RAZVOJ NARODNE IN UNIVERZITETNE KNJIZNICE V LETIH 1918-1938

Headnote

Oddano: 27.02.2003 - Sprejeto: 25.4.2003

Izvirni znanstveni clanek

UDK 027.54 (497.4)" 1918/1938"

Izvlecek

Clanek obravnava razvoj danasnje Narodne in univerzitetne knjiznice v letih 1918-1938. Obdobje je bilo v marsicem prelomno za knjiznico: kadrovsko se je mocno okrepila, zaradi obveznega izvoda tiska iz cele drzave se je bistveno povecal dotok gradiva, naraslo je tudi stevilo uporabnikov, uvajati je zacela nove kataloge. V tem obdobju je knjiznica delovala kot samostojna ustanova, ki je sluzila predvsem potrebam novoustanovljene ljubljanske univerze. Medtem ko si je prizadevala pridobiti formalni status univerzitetne knjiznice, je univerza poskusala ustanoviti svojo univerzitetno knjiznico. Cilja ustanov nista bila identicna, zato tudi njuna prizadevanja niso bila usklajena. Formalni status Drzavne studijske knjiznice je bil resen sele leta 1938, ko jo je prevzela univerza in je koncno postala Univerzitetna biblioteka.

Kljucne besede: Narodna in univerzitetna knjiznica, 1918-1938

Original scientific article

UDC 027.54 (497.4)" 1918/1938"

Abstract

The article describes the historical background of the present National and University Library of Slovenia from the year 1918 to 1938. This time period was a turning point in its development: the number of librarian staff rose substantially, as well as the number of acquisitions (due to the legal deposit copies sent from the whole state) and library users. At the same time, the library introduced some new catalogues. Formally, the library was an independent institution, serving mostly the needs of the newly established University of Ljubljana. While it was striving to be formally recognized as the university library, the University tried to establish its own university library. Therefore, the aims of the two institutions did not coincide and their actions were not coordinated. In 1938, however, the library was finally formally recognised as the University library.

Key words: National and University Library of Slovenia, 1918-1938

1 Uvod

Ustanovitev in razvoj nase najstarejse in najvecje javne knjiznice do konca 19. stoletja je natancno popisal Konrad Stefan v svojem delu Geschischte der Entstehung und Verwaltung der k.k. Studienbibliothek in Laibach. Njena usoda v 20. stoletju pa se vedno caka na kompleksno obravnavo. Ceprav se je v tem casu iz provincialne studijske knjiznice razvila v univerzitetno in kasneje v nacionalno knjiznico, osvetljujejo to razgibano obdobje le posamezni clanki.

S koncem prve svetovne vojne se je knjiznica znasla v novih in neurejenih razmerah. Obdobje, ko je bila knjiznica umescena v sistem javnih znanstvenih knjiznic, v katerem je imela jasno dolocene naloge in trdno osnovo za financiranje, se je koncalo z razpadom Avstro-Ogrske. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev sprva seveda ni imela izoblikovanega koncepta razvoja javnega knjiznicarstva niti utecenih administrativnih poti za njegovo upravljanje in financiranje. Prav tako je bilo stevilo vecjih znanstvenih knjiznic, v krog katerih je stopila Drzavna studijska knjiznica1 , neprimerno manjse. Zaradi relativne kulturne nerazvitosti nove drzave ter afirmacije Slovencev v njej, je knjiznica zavzela mesto med najvecjimi in najpomembnejsimi knjiznicami. Ce je bila v preteklem obdobju le ena izmed studijskih knjiznic, je bila sedaj postavljena ob bok nacionalnim in univerzitetnim knjiznicam: Narodni biblioteki v Beogradu, beograjski Univerzitetni biblioteki ter Sveucilisni knjiznici v Zagrebu. Knjiznici se je odprla moznost razvoja v osrednjo nacionalno knjiznico, z ustanovitvijo prve slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 pa ji je bila naceloma odprta usmeritev v univerzitetno knjiznico. Vsaj teoreticno ji je bil na voljo tudi mocan strokovni potencial bibliotekarjev, ki so do prevrata sluzbovali v avstrijskih knjiznicah2 in jih je Narodni svet pozval k vrnitvi v Slovenijo ali pa so se v Ljubljano vrnili samoiniciativno. Vendar pa do pricakovanega razvoja ni prislo. Ljubljanska univerza ob svoji ustanovitvi leta 1919 knjiznice ni vkljucila v svoj sestav in se je raje odlocila za razvoj svojih seminarskih in institutskih knjiznic. Konkretne podpore, razen v letih neposredno po vojni, ko se je knjiznica mocno kadrovsko okrepila, ni knjiznici nudila niti pokrajinska uprava. Tako je bila knjiznica, ob ohlapnih zakonskih dolocilih ter odsotnosti vsakrsnih strokovnih navodil s strani Ministrstva za prosveto, prepuscena sama sebi. Njen razvoj je v letih po prvi svetovni vojni ovirala tudi prostorska utesnjenost, saj prostori na Poljanski gimnaziji niso vec zadoscali niti povecanemu dotoku gradiva niti, zaradi ustanovitve ljubljanske univerze, rastocemu stevilu uporabnikov.

Na njen neurejen status kaze tudi nedosledna uporaba imen, s katerimi se je knjiznica predstavljala oziroma s katerimi so se nanjo obracali. Neposredno po letu 1918 se v uradnih dopisih naslavlja z imenom Drzavna licejska knjiznica v Ljubljani, medtem ko na socasnih zigih knjiznice zasledimo napis Studijska knjiznica. Okrog leta 1930 se je na uradnih zigih pojavilo novo ime: Drzavna biblioteka v Ljubljani. Med pregledanimi dokumenti ni bilo uradnega odloka o poimenovanju knjiznice, drzavne ustanove, od prosvetnega ministrstva do dezelnih oblasti in univerze, pa so bile v uradnih dopisih v poimenovanju knjiznice zelo nedosledne. Pogosto so jo naslavljali kar z licejsko knjiznico. Sodobni strokovni avtorji pa so zanjo v strokovnih clankih uporabljali ime Drzavna studijska knjiznica3 . Sele leta 1938 je knjiznica dobila uradni naziv Univerzitetna biblioteka, ki ga v casu druge svetovne vojne zasledimo tudi v italijanski in nemski obliki.

Knjiznica si je torej skoraj 20 let prizadevala za pridobitev formalnega statusa univerzitetne knjiznice, ki bi, tako knjiznici sami kot tudi njenim bibliotekarjem, prinesel boljsi polozaj, predvsem pa visje financne dotacije. Obenem si je ljubljanska univerza prizadevala za ureditev in gradnjo svoje univerzitetne knjiznice. Kot lahko ugotovimo iz ohranjenega gradiva, cilji teh dveh ustanov niso bili identicni, zato tudi njuna prizadevanja niso bila usklajena. V nadaljevanju bom poskusala predstaviti predvsem manj znano dogajanje v zvezi z resevanjem problematike Drzavne studijske knjiznice. Clanek temelji na arhivskem gradivu Narodne in univerzitetne knjiznice, Univerze v Ljubljani in Arhiva Slovenije.

2 Prve pobude za oblikovanje univerzitetne knjiznice: zamujena priloznost ob ustanovitvi ljubljanske univerze

Oblasti so si neposredno po prvi svetovni vojni prizadevale za ureditev statusa Drzavne studijske knjiznice, saj sta se z njeno problematiko ukvarjala tako Znanstveni pododsek pri kulturnem odseku Narodnega sveta kot tudi Vseuciliska komisija, katere naloga je bila ustanovitev ljubljanske univerze. Vendar pa njuni cilji niso bili identicni. Medtem ko je komisija pri Narodnem svetu poskusala knjiznico preoblikovati v univerzitetno, je bil sprva cilj Vseuciliske komisije oziroma univerze ustanoviti (in zgraditi) lastno univerzitetno knjiznico. Pri tem je bilo resevanje problematike Drzavne studijske knjiznice zanjo drugotnega pomena. Celo vec, ljubljanska univerza se je neposredno po svoji ustanovitvi odlocila za razvoj fakultetnih knjiznic, ne pa za centralno univerzitetno knjiznico. Fakultetne knjiznice so kasneje tudi v resnici vsaj deloma zadovoljevale potrebe profesorjev, tako da se univerza ob lastnih problemih (poskusi ukinitve posameznih fakultet, angaziranje za pridobitev in izgradnjo novih prostorov univerze), ni zmogla ukvarjati se z univerzitetno knjiznico.

Narodna vlada, ki je 25. novembra 1918 sprejela sklep o ustanovitvi vseucilisca v Ljubljani, je za dosego tega cilja oblikovala Vseucilisko komisijo4 . Ohranjeni zapisniki Vseuciliske komisije pricajo, da je komisija ze v zacetku zelo resno obravnavala problem osrednje univerzitetne oziroma vseuciliske knjiznice pa tudi drugih knjiznic na univerzi. Njene razprave so se osredotocale predvsem na problem organizacije fakultetnih knjiznic, ustanovitve univerzitetne knjiznice ter na sanacijo studijske knjiznice. Pri tem je upostevala tudi pobude Narodnega sveta. Ze na tretji seji Vseuciliske komisije5 je namrec A. Breznik kot predsednik Znanstvenega pododseka kulturnega odseka pri Narodnem svetu predlagal resitev problema univerzitetne knjiznice z akumulacijo knjiznicnega gradiva, ki bi nastala z zdruzitvijo (centralizacijo) vseh javnih knjiznic in arhivov na slovenskem ozemlju. Za novo vseucilisko knjiznico, ki bi imela prostore v Narodnem domu, bi v enoten fond zdruzili knjige vseh muzejskih in licejskih knjiznic v Ljubljani, Celovcu, Trstu in Gorici ter Gradcu, vkljucno z gradivom iz Dvorne knjiznice na Dunaju, ki bi po razpadu Avstro- Ogrske pripadlo Slovencem. Svoje fonde bi lahko prispevale tudi privatne knjiznice (semeniska, franciskanska, ljubljanska mestna knjiznica). Vendar je predlogu nasprotoval profesor B. Zarnik, ki je priporocil decentralizacijo knjiznic kot najuspesnejso podlago za znanstveno delo univerze. Predlagal je, naj se ze v zacetku, torej ob sami zasnovi knjiznic, knjige razdelijo po strokah in tako oblikujejo knjiznice posameznih institutov6 . Kljub nasprotujocim si staliscem, je Vseuciliska komisija na seji 8. marca 1919 soglasno sklenila, da se takoj pricne z deli za vseucilisko knjiznico7 . To delo je bilo poverjeno posebni knjiznicarski komisiji, v katero so bili imenovani najboljsi bibliotekarji: I. Prijatelj, F. Kidric, J. Glonar in A. Zigon, vendar dokumenti o njenem delu zal niso ohranjeni8 . Pac pa je prisla na dnevni red Vseuciliske komisije problematika Drzavne studijske knjiznice. Predstavil jo je profesor M. Rostohar, ki je med drugim priporocil, naj se v knjiznici tudi zaposli dodatne bibliotekarje. Konkretnih sklepov komisija sicer ni oblikovala, vendar je zacela razmisljati o revitalizaciji Drzavne studijske knjiznice kot univerzitetne knjiznice. Julija 1919 je na pobudo predstavnika Poverjenistva za uk in bogocastje K. Verstovska imenovala novo komisijo za razresitev problema univerzitetne knjiznice, ki naj bi bila osnovana v obstojeci studijski knjiznici. Tako je bil 23. julija 1919 v delo Vseuciliske komisije9 vkljucen tudi Avgust Zigon, tedanji predstojnik Drzavne studijske knjiznice. Komisijo je seznanil s problemi knjiznice in predlagal resitve. Ugotavljal je, da ima knjiznica sicer za posamezne stroke (na primer za slovensko zgodovino in slovenistiko) dovolj gradiva, medtem ko je njena zbirka na podrocju naravoslovno-tehnicnih znanosti, medicine in prava nezadostna. Kljub temu se mu je knjiznica zdela dobra osnova za univerzitetno knjiznico. Predlagal je, naj knjiznica postane univerzitetna, s cimer bi dobila tudi visjo dotacijo in tako tudi moznost, da ustrezno dopolni svoje fonde ter zaposli nove namescence. Opozoril je tudi, da so prostori, v katerih deluje, ze pretesni in predlagal naj Vseuciliska komisija imenuje subkomisijo za knjiznice, ki bo izdelala natancen nacrt resitve teh problemov.

Vseuciliska komisija je tako ze drugic v nekaj mesecih imenovala posebno komisijo, Odsek za vseucilisko knjiznico, v katerega so bili izvoljeni: za nacelnika A. Zigon, za clane pa Fr. Usenicnik, M. Dolenc, J. Polec, R. Nachtigal, A. Serko in R. Zupancic. Odsek je ze na svoji prvi seji 26. julija 1919 obravnaval ambiciozen program reforme Drzavne studijske knjiznice, ki je v sedmih tockah predstavil nacin njene sanacije in potrebne ukrepe za njeno preoblikovanje v univerzitetno knjiznico10 :

1. Osebje Drzavne studijske knjiznice naj poskrbi, da bi se cimprej ustanovila univerzitetna knjiznica.

2. Premozenje Drzavne studijske knjiznice (z vsem knjiznim, rokopisnim in drugim inventarjem) naj se proglasi za integralni del vseuciliske knjiznice.

3. Fond vseuciliske knjiznice naj se s posredovanjem vlade dopolni s celotnimi knjiznicami ali z deli knjiznic. V ta namen naj vlada prepusti v last vseuciliske knjiznice iz drzavnih in dezelnih knjiznic na slovenskem ozemlju, tista dela, ki jih te knjiznice lahko pogresajo, obenem pa naj posreduje, naj pri nakupu celotnih zasebnih knjiznic oziroma vaznejsih del iz zasebnih knjiznic.

4. Fond vseuciliske knjiznice naj se izpopolni z nabavo novih knjig. Zato naj bi v glavna knjigotrska mesta poslali strokovnjake, ki bi tam nakupili potrebno gradivo. Vlada naj bi priskrbela tem uradnim osebam potrebne dokumente in omogocila nemoten uvoz kupljenih knjig brez carine.

5. V proracunu za vseucilisko knjiznico naj se predvidi 200.000 Kron za nakup knjig. Ce bi likvidacija navedenega kredita ne bila takoj mogoca, naj se v ta namen najame primerno posojilo iz vseuciliskega fonda, prav tako priporocajo, da se Drzavni studijski knjiznici zvisa letna dotacija.

6. V Drzavni studijski knjiznici naj se takoj zasedejo vsa sistemizirana mesta, dodatno pa je treba zaposliti se dva praktikanta in slugo. Za sluzbovanje v knjiznici naj se takoj povabijo slovenski knjiznicarji, ki sluzbujejo v tujini. Po ustanovitvi ljubljanske univerze, pa naj se za knjiznico sistemizira se preko 20 delovnih mest.

7. Drzavna studijska knjiznica naj bi ostala v sedanjih prostorih, za novo gradivo prihodnje vseuciliske knjiznice, pa naj se pripravijo in z vsem potrebnim opremijo prostori v poslopju, ki bo sluzilo vseuciliscu.

Zal so dobri sklepi prisli prepozno. V Uradnem listu dezelne vlade za Slovenijo je bil 1. septembra 1919 objavljen Zakon o vseuciliscu v Ljubljani11 in delo Vseuciliske komisije je bilo zakljuceno. Ustanovljena je bila Univerza v Ljubljani, v sklopu katere je delovalo pet fakultet (filozofska, juridicna, medicinska, tehniska in teoloska fakulteta), vsaka s svojo oziroma svojimi knjiznicami in seveda brez osrednje univerzitetne knjiznice. Novoustanovljeni Univerzitetni svet je bil 8. oktobra 1919 seznanjen z opisanim nacrtom za univerzitetno knjiznico, ki ga je odobrila Vseuciliska komisija. Vendar je univerzitetni svet postal pozoren na problem pristojnosti: za univerzitetno knjiznico v okviru univerze je bilo namrec pristojno prosvetno ministrstvo v Beogradu, za Drzavno studijsko knjiznico pa Poverjenistvo za uk in bogocastje v Ljubljani. Univerzitetni svet je zato predlagal dopolnitev elaborata, ki bi razresila to dilemo in obenem za univerzitetno knjiznico odobril znatna sredstva. I. Prijatelj, ki je po sklepu Univerzitetnega sveta skusal ustrezno predelati sprejeti koncept reforme studijske knjiznice oziroma univerzitetne knjiznice, je na naslednji seji sveta, ki je bila cez dva dni, porocal, da ni mogel razresiti nacelnega vprasanja pristojnosti. Zal ga je, vendar ne v prid univerzitetne oziroma studijske knjiznice, razresila razprava, ki se je razvila na seji. Ugotovili so namrec, da bi za ustanovitev univerzitetne knjiznice potrebovali poseben ustavni zakon, ki bi zahteval dolgotrajno pot od Ministrstva prosvete v Ministrski svet in nato v parlament. Poleg tega so predlagali, naj bi se problematika univerzitetne knjiznice resevala samostojno, loceno od univerze, katere proracun je bil ze brez knjiznice previsok. Univerzitetni svet je na predlog I. Prijatelja koncno sprejel odlocitev, da se obrne na Ministrstvo prosvete s prosnjo, da se mu odobrijo zacasne priprave za univerzitetno knjiznico. Glede problematike Drzavne studijske knjiznice pa je bil I. Prijatelj mnenja, da se mora svet obrniti na Poverjenistvo za uk in bogocastje v Ljubljani, ki naj v soglasju z Ministrstvom prosvete proglasi to knjiznico za sestavni del pripravljajoce se univerzitetne knjiznice. Obenem je izrazil pomislek, da bo poverjenistvo to pripravljeno narediti, saj bi lahko Drzavno studijsko knjiznico raje obdrzalo kot narodno, to je ljudsko, knjiznico. Da pa bi omogocili nakupovanje knjig, ki je bilo predlagano v elaboratu subkomisije za univerzitetno knjiznico, je svet sklenil, da se zaprosi kredit 200.000 Kron za priprave.

Ocitno pa so prevladali pragmaticni interesi. Ceprav je bila problematika univerzitetne knjiznice ze v oktobru predstavljena prosvetnemu ministrstvu v Beogradu, do sprememb v statusu studijske knjiznice ni prislo, prav tako tudi ni prejela zaprosenih 200.000 Kron za nakup literature. Kljub temu je predstojnik studijske knjiznice A. Zigon se v oktobru istega leta univerzitetnemu svetu predstavil porocilo o delu knjiznice. Zanjo je bilo za solsko leto 1919/20 namenjenih 15.612 Kron, od tega za knjige le 5.200 Kron. Velik problem je po predstojnikovem mnenju predstavljalo tudi nezadostno stevilo osebja, saj mesto ravnatelja ni bilo zasedeno, v knjiznici pa sta bila poleg dveh bibliotekarjev zaposlena le se praktikant in dve slugi. A. Zigon je predlagal zasedbo ravnateljskega mesta in zvisanje dotacije za nakup knjig, saj naj bi knjiznica poleg redne dotacije prejela se izredna sredstva. Dezelna vlada v Ljubljani je ta predlog sprejela, vendar je potrditev iz Beograda zamujala. Pomagala ni niti podpora Univerzitetnega sveta, ki je utemeljeval zvisanje dotacije za nakup knjig z dejstvom, da je Drzavna studijska knjiznica nadomestilo za univerzitetno knjiznico.

Posredovanje univerze ni zaleglo ali pa ni bilo zadosti intenzivno, saj na seji sveta, dne 28. februarja 1920, zasledimo predlog profesorja R. Nahtigala, da je treba vendar ze enkrat storiti konkretne korake glede realizacije univerzitetne knjiznice. Svet je sklenil, da je treba oblikovati posebno komisijo, ze tretjo v slabem letu dni, ki naj bi pricela z izdelavo statuta za univerzitetno knjiznico. V komisijo so bili izvoljeni profesorji I. Prijatelj, L. Pitamic, J. Srebrnic in M. Samec, a zal ni v pregledanih arhivskih fondih ohranjenih nobenih porocil o njihovem delu. S tem je bilo ukvarjanje univerze tako z Drzavno studijsko knjiznico kot z univerzitetno knjiznico za nekaj let prekinjeno. Knjiznicarska problematika se je od leta 1922 na sejah Univerzitetnega sveta obravnavala v rubriki slucajnosti, vse do leta 1930, ko je rektor porocal12 , da je med obiskom A. Korosca dal pobudo, da se zagotovi v proracunu za leto 1930/31 najetje posojila za nakup univerzitetnega prostora in za zgradbo knjiznice. Pogosteje je bila problematika knjiznic pred letom 1930 obravnavana na sejah univerzitetne uprave. Ena izmed njenih pomembnejsih odlocitev sega v leto 1926, ko je univerza zbrala denar za odkup Gutmannsthalove knjiznice. Dragoceno in obsezno knjiznico je univerza formalno izrocila v prostore studijske knjiznice »kot depot na obicajni pravni nacin«13 .

Tako se je odlocanje o usodi Drzavne studijske knjiznice zaradi odsotnosti vizije o tem, kaj naj bi univerzitetna knjiznica dejansko bila in cemu naj bi sluzila, izgubilo v iskanju pristojnih subjektov na poti med Ljubljano in Beogradom ter med univerzo in Narodno vlado. Prav tako si Drzavna studijska knjiznica ni mogla pomagati z bibliotekarskimi strokovnjaki, ki so se vrnili v domovino. Z izjemo J. Glonarja (in I. Ziberta, ki je do leta 1923 delal v Muzejski knjiznici) so se posvetili akademski karieri (I. Prijatelj, F. Kidric) in kasneje kot ad hoc univerzalni strokovnjaki za knjiznicarstvo aktivno posegali v delo knjiznice.

3 Od prve svetovne vojne do reorganizacije knjiznice leta 1926

Iz ohranjenega gradiva ni mogoce sklepati, da bi knjiznica v svojem poslovanju, glede na razmere pac, v katerih je delovala po koncu prve svetovne vojne14 , trpela kaksne vecje motnje. Prav tako bi bilo na osnovi dokumentov tezko ocitati njenemu ravnatelju A. Zigonu mlacnost oziroma nezainteresiranost za resevanje problematike knjiznice. Njegove prosnje in utemeljevanja zahtev po povisanju sredstev in povecanju stevila zaposlenih, poskusi urediti problematiko obveznega izvoda tiska in ne nazadnje njegova prizadevanja v Vseuciliski komisiji ter v odseku za znanost Narodnega sveta, dokazujejo prav nasprotno. Tako se je stevilo strokovnih delavcev v knjiznici od konca vojne do polovice dvajsetih let bistveno povecalo. Ze leta 1919 je zacel z delom v knjiznici J. Glonar, leto kasneje J. Puntar, J. Plevelj in M. Pivec-Stele. Leta 1921 se je v knjiznici zaposlil A. Pirjevec, leta 1925 pa J. Rus in J. Slebinger. Poleg strokovnih delavcev sta bila v tem casu v knjiznici zaposlena se dva pomocnika. V primerjavi z avstrijskim obdobjem (v knjiznici so vecino devetnajstega stoletja delali le trije: predstojnik/bibliotekar, skriptor in sluga) je bil to velik napredek.

Dotok gradiva, ki je sicer med prvo svetovno vojno mocno upadel (tako nakupov kot tudi darov in obveznih izvodov), se je takoj po prevratu mocno povecal, saj je knjiznica uzivala privilegij obveznega izvoda tiska s podrocja celotne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ustanovitev ljubljanske univerze je obremenila knjiznico tudi z vecjim stevilom uporabnikov in pojavile so se zahteve po podaljsanem casu odprtosti za uporabnike. Ze leta 1921 je zato F. Kidric pripravil predlog posebnega sistema izposoje za profesorje in studente, ki ga je potrdil tudi Univerzitetni svet in po katerem je stroske za izposojo knjig iz Drzavne studijske knjiznice pokrivala univerza iz lastnih sredstev. Leposlovje se je smelo izposojati le v znanstvene namene, casopisi pa so bili na voljo le v prostorih knjiznice. Knjiznica pri zadovoljevanju potreb uporabnikov ni bila dovolj elasticna, saj lahko leta 1923 zasledimo dopis15 , napisan v nestrpnem tonu, v katerem je Pokrajinska uprava zahtevala, da mora biti studijska knjiznica odprta vsaj trikrat na teden tudi popoldne, saj ima dovolj usluzbencev.

Povecan dotok gradiva, vecje stevilo uporabnikov ter zaposlenih strokovnih delavcev je zahtevalo tudi kompleksnejso organizacijo dela, ki ji ravnatelj A. Zigon ni bil vec kos. Nezadovoljstvo uporabnikov, v prvi vrsti univerze, z delom knjiznice je postalo scasoma toliksno, da je leta 1925 v njeno delovanje posegla oblast. S pooblastilom Ministrstva prosvete in vednostjo velikega zupana ljubljanske oblasti je bila v knjiznico napotena uradna knjiznicna komisija, ki sta jo sestavljala J. Lokar in F. Kidric. Uradno je bila njena naloga pregledati stanje v Drzavni studijski knjiznici in v Muzejski knjiznici, v resnici pa naj bi komisija prevetrila in reformirala obe knjiznici. Komisija, ki je pregledala delovanje Drzavne studijske knjiznice v juniju in juliju leta 1925, je izdelala unicujoce porocilo. Porocevalca sta ugotovila, da ob obisku knjiznice ravnatelja ni bilo v pisarni in v sluzbo je prisel sele na izrecen poziv. V knjiznico naj ne bi prihajal zaradi zivcne bolezni, delo pa naj bi jemal na dom. Komisija je ugotovila tudi velik zaostanek pri obdelavi gradiva in stevilne pomanjkljivosti pri delu knjiznice:

"Notranja ureditev je zaostala in primitivna ter nikakor ne odgovarja vlogi in vaznosti centralne in glavne ljubljanske knjiznice, ki ima 110.000 zvezkov in pravico do dolznostnih primerkov iz cele drzave. (...) V inventarju, kjer bi se morala vpisati vsaka pridobitev najprej in sicer takoj pri prihodu v biblioteko (...) se ze 5 1/2 leta ni vec zabelezila niti ena pridobitev (zadnja je stev. 41.136 iz 1919. l).

Nekako istodobno, v kolikor ne ze prej so se nehali pisati tudi vazni katalogi. To velja predvsem za glavni katalog, torej hrbtenico katalogiziranja, in sicer tudi za oni del, ki obsega ziva periodika, ceprav so nadaljni letniki vsaj deloma ze vezani in postavljeni (na pr. Angeljcek je vpisan v glavnem listkovnem katalogu le se z letnikom 1928, Cas 1912, Dom in svet 1913, Cerkveni glasnik 1913, Lovec 1911, Slovenski Narod 1912, Slovenski pravnik 1916, Slovenec 1920, Slov. cbela 1919, Kmetovalec 1915 i. t. d.).

Zvezkovni katalog se je nehal pisati po vsej priliki ze dobrsen cas pred 1919, ker v njem niso vpisane niti vse stvari, ki so se v inventarju. Tako manjka na pr. Breviarium, ki je vpisan pod invent. stev. 41092.

Strokovni katalog za rabo citateljev v citalnici se je nehal nadaljevati nekako v zacetku svetovne vojne, lokalni katalog ze 1909, katalog dublet 1919...

V oznacenem razdobju zadnjih let se niti nove pridobitve rokopisov vec ne inventarizirajo, oziroma ne katalogizirajo, ceravno so take nove pridobitve tudi v tej biblioteki razmeroma redke."16

Evidence o gradivu in izposoji gradiva, ki jih je se vodila knjiznica, je komisija ocenila za neracionalne, saj so po njenem mnenju zahtevale prevec dela. V Drzavni studijski knjiznici ni bilo revizije ze vse od leta 1907, tako da bi bila glede na stanje inventarjev pravilna revizija otezena ali sploh nemogoca. Zato sta clana komisije predlagala, naj bi bil del knjiznice vsako leto revidiran, tako da bi bila v obdobju petih do desetih let revidirana celotna knjiznica. Kriticna sta bila tudi do ravnateljevega odnosa do usluzbencev, saj jih ni uvajal v delo, ter organizacije dela v knjiznici nasploh. Knjiznica je v resnici se vedno poslovala po navodilih knjiznicne instrukcije iz leta 1825, ki jih je v knjiznico zacel uvajati M. Cop. Clana komisije sta ugotovila, da je bilo delavcev glede na obseg dela sicer dovolj, da pa je previsoka in zato neustrezna njihova izobrazbena struktura. Drzavna studijska knjiznica je imela namrec zaposlenih devet usluzbencev, od katerih jih je imelo sest akademski naziv, eden je imel gimnazijsko izobrazbo, v pomoc pa sta jim bila le dva nekvalificirana delavca. Narodna biblioteka v Beogradu je v tem casu zaposlovala devetnajst usluzbencev izmed katerih so imeli le trije akademsko izobrazbo, Zagrebska vseuciliscna knjiznica pa, ki je bila v tem casu po svojem fondu (cca 300.000) priblizno trikrat vecja od ljubljanske, je imela 29 zaposlenih od tega le 5 akademikov. Ob tem je knjiznica spadala, kljub ze omenjeni intervenciji Pokrajinske uprave za podaljsanje casa odprtosti leta 1923, med najmanj odprte v celi drzavi. Dnevno je bila odprta le od 9-13h in le ob torkih in cetrtkih se od 15-17h in je, po mnenju komisije, po nepotrebnem otezevala pristop srednjesolcem. Po starem avstrijskem pravilniku je bila zaprta tudi med srednjesolskimi bozicnimi, velikonocnimi in binkostnimi pocitnicami ter v casu od 15. julija do 15. septembra. Tudi prostori knjiznice so bili po mnenju komisije neustrezni tako za uradnike kot za knjige. Glede porabe dotacije ni mogla komisija ugotoviti nic tocnega, saj je racune hranil ravnatelj doma.

Glede na opisano stanje je bila komisija mnenja, da ravnatelj A. Zigon ni sposoben izvesti prepotrebne reorganizacije knjiznice. Porocilo sta clana zakljucila s predlogi, ki so po Copovi reformi, ki je bila izvedena v knjiznici v tridesetih letih 19. stoletja, predstavljali drugo vecjo reformo v zgodovini knjiznice. Ugotovila sta, da je potrebna centralizacija (to je zdruzitev fonda) studijske in Muzejske knjiznice. Ker pa knjiznic zaradi neurejenosti ni bilo mogoce zdruziti takoj, sta J. Lokar in F. Kidric predlagala »centraliziran nakup in nadaljevanje oziroma izpopolnjevanje perijodik«. Odslej naj bi nabava novega gradiva potekala koordinirano ne le med muzejsko in studijsko knjiznico, temvec tudi v dogovoru z vodji posameznih vseucilisnih seminarjev. Izogibali naj bi se nakupom knjig, ki se ze nahajajo v kateri izmed teh knjiznic. Uporabnikom knjiznic bi gradivo, ki ga hranijo, priblizali tako, da bi katalog, ki ga bo treba narediti za muzejsko knjiznico, pretipkali se za studijsko. Kasneje pa bi bilo smiselno tako centralizacijo katalogov razsiriti se na druge ljubljanske knjiznice.

Studijska knjiznica naj bi opustila tudi vse nepotrebno delo. To so bile po mnenju komisije v prvi vrsti evidence, ki bi jih knjiznica ob tekoci inventarizaciji in katalogizaciji lahko pogresala: vpisovanje dolznostnih in darovanih del v delovodnik; vpisovanje nadaljevanj v inventar; zacasni katalog na listkih; Puntarjeve popise pomembnejsih clankov iz jugoslovanskega casopisja ter vpisovanje vsake posamezne stevilke casopisov v evidencni katalog. Manipulant naj bi vrsil reklamacije manjkajocih stevilk casopisov kar na osnovi prejetega gradiva. Seveda pa bi bilo treba v ta namen v knjiznici postaviti ustrezne police za casopise. Knjiznica naj bi opustila tudi vpisovanje izposojenih knjig v posebno knjigo, namesto tega pa naj bi uvedla izposojevalne listke.

Komisija je predlagala se vrsto strokovnih novosti, ki jih mora knjiznica vpeljati v svoje delo:

- Dolociti sistem oblikovanja znacnic pri anonimnih in kolektivnih delih ter pri casopisih, saj je bila knjiznica doslej pri njihovi tvorbi nedosledna.

- Gradivo, ki ga knjiznica na novo pridobi, naj takoj signira, inventarizira in postavi po sistemu numerus currens.

- Zato naj zacne voditi novo inventarno knjigo, ki se bo zacela s stevilko, ki jo dobimo, ko zadnji stevilki v inventarni knjigi 41.136 pristejemo priblizno stevilo del, ki jih je knjiznica prejela od leta 1919 (inventar nam kaze, da je bila to stevilka 42.001-op.avtorice).

- Knjizni fond je treba presignirati zaradi revizije fonda. Vendar s tem postopkom ni mogoce zaceti, dokler ne bosta izpraznjeni vsaj dve skladisci.

- Zaradi metodoloskih napak pri inventarizaciji gradiva mora knjiznica obenem s presigniranjem izdelati tudi nov inventar za vso staro in ze inventarizirano zalogo. Inventar naj bi vkljuceval naslednje podatke: datum, signaturo, avtorja (znacnico), na minimum okrajsan naslov, kraj tiska in letnico, celotno stevilo zvezkov in nacin nabave.

- Knjiznica naj poskrbi, da bodo imeli uporabniki na voljo popoln alfabetski in strokovni katalog in ker sta bila kataloga v knjizni obliki ze skoraj polna, je komisija predlagala, naj ju knjiznica opusti in nadomesti z listkovnima katalogoma.

- Inventarizirati in katalogizirati je treba vse rokopise in seveda dopolnjevati vse kataloge, ki bodo po omenjenih reformah se potrebni.

Po mnenju komisije naj bi se reforma izvajala brez skode za uporabnike in z obstojecim osebjem knjiznice. Ob prihodnjih zaposlitvah pa naj bi knjiznica poskrbela tudi za ustrezno razmerje med bibliotekarji z akademsko izobrazbo ter manipulativnimi delavci. Glede dostopnosti je komisija predlagala, naj bi bila knjiznica odprta vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih, od 9-13h in od 15-17h. Obe knjiznici naj bi bili dostopni tudi dijakom visjih razredov srednjih sol. Glede pridobitve novega prostora za knjige je komisija predlagala, naj se le te postavijo na police v treh vrstah (ob pregledu knjiznice so bile postavljene v dveh vrstah), z omarami za knjige pa naj se zapolnijo tudi prostori na hodnikih v skladiscu in pred uradnimi sobami. Predvsem pa bi bilo potrebno nacrtovati novo primerno poslopje za eventualno centralno knjiznico, saj naj bi bili prostori, tudi ob predlaganih spremembah v petih letih knjiznici spet pretesni.

Komisija je predlagala tudi ureditev muzejske knjiznice. Zaupali naj bi jo izkusenemu in delavnemu knjiznicarju, ki mu »vecina poslov v knjiznici ni nekaj ponizevalnega«. Za muzejsko knjiznico je komisija predlagala ureditev lokacije gradiva po strokah, saj bi bil tak sistem glede na velikost knjiznice in njen namen ustreznejsi. Muzejska knjiznica naj bi dobila vsaj svoj inventar in abecedni imenski glavni katalog. Zadnji naj bi imel enako obliko kot v Drzavni studijski knjiznici, da bi lahko katalogne listke ob eventualni zdruzitvi knjiznic oziroma centralizaciji, kakor se izrazata avtorja porocila, vkljucili v skupen katalog.

Porocilu komisije so sledile drasticne spremembe. A. Zigona je na mestu ravnatelja leta 1926 zamenjal J. Slebinger17 , A. Pirjevec18 pa je bil premescen v Muzejsko knjiznico. Vpeljane so bile novosti pri obdelavi gradiva: leta 1926 je zacela knjiznica namesto akcesijskih protokolov voditi le inventar (to je nadaljevanje inventarnega kataloga). Ta je popisoval knjige po vrstnem redu dotoka oziroma po zaporednih signaturah s cimer je bila prekinjena 150 letna tradicija stetja zvezkov in snopicev v okviru enega leta. Ukinjena je bila tudi evidenca gradiva po nacinu dotoka v okviru enega leta, saj vpisi knjig v inventar niso bili datirani19 . Knjiznica je zacela z gradnjo novega abecednega imenskega in stvarnega kataloga na listkih. Zal sta zadnja dva zgorela v pozaru leta 1944.

J. Slebinger je uradno prevzel knjiznico 15. decembra 1925. Ob prevzemu je bil narejen zapisnik, v katerem je dobil priloznost zagovora tudi njen dosedanji ravnatelj. Ta je opozoril, da se je knjiznica zadnjic predajala na osnovi izvedene revizije leta 1865 ob upokojitvi bibliotekarja M. Kastelica. Odslej so bibliotekarji prevzemali knjiznico le dekretalno s pogojno odgovornostjo in tako je knjiznico prevzel tudi A. Zigon20 . V svoj zagovor je navedel, da je od leta 1915 do leta 1919 sam opravljal vse strokovno delo v knjiznici (pomagal mu je le sluga A. Jakl). Poudaril je svoje zasluge pri tem, da je knjiznico med prvo svetovno vojno ohranil neokrnjeno in svoja prizadevanja za delovanje knjiznice v novih razmerah, ko je zacela delovati ljubljanska univerza in pritekati obvezni izvod tiskov iz cele kraljevine. Fondi knjiznice so razvidni iz inventarnih katalogov. Stanje knjig in casopisov je popisano v inventarnem katalogu do inventarne stevilke 41.135, to je do zakljucka solarnega leta 1919. Stevilo rokopisov je razvidno iz inventarnega kataloga, ki je bil izdelan prav v casu njegovega upravljanja knjiznice od st. 1-455 in iz posebnega seznama tako imenovanih Kopitarjevih rokopisov st. 1-43. Gradivo, ki ga je knjiznica prejela od leta 1920 nadalje je vpisano v sezname nakupov do dne 31. marca 1925, kasneje pa iz uradno predlozenih pobotnic. Prav tako obstajajo evidence gradiva, ki ga je knjiznica prejela kot obvezni izvod ali dar. Izpostavil je stevilo in kvaliteto gradiva, ki ga je pridobil za knjiznico, pri cemer mu je slo v prvi vrsti za resitev kulturnih spomenikov in za obogatitev drzavne knjiznice, medtem ko naj bi za njihovo inventarizacijo in katalogizacijo poskrbeli kasneje. Da te storitve se niso bile opravljene, je bilo po njegovem do leta 1921 krivo obupno pomanjkanje, v katerem je delovala knjiznica, od leta 1921 pa preobremenjenost osebja z dnevnimi obveznostmi (povecan dotok gradiva in vse stevilcnejsi uporabniki). Poleg tega je opozoril tudi na nereseno vprasanje o Drzavni studijski knjiznici pri reparacijski komisiji v Parizu. Ta je namrec dolocila, da morajo biti njeni inventarni katalogi pripravljeni na odposiljanje v Pariz, kar je bil tudi razlog, da po letu 1919 vanje ni bilo vec mogoce vpisovati inventarja. A. Zigon je za reparacijsko komisijo opravil tudi dve cenitvi knjiznice in na podlagi prve je bilo v Parizu pridobljenih 190 milijonov zlatih avstrijskih predvojnih kron popusta od nemsko-avstrijske strani.

Ob svojem odhodu je torej A. Zigon zapuscal knjiznico, ki je imela naslednje kataloge in evidence gradiva: Inventarni katalog tiskov v dveh zvezkih z vpisi do stevilke 41.135 do zakljucka leta 1919. Nominalni (abecedni imenski) katalog v sedmih zvezkih, ki je imel natancne vpise po listovnem maticnem katalogu do srede leta 1914, to je do casa, ko je knjiznica nameravala nominalni katalog v knjizni obliki opustiti in ga nadomestiti z listovnim katalogom v dveh izvodih. Zaradi vojne in povojnih razmer pa do teh sprememb ni prislo. Strokovni katalog v devetih zvezkih, ki se je dopolnjeval do leta 1914. Maticni, listovni ali osnovni katalog o knjigah, ki se je dopolnjeval do konca leta 1919 in je bil shranjen v 21 predalih. Inventarni katalog rokopisov je bil izdelan do inventarne stevilke 455, to je do vpisa »Korytkovega zbornika«, ki ga je knjiznica kupila leta 1918. Poleg tega je knjiznica vodila se listovni katalog rokopisov21 .

Zigonovi argumenti, ne glede na to, da so opozarjali na realno stanje, v katerem je preteklih deset let delovala knjiznica, seveda niso imeli prave teze v primerjavi z zahtevami F. Kidrica in univerze. J. Slebinger, ki je prevzel Zigonovo delovno mesto, pa je zacel z uvajanjem novosti po navodilih komisije. V rokopisnem konceptu spremnega pisma k zapisniku prevzema22 , ki ga je J. Slebinger verjetno pisal velikemu zupanstvu, pa zasledimo se naslednje odlocitve: sporazumno s clanom revizijske komisije naj bi se uredila inventarizacija in katalogizacija knjig od leta 1920 po »numerus currens« se v tekocem letu 1926, v naslednjih letih pa bi se tako preoblikovala cela knjiznica. Nakupe novih knjig in revij naj bi knjiznica odslej vrsila sporazumno s seminarji ljubljanske univerze, da bi bila skromna sredstva, ki jih je knjiznica prejemala, cimbolj koristno izrabljena. Posledica omenjenih reform, posebej odlocitev za pisanje inventarja, ki se, mimogrede povedano, ni izvajala po navodilu komisije, je bila ze omenjena izguba evidence dotoka gradiva v okviru leta. Zdi se, da J. Slebinger kot vodja knjiznice ni bil kos razmeram, v katerih se je znasel. Zaradi svoje neizkusenosti v bibliotekarskih zadevah ni bil sposoben kriticno ovrednotiti predlaganih reform in prilagoditi njihovega izvajanja dejanskim moznostim knjiznice in sposobnostim njenega osebja. Predvsem pa ni mogel urediti odnosov z univerzo, niti zagotoviti knjiznici visjih financnih dotacij za nakup gradiva23 .

4 Zakon o univerzah in druga zamujena priloznost za ureditev statusa Drzavne studijske knjiznice

Priloznost, da bi Drzavna studijska knjiznica uredila svoj formalni status, ljubljanska univerza pa ustanovila univerzitetno knjiznico, je bila ponovno »zamujena« leta 1930 ob sprejemanju jugoslovanskega zakona o univerzah. Prvi osnutki univerzitetnega zakona, ki segajo v sredino dvajsetih let, so vkljucevali tudi pripojitev Drzavne studijske knjiznice ljubljanski univerzi. V osnutku zakona o univerzi iz leta 1926 najdemo v prehodnih dolocbah clen, ki je dolocal, da »...kraljeva sveucilisna knjiznica v Zagrebu postaje ovim zakonom svojina zagrebackog univerziteta, a studijska biblioteka v Ljubljani postaje ovim zakonom svojina ljubljanskog univerziteta«24 . Kasnejsa verzija zakona, domnevno iz leta 1928, pa je izrecno predpisovala, da »Studijska biblioteka u Ljubljani postaje univerzitetska biblioteka u Ljubljani«25 . Tudi zadnja verzija univerzitetnega zakona je vsebovala dolocbo o preimenovanju Drzavne studijske knjiznice v univerzitetno knjiznico z vsemi pristojnostmi, ki ji po tem zakonu pripadajo. Vendar je bil ta clen tik pred kraljevim podpisom zakona umaknjen. Cemu je bila sprejeta taka odlocitev, iz pregledanih dokumentov ni jasno. Da je slo za premajhen angazma univerze pri zakonodajalcih, ce ne celo za tiho soglasje k taki odlocitvi, lahko razberemo iz korespondence med ravnateljem Drzavne studijske knjiznice J. Slebingerjem in U. Dzonicem, upravnikom Univerzitetske biblioteke v Beogradu26 . V pismu, v katerem se je J. Slebinger zahvaljeval za poslana pravila za opravljanje strokovnega izpita za uradnike Narodne in univerzitetne biblioteke, je namrec dodal, da so le-ta zanj brezpredmetna, saj »...kakor Vam je najbrz ze znano iz prof. Kidricevega dopisa, je zakon o univerzah v zadnjem trenutku ne vem po cigavi »zaslugi« med »Prelaznimi naredjenji « crtal za nas prevazni clen: »Studijska knjiznica v Ljubljani postaje Univerzitetska biblioteka v Ljubljani«. Tako smo ostali tam, kjer smo bili: univerza brez knjiznice, jaz pa kljub budzetu v IV. grupi polozajne place brez doklad, torej s 27 leti drzavne sluzbe s priblizno isto placo, ki jo doseze srednjesolski profesor s 17 leti!« Dzonicev odgovor je bil sicer nedolocen, vrgel pa je senco na ljubljansko univerzo27 . Usluzbenci Drzavne studijske knjiznice so zato z memorandumom28 , naslovljenim na ministrskega predsednika generala P. Zivkovica, opozorili na slab materialni polozaj knjiznice. Problematiko so strnili v stiri tocke: Drzavna biblioteka v Ljubljani vrsi funkcije univerzitetne knjiznice; univerzitetni zakon doloca za vsako univerzo univerzitetno knjiznico, kar velja za Zagreb in Beograd, ne pa za Ljubljano, ker ni bila izrecno vnesena v zakon; knjiznica je bila s tem zapostavljena v materialnem in moralnem pogledu, ne dobiva dotacij, ki bi ji sle kot univerzitetni biblioteki in se zato ne more uspesno razvijati; zaposleni zato niso tako nagrajevani kot zaposleni v drugih knjiznicah.

Z Zakonom o univerzah29 , ki je bil sprejet leta 1930, Drzavna studijska knjiznica torej ni bila preoblikovana v univerzitetno, pac pa je zakon, skupaj z Obco univerzitetno odredbo, izdano dve leti kasneje, vzpostavil pravila, po katerih se je morala knjiznica ravnati po letu 1938, ko je bila koncno prikljucena univerzi. V nasprotju s staro avstro-ogrsko zakonodajo je ta zakon upravljanje univerzitetnih knjiznic popolnoma podredil univerzam, kar je bila resitev, ki je vzbudila ob sprejemanju knjiznicarske zakonodaje v letih 1929-1935 tudi najvec (upravicenega) protesta s strani bibliotekarjev30 . Predpisa sta namrec dolocala, da imajo univerze seminarske in splosne univerzitetne knjiznice. Zadnje naj bi sicer v prvi vrsti delovale, podpirale »gojenje znanosti v vseh njenih vejah in smereh«, obenem pa naj bi kot narodne knjiznice omogocale »sirjenje visje narodne izobrazbe« in zbirale vse knjige o narodu v drzavi. Univerzitetno knjiznico je po dolocbah tega zakona vodil upravnik, ki ga je izvolil univerzitetni senat, njeno delovanje pa je nadziral univerzitetni knjiznicni odbor. Ta je bil sestavljen iz po enega predstavnika vsake fakultete in upravnika univerzitetne knjiznice.

5 Akademska akcija za izgradnjo univerzitetne knjiznice

Zahteva, naj se uredijo problemi Drzavne studijske knjiznice tako, da bi se ta tudi formalno preoblikovala v univerzitetno knjiznico, za katero bi bilo treba zgraditi novo stavbo, je ponovno vzniknila v letih 1933 in 1934 v krogih univerzitetnih slusateljev Akademske akcije za izgradnjo univerze. Osnovni namen akcije je bil zgraditi novo univerzitetno knjiznico v Ljubljani. Iz zapisanih razgovorov clanov Akademske akcije s profesorji, kulturniki ter drugimi pomembnimi osebami tistega casa izvemo, da so naceloma vsi podpirali gradnjo nove univerzitetne knjiznice. Vendar si predvsem univerzitetni profesorji niso bili edini glede spremembe statusa Drzavne studijske knjiznice. Ljubljanska univerza v tem casu ni imela jasne predstave o tem, kaj naj bi univerzitetna knjiznica sploh predstavljala, in zato tudi ne konkretnih programov skupnega delovanja seminarskih knjiznic in osrednje univerzitetne knjiznice31 . Argument za gradnjo knjiznice, ki ga v zacetku tridesetih let srecujemo tako v akademskih krogih kot v publicistiki, je bil namrec sila preprost in je le ponavljal dolocbe Zakona o univerzah: vsaka univerza ima svojo univerzitetno knjiznico in zato jo mora dobiti tudi ljubljanska univerza. Pac pa je imela jasno vizijo o njej Drzavna studijska knjiznica. Razberemo jo lahko iz sodobnih strokovnih clankov, o njej pa je spregovoril tudi J. Slebinger v razgovoru s F. Petretom in U. Kraigherjem, predstavnikoma Akademske akcije za univerzitetno knjiznico. Slebingerjev predlog resitve problema univerzitetne knjiznice32 je mogoce strniti v nekaj temeljnih misli: centralizacija katalogov ljubljanskih knjiznic, koordinirana nabava gradiva v okviru univerze in preoblikovanje statusa Drzavne studijske knjiznice v univerzitetno knjiznico. Idejo o izdelavi centralnega kataloga vseh ljubljanskih znanstvenih knjiznic in zdruzitev njihovih fondov v novi zgradbi univerzitetne knjiznice, je J. Slebinger verjetno povzel po F. Kidricu oziroma A. Brezniku. Priporocil je zdruzitev fondov studijske in muzejske knjiznice, knjiznic seminarjev in institutov ljubljanske univerze, pa tudi franciskanske in semeniske knjiznice, v prvi vrsti pa izdelavo centralnega kataloga. Nekaj poskusov za realizacijo tega predloga so v Ljubljani do leta 1933 dejansko ze izvedli, vendar so prinesli le skromne rezultate. V ta sklop je sodil ze omenjeni poskus izdelave skupnega kataloga studijske in muzejske knjiznice ter poskus koordinirane nabave gradiva v okviru univerze, ki se ga je leta 1926 lotil J. Slebinger33 . Pripravljenost za sodelovanje pri nabavi gradiva so pokazale le slabse zalozene knjiznice (J. Slebinger omenja dobro sodelovanje s tehnicno knjiznico), medtem ko fakultete, ki so si ze ustvarile bogate knjiznice (kot je bil primer s pravno fakulteto), niso kazale zanimanja za centralizacijo. Vendar so bili Slebingerjevi argumenti za zdruzitev knjiznic tehtni in racionalni. Knjiznice bi se izognile kupovanju dvojnic, znaten prihranek pa bi bil tudi pri osebju. Povecala bi se tudi dostopnost gradiva. Seminarske in institutske knjiznice so bile namrec po Slebingerjevem mnenju slabo vodene, saj so jih poleg relativno majhnih sredstev za nakup gradiva pestili tudi kadrovski problemi in prostorska stiska. Zato so se knjiznice spreminjale v prirocne knjiznice profesorjev, do katerih so se ze studenti le stezka prebili, kaj sele sirsa javnost. Pomemben argument za zdruzitev je bila tudi dostopnost znanstvene periodike, ki je po svoji vsebini pokrivala razlicna podrocja znanosti, saj bi bila v osrednji univerzitetni knjiznici na voljo vsem uporabnikom. Univerzitetna knjiznica bi razbremenila tudi institutske knjiznice, saj marsikatera od njih preprosto ni vec imela prostora za svoje gradivo. Tako je J. Slebinger porocal, da se je ze dogovoril s slovanskim seminarjem, ki bo dal univerzitetni knjiznici »shraniti skoraj vse (...), tudi Veber za svojo filozofsko knjiznico nima vec prostora «. Nova univerzitetna knjiznica naj bi torej prevzela vecino gradiva, knjiznice po seminarjih naj bi ohranile le prirocnike. Poudaril je tudi, da Drzavna studijska knjiznica de facto ze vrsi univerzitetne funkcije, vendar bi formaliziran status univerzitetne knjiznice pripomogel k povecanemu dotoku gradiva, saj bi knjiznica lahko navezala stike s podobnimi ustanovami po svetu. Uredile bi se tudi place zaposlenih, ki so bile celo pod nivojem tistih, ki bi jih zaposleni z isto izobrazbo dosegali v srednjih solah. J. Slebinger pa ni le izpostavil ekonomicnosti univerzitetne knjiznice, opozoril je tudi na njen nacionalni pomen. Po veljavnem zakonu o univerzah bi bila namrec ljubljanska univerzitetna knjiznica tudi osrednja slovenska knjiznica, ki bi sluzila vsej strokovni javnosti, ne le univerzi.

Enake argumente za centralizirano univerzitetno biblioteko je v intervjuju s clani Akademske akcije ponovil tudi F. Kidric34 , vendar je bilo to le osebno stalisce knjiznicarskega strokovnjaka, saj Univerzitetni svet oziroma Univerzitetna uprava nista razmisljala v tej smeri. Zanimivo pa je, da je prav F. Kidric opozoril na za bibliotekarje sporno dejstvo: s preoblikovanjem Drzavne studijske knjiznice v univerzitetno, »bi dobili (po dolocbah Obce univerzitetne uredbe - op. avtorice) tudi univerzitetni profesorji oziroma institutski vodje ingerenco nad knjiznico...«.

Tako je postala, poleg gradnje novega poslopja univerzitetne knjiznice, tudi formalna ureditev statusa Drzavne studijske knjiznice, ena izmed temeljnih zahtev v programu Akademske akcije. Nova zgradba, ki so jo studentje zahtevali za univerzitetno knjiznico, torej ni bila namenjena resevanju prostorske problematike Drzavne studijske knjiznice. Tudi druge dejavnosti Akademske akcije so bile izvedene v podporo univerzitetni knjiznici. V zapisniku izrednega obcnega zbora sekcije za univerzitetno knjiznico, 16. maja 1934, na primer zasledimo predlog, naj se denar, ki ga bo odbor akcije zbral v Sloveniji, porabi za nabavo knjig, »ki kakorkoli obravnavajo slovenska vprasanja«. Te knjige naj bi sluzile za izpopolnitev univerzitetne knjiznice.

6 Nastanek Univerzitetne biblioteke in prevzem Drzavne studijske knjiznice

Ljubljanska univerza se torej ob obilici drugih problemov ni ukvarjala s tezavami Drzavne studijske knjiznice, saj je hotela ustvariti univerzitetno knjiznico povsem na novo. V zapisniku seje univerzitetne uprave35 lahko se oktobra 1935 beremo, da vprasanje o prevzemu osebja studijske knjiznice za univerzitetno knjiznico ni aktualno, in da obstaja moznost, da bo osebje nastavljeno na novo, na podlagi javnih razpisov. Sele 25. septembra 1937 je rektorat zaprosil Ministrstvo za prosveto, naj v financni zakon vnese dolocbo, da Drzavna biblioteka v Ljubljani postane univerzitetna knjiznica36 . Vendar je dejansko odlocitev prinesel sele Financni zakon za leto 1938-39, v katerem je bilo odloceno: »Drzavna knjiznica v Ljubljani se pretvarja v knjiznico univerze v Ljubljani. Sedanje osebje drzavne knjiznice v Ljubljani preide v sestav univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Krediti, doloceni s proracunom za leto 1938-39 za drzavno knjiznico v Ljubljani, se porabijo za novo osnovano univerzitetno knjiznico v Ljubljani.«37

Ministrstvo za prosveto je na tej osnovi 10. junija 1938 sprejelo odlok o univerzitetni knjiznici in predlagalo komisijo za prevzem inventarja Drzavne studijske knjiznice v Ljubljani38 . Prevzem knjiznice je bil izvrsen 5. julija 1938. V porocilu komisije39 lahko preberemo, da je komisija prevzela knjiznico na osnovi 13 let starega porocila o delu knjiznice, z dne 13. julija 1925, pri pripravi katerega je sodeloval tudi clan komisije F. Kidric. Zato po njenem mnenju revizija fonda ni bila potrebna, in komisija se je omejila le na prevzem inventarja, katalogov in racunov ter na nakljucne poskuse preverjanja stanja. Namescenci Drzavne studijske knjiznice so postali univerzitetni usluzbenci.

Tako se je zacelo obdobje upravljanja knjiznice po dolocbah Zakona o univerzah in Obce univerzitetne uredbe, ki ga najbolje odrazajo zapisniki Univerzitetnega knjiznicnega odbora. Prvi knjiznicni odbor je izvolil senat univerze na svoji redni seji, 27. junija 1938, v njem pa so bili v skladu z omenjenimi predpisi predstavniki vseh fakultet40 . V zapisniku redne seje UKO, z dne 20. julija 1938, lahko beremo, da se uradni naslov studijske knjiznice od zdaj naprej glasi «Univerzitetna biblioteka v Ljubljani«. Med clani novega odbora, ki je bil izvoljen v oktobru, pa je bil seveda po dolocilih zakona tudi upravnik knjiznice J. Slebinger.

7 Zakljucek

Kljub velikim upom za razvoj v novi drzavi, Drzavna studijska knjiznica v letih 1918-1938 ni bila delezna ustrezne podpore niti s strani pokrajinske uprave niti s strani univerze. Ceprav so bile njene dotacije za nakup gradiva dalec prenizke za potrebe in zahteve univerze, se je po drugi strani mocno povecal dotok gradiva zaradi obveznega izvoda tiska iz cele Jugoslavije. Kljucnega pomena za razvoj knjiznice je bilo gotovo zvisanje stevila zaposlenih v prvi polovici dvajsetih let. Ceprav so ji ocitali, da zaposluje prevec in previsoko izobrazenega osebja, je knjiznica v tem casu prav zato uspela uvesti pomembne strokovne novosti pri svojem delu (uvajanje in prevod pruskih pravil za katalogizacijo gradiva, zacetki listkovnega stvarnega kataloga in abecednega imenskega kataloga, statisticni pregled knjiznic v Dravski banovini in podobno). Zal so bile evidence, ki jih je knjiznica zacela uvajati v tem obdobju, skoraj v celoti unicene v pozaru leta 1944. In ker so po casu vojne in neposredno po njej iz knjiznice izginili tudi strokovnjaki, ki so jih uvajali, so bile te novosti kasneje vecinoma pozabljene. Njeni bibliotekarji so v obdobju med obema vojnama aktivno sodelovali v Drustvu jugoslovanskih bibliotekarjev in pri pripravi jugoslovanske knjiznicarske zakonodaje. S strokovnimi teksti, ki so jih objavljali, so uvajali in utrjevali slovensko bibliotekarsko terminologijo. Zal pa se status knjiznice v financnem pogledu tudi potem, ko jo je prevzela univerza, ni izboljsal. Knjiznica je le izgubila samostojnost, obenem s tem pa so bili degradirani tudi bibliotekarji, saj je knjiznico prvic v njeni zgodovini upravljal organ brez bibliotekarskih kvalifikacij.

Sidebar

KODRIC-DACIC, Eva: The development of the National and university library from 1918- 1938. Knjiznica, Ljubljana, 47(2003)1-2, 85-107

Footnote

1 V letih 1918-1938 sta knjiznico vodila Avgust Zigon (1919-1925) in Janko Slebinger (1926-1946).

2 Ivan Prijatelj, France Kidric in Ivan Zibert so bili kustosi v bivsi Dvorni knjiznici na Dunaju, Ivan Zmavc je bil kustos v univerzitetni knjiznici v Pragi, Joza Glonar pa kustos v univerzitetni knjiznici v Gradcu.

3 Drzavna studijska knjiznica verjetno ni bilo uradno ime knjiznice v obdobju 1918-1938. Povzeto je po sodobni strokovni literaturi (Prim. Kidric, F. Biblioteski problem in univerza. Posebni odtis iz zbornika Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana, 1929 in Pivec-Stele, M. Nase knjiznice: poskus statistike. Glasnik Muzejskega drustva za Slovenijo, 1932, l. 13, st. 1-4, str. 71-92).

4 ARS, Vseuciliska komisija pri Dezelni vladi, 1918-1919. Vlozni zapisnik Vseuciliske komisije. Obsega vpise od 5. decembra 1918 do 10. maja 1919. Zal v arhivu ni najti vseh zapisnikov komisije. Komisija, ki je prvic zasedala 5. decembra 1918 (zadnjic pa 20. septembra 1919), je bila sestavljena iz po treh delegatov drustva pravnikov, slovenskih profesorjev, slovenskih zdravnikov, slovenskih inzenirjev, vseh slovenskih vseuciliskih docentov in dveh delegatov Narodne vlade v Ljubljani. Za svoj cilj si je med drugim postavila tudi ustanovitev vseuciliske knjiznice. V casovni stiski je nastajajoca univerza v Ljubljani vzela za svojo pravno podlago zakon, na osnovi katerega je bila leta 1905 ustanovljena beograjska univerza. V skladu z njim je bila univerza v Ljubljani pod neposredno pristojnostjo Ministrstva za prosveto, tako kot tudi vsi v njenem okviru delujoci muzeji, kabineti, laboratoriji in drugi potrebni instituti. Omenjeni zakon pa zal ni omenjal knjiznic.

5 ARS, Vseuciliska komisija v Ljubljani, Praes. 18/XII. 1918, st. 6. III. redna seja Vseuciliske komisije pri Narodni vladi SHS v Ljubljani, dne 17. decembra 1918.

6 Dejansko je univerza poskrbela za razvoj fakultetnih knjiznic tako organizacijsko kot financno. Na 13. seji komisije lahko beremo o predlogu za dopolnitev bogoslovne knjiznice v letu 1919, ki znasa 10.000 Kron, juridicna fakulteta bi potrebovala za dijasko in ucno knjiznico 50.000 Kron, medicinska knjiznica pa za opremo in osebje 125.000 Kron. Knjiznica je omenjena tudi pri tehniski in filozofski fakulteti. Da so bila ta sredstva relativno visoka, nam pove primerjava z zneskom, ki ga je za nakup in vezavo knjiznicnega gradiva v letu 1919 prejela Drzavna studijska knjiznica: 1.600 Kron.

7 ZAMU, Rektorat, IV-198. Dopis Vseuciliske komisije Poverjenistvu za uk in bogocastje, z dne 13. marca 1919.

8 Dokumentov, ki bi izpricevali delo te komisije v pregledanih fondih ni, pac pa drobna pripomba na robu dopisa: «Brez pomena vsled nove vloge Vseuciliske komisije z dne, 1. avgusta 1919...« prica, da komisija ni zacela z delom.

9 ARS, Vseuciliska komisija v Ljubljani, st. 108. Zapisnik 16. redne seje Vseuciliske komisije v Ljubljani, dne 23. julija 1919.

10 ARS, Vseuciliska komisija pri Dezelni vladi, 1918-1919. Predlog Subkomisije za vseucilisko knjiznico v Ljubljani, z dne 26. julija 1919. Prim. tudi Pirjevec, A. Knjiznice in knjiznicarsko delo. Celje, 1940, str. 93-94 in Polec, J. Ljubljansko visje solstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. V : Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana, (1929), str. 3-189.

11 Zakon o vseuciliscu Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Uradni list Dezelne vlade, 1919, l. 1, st. 140, str. 507.

12 ZAMU, Zapisniki sej Univerzitetnega sveta od novembra 1922 do junija 1930. Zapisnik univerzitetnega sveta, z dne 13. januarja 1930.

13 ZAMU, Zapisniki sej Univerzitetne uprave od oktobra 1924 do junija 1930. XXI. Zapisnik redne seje univerzitetne uprave, z dne 12. marca 1926: iz zapisnika je razvidno, da je bila Gutmannsthalova knjiznica predana studijski knjiznici skupaj z inventarnim katalogom, ki naj bi ga po uporabi izrocila rektoratu. Ker v Narodni in univerzitetni knjiznici tega kataloga ni, je bil verjetno res vrnjen univerzi.

14 ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Pismo Studijske knjiznice v Ljubljani Dezelni vladi, 22. marca 1919: Predstojnik knjiznice je prosil za dodatne delavce, saj sta bila v knjiznici zaposlena le dva in porocal, da je bila citalnica zaradi pomanjkanja premoga zaprta.

15 ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Dopis vladnega svetnika Drzavni licejski knjiznici, 14. novembra 1923.

16 ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Porocilo o pregledu licejske in muzejske knjiznice v Ljubljani, 13. julij 1925, str. 6-7.

17 J. Slebinger je bil z odlokom Ministrstva prosvete dodeljen Drzavni studijski knjiznici dne 18. novembra 1925, kot vrsilec dolznosti upravnika. Sluzbo je nastopil 15. decembra 1925, 31. decembra 1926 pa je bil imenovan za upravnika. Mesto upravnika je zasedel brez bibliotekarskih izkusenj (bil je profesor v srednji soli) le z ljubeznijo do bibliografije: «... ker je splosno znano, da je bil dr. Slebinger po poklicu srednjesolski profesor postavljen na celo studijske knjiznice kot najodlicnejsi, prav za prav edini slovenski bibliograf in, ravno po vztrajnem zbiranju slovenskih tiskov, eden najboljsih njegovih poznavalcev... « (ANUK, Mapa 39. Porocilo komisije za pregled poslovanja knjiznice, z dne 7. sept. 1944.). Cemu ni bil na to mesto izbran J. Glonar, kateremu bi funkcija pripadala tako po izobrazbi, bibliotekarski praksi ter letih sluzbovanja v Drzavni studijski knjiznici, lahko le ugibamo. Vsaj uradno ni najti nobene kritike na njegov racun. Celo vec, v osebni oceni iz leta 1924 lahko beremo: « ... tocen, odlocen, inicijativen, agilen, prostodusen, ustrezljiv (referent za nova: zasleduje literarne vire in strokovna pomagala v svrho nakupov in kompletacij); bibliografski informator za stranke, nadzira in revidira interno poslovanje, posebej tzv. Pisarniski oddelek, kjer vodi in navaja aktuarija pri izdelovanju kartoteke. Nadomesca po potrebi posamezne druge uporabnike, in posebej se zastopa upravnika samega ob njegovi veckratni odsotnosti in izvennaravni sluzbeni zaposlenosti)« (ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice; Osebna ocena za leto 1924).

18 A. Pirjevec je bil z odlokom prosvetnega ministrstva, z dne 18. novembra 1925 dodeljen Muzejski knjiznici. Tam je tehnicno razmestil knjige po formatih, sproti izpopolnjeval vrzeli in katalogiziral knjiznicno gradivo po zahtevah sodobne bibliotekarske vede. Sluzbo v Drzavni studijski knjiznici je ponovno nastopil 20. aprila 1927, kjer je opravljal inventarizacijo in katalogizacijo starejse slovenske literature in korespondence (ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice.).

19 To je tudi razlog, da za obdobje med obema vojnama ni primerljivih stevilk o dotoku gradiva.

20 A. Zigon je prevzel studijsko knjiznico po smrti prejsnjega ravnatelja Luke Pintarja po dekretu Dezelne vlade, z dne 12. decembra 1915.

21 ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Zapisnik o predaji in prevzemu drzavne licejske knjiznice v Ljubljani od 15. decembra 1925 do 14. januarja 1926.

22 ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Koncept spremnega pisma k zapisniku prevzema knjiznice, z dne 22. januarja 1926. Dokument omenja tudi potrebo po pisalnem stroju in za delo z njim usposobljeni pisarniski moci.

23 Knjiznica je v letih po vojni dobivala za svoje delo nezadostne in neenakomerne zneske, ki so se gibali od 7.000 Kron za solsko leto 1918/1919 do 100.000 Din leta 1925/26. Dotacija se je v naslednjih letih znizala na 10.000 Din leta 1927/28 in 50.000 Din leta 1929/30. Knjiznica je v predlogu svojega proracuna za leto 1927/28 ocenila, da potrebuje za nabavo knjiznicnega gradiva 250.000 Din.

24 ZAMU, Rektorat, IV-199. Zakon o univerzitetima: varianta iz leta 1926, cl. 56. Zanimivo je, da ta verzija zakona predpisuje tudi dva obveza izvoda tiskov za univerzitetne knjiznice.

25 ZAMU, Rektorat, IV-199. Zakon o univerzitetima: varianta iz leta 1928, cl. 42.

26 ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Slebingerjevo pismo U. Dzonicu, z dne 22. julija 1930 in Dzonicev odgovor J. Slebingerju, z dne 28. julija 1930.

27 V omenjenem dopisu upravnik U. Dzonic zapise: »Nepoznato mi je ko je izostavio odeljak o Vasoj biblioteci. Vas licni polozaj je zaista tezak i nepravda je s obzirom na kolege u srednjoj skoli. Ali tu nema Vase krivice niti poslednjeg redaktora zakona. Uprave svih universiteta bile su duzne da stvore svoje biblioteke i da rese pitanje njihovog osoblja. Na zalost bilo je tamo ljudi koji nisu pravilno shvatili ovo pitanje, jer bibliotecke cinovnike smatraju ne za naucne radnike nego za tehnicko osoblje koje moze biti i iz druge kategorije! Takvi ljudi ne samo da nisu htjeli pomoci, nego su direktno smetali. Mene sto se tice ja cu tek sada stici svoje drugove koji su ostali u srednjoj skoli...«

28 ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Memorandum bibliotekarjev Drzavne studijske knjiznice ministrskemu predsedniku generalu P. Zivkovicu, 10. novembra 1930.

29 Zakon o univerzah. Sluzbeni list Kraljeve Banske uprave Dravske banovine, 1930, l. 1, st. 22, str. 311-317.

30 Glej tudi Kodric-Dacic, E. Neuspesni poskusi za sprejem zakona o javnih knjiznicah v Kraljevini Jugoslaviji v letih 1929-1935. Knjiznica, 2000, l. 44, st. 3, str.7-29.

31 Izjemi sta F. Kidric in France Stele, ki pa sta bila vsak na svoj nacin tudi osebno povezana z delom knjiznice.

32 NUK, Ms 1172, Akademska akcija za izgradnjo univerzitetne knjiznice, Mapa 1. Kraigher, U. Zapis pogovora z J. Slebingerjem, z dne 19. oktobra 1933.

33 Dejansko najdemo med gradivom iz tega leta razlicno referencno gradivo. Vendar je bilo pomanjkanje sredstev za nabavo gradiva in brezbriznost posameznih fakultetnih knjiznic vzrok, da se poskus ni ponovil tudi v prihodnjih letih.

34 NUK, Ms 1172, Akademska akcija za izgradnjo univerzitetne knjiznice, Mapa 1. Kraiger, U. Zapis pogovora s F. Kidricem, z dne 25. oktobra 1933.

35 ZAMU, Zapisniki rednih in izrednih sej Univerzitetne uprave od 4. julija 1930 do zacetka okupacije aprila 1941. Zapisnik redne seje univerzitetne uprave, z dne 17. oktobra 1935: "Precita se predlog upravnika drzavne studijske biblioteke v Ljubljani za sistemizacijo sluzbenih mest na univerzitetni biblioteki v Ljubljani. Za prihodnji proracun je ta predlog prisel prepozno. Ko bo ustanovljena univerzitetna biblioteka, bo seveda nastalo vprasanje, ali se prevzame ves personal studijske knjiznice, ali pa se bo personal univerzitetne knjiznice na novo nastavil potom razpisov. Za enkrat pa to vprasanje ni aktualno."

36 ZAMU, IV-204. Dopis Rektorata univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani Ministrstvu prosvete, z dne 25. septembra 1937: »Ustanovitev Univerzitetne knjiznice je osnovana po cl. 238. obce univerzitetne uredbe, ki doloca, da je pri vsaki univerzi tudi obca univerzitetna knjiznica. Njena glavna naloga je, da kot samostojna univerzitetna ustanova pospesuje gojenje znanosti, kot Narodna /nacionalna/ knjiznica pa da olajsuje sirjenje visje narodne izobrazbe in zbira vse knjige o narodu v drzavi. Ker je te funkcije vrsila Drzavna biblioteka v Ljubljani, je utemeljeno, da postane le-ta Univerzitetna. «

37 Financni zakon za leto 1938-39, clen 38, tocka 13. Sluzbeni list Dravske banovine, 1938, l. 9, st. 36, str. 423.

38 V komisijo so imenovani s strani univerze F. Kidric in Gregor Krek, s strani bana pa Lovro Susnik (nacelnik prosvetnega oddelka) in njegov namestnik Leopold Stanek.

39 ANUK, Nepopisan fond Univerzitetne biblioteke. Porocilo Komisije za prevzem celokupnega inventarja od Drzavne biblioteke v Ljubljani za univerzo v Ljubljani.

40 V prvi univerzitetni knjiznicni odbor so bili imenovani naslednji clani: filozofsko fakulteto je zastopal F. Kidric, pravno Gregor (Gojmir) Krek, medicinsko Albin Seliskar, tehnicno Alojzij Kral in teolosko fakulteto Josip Turk.

References

Citirani viri

Arhiv Republike Slovenije (ARS)

- Vseuciliska komisija pri Dezelni vladi, 1918-1919.

- Pokrajinska uprava za Slovenijo, Dezelna vlada za Slovenijo, Narodna vlada za Slovenijo; Oddelek za prosveto in vere, Poverjenistvo za uk in bogocastje, 1918-1924, Fasc. 1-9.

- Univerza v Ljubljani, 1925-1927, Zapisniki univerzitetnega sveta: 1923-1927.

- Veliko zupanstvo ljubljanske oblasti, Oddelek za prosveto, 1925-1929, Fasc. 1-2.

- Kraljevska banska uprava: prosvetni oddelek, Index 1936.

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU)

- Zapisniki sej Univerzitetnega sveta od leta 1919 do junija 1922.

- Zapisniki sej Univerzitetne uprave od leta 1919 do septembra 1924.

- Zapisniki sej Univerzitetnega sveta od novembra 1922 do junija 1930.

- Zapisniki sej Univerzitetne uprave od oktobra 1924 do junija 1930.

- Zapisniki rednih in izrednih sej Univerzitetnega sveta in Univerzitetnega senata od 4. julija 1930 do zacetka okupacije aprila 1941.

Arhiv Narodne in univerzitetne knjiznice (ANUK)

- Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice.

- Nepopisan fond Univerzitetne biblioteke.

- Mapa 39.

- NUK, Ms 1172, Akademska akcija za izgradnjo univerzitetne knjiznice, Mapa 1.

- Zakon o vseuciliscu Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Uradni list Dezelne vlade, 1919, l. 1, st. 140, str. 507.

- Zakon o univerzah. Sluzbeni list Kraljeve Banske uprave Dravske banovine, 1930, l. 1, st. 22, str. 311-317.

- Obca univerzitetna odredba. Sluzbeni list Kraljeve Banske uprave Dravske banovine, 1932, l. 3, st. 18, str. 365-392.

- Financni zakon za leto 1938-39, clen 38, tocka 13. Sluzbeni list Dravske banovine, 1938, l. 9, st. 36, str. 423.

- Kidric, France. Biblioteski problem in univerza. Posebni odtis iz zbornika Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani. Ljubljana, 1929.

- Kodric-Dacic, Eva. Neuspesni poskusi za sprejem zakona o javnih knjiznicah v Kraljevini Jugoslaviji v letih 1929-1935. Knjiznica, 2000, l. 44, st. 3, str. 7-29.

- Pirjevec, Avgust. Knjiznice in knjiznicarsko delo. Celje, 1940.

- Pivec-Stele, Melita. Nase knjiznice: poskus statistike. Glasnik Muzejskega drustva za Slovenijo, 1932, l. 13, st. 1-4, str. 71-92.

- Polec, Janko. Ljubljansko visje solstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. V : Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana, (1929).

- Stefan, Konrad. Geschischte der Entstehung und Verwaltung der k.k. Studienbibliothek in Laibach. Laibach, 1907.