Content area
Full Text
Vclanku avtor raziskuje, kako v biblicnem slikarstvu likovnoteoreticno »brati« njegovo literarno predlogo - Biblijo. Vecina hermenevticnih pristopov k temu problemu je umetnostnozgodovinske narave ter se osredotoca na interpretacijo standardiziranih podobotvornih simbolov v biblicnih likovnih delih. Manj raziskavpa se nanasa na oblikotvorno naravo biblicnih likovnih del, torej na razumevanje tega, kako Biblijo v slikah »brati« skozi oblike in njihoveprostorske ter kompozicijske odnose. Avtor zato naslovi ta hermenevticni manko likovnoteoreticnega razumevanja biblicnih likovnih del, kigaponazoriskoziprimerjavo Prilike o izgubljenem sinu in znamenite Rembrandtove slike Vrnitev izgubljenega sina..
Kljucne besede: literatura in likovna umetnost / Biblija / svetopisemski motivi / Prilika. o izgubljenem sinu / biblicno slikarstvo / Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina / likovna analiza
Biblija med besedo in sliko - likovnoteoreticni vidik
Literatura in likovna umetnost sta bili od nekdaj tesno povezani. Se zlasti posebno mesto srecevanja med njima imajo v zahodni likovni umetnosti upodobitve biblicnih zgodb. Te so v srednjeveski umetnosti veljale celo za literaturo za nepismene (Hauser 133) ter so imele kljucno mesto v katehezi, pri poucevanju verskih vsebin (Jones 17). Odnos med zahodno likovno umetnostjo in Biblijo je medsebojno prezet do te mere, da je mogoce trditi, da v zgodovini zahodnoevropske umetnosti ostane bore malo, ce odmislimo tisto, ki na tak ali drugacen nacin upodablja biblicne vsebine.
V cem videti vzroke za taksno usodno prezemanje med likovno umetnostjo in Biblijo? Ali zgolj v tem, da je bila druzba med pozno antiko in 18. stoletjem tako ali tako nesekularna in zato umetnost drugacna kot krscanska sploh ni mogla biti. Ali pa morda v cem preseznem? Kot pravi Jozef Muhovic, krscanstvo oznanja »ideal«, umetnost pa ponuja »mero« (Muhovic, Umetnost 15). Krscanstvo oznanja presezne vsebine, umetnost pa je tista, ki tem vsebinam lahko da »obraz« in »telo«, torej obliko.
Religiozne vsebine in pojmi, ki sami po sebi niso vidni, postanejo vidno prisotni v slikarskih znakih, ki po svoji vsebini pripadajo temu svetu [...] V praksi religioznega slikarstva lahko torej po eni strani anestetska sfera zadobiva konkretno (= estetsko) podobo, s katero intenzivno vstopi v clovesko izkustvo, po drugi strani pa lahko tudi cisto konkretni svet participira v povednih sferah, ki dalec presegajo njegov vsakdanji pomen. Religiozno slikarstvo na nek nacin »ponavzoca nenavzoce« [...] (Muhovic, Umetnost 394)
V tem oziru je torej biblicno likovno umetnost mogoce videti kot...