredini 19. stoletja, zaradi kakovosti reprodukcije, ki jo omogocajo, pa jih nekateri avtorji uvrscajo med tehnike, s katerimi je bila omogocena izdelava prvih pravih faksimilov. Tiskovna forma, izdelana s kontaktnim kopiranjem kopirne predloge (filma) na tiskovno formo, omogoca mehanicno reprodukcijo v tisku, ki zagotavlja zelo dobro reprodukcijo barv in podrobnosti. Fotomehanicne tehnologije so se uveljavile v vseh tiskarskih tehnikah, zaradi znacilnosti posameznih tiskarskih tehnik pa se za doseganje kakovostne reprodukcije vectonskih in vecbarvnih predlog pri vsaki pojavi tudi potreba po izdelavi barvnih izvleckov in selektivno razlicnem obarvanju povrsine, ki ga omogocajo predvsem razlicne tehnike rastriranja.

Svetlotisk je patentiral A. L. Poitevin leta 1855 (Glaister, 1996).1 Tehniko so imenovali z vec imeni, npr. angl. collotype, franc. phototypie, nem. Lichtdruck, oz. photopane, hoeschotype, autotype, albertype. Glede na izvedbo tiskovnih in netiskovnih elementov spada med tehnike ploskega tiska tako kot litografija, ceprav jo nekateri avtorji uvrscajo med fotografske tehnike (kot zanimivost: drugi avtorji uvrscajo negativ-pozitiv fotografsko tehnologijo med tiskarske tehnike).

Kot osnova tiskovne forme se uporablja priblizno 10 mm debela gladko brusena steklena plosca (prvotno je bil uporabljen litografski kamen, kasneje tudi aluminij), na katero se v obliki emulzije nanese enakomerno debel sloj zelatine z dodanim kalijevim kromatom in kalijevim bikromatom. Senzibiliziranje z bikromatom se lahko izvede tudi po oslojevanju. Bikromat omogoca utrjevanje zelatine pri osvetljevanju. Susenje emulzije poteka v intervalih, tako da v sloju nastanejo napetosti, ki kasneje pri osvetljevanju omogocajo nastanek znacilne zrnate strukture.

Kopirna predloga je stransko pravilen vectonski nerastriran negativ (pri barvnem svetlotisku hkrati tudi barvni izvlecek, narejen rocno z retusiranjem negativa oz. s prekrivanjem netiskovnih elementov na negativu). Kopira se kontaktno v kopirnem okvirju s svetlobo (tradicionalno z oblocnico, danes z metalhalogenidno svetilko z mocnim sevanjem v UV spektralnem obmocju), ki spektralno ustreza obcutljivosti kopirnega sloja na plosci. Svetloba, ki prodira skozi negativ, utrdi zelatino proporcionalno kolicini prepuscene svetlobe. Razvijanje in fiksiranje poteka v hladni vodi (priblizno 10 °C), s katero se iz sloja izpere ostanke bikromata.

Pred tiskanjem se tiskovna forma omoci z vodo in glicerinom. Neosvetljeni zelatinski kopirni sloj navzema vodo in nabrekne, osvetljeni sloj pa je zaradi bikromata utrjen. Po omocenju se tiskovna forma nabarva. Kolicina tiskarske barve, ki jo selektivno sprejemajo tiskovni elementi, je odvisna od utrjenosti sloja; bolj utrjen sloj sprejme in pri tiskanju tudi odda vec tiskarske barve. Med tiskanjem je potrebno za vsak odtis nabarvanje tiskovne forme, mocenje pa v ustreznih klimatskih pogojih (>70 % relativne vlage) ni potrebno. Kolicina tiskarske barve za nabarvanje se uravnava rocno z dodajanjem na barvno plosco, s katere jo prevzemajo valji barvilci za nabarvanje tiskovne forme. Tiska se neposredno na tiskovni material. Uporabljajo se tiskarske barve, ki so visoko pigmentirane in po reoloskih lastnostih in konsistenci prilagojene svetlotisku.

Pri vecbarvnem svetlotisku se uporablja 8 do 12 barv, prve barve so vedno siva, rdeca, modra in rumena, zatem pa se na osnovi poskusnih odtisov po presoji izdelajo se barvni izvlecki za dodatne barve ali se z mesanjem z drugimi tiskarskimi barvami korigira barvni ton za tiskanje z obstojecimi tiskovnimi formami. Crna barva se ne uporablja. Enobarvni tiskarski stroji so po konstrukciji enaki strojem za litografski tisk.

Pri svetlotisku se rastriranje ne uporablja. Na odtisu je vidna neostra zrnata struktura, ki jo lahko primerjamo z zrnatostjo fotografij. To daje svetlotisku prednost pred ostalimi fotomehanicnimi reprodukcijami. Pomanjkljivosti so: neoster odtis, majhna vzdrzljivost tiskovne forme (priblizno 300 kakovostnih odtisov, skupaj ne vec kot 1000 odtisov) in obcutljivost celotnega procesa na zunanje vplive. Rezultati ne ustrezajo vedno pricakovanjem, od tiskarja in drugih sodelavcev pa se zahtevajo posebna znanja, izkusnje in rocne spretnosti. Danes je tehnika problematicna tudi zaradi obremenitev okolja, pri izdelavi ene plosce nastane 200 litrov s kromovimi spojinami mocno onesnazene vode.

Tehnika se je ze od zacetka uveljavila kot zelo primerna za faksimiliranje, vendar je danes skoraj v celoti opuscena. Pri tiskanju vecbarvnih faksimilnih reprodukcij so zaradi brezrastrske reprodukcije lahko, brez nevarnosti nastanka moiréja, po potrebi tiskali s poljubnim stevilom tiskarskih barv, kar pa je imelo negativne posledice predvsem pri ostrini oz. reprodukciji podrobnosti.

Fotolitografija je tehnika izdelave tiskovne forme za ploski tisk, pri kateri se za izdelavo tiskovnih elementov uporablja fotografska tehnologija (Glaister, 1996; Oxford, 2011). Prve fotolitografske tehnike so razvijali v Franciji Lemercier, Lerebours, Barreswill in Davanne od leta 1850. Od leta 1859 je Henry James v Ordnance Survey Office uporabljal fotografsko tehniko za prenos slik na cinkove ali kamnite litografske plosce. Navadno so uporabljali cinkove plosce, proces pa je bil poimenovan fotocinkografija. Pri tem procesu so uporabljali papir, premazan z zelatino, senzibilizirano s kalijevim bikromatom, na katerega so z osvetljevanjem prenesli sliko z negativa. Papir so zatem s slojem navzdol polozili na cinkovo plosco, premazano s tankim slojem litografske barve in laka in v litografski presi prenesli ta sloj na papir. Sloj litografske barve je bil v procesu razvijanja s toplo vodo odstranjen z neosvetljenih delov papirja. Polo papirja, s katere je bila odstranjena nepotrebna litografska tiskarska barva, so polozili na pripravljeno cinkovo plosco in sliko prenesli na obicajen nacin (pretisovanje). Tako izdelano tiskovno formo so uporabili za tiskanje; ze v zacetku so to tehniko uporabljali za faksimiliranje. Kot potrditev primernosti te tehnike za faksimiliranje so 14. februarja 1860 izdelali prvi faksimile manjsega dokumenta iz casa Edvarda I.

Prvotna fotolitografija oz. fotocinkografija se je kasneje razvila v razlicne kemigrafske procese za izdelavo tiskovnih form za ofsetni tisk in druge tehnike tiska. Kot kopirni sloj so poleg zelatine uporabljali tudi druge koloidne materiale, beljak in asfalt, kasneje tudi fotopolimere in diazo spojine v kombinaciji z umetnimi smolami.

Alternativne fotokemicne tehnike izdelave tiskovnih form so razvili tudi za druge tehnike tiska.

V visokem tisku se je uveljavila predvsem uporaba cinkovih klisejev oz. globoko jedkanih cinkovih plosc (photoengraving). Leta 1826 je pariski tiskar M. LemaÎtre dobil od J. N. Niepceja prve jedkane kovinske kliseje za tisk (Barger in Blaine, 1991). Leta 1930 je W. H. Finkaldey patentiral mikrocinkove plosce, ki so omogocale doseganje dobre reprodukcije podrobnosti in se predoslojene s kopirnim slojem se vedno uporabljajo. Tiskanje avtotipijskih reprodukcij v knjigotisku je zahtevalo tudi zamudno pripravo stroja za tisk z izravnavanjem tiskovnega tlaka. Namesto cinka predvsem v ZDA uporabljajo tudi baker, ze pred desetletji pa so priceli uporabljati tudi trde fotopolimerne plosce.

Za reprodukcijo faksimilov se v zadnjih desetletjih ta tehnika manj uporablja zaradi pomanjkanja kakovostnih materialov in opreme. Za tiskanje barv s kovinskimi pigmenti, obcutljivimi pigmenti, vroci tisk s folijami in za posebne reliefne efekte se tehnika knjigotiska s klisejev se vedno uporablja, ker je druge tehnike ne morejo vedno uspesno nadomestiti.

V tehniki globokega tiska se je po predhodnih poskusih F. Talbota, L. Poitevina in J. Swana fotografska tehnika izdelave tiskovne forme uveljavila leta 1879. Izumil jo je Karl Klic (photogravure, prvotno pod imenom heliogravure), ki je na polirano bakreno plosco nanesel droben smolni prah, ki ga je fiksiral s segrevanjem. Kopija je bila izdelana posredno z osvetljevanjem preko vectonskega diapozitiva na pigmentni papir, oslojen z zelatino, kateri je bil dodan pigment in bikromat kot senzibilizator. Po osvetljevanju je bil pigmentni zelatinski sloj prenesen na bakreno plosco, kjer je po koncanem razvijanju s toplo vodo ostal sloj utrjene zelatine, ki je s svojo debelino vplival na globino jedkanja z zelezovim kloridom (Glaister, 1996). Globlji tiskovni elementi so omogocali tiskanje z debelejsim slojem tiskarske barve. Rastriranje pri tej tehniki za tiskanje vectonskih reprodukcij ni potrebno, poseben raster pa se v sodobnem globokem tisku uporablja za izdelavo sten med posameznimi alveolami, po katerih drsi rakelj pri odstranjevanju odvecne barve. Nekoliko modificirana tehnika je ostala v uporabi do konca 20. stoletja, vendar se je v zadnjih desetletjih samo obcasno uporabljala za reprodukcijo faksimilov. Pri sodobnem globokem tisku se tiskovna forma izdeluje z elektronskim graviranjem z diamantno iglo ali laserjem.

3.5 Digitalne tiskarske tehnike

Digitalne tiskarske tehnike se pri faksimiliranju uporabljajo samo izjemoma, znani so primeri uporabe elektrofotografije za promocijo in kapljicnega tiska zaradi izjemno velikega formata predloge.

Elektrofotografija je problematicna zaradi posebnih zahtev glede lastnosti tiskovnega materiala in zaradi omejene izbire tiskarskih barv oz. tonerjev. Kserografski odtis ima nekaj specificnih lastnosti (sijaj, relief, otip), zaradi katerih je bolj prepoznaven kot odtis v tej tehniki in manj kot reprodukcija originala. Tudi tehnologija tekocih barv (Indigo) zahteva tiskovne materiale z dolocenimi lastnostmi, ceprav so odtisi manj problematicni oz. razlicni od odtisov v konvencionalni tehniki npr. ofsetnega tiska.

Tudi kapljicni tisk je problematicen zaradi posebnih zahtev glede lastnosti tiskovnih materialov, barve na osnovi barvil pa imajo slabo svetlobno obstojnost. Za tiskanje reprodukcij predlog izjemnih formatov pa ta tehnika postaja resna alternativa konvencionalnim tehnikam.

Giclée je podvrsta kapljicnega tiska s kontinuiranim tokom kapljic in zelo dobro kakovostjo in obstojnostjo reprodukcije. Uporablja se kot umetniska graficna tehnika, potencialno pa bi jo lahko uporabili tudi za faksimiliranje nekaterih originalov.

4 Rastriranje slik v graficni pripravi

Avtotipijsko reprodukcijo z amplitudno rastrsko modulacijo je po poskusih F. Talbota leta 1852, F. von Egloffsteina in J. Swana dokoncno razvil in patentiral leta 1882 Georg Meisenbach (Glaister, 1996). Po prvih poskusih rastriranja s tkanino je uspesno uporabil gravirano stekleno plosco z linijskim rastrom, ki jo je med osvetljevanjem zasukal za 90°. Kasneje je Frederick Ives uporabil lepljeno stekleno plosco s kvadratnim rastrom, ki se je obdrzala do prevlade digitalne repromodulacije (elektronsko rastriranje) konec 20. stoletja. F. Ives je po nekaterih virih ze leta 1881 izumil raster in uvedel tribarvni knjigotisk (Meggs in Purvis, 2012). Steklena plosca - raster je bila med osvetljevanjem v reprodukcijski kameri postavljena na razdalji nekaj mm pred filmom (prvotno »fotografsko plosco«) s fotografskim slojem zelo trde gradacije. Po razvijanju in fiksiranju je nastala rastrska reprodukcija, pri kateri so bili razlicni toni upodobljeni z razlicno velikimi rastrskimi pikami. Gostota oz. linijatura rastra je bila odvisna od orodja za rastriranje, v Evropi se je navadno oznacevala v lin./cm, v anglesko govorecih dezelah v lpi (lines per inch).

Za tiskanje na kakovostne premazne papirje se je uporabljal raster do 60 lin./ cm, za najkakovostnejse reprodukcije v ofset tisku do 80 lin./cm. Eksperimentalno so pri konvencionalnem rastriranju v laboratorijskih razmerah dosegali tudi vec kot 120 lin./cm. Za izboljsanje kakovosti reprodukcije so razvili mnoge rastre z razlicnimi oblikami rastrskih pik, kasneje tudi »kontaktne rastre«.

Vecbarvne reprodukcije so zahtevale rastriranje pod razlicnimi koti za razlicne barve, najpogosteje 15° za cian, 45° za crno, 75° za magento in 0 oz. 90° za rumeno, ceprav so bile znane tudi druge metode oz. kombinacije kotov. Nastanek moiréja pri tiskanju z vec kot stirimi barvami je bil pogosta in tezko resljiva napaka.

Za izdelavo barvnih izvleckov so uporabljali filtre komplementarnih barv tistim, s katerimi so kasneje tiskali. Napake v procesu izdelave barvnih izvleckov in pri rastriranju so resevali z razlicnimi tehnikami maskiranja, kombiniranimi ekspozicijami in retusiranjem. Razviti so bili posebni materiali, tehnike in orodja, ki jih ni vec na trgu oz. jih danes ne moremo vec uporabljati.

Prvotno se je tehnika avtotipijskega tiska uporabljala v knjigotisku, kjer so kot tiskovne forme uporabljali predvsem cinkove kliseje, kasneje so jo prevzeli tudi v drugih tehnikah tiska.

V drugi polovici 20. stoletja so razvijali tudi tehnike analognega skeniranja s hkratno izdelavo barvnih izvleckov, osvetljevanjem filmov in elektronskim graviranjem klisejev. Te tehnike so postopoma digitalizirali ali opustili.

Uporaben matematicen model avtotipijske barvne reprodukcije je na osnovi del Grassmanna in Demichela postavil H. Neugebauer leta 1934 (Golob, 2001). Model zaradi nelinearnosti barvnega prostora in mnogih zunanjih dejavnikov ne daje povsem uporabnih rezultatov, zato ga se vedno raziskujejo in dopolnjujejo, uporaben pa je tudi v ofsetnem tisku.

Brezrastrski ofsetni tisk sta leta 1976 pojasnila Pobaravsky in Pearson in se oprla na delo C. F. Flecha iz leta 1898 (Despenic, 1981). Pri tej tehniki se kot kopirna predloga uporablja vectonski film s prilagojeno (nelinearno) gradacijo, tako da pri kopiranju na tiskovno formo nastanejo rastrske pike razlicnih velikosti in oblik, odvisno od povrsinske strukture ofset plosce. Na velikost, gostoto in obliko rastrskih pik vpliva predvsem struktura rastrske plosce ter debelina in lastnosti kopirnega sloja. Tehnika je bila zaradi zahtevnosti in pricakovane manjse vzdrzljivosti tiskovne forme v uporabi samo v tiskarnah, specializiranih za vrhunske reprodukcije.

To tehnologijo rastriranja z uporabo zrnate strukture ofsetne plosce uporablja podjetje Black Box Collotype (http://qualityinprint.blogspot.com/2010/11/ continuous-tone-lithography-collotype.html) in jo deklarira kot evolucijo svetlotiska.

Tudi ACT (Advanced Continuous Tone) tehnologijo je razvilo podjetje Black Box Collotype. Pri skeniranju in izdelavi barvnih izvleckov se na filmu izdela fina zrnata struktura, ki omogoca kopiranje na ofset plosco in tiskanje v visokih nakladah (Kang, 1999). Med dejavnostmi podjetja je omenjeno tudi faksimiliranje, verjetno z uporabo ene od navedenih tehnik.

Granolitho tehniko je za pojetje Lichtdruck AG sredi 20. stoletja razvil Hans- Ernst Müller (Reichert, 1989). Tudi pri tej tehniki se »rastriranje« izvede v fotografskem sloju prasno-zrnatega fotografskega filma. Tiska se v tehniki ofsetnega tiska. Reprodukcije po locljivosti in kakovosti presegajo tehniko svetlotiska. Tehnika se po navedbah v literaturi uporablja tudi za faksimiliranje.

5 Digitalizacija graficne priprave

Osnova digitalizacije graficnih reprodukcijskih procesov je skeniranje, oz. serijska (zaporedna) obdelava slikovnih informacij. Skeniranje je v osnovi analogen proces, pri katerem se informacije z zaporednih slikovnih tock originala oz. predloge analizirajo in vnesejo v sistem za obdelavo slik, obdelajo in zapisejo na ustrezen nacin, ki omogoca upodabljanje reprodukcije.

Analiza poteka na skenerju, kjer se s primerno snemalno locljivostjo zajame informacija o zaporednih slikovnih tockah predloge. Locljivost je odvisna od konstrukcije naprave za skeniranje, praviloma pa je pri bobnastih in ploskih skenerjih odvisna od mehanskih konstrukcijskih znacilnosti naprave v eni smeri in od gostote vzorcenja v drugi smeri. Pri digitalnih fotoaparatih in podobnih napravah z dvodimenzionalnimi tipali je locljivost odvisna od gostote fotodiod na tipalu. Opticna locljivost naprave se lahko spreminja z interpolacijo in ponovnim vzorcenjem pri skeniranju ali v kasnejsi obdelavi informacij. Pri analizi se z rdecim, zelenim in modrim (red, green, blue; RGB) opticnim filtrom posebej zajame informacija o jakosti primarnih barvnih drazljajev. Slikovne tocke predloge so pri analizi pretvorjene v tri analogne elektricne signale, ki jih na sodobnih napravah takoj pretvorimo v digitalne zapise. Pri sistemih, ki delujejo z eksponencialnim ojacanjem signalov (npr. fotopomnozevalke) zadosca zapis z 8 biti (256 tonov) na barvo, pri linearnih sistemih (npr. CCD tipala) pa je potrebna digitalizacija z 10, 12 in vec biti na barvo. Ze v procesu analize se z nastavitvijo dolocenih parametrov, kot je locljivost, tonski obseg, osnovna barvna korektura itd. odlocilno vpliva na kakovost reprodukcije.

Obdelava poteka na graficnih delovnih postajah. Danes se najpogosteje uporablja standardna strojna (Mac, WIN-PC) in programska oprema (Photoshop). Bistvo obdelave digitalizirane slike je barvna korektura in pretvorba v zapis, ki omogoca izdelavo kopirnih predlog (filmov), tiskovnih form (CTP sistemi) ali tiskanje (digitalne tiskarske tehnike). Pri upodabljanju vecbarvnih reprodukcij se tiska s cian, magento, rumeno in crno (cyan, magenta, yellow, black-key; CMYK) ali vec procesnimi barvami (npr. hexachrome). Poleg pretvorbe iz RGB v CMYK ali drug barvni sistem je potrebno tudi prilagajanje izpisa razlicnim tiskarskim tehnikam, kar pri vecini sodobnih tehnik obsega predvsem rastriranje.

Digitalno rastriranje so prvic uporabili okoli leta 1920 pri RCA za prikaz slik na binarnih napravah (Kang, 1999), leta 1965 je R. Hell predstavil prvo digitalno osvetljevalno napravo za fotostavek, leta 1971 pa skener Chromagraph DC300 (Schreier, 2001), za katerega je bila kasneje konstruirana laserska osvetljevalna naprava, ki je omogocala elektronsko generiranje rastra oz. rastriranje barvnih izvleckov pri osvetljevanju.

Z digitalizacijo reprodukcijskega procesa so v 80. letih pri obdelavi slik prevladali bobnasti skenerji z delovnimi postajami za retusiranje slik in sestavo strani, v 90. pa ploski skenerji ter standardna strojna in programska oprema. V 80. letih je bil uveden jezik za opisovanje strani PostScript, ki je z nadgradnjo (Level 2) v zacetku 90. let prevladal na podrocju barvnega upodabljanja slik. Sredi 90. let se je za neposredno skeniranje predlog uveljavila tudi digitalna fotografija. Tovrstno opremo so v zadnjih dveh desetletjih uporabljali tudi za faksimiliranje.

Pri digitalnem rastriranju se je prvotno uporabljala amplitudna rastrska modulacija, ki oponasa konvencionalno analogno rastriranje s steklenimi ali kontaktnimi rastri in je se vedno prevladujoca tehnika rastriranja v sodobnih digitalnih reprodukcijskih sistemih. Rastrske pike razlicnih velikosti in enake gostote se razlikujejo tudi po obliki in pri vecbarvnih reprodukcijah tudi po kotu sukanja za vsako barvo. Sestavljene so iz elementarnih pik, katerih velikost, oblika in gostota je odvisna od konstrukcije oz. upodobitvene locljivosti izhodne enote in rastrskega racunalnika (Raster Image Procesor - RIP). Osnovno celico (oz. elementarni rastrski kvadrat) tvori matrika npr. 16 x 16 elementarnih pik, ki daje v navedenem primeru do 256 rastrskih tonov z dodajanjem po eno elementarno piko gruci v sredini celice. Gruca ima lahko priblizno okroglo, kvadratno oz, elipticno ali katerokoli poljubno obliko.

Pri upodabljanju rastrskih pik z razporejanjem v celici so rastrske pike manjse, v velikosti elementarnih pik ali majhne gruce elementarnih pik (npr. 2 x 2), glede na rastrski ton se spreminja njihova gostota oz. frekvenca, tehniko pa imenujemo frekvencna rastrska modulacija ali frekvencno rastriranje.

Obe tehniki rastriranja sta relativno zahtevni glede strojne in programske opreme. Pri izracunu potrebnega stevila elementarnih pik v gruci se lahko uposteva dodatne korekcije za doseganje pravilne reprodukcije tonov zaradi karakteristik izhodne naprave, npr. zaradi nastanka nezazeljenih vzorcev, prekrivanja elementarnih pik ali prirastov rastrskih tonskih vrednosti.

6 Faksimile prve slovenske knjige

Leta 2000, ob 450-letnici izida prve slovenske knjige, je pri zalozbi Slovenska knjiga v zbirki Monumenta Slovenica izsel prvi popolni faksimile Katekizma in Abecedarija iz leta 1550 ter Abecedarija iz leta 1555. Kot v prilozenih komentarjih (Commentarium) ugotavljata M. Kmecl (Prve slovenske knjige) in M. Znidersic (Popolni faksimili prvih slovenskih knjig), smo s tem delom Slovenci dobili vpogled v podobo in pomen nase prve knjige. Trubarjev Katekizem z obema Abecedarijema je unikat, ki vsebuje v eni knjigi vsa tri dela in ga hranijo v dunajski narodni knjiznici Österreichische Nationalbibliothek v zbirki Rara pod signaturo 18. Z. 44.

Dostop do knjige je bil za slovenske znanstvenike in javnost otezen zaradi oddaljenosti in omejen zaradi redkosti in dragocenosti unikatnega dela, zato je izslo vec ponatisov Katekizma v letih 1935, 1970/1985, 1997 in 2000 ter Abecedarija iz leta 1550, ki je izsel leta 1966, oz. Abecedarija iz leta 1555, ki je izsel leta 1995. Kljub temu da so bila omenjena dela izdana kot faksimili, imajo vse znacilnosti ponatisov oz. reprintov, nobeno pa ni reprodukcija celotnega originala. Dejansko so ponatisi. Faksimile, ki ga je izdala zalozba Slovenska knjiga, je tako prvi popolni faksimile tega dela.

Urednik M. Znidersic je v komentarju v celoti opisal proces faksimiliranja, kateremu razen tehnicnih podrobnosti v uporabljenem sodobnem procesu faksimiliranja ni mogoce kaj bistvenega dodati, vendar se ob pregledu faksimila pojavijo dvomi in odprta vprasanja, ki zahtevajo dodatna pojasnila sirsega kroga strokovnjakov.

6.1 Oznake pomembnih strani v knjigi

Knjige, ki so se uporabljale v rednih casovnih intervalih oz. katerih uporabnik je knjigo velikokrat odpiral na dolocenih straneh z zanj pomembno vsebino, so imele in imajo tudi danes ustrezno oznako pomembne strani. Tipicne knjige s takimi oznakami so bile masne knjige in molitveniki, danes so to katalogi, prirocniki, ucbeniki in podobna dela. Pred stoletji so se za oznacevanje uporabljali pravokotni koscki usnja, nalepljeni na prednji rob knjige, kasneje so jih zamenjali koscki kartona ali papirja.

Na faksimilu prve slovenske knjige so sledovi teh oznak vidni (Slika 2) na naslednjih straneh (stevilcenje listov recto restavratorja s svincnikom):

- Stran 81, z vidnimi sledovi od strani 79 do 82. Na oznaceni strani se pricne antifonarski del (notni zapis) Katekizma.

- Stran 132, slabse vidni sledovi, mocnejsi na verso strani. Ta stran je zadnja stran Katekizma oz. stran pred naslovnico Abecedarija 1550, ki je bila ravno na tem delu zelo poskodovana in je sedaj restavrirana.

- Stran 148, dobro vidni sledovi samo na tem listu recto in verso. To je naslovna stran Abecedarija 1555.

Ocitno so oznacene pomembne strani v katekizmu za njegovega uporabnika, saj jih najdemo le na robovih omenjenih strani in nikjer drugje. Na robovih nekaterih drugih strani lahko pravokotne madeze le slutimo, vendar niso dovolj izraziti, da bi jih brez dvoma potrdili. Urednik faksimila M. Znidersic v komentarju omenja pravokotni madez na strani 148 in povzema ugotovitve strokovnjakov iz dunajske nacionalne knjiznice, da gre za delcek papirne mase, ki ni bil dovolj predelan. Potrebno je omeniti tudi dejstvo, da so bili posnetki strani knjige izdelani med procesom restavriranja, tako da faksimile bolj ustreza stanju pred restavriranjem kot sedanjemu restavriranemu originalu. Na originalu je vecina madezev ociscenih, sledi pravokotnih madezev na omenjenih straneh faksimila pa so manj vidne oziroma skoraj povsem zabrisane. Sledi so dobro vidne na barvnih diapozitivih, ki so bili uporabljeni kot predloge v procesu graficne priprave.

6.2 Vprasanja kot izziv

O nasi prvi knjigi vemo relativno malo. M. Znidersic opisuje njeno verjetno pot od Trubarja, ki jo je poslal cesarju v dokaz svoje nedolznosti oz. v obrambo pred obtozbo, da siri krivo vero, do dogajanja v nekdanji dvorni in zatem narodni knjiznici na Dunaju. Omenja tudi, da izvora knjige ni se nihce podrobno preuceval. Ker je bila knjiga po doslej znanih podatkih v knjiznici najmanj od leta 1575, se postavlja vrsta zanimivih vprasanj:

- Kdo je oznacil pomembne strani v knjigi in s kaksnim namenom?

- Je bil to morda sam Trubar, ki je poslal svoj osebni izvod na Dunaj?

- Je kdo uporabljal slovenski Katekizem in oba Abecedarija v dvorni oziroma narodni knjiznici ali pa je bila knjiga komu posojena?

- Kdo so bili uporabniki knjige v knjiznici ali drugje, ki so povzrocili njeno precejsnjo obrabo in poskodbe?

Odgovore na ta in druga nezastavljena vprasanja lahko poisce le interdisciplinarna skupina strokovnjakov z razlicnih podrocij: bibliotekarji, restavratorji, slovenisti, zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, teologi in drugi. Tezko je oceniti, ali so navedena vprasanja tako pomembna, da bo interdisciplinarna strokovna skupina kdaj pricela z delom, gotovo pa je prvi popolni faksimile prve slovenske knjige s celotnimi in natancnimi upodobitvami podrobnosti originala ter s komentarji omogocil lazji dostop do popolnejsih osnovnih informacij o delu, ki nedvomno presegajo tiste, ki so bile doslej na voljo v ponatisih. Na osnovi tega faksimila se lahko zacne novo obdobje znanstvenega preucevanja Trubarjevega Katekizma in obeh Abecedarijev.

7 Sklep

Tehnologija faksimiliranja je bila v vseh zgodovinskih obdobjih, v katerih so faksimilirali rokopise, vedno vrhunska reprodukcijska tehnologija. Z uvedbo fotografskih in fotomehanicnih tehnologij se je, glede na predhodne rocne tehnike, stopnja objektivnosti reprodukcije sicer povecala, vendar nobena reprodukcijska tehnika ne zagotavlja popolnoma objektivne reprodukcije, kar velja tudi za najsodobnejse digitalizirane reprodukcijske procese. Ne samo v rocnih, temvec tudi v fotografskih, fotomehanicnih in digitalnih tehnologijah je prisoten subjektivni vpliv izvajalcev, ki z izbiro tehnologije in vodenjem procesa dolocajo koncni rezultat, na katerega seveda v sodobnih odprtih sistemih vplivajo se mnoge procesne spremenljivke. Ze samo z izbiro in osvetlitvijo originala na zacetku reprodukcijskega procesa ali nastavitvijo fotoaparata oz. skenerja so lahko mnoge pomembne znacilnosti originala izgubljene ali spremenjene. Podobno velja za celoten proces in koncno upodabljanje.

Bolj objektivno reprodukcijo pri fotografiranju ali skeniranju in upodabljanju dosezemo z uporabo merske tehnike ter razlicnih barvnih in drugih etalonov, npr. z barvnimi merskimi tablicami, sivimi klini, merili itd. Vse tehnoloske operacije, za katere obstojajo standardi in je njihova uporaba smiselna, morajo biti izvedene skladno z njimi ob upostevanju najmanjsih dovoljenih odstopanj. Za ostale je potrebno izdelati interne specifikacije.

Nekatere lastnosti materiala, npr. otip, lahko zgolj ocenimo, zato lahko visjo stopnjo objektivnosti dosezemo s pridobitvijo vec neodvisnih strokovnih mnenj in razlicnimi poskusi, ki pa morajo biti za original popolnoma neskodljivi.

Grobo krsenje pravil faksimiliranja je zavestno prilagajanje reprodukcije politicnim, moralnim, estetskim, trznim in drugim subjektivnim zahtevam npr. lastnika oz. posestnika originala, narocnika, zalozbe ali oblasti. Reprodukcija, ki je zavestno spremenjena glede na original, ne more biti faksimile.

V graficni pripravi se je v zadnjih desetletjih uveljavilo skeniranje kot skorajda edina tehnika vnosa podatkov o originalu v sistem. Proces lahko poteka posredno prek diapozitivov velikega formata s skeniranjem na bobnastem ali ploskem skenerju ali z neposrednim skeniranjem originalov na ploskem skenerju oz. z uporabo digitalne fotografije. Kakovostno neposredno skeniranje brez opticnih deformacij je mozno samo pri originalih v listih oz. pri kodeksih, ki so razvezani. Razvezovanje kodeksov se danes opravlja samo pri restavriranju, pri katerem pa se podoba originala pogosto spremeni zaradi ciscenja, popravljanja poskodovanih mest in drugih restavratorskih posegov. Faksimile, narejen na osnovi posnetkov originala pred restavriranjem je zato nujno razlicen od izvirnika po restavriranju. Ker tako restavriranje kot tudi faksimiliranje trajata zelo dolgo, najpogosteje vec mesecev ali celo let, je usklajevanje faksimila z originalom pogosto zelo otezeno.

Na primeru faksimila Trubarjevega Katekizma in obeh Abecedarijev, zdruzenih v prvi slovenski knjigi, vidimo, da kljub vec izdajam ponatisov, vrhunsko izdelan faksimile se vedno lahko zbudi naso radovednost. Vsekakor ima poleg izvirnika, ki je ohranjen le v enem izvodu, tudi faksimile mocan simbolni pomen, preucevanje faksimila pa lahko ponudi celo vec informacij in odgovorov na vprasanja o zgodovini in stanju originala pred restavriranjem, kot original sam.

Footnote

1 Karl Nolle, lastnik muzeja svetlotiska in drugih starih tehnik v tiskarni Druckhaus Dresden, osebna komunikacija, 24. 4. 2002. V tej tiskarni so do septembra 2001 kot edini v Evropi se redno tiskali zahtevne, tudi faksimilne reprodukcije v tehniki svetlotiska.

References

Navedeni viri

1. Bestenreiner, F. (1988). Von Punkt zum Bild. Karlsruhe: Herbert Wichmann.

2. Barger, M. S. in Blaine White, W (1991). The daguerreotype: nineteenth-century technology and modern science. Washington D.C.: Smithsonian Institution Press

3. Despenic, B. (1981). Bezrastrski offset. Diplomski rad. Zagreb: Visa graficka skola.

4. Doug Gibbons photography. (2011). Pridobljeno 10. 7. 2011 s spletne strani: http://www.dgphoto.com/history.htm

5. Glaister, G. A. (1996). Encyclopedia of the book. New Castle: Oak Knoll Press.

6. Golob, G. (2011). Reprodukcija barv. Interdisciplinarnost barve, I. del - v znanosti. Maribor: DKS.

7. Golob, G. (2004). Razvoj in pomen faksimilnih izdaj glede na metode reprodukcije originala. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

8. Kang, R. H. (1999). Digital color halftoning. New York: SPIE Optical Engineering Press.

9. Kramer, M. in Znidersic, M. (2011). O faksimilih in reprintih: [spremna brosura] ob razstavi faksimilov zalozbe Faksimile Verlag Luzern na 17. Knjiznem sejmu 23. 11. - 2. 12. 2001. Ljubljana: Organizacijski odbor 17. knjiznega sejma pri Strokovnem zdruzenju zaloznikov in knjigotrzcev Slovenije.

10. Mayer, R. (1984). Gedruckte Kunst. Dresden: VEB Verlag der Kunst.

11. Meggs, P. B. in Purvis, A. P. (2012). Meggs' History of Graphic Design. Hoboken: John Wiley & Sons.

12. Oxford Art online. (2011). Pridobljeno 10. 7. 2011 s spletne strani: http://www. groveart.com/

13. Reichert, L. (1989). Faksimile. V S. Corsten (Ur.), Lexikon des gesamten Buchwesens, Bd. 2 (str. 538-541). Stuttgart: Hiersmann.

14. Schreier, B. (2001). Rudolf Hell zum 100. Geburtstag. Pridobljeno 10. 7. 2011 s spletne strani: http://www.nonstopsystems.com/radio/Hell-100-Broschuere. pdf

15. Slovar slovenskega knjiznega jezika. (1996). Ljubljana: DZS.

16. Verbinc, F. (1979). Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

17. Walenski, W. (1975). Einführung in den Offsetdruck. Hannover: Hans Eggen.